Uporabnik:5rakuhar

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Sem Petra Kuhar, enopredmetna študentka slovenistike.

Test za test[uredi]

--5rakuhar (pogovor) 07:33, 15. januar 2021 (CET)

naloga ... --5rakuhar (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET)

Študent in internetni genij.

--5rakuhar (pogovor) 07:48, 15. januar 2021 (CET) --5rakuhar (pogovor) 07:36, 15. januar 2021 (CET)

... ki je zaradi sodnega pregona napravil samomor ... Podpisov je pa dvakrat preveč :) --Hladnikm (pogovor) 10:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge[uredi]

Posegi v Wikipedijo - E[uredi]

Slika na Wikimedii Commons[uredi]

Slika "hiša" je dostopna na Mikimedii Commons.

Zbirka Literarni leksikon[uredi]

Literarni leksikon je zbirka, ki razlaga glavne pojme literarne vede. Izhajala je v letih od 1979 do 2001 pri založbi ZRC SAZU (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) v sodelovanju z DZS. Do danes je izšlo kar 46 zvezkov, ki pokrivajo različna področja literarne zgodovine in teorije (roman, razsvetljenstvo, teorija drame, ekspresionizem, literarna teorija itd.). Skoraj vsaka knjiga ima svojega avtorja (z nekaterimi izjemami). Vsak leksikon je samostojna študija in vsak obravnava določeno temo. Danes jo je nadomestila zbirka Studia litteraria, ki nadaljuje njeno nalogo, le da so knjige mnogo obsežnejše (tudi do 350 strani, prej pa do okoli 100 strani). Stara zbirka (Literarni leksikon) na žalost ni pokrila vseh literarnih gesel.

Nastanek leksikona[uredi]

Glavno pobudo za nastanek Literarnega leksikona je dal v 60. letih Anton Ocvirk, ki je zasnoval podobo leksikona, sestavil geslovnik in zbral ustvarjalne sodelavce. Ocvirk se je pri leksikonu zgeldoval po nemškem Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaftu. Leksikon je zasnovan kot znanstveno delo, ki se ukvarja s širšimi strokovnimi vprašanji. Prvi zvezki (1–5) so izšli na začetku leta 1979 (z letnico 1978) pod uredništvom Antona Ocvirka (10 let). Po njegovi smrti se je skrb za zbirko razdelila med več sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede.

Kaj vse obravnavajo leksikoni[uredi]

leksikon zajema različna področja literarne zgodovine in teorije. Študije zajemajo več tematskih skupin: splošni literarni pojmi, metode, dobe, gibanja, smeri, vrste, zvrsti, oblike, področja, poetika, stil, verz itn. Vsak zvezek poleg razlag pojmov vsebuje še bibliografijo (kjer so navedena vsa slovenska strokovna dela), stvarno kazalo (navaja v študiji razlagane termine) in stvarno kazalo (zajema vse avtorje, ki so bili obravnavani ali omenjeni v študiji in bibliografiji).

Izbrane teme in avtorji[uredi]

Prvi zvezek Literarna teorija je izdal Anton Ocvirk leta 1978 pri DZS. Ukvarja se s pojmi literarne teorije. Kasneje je izdal še zvezek o Evropskem verznem sistemu in slovenskem verzu, zvezek Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva in zvezek Pesniška podoba (vsega skupaj 4 zvezke). Anton Ocvirk (slovenski literarni zgodovinar, kritik, literarni teoretik, esejist in utemeljitelj slovenske primerjalne književnosti). Živel in ustvarjal je v 20. stoletju. Na Filozofski fakulteti je študiral zgodovino slovenske književnosti z južnoslovanskimi književnostmi, primerjalno književnost s teorijo književnosti in zgodovino slovenskega jezika. Na dodiplomski študij je šel v Pariz, zatem se je vrnil v Ljubljano. Bil je tudi urednik Ljubljanskega zvona (1933–35). Med 2. sv. vojno je bil zaprt v taborišču v Dachau. Bil je profesor na FF UL, kasneje je postal celo njen dekan. Od 1964 je bil član SAZU in vodil Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede (za Josipom Vidmarjem). Leta 1975 je prejel Kidričevo nagrado za svoje delo.

Niko Kuret (1906–1995) je avtor 13. zvezka, ki razlaga pojme na temo Duhovne drame. V tem zvezku je strnjena zgodovina slovenskega ljudskega gledališča. Kurent je slovenski etnolog in fotograf, ki je na FF v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in romanistike ter etnologije. Zaposlen je bil na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU (kasneje ga je tudi vodil). Raziskoval je slovenske etnološke posebnosti in jih povzemal v filmih, gledaliških igrah, knjigah in revijah. Podpiše se lahko tudi pod 4 knjige o slovenskih ljudskih praznikih z naslovom Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ustanovi lej tud iOdbor za etnografski film. Bil je pionir slovenskega ljudskega gledališča in idejni faktor lika Pavliha. Član SAZU je postal leta 1989.

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

To je najstarejša zbirka slovenskih literarnih ustvarjalcev (pesnikov in pisateljev), ki obravnava vsakega slovenskega kulturnika in njihova dela posebej (pod pogojem, da se je uvrstil med slovenskega klasika). Na kratko je to knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. V ta sklop sodi tudi njena podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva, ki zajema dela od srednjega veka do 19. stoletja.

Kdo so bili glavni uredniki in založbe

Prvi deli zbirke so začeli izhajati leta 1946, pod budnim očesom Antona Ocvirka. Knjige so izhajale 60 let. Podatki kažejo, da je v vseh teh letih izšlo okoli 250 knjig 39 avtorjev. Prišteti moramo še mnoge monografije avtorjev, ki niso vedno del zbirke. Pobudo za nastajanje zbirke je dal Ivan Prijatelj, ki je s svojima izdajama Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja pokazal, kako naj bi zbirke izgledale. Leta 1980 je urejanje prevzel France Bernik, ker je Anton Ocvirk umrl. Do osamosvojitve je zbirko izdajala založba DZS, potem pa je zanimanje počasi upadlo. Na srečo je založništvo potem prevzela Založba obzorja, ko je ta propadla, pa je zbirka prišla pod mariborsko študentsko založbo Litera (2002), leta 2010 pa jo je pod okrilje vzel Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU (Matija Ogrin).

Kaj vse je vključevala zbirka

V zbirko so se uvrstili vsi pisatelji in pesniki ter njihova dela od Valentina Vodnika dalje. Zbirka ne zajema zgolj leposlovja, ampak tudi članke, študije, podlistke in korespondenco. Velja pravilo, da morajo biti besedila natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji (in ne na podlagi kasnejših popravljanj/posodabljanj besedila) - torej brez uredniških prememb (modernizira se lahko le pravopis - popravijo se lahko samo tiste pomote, ki so nastale pri nepazljivosti v tiskarni, zatipkljajih, kar pa ne pomeni, da smejo posegati v stil avtorja!). Zaključene avtorske opuse dopolnjujejo monografije o avtorjih (življenjepisi, študije o pisateljevem značaju in razvoju, o značilnih političnih in socialnih potezah tiste dobe ter o odnosu pisatelja do nje).

Celoten pregled Zbranih del po avtorjih je dostopen na tej povezavi: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Slovenski literarni zgodovinarji — Tine Debeljak[uredi]

Odločila sem se, da bom s seznama slovenskih literarnih zgodovinarjev predstavila Tineta Debeljaka.

Tine Debeljak je slovenski slovenski literarni kritik, prevajalec, urednik in pesnik. Rodil se je 27. aprila 1903 v Škofji Loki, umrl pa 20. januarja 1989 v Buenos Airesu.

Življenje[uredi]

Debeljakov oče je bil kmečkega rodu, z marljivostjo pa je postal trgovec z živili. Njegova družina je bila zelo verna. Z ženo se jima je rodilo štirinajst otrok, od katerih jih je preživelo 10. Vsi od njih so odšli študirat. Mladi Tine je osnovno šolo obiskoval v Škofji Loki, potem se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani.

Po končani gimnaziji seje vpisal na ljubljansko univerzo, kjer je študiral slavistiko in primerjalno književnost. Tam je zaključil dva semestra, nato pa ga je pot vodila na študij na Češko, kjer je študiral v Varšavi in Pragi. Med študijem je moral šolanje začasno prekiniti. Šolanje je zaključil leta 1927.

Med leti 1930 in 1934 je bil profesor na gimnaziji v Nikšiću v Črni Gori. V tem času je veliko objavljal v slovenskih časopisih in revijah, kasneje je celo prevzel mesto urednika pri katoliškem dnevniku Slovenec, ki je veljal za največji slovenski časopis. Med leti 1930−31 in 1938−45 je bil urednik revije Dom in svet, kar mu je omogočilo stik z mnogimi kulturniki doma, kot tudi po svetu. Vmes se je leta 1934 poročil. V zakonu so se mu rodili trije otroci. Njegovo zanimanje za slovanske jezike medtem ni zamrlo, zato se je odpravil na Poljsko v Varšavo, kjer je postal lektor za slovenski jezik in napisal doktorsko dizertacijo z naslovom Reymontovi Kmetje v luči svetovne kritike. Na univerzi v Ljubljani je leta 1939 doktoriral.

Po koncu druge svetovne vojne je zaradi napačnih političnih prepričanj (ker ni poslušal ukaza komunistične partije o kulturnem molku — zmagali so rdeči) najprej emigriral na koroško, potem je preko taborišč Vetrinj, Lienz in Riccione leta 1946 prišel v Rim, 10. marca 1948 je prišel v Argentino.

Življenje v Argentini[uredi]

Ko je prišel v Buenos Aires, se je zaposlil kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju, potem je delal kot vratar v tovarni cementa v Lomi Negri v Olavariji, nato se je tam zaposlil kot skladišči uradnik. Ta čas je bil ločen od svoje družine (žena in trije otroci), ki je prišla v Argentino za njim s pomočjo Rdečega križa, leta 1954. To obdobje samote je na njegovo literarno ustvarjanje zelo vplivalo. Leta 1955 je začel delati v centrali tovarne v Buenos Airesu. Tam je delal do upokojitve.

Leta 1954 so v Argentini ustanovili Slovensko kulturno akcijo (SKA). Tine Debeljak je postal njen podpredsednik, ko pa se je leta 1969 razcepila na dve veji, je Debeljak prevzel vodstvo ti. zmernejše struje. Leta 1979 je prejel častni naziv častni predsednik.

Kulturno udejstvovanje[uredi]

Kot sedmošolec se je začel ukvarjati z literaturo. V gimnaziji je začel pisati pesmi, ki jih je začel objavljati v reviji Dom in svet, pa tudi v dijaškem listu Mentor, v revijah Križ na gori in Mladika. Med študijem je Debeljak pisal predvsem pesmi, ki so bila po večini ekspresionistično obarvana in prepletena s socialno in katoliško vsebino. V nekaterih delih je prisotna tudi eksistencialna tematika.

Kot pesnik je začel bolj delovati v času begunstva. Leta 1946 je v Rimu nastal njegov najbolj znani ep Velika črna maša za pobite Slovence. Ep na pristen način odraža tedanji strah, ki je pestil ljudi. Pesnitev je leta 1949 izšla pri založbi Svobodne Slovenije v Argentini. Izdal jo je pod psevdonimom Jernej Kalin. To je pesnitev o vojni, revoluciji in tragični smrti domobrancev. V Argentini je napisal tudi pesem Poljub, v kateri opeva ljubezen do žene Marije (zbirka Marijino leto, 1954). Ko je delal kot vratar v cementni tovarni, je napisal zbirko črtic Črni Kamnitnik. Njegovo zadnje delo je Oratorij o Baragi (1957).

Tudi prva prozna dela je Debeljak začel objavljati v dijaških letih. Kot petošolec je v dijaški reviji Zora objavil zapis Poetična proza o Koroški. Kasneje se je s prozo srečal udi v Argentini.

Debeljak je bil eden izmed ustanoviteljev škofjeloškega muzeja Križ na gori, udejstvoval se je tudi pri Škofjeloškem pasijonu. To je dokaz, da je imel svoje rodno mesto neizmerno rad. Ljubezen do rojstnega kraja je vidna tudi v intervjuju z novinarko Metko Mizerit. Ko jo je vprašal ali je že bila v Škofji Loki, je odvrnila da ne. Debeljak ji je odgovoril, da potem sploh še ni bila v Sloveniji. O njegovi ljubezni do Loke je na simpoziju 1990 pisal tudi njegov sin Tine, ko je o svojem očetu rekel: "Moj oče je bil ves navezan na svojo rojstno Loko." Ta njegov simpozij je bil pod vplivom komunističnega režima izbrisan izbrisan iz javnosti.

Bil je član Pen kluba, Moderne galerije, Odbora za podeljevanje literarnih nagrad itd.

Delo[uredi]

Ker je znal vse slovanske jezike, je veliko prevajal, zlasti iz češčine, ruščine, poljščine, madžarščine in italijanščine. Prevedel je najbolj znana slovanska dela, kot so prevod Puškina, Macha in Mickiewicza. Tudi prevod Dantejeve Božanske komedije je izšel izpod njegovih rok.

Njegov opus poleg literarnih stvaritev obsega tudi številna poročila, ocene, esejev, slovenskih literarnozgodovinskih razprav kot tudi iz ostale slovanske književnosti. Znano je, da je že med študijem na Poljskem in Češkem domov pošiljal kritike del, ki so tam izšla. V reviji Slovenec je ocenil vsako novo knjigo, tudi v tedniku Svobodna Slovenija naj bi ocenil več kot 400 knjig (v rubriki Med knjigami in revijami).

Veliko je pisal o slovenski kulturni in politični zgodovini (predvsem v časopisu Svobodna Slovenija, v Zbornikih (pod komunističnim režimom je bil to pri nas "strupen" in "smrtno nevaren" tisk), Vestniku in Taboru). Izdal je brošuri Pot v prvo slovensko vlado (1918) in Uvod v zgodovino komunistične revolucije.

Pomemben je kot urednik revije Dom in svet, ki jo je rešil propada. Leta 1938 je tej reviji pretila nevarnost, da jo bodo ukinili, ker so v njej objavili Kocbekov članek o Španiji (ukiniti jo je želelo Katoliško tiskovno društvo). Revijo je obdržal tudi med italijansko in nemško okupacijo vse do leta 1944 (med tem časom mu je uspelo ohraniti vse stare sodelavce in pridobiti nove, kot npr. Balantiča, Hribovška, Kocipra, Krivca idr.). Bil je tudi kulturni urednik časopisa Slovenec, v Argentini pa sourednik Meddobja, Glasa SKA in Svobodne Slovenije.

Zanimivosti[uredi]

Ko je imel 14 let (natančneje 14. avgusta 1917) je v spominsko knjigo prijatelju Francetu Planini zapisal nekaj misli o krutosti prve svetovne vojne: "Vsa zemlja je že sita krvi: od severa do juga, od vzhoda do zahoda teče kri - kri človeška. Grozna mora je legla na vso zemljo, v najnižje doline, na najvišje gore in vrhe, ki tlači nas, uboge zemljane, uboge zemljane do tal, do zemlje in - pod zemljo. Ves mir je izginil iz človeških src..." To je bil nekakšen začetek njegovega nasprotovanja političnemu sistemu, ki je bil v kasnejših letih (po drugi svetovni vojni) zanj tudi usoden. Zaradi "napačnega" političnega je bil namreč preganjan. Emigriral je v Argentino, kjer je našel svoj mir.

Ponaša se lahko tudi kot soustanovitelj Slovenskega planinskega društva.

V Škofji Loki v njegov spomin stoji spomenik dr. Tineta Debeljaka.


Simbol †: latinski križ ali pa preminuli

Ali imajo naši vedno prav? (tretjič) - E[uredi]

Ali imajo naši vedno prav (tretjič)

V odgovoru se je Miran Hladnik lotil natančnejše obrazložitve prejšnjega prispevka. Hladnik se je osredotočil na problem premajhnega sklicevanja na slovenske članke v tujih strokovnih revijah. Omenil je tudi, kako so slovenske strokovne revije malo zastopane v svetovnih citatnih indeksih, ki beležijo število citiranj člankov oz. določenega avtorja. Izpostavi tudi problem, da se študij na slovenski univerzi premalo ceni. Navedel je primer, da se veliko bolje sliši, če nekdo reče, da je študiral na Dunaju ali v Pragi, kot pa v Ljubljani. Kako naj, če smo že Slovenci premalo samozavedni, da bi spodbujali naš sistem, se potem uveljavimo v svetovnem merilu, pa na bo to po številu citiranj ali pa na kakšnem drugem področju. Prav tako opozori na nepravično povzdigovanje revij na višji, prepoznavnejši nivo.

Na svetu je prisotne vedno več goljufivosti in nepravičnega razpolaganja z vsem. Pa naj bo to na področju financ, hrane, surovin ... ali pa preprosto v svetu strokovnih revij. Kamorkoli pogledamo, na vsakem koraku lahko naletimo na krivico. Podobne teme se Hladnik dotakne tudi v Novi pisariji v poglavju Navajanje (podpoglavje: Citatna industrija).

SlovLit[uredi]

Slovenščina na Dunaju

Za komentar sem si izbrala članek Eve Tesar Terseglav z naslovom Slovenščina na Dunaju. V prispevku se je dotaknila problema poučevanja slovenščine na dunajski univerzi. Poglaviten problem, ki ga je izpostavila je, da želijo slovenščino kot možni učni jezik ukiniti. Tako kot avtorici sem mnenja, da je premajhen vpis na slovenščino dovolj trden argument za ukinitev predavanj. Kot je navedla avtorica prispevka, se mi zdi nedostojno, da tudi kolektiv univerze študentom priporoča kako drugo, bolj perspektivno smer študija (kot je na primer učenje ruščine). Na misel mi pride vprašanje, kako naj študentje ob taki nepodpori profesorjev sploh zberejo pogum in voljo za vpis na slovenščino. Poleg tega Eva Tesar Terseglav omeni tudi slabo založeno knjižnico in skromno število predavanj na tej študijski smeri. Kako naj potem slovenistika koga navduši, če so pogoji že na samem začetku zelo slabi?

Zanimivo je, da se je g. Tesar Terseglav izzivalno odzvala na poročilo Vladimirja Osolnika v smislu, da ni bilo naključje, da so o tej temi razpravljali na začetku počitnic. To je čas dopustov, kar pomeni, da vsak za trenutek pozabi na službene dolžnosti in si spočije glavo. Eva Tesar Terseglav je mnenja, da bi morali tako pomembne sestanke sklicevati ob polni prisotnosti celotnega kolektiva slovenistov na Dunaju, saj bi se v tem primeru oni zagotovo zavzeli za ohranitev te študijske smeri. Sama sem mnenja, da se mora o tako pomembnih stvareh res odločati javno, oz. vsaj v okviru širšega kolektiva profesorjev na univerzi, sploh tistih, ki na tej smeri tudi predavajo - v tem primeru so to člani Inštituta za slavistiko na Dunaju.

Ob tem podpiram predlog, da bi morali o tem konkretneje razpravljati ne samo na Filozofski fakulteti UL, ampak tudi na državnem nivoju. Le tako bi dosegli večjo moč in vpliv, ki bi zagotovo sprožil razne debate o položaju slovenščine na dunajski univerzi.

Razdelitev po kategorijah[uredi]

Kategorija Šolstvo Tuji članki Predlogi
Dvopredmetnost v humanističnem študiju Grammar Check Prepoznavnost, razpoznavnost, enkratnost, specifičnost ...
Dvopredmetnost v humanističnem študiju (Miran Hladnik) Slovenia, we read you
Za dvopredmetni študij

Janko Glazer, Ciproš[uredi]

Pesem Ciproš je izšla izpod rok slovenskega pesnika Janka Glazerja. Pesem je bila napisana leta 1948, kot spomin na pesnikovega preminulega sina.

Interpretacija[uredi]

Ciproš je posebna divja cvetoča trava, ki raste le na določenih območjih, zato večini ljudi ni poznana. Značilen je za Pohorske poseke oz. travnike (v pesmi frate) in njegovo okolico. Ker je Glazer prihajal iz Ruš blizu Pohorja, ni čudno, da je ciproš glavni motiv v njegovi istoimenski pesmi. Ciproš poleti zacveti v živo rdečih barvah. Rdeči odtenek ciproša, ki se razprostira po tamkajšnjih posekah, v pesmi simbolizira kri, ki pisatelja spominja na bolečo izgubo sina v vojni (padel je leta 1945 v bitkah pri Brčkem). Travniki, ki se vsako leto ob cvetenju ciproša obarvajo rdeče, pa simbolizirajo njegovo neskončno in neminljivo bolečino ob izgubi sina, ki se vsakič znova vrača v njegov spomin - tako kot gozd nikoli več ne bo enak, tudi on po sinovi izgubi ne bo več takšen kakršen je bil.

Druga možna interpretacija je tudi, da tako kot za poseke na katerih ciproš vsako leto ponovno zacveti nihče ne ve, tudi za njegovo bolečino, ki se znova in znova pojavlja, ne ve nihče.

Pesem Ciproš je navdihnila ...[uredi]

Na podlagi besedila sta Peter Andrej in Dejan Berden napisala še melodijo. Verze sta ohranila popolnoma enake. Ritem je miren in počasen, kar odraža pesnikova čustva. Zdi se mi, da sta to avtorja tudi želela prikazati.

Pesmi Ciproš in s tem tudi Janezu Glazerju in ostalim mariborskim pesnikom 20. stoletja so se poklonili tudi člani Drame SNG Maribor, ki so v koprodukciji z revijo Dialogi Maribor pripravili bralno uprizoritev poezije z naslovom Ko ciproš zacveti (Antologija mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa). Premiera pesniškega večera se je odvijala 23. novembra 2015 v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru.

Ostale povezave[uredi]

O Ciprošu sem našla gradivo tudi na COBISS-u, a si ga zaradi trenutnih razmer (CO-VID19) nisem mogla izposoditi. Zato bom navedla le naslove:

Viri[uredi]

Peter ANDREJ in Dejan BERDEN. Ciproš (Janko Glazer) - 2006. You Tube. (2013) 11. 11. 2020

Podjetje Ciproš. O imenu ciproš 11. 11. 2020

S. ČUK. Obletnica meseca: Janko Glazer. Ognjišče (1993) 11. 11. 2020

Drama SNG Maribor. Ko ciproš zacveti: Antologija mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa 11. 11. 2020

Ali imajo naši vedno prav? (odziv na diskusijski prispevek) - E[uredi]

Ko sem prispevek prvič prebrala sem bila malo zmedena, češ, kaj sploh sem prebrala. Ni mi preostalo drugega kakor da sem šla besedilo prebrati še enkrat. Upajmo, da sem se ga razumela prav (in ali za moj "prav" dejansko lahko rečem, da sem besedilo razumela? - Upam.).

V uvodnem delu je g. Hladnik omenil kako smo ljudje za ti. "naše" pripravljeni narediti vse, celo goljufati. In to samo zato, ker je pač naše; to nas predstavlja, to nas gradi, to smo mi. Kar je od drugih, tako rekoč sploh ni vredno omembe. Da ne omenjam grdih pogledov na cesti (kot je napisal tudi g. Hladnik), kako smo nevoščljivi, ko kazen za prehitro vožnjo ulovi nas, ostalih pa ne, čeprav so prav tak preveč stopili na plin. Kako težko je biti nepristranski, mar ne? To je bila prva misel, ki mi je padla na pamet ob prebiranju prispevka. In žalostno je, da je to čista resnica. Namesto, da gledamo kaj je kdo narobe naredil, bi si lahko večkrat namenili lep pogled ali pa si rekli: "No, je imel pa vsaj on srečo." Želim si, da bi bilo tega v družbi več.

Da nam nepristranskost ne bi preveč stopila v glavo, se moramo ljudje z nečim omejiti. To so pravila, ki pa niso vedno takšna, za kakršna se imajo - pravična. Hladnik v članku piše o tem, kako lahko z eno samo samcato besedo "praviloma" v pravilih spremenimo celoten pomen. To je dokaz, kako lahko je manipulirati z drugače močnim dejavnikom pravičnosti. Sama menim, da se pravila, in tudi druge stvari, vedno bolj prilagajajo lastnim interesom, kar ni prav. Vse to pa se dogaja, da bi uveljavili - ponovno - naše interese oz. to, za kar se zavzemamo, za to, v kar verjamemo.

Ko pa si končno priznamo, da je npr. sodnik na tekmi pravično podelil rdeč karton našemu igralcu, nas obtožijo za največjega nezaupnika. Smo bili pač pošteni. Ker pa nismo bili pošteni nas grdo gledajo. Poštenost je lepa čednost pravijo, a na žalost je poštenjak velikokrat sirota, podobno kot je sirota dobrota.

G. Hladnik je napisal, da: "si lahko nepristransko odločanje lahko privoščimo samo v položaju relativnega blagostanja." To pa je težko doseči, ker skoraj vsak gleda nase in na svojo korist.

Profesor Hladnik je v prispevku dobro povzel dejansko stanje v družbi. Primeri so korektni, povsem vsakdanji, taki, da si jih lahko čisto vsak zariše pred očmi. Menim, da si je pojma "naše" in "nepristransko" vredno vzeti v premislek, saj velikokrat nezavedno krojita našo usodo. Saj veste, raje se zavzamemo za tiste, ki so nam blizu, četudi nimajo vedno prav. Ali je to prav?

Kazalo revije Slovan - E[uredi]

Slovan, leto 1904/številka 5

Razprava o drugi strokovni slavistični reviji[uredi]

(Jezik in Slovstvo, Številka 1/2019)

Za predstavitev drugega znanstvenega članka s področja slovenistike sem si izbrala revijo Jezik in Slovstvo, natančneje prvo številko iz leta 2019. Prispevek je napisala ga. Alenka Koron in nosi naslov Pripovedništvo na maturi iz slovenščine in problemi vrednotenja v šolskem eseju. V njem se je osredotočila predvsem na to, katera literarna besedila so se na maturah od leta 1995 do 2019 pojavljala in izpostavila njihovo pogostost (predvsem pojavnost romanov nasproti dramskim delom). Pisala je tudi o njihovi raznolikosti glede na žanr, zgodovinski nastanek in temo, ki jo obravnavajo. V članku je med drugim pozvala na bolj raznoliko izbiro maturitetnih tekstov, proti koncu pa se je osredotočila na, po mnenju mnogih, glavni problem pisanja esejev – to je vrednotenje besedil.

Članek nam najprej ponudi seznam literarnih besedil, ki so se pojavila na maturitetnih preizkusih od leta 1995 do 2019. Iz seznama ugotovimo, da med obravnavanimi teksti prevladuje pripovedništvo, dramatika in poezija pa sta potisnjeni nekoliko na stran. Avtorica je ugotovila, da je bila dramatika doslej (do leta 2019) zastopana vsaj šestkrat, medtem ko poezije do sedaj (tudi do 2020) še ni bilo. Alenka Koron se je pri obravnavi dramskih del naslonila na razmišljanje ge. Mateje Pezdirc Bartol. Prišla je do spoznanja, da so se na maturi pojavljala predvsem taka dramska besedila, ki so bila dijakom že znana in v veliki meri vključena v njihov učni načrt ali vsaj zastopana z odlomki (Koron 2019: 53). Maturitetna komisija za zrelostni preizkus izbira besedila iz slovenskega in svetovnega ranga. Ugotovila je, da se je izbor svetovnih dramskih besedil zaključil z letom 1962, slovenska dramska dela pa so na maturi zajemala tudi dela iz časa po osamosvojitvi, torej je šlo za nekoliko mlajše tekste. Zanimivo je, da učni načrt svetovno dramatiko obravnava do leta 1950 (tj. obdobja eksistencializma in drama absurda), kar pomeni, da matura na področju svetovne dramatike že presega obseg učnega načrta. Iz tega lahko sklepamo, da na maturi primanjkuje dramatike, nastale v kasnejših šestdesetih (predvsem tuja) in dramatike, ki ni strukturno popolnoma klasična. Alenka Koron se je obregnila tudi na neprisotnost avtoric ženskega spola.

V nadaljevanju se je Alenka Koron posvetila izboru pripovednih besedil na maturi. Ugotovila je, da so pripovedna besedila na maturi mnogo bolj raznolika in tematsko ter časovno pestrejša. Šolski učni načrt namreč vsebuje tudi sodobna besedila, ki niso več kanonska. Poleg tega posega po novih, za učni načrt nepoznanih avtorjih. Vrnimo se na primere preteklih matur. V prvih letih je maturitetna komisija želela uravnotežiti število tuje in slovenske literature. Med temi se je pojavil roman (tudi roman v verzih), novela in celo dramatika. V kasnejših letih, po letu 2002, je opazila krajšanje seznama, v slabost slovenski literaturi. Od tega se je eno od del celo ponovilo iz prejšnjih let. Do leta 2007 se je ohranil vzorec: en tuj evropski roman in eno novejše slovensko pripovedno besedilo (nekatera dela so spet ponovljena iz prejšnjih let). Tradicija se pretrga v letih 2008, 2012 in 2014, ko v maturitetna besedila ponovno vskoči dramatika. Omembe vreden je tudi podatek, da se leta 2009 na seznamih prvič pojavi pisateljica (Jane Austen), kot literarna ustvarjalka. Kasneje moško prevlado popestrijo še 3 ženske ustvarjale (Nathalie Sarraute, Anna Michaels in Slovenka Maja Haderlap – 2019).

Ko preletimo izbor maturitetnih besedil od leta 1995 do 2019 ugotovimo, da si je maturitetna komisija skozi leta vedno bolj prizadevala dijakom predstaviti čim bolj raznoliko literaturo. Ujeti je hotela razmerje med slovenskimi in tujimi besedili, med klasično/kanonsko in sodobno književnostjo ter besedili, ki jih obravnavamo pri pouku in tistimi, ki so del novejše produkcije. Avtorica navaja, da jim je to v največji meri uspelo doseči pri romanih, malo manj pri novelah, več pa bi komisija morala vložiti v pestrejši izbor literarnih vrst in zvrsti (več dramatike, poezije itd.). Do sedaj so bili najbolj pestro obravnavani romani (vojni roman, distopični roman ,zgodovinski in družbeno kritični roman, sodobni razvojni romani itd.). Ugotovila je, da so do leta 2019 izbirali taka besedila, s katerimi so se mladi lažje poistovetili in taka, ki so tematizirala univerzalna vprašanja človekovega bivanja (Koron 2019: 54). Poleg tega so bila vsa dela evropskega izvora, razen Anne Michaels in njenimi Ubežnimi delci – Američanka (pa še to delo se je dogajalo v evropskem prostoru). Alenka Koron je mnenja, da bi morala matura vsebovati več del, ki segajo zunaj evropske celine. Pogreša predvsem pojavljanje afriških, avstralskih, azijskih tem, ki bi učencem odprla nova obzorja in jim obenem ponudila veliko novega znanja.

Alenka Koron je v članku, poleg kritike izbora besedil, izpostavila tudi problem vrednotenja dijakov na maturitetnem eseju in se spraševala kako bi jim ta pojem najlažje razložila. Zapisala je, da je učitelju najtežja naloga razložiti dijakom kaj vrednotenje sploh je. Pri ugotovitvah se je naslonila na misli Krakarja Vogla. Alenka Koron je izpostavila, da : »spoznavanje književnosti vključuje doživljanje […], razumevanje […] in končno vrednotenje, ki je faza, ko bralec uredi svoja spoznanja in besedilo kritično vrednoti.« Vrednotenje naj zajema dve merili: zunanja in notranja/znotrajliterarna merila. Zunanja merila so primerjanje teksta z drugim besedilom, kako je besedilo sprejeto v družbi, proučevanje moralnih vrednot itn. Znotrajliterarna merila pa ga. Koron (ki se naslanja na Krakarja Vogla ta pa na Marka Juvana) opredeli kot tista, kjer morajo učenci predstaviti morebitno večpomenskost besedila, fiktivnost v razmerju do večje ali manjše mimetičnosti, kakšen je odnos besedila do nekoč aktualnega časa in kraja ter njegovo umetniškost (Koron 2019: 56).

Vrednotenje sodi po mnenju avtorice in po mnenju mnogih med najzahtevnejše delo pri pisanju literarnega eseja. Alenka Koron zagovarja učenčevo manj kompleksno vrednotenje. To naj bi se nanašalo na izvirnost navedenih argumentov, njegovo razumevanje moralističnih stereotipov in njegov osebni odziv do dela (Alenka Koron 2019: 56). Če izhajam iz svojih izkušenj pisanja eseja, se moram z avtorico strinjati. Naša profesorica je redno poudarjala, da nam v eseju pogosto manjka vrednotenje. Veseli pa me, da profesorji o tem razmišljajo in upam, da se bo v prihodnosti ta primanjkljaj, v razumevanju vrednotenja, nadoknadil.

Vsi nam ponujajo teorijo, prakse pa ni niikjer. Zato mi pri tem predmetu postaja všeč, da dejansko beremo strokovno literaturo in spoznavamo njeno zgradbo, ki bo kmalu predstavljala tudi nas študente. Učimo se iz praktičnih primerov, ne pa zgolj teorije o tem kako mora članek izlgedati. Kako naj si človek, ki se skoraj nikoli ni srečal z znanstvenim tekstom razlaga ta pravila in kako naj ve kako tako besedilo sploh oblikovati? Podobno problematiko izpostavlja tudi Alenka Koron, ki se sicer naslanja na poučevanje književnost, v smislu, kako naj učencem učitelji predstavijo sodobno književnost (uporabna praksa za splošno razgledanost), če pa učni načrt tega ne ponuja (teorija) - saj se kurikulum npr. omeji na dela do slovenske osamosvojitve (pa še to je redkost).

Ker sem maturantka leta 2020, moram avtorico članka dopolniti še z vidika pojavljanja dramskih besedil na maturi. Dijaki generacije 2001 (pa tudi vsi tisti, ki so maturo pisali leta 2020) smo v domače čtivo dobili štiri Cankarjeve drame. Izpostaviti je treba, da so bile vse drame delo slovenskega avtorja, Ivana Cankarja, in da so predstavljale isto literarno vrsto, tj. dramatiko. Osebno se mi je ta izbira zelo dopadla, ker smo se dijaki korenito spoznali s slovenskim literarnim ustvarjalcem in njegovimi deli. Ta poteza za slovensko maturitetno zgodovino zagotovo predstavlja svežino in pomembno novost. Morda namiguje na novo dobo maturitetnih preizkusov pri slovenščini, ki bo v ospredje postavila dotlej manjkajoče vrste in teme!? No, morda pa je bila to le počastitev stoletnice smrti našega velikega pisatelja Ivana Cankarja. Tega zagotovo še nekaj časa ne bomo vedeli, nekaj pa je gotovo. Splošni napredek se kaže že na vseh področjih in zanemarljivo ni trditi, da se v prihodnost in k napredku vedno bolj ozirajo tudi slovenisti, pa naj bo to na področju jezika, kulture, mature itn.

Komentar - Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija na prvi pogled ne daje vtisa, da sploh je revija. Pravzaprav izgleda kot neka knjiga. Ko sem jo začela prelistavati, mi je v oči najprej padla ruska cirilica in šele takrat sem se zavedala, kaj izraz "slavistična" pravzaprav pomeni - revija, namenjena objavljanju člankov za vse slovanske jezike. Priznati moram, da Slavistične revije pred tem še nikoli nisem imela priti v stik z njo, kaj šele brati jo. Zanjo sem megleno slišala le pri pouku slovenščine v gimnaziji, pa še to le na hitro, tako malo za zraven. Ko sem prebirala članke v njej, me je večina njih kar pritegnila. Nekateri so koristni tudi za čas študija, saj ponujajo koristne informacije, ki se tičejo redne snovi. Najbolj od vsega pa mi je všeč, da so notri objavljeni tudi tujejezični članki, ki reviji dodajo večjo vrednost.

Razvoj revije[uredi]

Slavistična revija je svoje korenine pognala leta 1948, to je na tridesetletnico začetka izhajanja Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918–1931) in desetletnico revije Slovenski jezik (1938–1941). Zato lahko rečemo, da ima ta datum nek simbolen pomen. Revija nosi podnaslov Časopis za jezikoslovje in literarne vede/Journal for Linguistics and Literary Studies in je osrednji osrednji slovenski znanstveni časopis, ki pokriva področje jezika in literarne vede. Poleg književnih člankov in bolj jezikovno obarvanih člankov lahko v njej najdemo tudi objave povezane z delovanjem Slavističnega društva in druge.

Skozi leta se je na mesto urednika podpisalo kar nekaj imen. Prvi izmed njih je bil Anton Ocvirk, sledila sta mu Tine Logar in Jože Toporišič. Z letom 1981 se je zgodila sprememba na področju uredništva. Izoblikovalo se je več tematski huredništev. Uredniki so postali Franc Zadravec, France Bernik, Janko Kos, Alenka Šivic Dular ... Danes je glavni urednik Miran Hladnik, področna urednika pa sta Ada Vidovič Muha (za jezikoslovje) in Vladimir Osolnik (za literarne vede). Delo tehnične urednice je prevzela Urška Perenič.

Slavistična revija 2001, letnik 49/številka 1-2[uredi]

Članek Alojzije Zupan Sosič z naslovom Kriminalkina uganka govori o slovenski kriminalki devetdesetih let. Ta jo razdeli na dve vrsti: klasično in sodobno kriminalko. Klasična kriminalka se je razvila iz detektivke in zato prevzela nekatere njene lastnosti. Med seboj se ta dva pripovedna žanra razlikujeta tako, da detektivska zgodba poudarja razrešitev problema, kriminalni roman pa se osredotoča na to, kdo je povzročil zaplet.

Celoten članek se v nadaljevanju osredotoča na sodobne kriminalke, preden pa se loti njenega razvoja, nam najprej predstavi značilnosti klasične kriminalke.

Klasična kriminalka se je razvila iz ti. klasične detektivke. razlika je, kot sem že omenila, v tem, da kriminalka išče razloge za razrešitev v povzročiteljih problema. Avtorica omeni, da je največji preobrat kriminalka doživela v letih 1920 - 1940. To obdobje imenujemo tudi zlato obdobje kriminalke. Pisateljska pozornost se je preusmerila na socialno motivacijo dogajalnega okolja. Pri tem so posebno vlogo odigrale pripadnice nežnejšega spola. Verjetno najbolj znana pisateljica kriminalk je Agatha Christie.

Kaj pa sodobna slovenska kriminalka? Ta je zaživela v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, natančneje sto let po rojstvu kriminalke. Pojavila se je v oblikah mladinske oz. otroške kriminalke in televizijskih serij. Žanr je postal priljubljen predvsem zaradi zbirk KIH in KRIMI, ki sta v tistem času postali zelo popularni. Najbolj izstopajoči kriminalni romani so bili Nekdo drug, Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah, Cimre, Vrata skozi in KArfanaum ali as killed.

Da se je na slovenskem kriminalka posodila je napovedal roman Branka Gradišnika z naslovom Nekdo drug (1990). Zgodba se začne povsem klasično, tj. s klasično preiskavo, ki pa se v nadaljevanju nadgradi na psihološko raven. S tem je dialog, ki je kriminalke spremljal že prej, postavil na nov nivo. Dialog je postal osrednji pripoveedni način. Dialogi so humoristični. V zgodbo avtor vpelje tudi anonimnega detektiva in s tem dodatno posodobil to književno zvrst.

Avtorica omeni tudi kriminalni roman Maje Novak, ki nosi naslov Cimre. Gradila ga je na temeljih klasične kriminalke, saj vsebuje njene osnovne prvine udeleženci - truplo - detektiv - osumljenci itd. Formo klasične detektivske zgodbe pa pisateljica preseže z vstavljanjem drugih literarnih zvrsti in s prvoosebnim pripovedovalcem. Zanimivo je, da je literarna kritika v Cimrah zasledila postmodernistične značilnosti.

Poleg kriminalk Cimre in Nekdo drug v članki zasledimo še romana Gorana Gluvića Vrata skozi, ki ji zares lahko rečemo postmodernistična (in tudi sodobna) in Rolandov steber (Sergej Verč), ki pa sodi med klasične kriminalke. Slednja govori o preiskavi trupla mlade tržaške Slovenke, zraven pa vplete še tedanjo politično situacijo italijansko-slovenskega prebivalstva v Trstu. Žanrskih pravil in drugih pripovednih postopkov, značilnih za kriminalko ne krši tudi roman Klan Igorja Karlovška. Oba avtorja se namreč osredotočita in pozornost posvetita akciji in vnašanju zaprek pri razreševanju nasprotij.

Kako na koncu ločimo med klasično in sodobno kriminalko? Sodobne slovenske kriminalke zaplet razrešujejo na neklasičen način: s prvoosebnim pripovedovalcem (ki je domnevni krivec), ne pa s pomočjo detektiva (objektivno). Vse tri sodobne kriminalke (Nekdo drug, Cimre in Vrata skozi) se ponašajo z žanrsko hibridnostjo, kar pomeni, da se v njih prepletajo značilnosti psihološkega in kriminalnega romana. V klasičnih kriminalkah pa psihološke plati ni zaslediti, saj se razrešitev problema skriva na dejanskih dejstvih, ki jih poda detektiv.

Iz članka sem se naučila kar nekaj novih stvari. Mogoče se bo zdelo malo neumno in trapasto, a ugotovila sem, da bom lahko to formo članka uporabila pri pisanju svoje seminarske teme pri tem predmetu. V njem je praktično prikazana sama sestava besedila - kako mora to izgledati (citati, sklici ... ). Poleg tega sem izvedela za slovenske kriminalke, o katerih do sedaj nisem slišala še nobene besede. Ko bo napočil čas, si bom kakšen roman zagotovo prebrala. Poučila sem se tudi o tem kaj sploh je kriminalni roman in spoznala njegove značilnosti. Kakšen del članka sem morala prebrati večkrat, da sem si osmislila njegov pomen. Ker ta vrsta literature sodi v strokovno pisanje, moram to vzeti kot del učnega procesa - tj. navaditi se na razumsko zahtevnejša besedila. Vem, da se bom skozi študij še velikokrat srečala z nejasnostmi, ki pa mi bodo le v spodbudo, da jih razjasnim. Moje mnenje je, da bi morali učitelji v šolah učence bolj ozaveščati o slovenskih jezikovnih tekstih (ker je ta tema za šolarje večinoma dolgočasna, jo učitelji lahko včasih malo vtkejo v snov, samo tako, da učencem pride v spomin).

TEDx - predavanje Mirana Hladnika - E[uredi]

Gospod Miran Hladnik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je svoje predavanje Popravljalci sveta začel s humornim vložkom, in sicer kaj učitelji počnejo, ko snovi na učence ne prenašajo skozi monolog (samo z razlago) - preprosto, uvedejo spraševanje, učencem zagotovo najljubše obdobje šolskih dni. Ta način začetka govora je po mojem mnenju zelo učinkovit, saj poslušalce na nek način sproti in jim že na samem začetku vzbudi neko zanimanje do govorca (v tem primeru g. Mirana Hladnika). Nemalo je primerov, ko predavatelji popolnoma pozabijo na publiko in svoje misli podajajo povsem hladno, pusto, dolgočasno. Ravno zaradi tega se mi zdi, da je prvi korak, uvod, ena izmed najpomembnejših točk predavanja, kar je Hladnik upošteval.

V nadaljevanju se dotakne več načinov spreminjanja sveta. Prvi in nedvomno brutalni je način imenovan VOJNA. Zaradi težnje po popravljanju sveta, kot to poimenuje Hladnik, vojna za seboj pusti katastrofalne posledice. Zaradi tega je to zagotovo ena izmed najskrajnejših oblik, ki se je ljudje lahko poslužimo, ko želimo doseči »pravico«. Kaj pa smo Slovenci, kot narod brez svoje lastne gospode in plemstva, dobili od vojne. Skoraj nič. Nov up naj bi v nas vzbudil France Prešeren, ki je s svojimi verzificiranimi oblikami takrat še ne slovenskemu narodu prinesel nove upe. S pesmimi pisanimi v slovenskem jeziku, nas je ponesel na kulturni zemljevid sveta, ki pa takrat še ni stopil v veljavo. Po mojem mnenju so ledino pred Prešernom v 18. stoletju orali tudi razsvetljenci Valentin Vodnik, Linhart in Zois. Predvsem Vodnik je v svojih pismih začel omenjati, da se poleg kranjščine uči tudi slovenščino (slovanski jezik), ki je nekakšen zametek današnje sodobne slovenščine.

Kaj pa počnemo danes? Kako si prizadevamo popravljati svet, predvsem situacijo v Sloveniji? Opiramo se predvsem na kulturo, ki nam zaradi svojega široke pomena ponuja popravke na mnogih področjih kulture. Miran Hladnik se je, kot slovenist, pričakovano oprl na svoje domače področje, tj. jezik. Vprašal se je, kaj lahko jezik kot majhen košček mozaika prinese k popravljanju sveta. Opiral se je na statistiko in pri tem izpostavil dokaj smešen položaj slovenščine. Po statistiki se naš materni jezik uvršča med velike jezike, ker ima več kot 1.000.000 govorcev. Potemtakem našega jezika nič ne ogroža. Pa se nam to zdi verjetno? O tem naj razmisli vsak posameznik sam. Zdi se mi, za s kančkom ironije v svojem nastopu na to gleda tudi profesor Hladnik. Njegov prezir do teh podatkov, po mojem zaznavanju, izrazi s posrečeno povedjo, ko pozove poslušalce naj ta nadvse izjemni podatek povejo svojim učencem v šoli. Med publiko je v tistem momentu moč zaznati odziv – smeh, kar pomeni, da je njegova misel dosegla namen. Opazila sem, da se gospod profesor rad opira na Wikipedijo. Še celo sam se pošali, da mu drugi pripisujejo položaj wikiholika. Če to povežem z našimi petkovimi predavanji se v veliki meri s tem lahko strinjam tudi jaz (in verjetno z mano vsi ostali kolegi). Tega seveda ne smemo razumeti v slabšalnem smislu.

»Wikipedija nam ponuja možnost za kreativno udeležbo, za kreativno poseganje v ta svet« je povedal profesor Miran Hladnik in ob tem pokazal na katerem mestu je Slovenija glede na število wikipedičnih člankov – na 40. mestu. Omeni tudi zakaj je Wikipedija, po njegovem mnenju, tako fantastična in revolucionarna. Najprej, kot lahko preberemo tudi v njegovem strokovnem učbeniku Nova pisarija, izpostavi njeno politiko vzamem – dam, s čimer namiguje, da naj Wikipedijo oblikujemo vsi. »Tega Gorenjci verjetno ne razumejo« se pošali in doda, da verjame, da bomo nekoč vestno dodajali svoja dognanja na to spletni zakladnico znanja. Pohvali tudi njeno neodvisnost od države v smislu, da je to neprofitna organizacija, ki se ni ustanovila z namenom služiti mastne vsote denarja.

Miran Hladnik opozori tudi na zmotno mišljenje, da Wikipedija ponuja nezanesljive informacije. V veliki meri Wikipedija res ponuja kakovostne članke, ki nam pridejo še kako prav pri kakršni koli obliki rabe. Na žalost pa se dogajajo tudi zlorabe. Za primer je vzel Prešernovo wikipedično geslo, kjer se je nekdo nesramno pošalil z našim največjim pesnikom. Isti primer nam je profesor Hladnik omenil že med predavanji, zato sem, ko je začel govoriti o zlorabi, takoj pomislila na to. Lahko rečem, da je nekako dosegel, da si študentje zapomnimo podatke na zanimiv način. No, vrnimo se k bistvu. Po mojem mnenju je na tej točki g. Hladnik postavil pomembno vprašanje o našem narodnem zavedanju. Kdo je tisti, ki pravzaprav sabotira naš narod, našo kulturo? Primer s Prešernom na žalost dokazuje, da smo to kar mi sami, mi Slovenci. In kdo nas rešuje? Tujci. Mar ni to žalostno?

Proti koncu izpostavi še nekaj napotkov kako wikipedijski članek postaviti na nek nivo. Več glav več ve, se glasi stari pregovor. Enako je s članki na Wikipediji. Več je avtorjev, ki članek soustvarja, bolj to besedilo prerašča v kakovostno. Ker je to portal mednarodnega ranga je njegova prednost tudi ta, da lahko svoje prispevke primerjamo s tujimi in se na podlagi teh kaj novega naučimo. Spodbuja tudi medsebojno sodelovanje, kot prednost pa izpostavi tudi možnost vpogleda v vse korekture, ki so kdajkoli pospremile wikipedisjki članek.

Če ob tem videoposnetku pomislim na predavanja v sklopu pouka na fakulteti, je Wikipedije včasih res že malo preveč. Ampak, saj vsi poznamo znan pregovor, da vse poti vodijo v Rim. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Wikipedijo in profesorja Hladnika: »Vsa predavanja vodijo do Wikipedije.« To ni nič slabega, saj nam profesor s tem ponuja vpogled v še ne odkrite globine tega spletnega portala, obenem pa nas spodbuja, da se naučimo nekaj novega, nekaj, česar se morda sami nikoli ne bi lotili.

Glede na to, da je Hladnik predavanje začel s tem, kako so nekoč popravljalci popravljali svet, se mi zdi, da nas je, vsaj mene, v uvodu malo zavedel. Mislila sem, da bo govoril o zgodovini slovenske kulture in kako so jo določene osebe želele popraviti. Profesor pa se je dotaknil problema in medias res – kdo lahko spremeni svet, če ne mi v sedanjosti! Kdo lahko piše wikipedične članke, če ne mi, ki to zmoremo! Kdo drug lahko ustvarja slovenstvo, če ne Slovenci sami? Predavanje sem razumela kot kritiko na neodzivne posameznike, ki znajo samo kritizirati in kot vzpodbudo (pustimo Wikipedijo na strani) da lahko vsak od nas prispeva en košček sestavljanke k popravljanju sveta.

Nova pisarija[uredi]

Učbenik Nova pisarija je namenjen vsem slovenistom, literarnim zgodovinarjem, humanistom in drugim, ki želijo svoje strokovno pisanje dvigniti na višji nivo (standardizirati strokovno pisanje). Nova pisarija služi kot dopolnitev že obstoječih literarnih priročnikov - Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti. Kot učno gradivo, ga uporabljajo predvsem študentke in študentje pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti.

Besedi nova in pisarija?[uredi]

Beseda pismenost včasih ni nosila enakega pomena, kot ga poznamo danes. Valentinu Vodniku (razsvetljenstvo) je ta izraz na začetku 19. stoletja pomenil slovnico, prav takšen pomen pa je poznal tudi Pleteršnikov slovensko-nemški slovar iz konca 19. stoletja (1894-95). Sodobni slovarji tega izraza ne razlagajo več kot slovnico, ampak ga opredelijo kot znanje branja in pisanja, še sodobnejši pa kot znanje, navajanje česa sploh (digitalna, finančna, medijska pismenost ...). Z besedno zvezo nova pisarija je torej avtor želel poudariti smisel tega priročnika - tradicionalno združiti z sodobnim, modernim.

Pomen[uredi]

Nova pisarija skupaj z Wikimedijskimi spletišči ustvarja ti. "rastočo knjigo", v katero lahko vsak doda kanček svojega znanja. Zato kar pogumno, pridruži se nam in s svojo zakladnico znanja pomagaj razširiti naša obzorja.

Nova pisarija, vedno aktualna[uredi]

Besedna zveza nova pisarija se lahko ponaša tudi kot naslov istoimenske Prešernove pesmi Nova pisarija. Če poznamo vsebino pesnitve, ahko rečemo, da so bila 30-a leta 19. stoletja podobna današnjemu času. Pa si zamislite na kaj je Prešeren ciljal.

Pismenost[uredi]

Definicija pismenosti: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo

Pismenost ni bila od nekdaj nekaj samoumevnega in tudi danes NI. Nekoč so bili pismeni večinoma le višji sloji družbe, do katerih je nepismena večina gojila skoraj da sovražen odnos. Sčasoma se je ta delež pismenih povečal. Zahvala gre predvsem razsvetljeni absolutistki Mariji Tereziji v zadnji etapi 18. stoletja, ko je s svojo šolsko reformo povzročila, da se pismenost ni za vedno zasidrala le med družbeno elito.

Dandanes si ljudje ne znamo več predstavljati, kako bi bilo, če človek ne bi znal napisati niti ene same samcate besede, še več, čudno se nam zdi že, ko vidimo, da nekdo ne zna uporabljati računalnika. Ko sem prebirala misli o pismenosti v Novi pisariji sem ugotovila, da veliko ljudi sploh ne pomisli na to, kako močno vlogo ima pismenost v svetu sodobne tehnologije. Predvsem je zanimiv konflikt med mladimi in starimi, pri čemer starejši zagovarjajo pisanje na roko in s tem tudi lepopis, mlajše generacije pa temu nasprotujejo. V svoj zagovor starim staršem očitajo računalniško nepismenost, ki je v 21. stoletju še kako pomembna. Mislim, da si nihče izmed nas niti pomisliti ne upa (kot je v knjigi omenil tudi avtor), da ne bi znal napisati elektronskega sporočila, saj si morda zaradi tega ob službo.

Pismenost? - več zornih kotov[uredi]

Za nekatere je pismen človek že tisti, ki zna napisati besedilo na računalnik. To vključuje znanje uporabe velike začetnice, uporabe preslednice, napisati piko itd. Kot navaja knjiga, pa velikokrat pozabimo na majhne, a pomembne vmesne korake, ki nam to pisanje pravzaprav omogočajo. Ste se že kdaj vprašali ali bi lahko napisali e-pošto, če ne bi znali prižgati tipke za zagon računalnika? Morda ja, vendar bi za to potrebovali nekoga drugega, ki to "veščino" obvlada. Seveda pa je to zamudno, zato je pomembno, da znamo to napraviti sami. Taki obliki pomanjkljive pismenosti lahko rečemo tudi enosmerna komunikacija, ki človeka hitro označi za nepismeno teslo, kot navaja vir.

Potrebno je omeniti, da obstaja več vrst pismenosti in ne samo ena sama. Poleg pismenosti kot zmožnosti pravilnega pisanja, poznamo še glasbeno pismenost, računalniško pismenost, urbano pismenost itd. Vsaka od teh nam pri nečim pomaga; na primer urbana pismenost pove, da se dobro znajdem v tujem mestu, če zna nekdo pisati glasbo je dober v glasbeni pismenosti. Zato je pomembno, da pismenosti ne obravnavamo v ozkem pomenu besede. Pomembno je, da jo zajamemo čim širše, saj nam bodo katerekoli spretnosti marsikdaj prišle prav, četudi se tega ne bomo zavedali. Res je, da je obvezna le ti. splošna pismenost, ki nam omogoča reševanje vsakdanjo komunikacijo.

Konec koncev, za ljudi postaja vedno bolj pomembno, da se uspešno znajdejo na čim bolj pisanih področjih. Kot je zapisal g. Hladnik: "Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati."

Pismenost v Republiki Sloveniji[uredi]

Pismenost v državi velikokrat preverjajo testi pismenosti (v Sloveniji npr. PISA 2009). Test je pokazal, da se slovenski šolarji slabo izkažejo pri bralni pismenosti, mnogo bolje pa se odrežejo pri e-pismenosti. To je rezultat dejstva, da večino sporočil natipkamo preko SMS sporočil in ne več v fizični obliki (z nalivnikom, svinčnikom). Razlika se pojavilja tudi pri pisanju npr. govornih vaj pri otrocih, kjer mladostniki besedilo natipkajo kar na računalnik in ne več na roke. To je dokaz, da se pojem pismenosti skozi zgodovino zelo spreminja in ni treba zanikati, da se bo spreminjal še naprej.

"Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes."

Pismena statistika[uredi]

Glede na to, koliko revij obstaja, koliko časopisov vsak dan dobimo pred vrata, koliko je spletnih blogov, kjer bi lahko izrazili svoje mnenje? Veliko. Koliko pa je dejanskih piscev napram toliko možnostim objave? Malo. Podatki navajajo, da delež aktivno pišočih ni dosti višji od 4 odstotkov (to pomeni, da jih od 500 prebivalcev aktivno piše le 20).

Informacijska družba[uredi]

Pojem informacijska družba lahko razložimo tudi kot informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba. Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Knjiga in digitalna doba sta si na nek način nasprotnici. Veliko je vprašanj ali bo tiskana knjiga, ob poplavi informacij s spleta, sploh preživela. Zagotovo se poseganje po literaturi, ki se je lahko dotakne človeška roka manjša, v prid digitalnim medijem. Za primer vzemimo povprečen razred dijakov (okoli 30 učencev), ki morajo pri slovenščini opraviti vsem znano nalogo - domače branje. Cobissovi podatki pravijo, da si predpisano knjigo sposodi le dobra tretjina dijakov. Vprašati se je treba, kjer sta ostali dve? Možnosti sta dve: prva, za mnoge mnogo lažja pot, je, da se učenci obveznega branja uspešno izmuznejo. To pomeni, da se zadovoljijo se z obnovami na spletu ali pa zavezništvo poiščejo pri sošolcih. Rezultat: letnik vseeno naredijo. Druga možnost, malo bolj optimistična, pa je, da preostali dve tretjini obvezno literaturo preberejo na zaslonu.

Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi nam zmanjkalo internetne povezave? Knjige ne bi mogli prebrati in spet bi se vrnili na stare alternative - tiskano knjigo.

Pojavljajo se tudi številna vprašanja, kot na primer ali s tiskanjem onesnažujemo okolje, vprašanje zdravja oči, tisk je dražji itn. Kontradiktorno pa je, da številne kritike nemalokrat izpodbijajo same sebe. Dejstvo je, da drug brez drugega ne funkcioniramo, in če ne drugega, malo te trditve velja tudi za tiskano knjigo in spletne podobe le te.

WIKIJI - nova oblika informacijske družbe[uredi]

Wikipedija in njej sestrska spletišča delujejo pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedie. Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo (spletno enciklopedijo), Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar in še druga špecialna spletišča.

Zakaj uporabljati Wikipedijo?[uredi]

  • lahka dostopnost
  • volontarizem
  • kooperativnost
  • tesnejši stik z realnostjo

Wikiji - to ni zame?[uredi]

Preden si postavimo meje, kaj je dobro in kaj ne, se je pametno vprašati, kaj mi določena situacija prinese. Marsikdo vidi Wikipedijo kot vir nezanesljivih informacij, kar včasih tudi drži, kljub temu pa moramo kdaj pogledati tudi svetle točke - ki jih mimogrede vedno radi izpustimo - in iz njih izcimiti le najboljše. Prvič, to spletišče ni namenjeno le iskanju informacij, ampak uporabniku omogoča aktivno ustvarjanje portala. To pomeni, da lahko s svojim znanjem obogatimo še nekoga drugega. Poleg tega skrbimo za razvoj jezika na spletni ravni. Nemalo veljakov poudarja, da nas je ustvarila knjiga in z njo povezana pisava. Tako nekako si moramo danes predstavljati slovensko verzijo Wikimedie - spletišče, namenjeno uveljavljanju slovenščine na malo drugačen način.

Tukaj vstavite neoblikovano besedilo====Enoten jezik - ne hvala!==== Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, le eno leto za angleško. Pomembno je, da gesla znova in znova nadgrajujemo, saj bomo s tem pripomogli k pestrosti informacij in na nek način dodatne potrditve in uveljavitve slovenščine v svetu. Z vsakim novim geslom v katerem koli jeziku, krepimo svoj pogled na jezike in na družbo samo, na kulturo in njen način izražanja. Učimo se od drugih, saj se na ta način veliko naučimo tudi o sebi.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedijo in njene sorodne strani vedno bolj uporabljajo študentje za ustvarjanje kvalitetnih člankov. To je dobro, ker s tem zagotovimo dostojne članke, ki so ustrezno korigirani tudi s strani profesorjev. Poleg tega wikipedijo vedno bolj uporabljajo osnovnošolski otroci za potrebe referatov pa tudi drugi, odrasli, ki jih morda zanima neka določena tema.

Avtor[uredi]

velikokrat se vprašamo zakaj bi nekaj sploh napisali. Ponavadi to počnemo, ker nas neka tema zanima. Avtor ima pri pisanju določenega besedila odgovornost, da informacije podaja v skladu z resnico (da so informacije verodostojne). Poleg tega mora tudi vedeti komu so njegovi članki namenjeni in njihovo težavnost prilagoditi ciljnim bralcem.

Pismeni smo lahko na štirih področjih, in sicer:

  • za vsakdanje sporazumevanje,
  • leposlovno,
  • strokovno in znanstveno,
  • publicistično oz. novinarsko.

Kaj sodi med strokovna/znanstvena in kaj med publicistična/novinarska besedila?[uredi]

Razne objave v revijah, knjigah, zbornikih in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij uvrščamo med strokovno literaturo. Strokovne objave so tiste vrste objav, za katere velja, da znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo.Primeri strokovnih besedil: učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji.

Publicistična besedila pa so razne objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, blogi brez ustreznih strokovnih referenc itd.

Jezik[uredi]

Wikipedične zapise danes lahko najdemo že skoraj v vseh jezikih sveta. Res je, da imajo nekateri jeziki bolj bogate in bolj zastopane članke kot drugi, a na srečo se ta položaj v Sloveniji izboljšuje. Namen slovenske Wikipedije je bil vanjo vnesti čim več strokovnega spoznanja slovenskih avtorjev in jih tako predstaviti svetu. Poleg tega s pisanjem člankov v svojem jeziku omogočamo primerjavo z drugimi jeziki.

Izbira teme[uredi]

Pomembno je, da se pri pisanju članka zavedamo, da so ti dostopni širši javnosti, bolje rečeno celemu svetu, zato je pomembno o čem pišemo. Priporočljivo je, da si izberemo temo, ki jo vsaj malo poznamo in imamo o njej dovolj ustreznega znanja. Naš namen je vendarle drugim ljudem ponuditi zanesljive informacije iz katerih se lahko kaj naučijo.

Po drugi strani pa teme v akademskem okolju študentom ponujajo mentorji. S tem jih prisilijo, da raziskujejo neznano in se na tak način naučijo nekaj novega. Seveda si pri tem pomagajo z verodostojnimi podatki iz enciklopedij, učbenikov itn. Zato tudi v takih primerih, ko si avtor teme ne izbere sam, ni potrebno izraziti pretirane skrbi do verodostojnosti informacij, ker so le-te že nekje bile zapisane. Poleg tega pa so strokovna dela pregledana s strani mentorjev.

Ali je pisanje samoumevno?[uredi]

Pisanje je veščina, ki se ga je potrebno priučiti. Pisanje na roke, torej z nalivnim peresom in navadnim belim listom, ne moremo enačiti s pisanjem na računalnik, kaj šele postavljanju besedila na svetovni splet. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da se pri navadnem pisanju tvorijo prav posebne povezave med možgani in živčnimi končiči na konicah prstov, ki krepi naše pomnjenje stvari. Nekaj popolnoma drugega je naučiti pisati se na bel nepopisan list, kot pa na računalnik in potem napisano še objaviti. Nova pisarija nas bo popeljala ravno skozi ta proces, tj. kako ustvariti besedilo na spletu v skladu z normo in ga na koncu objaviti. Uvodni koraki so zabeleženi na straneh 51-52.

Pravila avtorstva[uredi]

Avtorske pravice so nekaj za kar na Wikipediji komaj slišimo. Vse, kar vanjo napišemo, je večinoma dostopno javnosti po vsem svetu. Pri tiskani knjigi pa je situacija popolnoma drugačna. Običajno je knjige prepovedano natisniti za osebne namene, ker bi s tem avtorja oskrunili za njegov trud, ki ga je namenil, ko je pisal neko delo. Wikipedija se ravno temu želi izogniti. Dobro je omeniti tudi, da poleg Wikipedije obstaja tudi Wikiverza, ki je kot nekakšen peskovnik, prostor za osnutke člankov, ki se potem objavijo na Wikipediji. Velikokrat se na tem portalu kalijo tudi mladi pisci - študentje, ki s svojimi članki vadijo strokovno pisanje.

Wikipedija s svojimi tako rekoč zastonj članki predstavlja hudo konkurenco tiskani literaturi.

Avtorske licence[uredi]

Copyright oz. avtorske pravice so pravice, ki omejujejo širjenje določenega teksta v javnosti brez dovoljenja avtorja. Poznamo več vrst/nivojev/stopenj avtorskih pravic, odvisno od tega, koliko svobode želimo našemu tekstu dopustiti. Pri nas ta pojem poznamo pod imenom Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Lastnik avtorskih pravic je le avtor, dokler jih on sam ne proda ali odstopi. Digitalna knjižnica omejuje javno uporabo del s tako označbo tako, da je gradivo dostopno le računalnikom tiste inštitucije, ki hrani to delo. Pomembna pojma sta tudi prodaja dela in prodaja avtorskih pravic. Kadar se avtor strinja s prodajo dela, dovoljuje, da se njegovo gradivo uporablja npr. v šolah. Če pa avtor proda še svoje avtorske pravice, pomeni, da on ne odloča več o razmnoževanju njegovega dela.

Creative commons (cc) v slovenščini pomeni ti. ustvarjalna gmajna. Je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja izhaja in podpira svobodno kulturo. Pod tem naslovom obstaja več vrst licenc (Nova pisarija str. 62). Pomembno je omeniti, da so te licence spremenljive, kar pomeni, da jih lahko avtor svoje delo tudi spremeni. Najsodobnejša med licencami se imenuje Creative Commons Attribution 4.0. Dela, ki se ponašajo s to vrsto licence, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, in sicer da uporabnik navede njihovega avtorja.

Ko se odločamo o vrstah licence, je pomembno, da se zavedamo, kaj bomo z izbiro licence dosegli. Do tega nas vodi program Creative commons kar sam.

Bralec[uredi]

Danes velja, da je mora biti osnovno znanje prosto dostopno. To si pridobimo v osnovni in srednji šoli ter na visokošolskih ustanovah. Do prosto dostopnega gradiva nam pomagajo knjižnice z raznimi literarnimi teksti, berili, učbeniki itd. Veliko zastonj informacij se dandanes dobi tudi na spletu.

Ločimo več vrst dostopnosti. Prva je prosta ali odprta dostopnost' (OA open access). Z besedo prosta povezujemo dva izraza. Prosta dostopnost ni enako prosta vsebina (free content). V vsebino (revije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko dostopamo sami in jo tudi spreminjamo. Če pa ima oznako samo kot prosti dostop pa pomeni, da je ne smemo spreminjati.

Z besedo odprti povezujemo več kot dva izraza. PLočimo:

  • odprte podatke (open data): večinoma podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu
  • odprti dostop(open access): kako doseči svobodno dosegljivost znanstvnih publikacij in podatkov na spletu
  • prosta vsebina (open content): kako doseči prosto dosegljivost virov (literature, videa, fotografij), ki zanimajo splošno publiko
  • prosto znanje (open knowldge): podobno kot odprti podatki, vendar širše (glasba, film, zgodovinski podatki ...)
  • prosto izobraževanje (open education)

Poleg naštetih poznamo tudi odprto kodo (open source), ki se nanaša na programsko opremo, ki omogoča svobodno razširjanje, odprto raziskovanje (open research), odprta znanost (open science), ki nudi tudi orodja in metode s katerimi lahko prosto raziskujemo.

Dokument izgubi status proste dostopnosti, ko moramo za njegovo uporabo plačati. Kdaj lahko govorimo o zlatem prostem dostopu (gold access)? Kadar prosti dostop zagotovi založnik. Z zlatim OA so recenzirani revialni članki. Kdaj pa o zelenem prostem dostopu (green OA)? Kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Z njim so recenzirane predobjave (članki pred recenziranjem) ali pa poobjave. Poleg teh obstajajo še druge oznake za proti dostop. Ena izmed njih je ti. sivi dostop (grauer Weg), ki poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti. Znan je tudi hibridni dostop, pri katerem poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana oblika publikacije.

Založbe in repozitoriji[uredi]

Založbe že od nekdaj tiskajo knjige z namenom širiti znanje v tiskani obliki, po vrhu vsega s tem tudi zaslužijo. To je bilo v času, ko interneta še nismo poznali, za ljudi zelo uporabno, saj so lahko z nakupom knjige prišli do novih informacij. Res pa je, da so morali za vso to novo znanje plačati. Danes, ko lahko na internet postavimo vse, pa se založbe skoraj da ne ukvarjajo več z znanstvenimi članki, ker od tega nimajo dobička. Večinoma neko gradivo natisnejo in izdajo le pod pogojem, da jim avtor in inštitucija zagotovita sredstva za tisk. Dodatna omejitev za tisk je tudi ta, da mora avtor predhodno poskrbeti za strokovno recenzijo, saj se založba s tem ne bo več ukvarjala. Dokaz, da lahko znanstveni tisk ugleda luč tudi brez pomoči založbe, je Slavistična revija. Ta se je založniškega posredništva znebila že pred leti, natančneje leta 1991.

Največkrat avtorji vplivnost svojega članka merijo preko števila citiranosti ali pa preko števila ogledov njegovega članka. Veliko bolj zanesljiv vir branosti je zagotovo število citatov, ki dejansko pove, koliko ljudi je članek prebralo in ga potem tudi uporabilo v svojem delu, kar dokazuje pristnost in uporabnost članka. Če pa popularnost merimo s številom ogledov se kaj hitro zgodi, da so ti podatki nezanesljivi. Razlog za to je preprost. Veliko ljudi na članke npr. samo klikne iz radovednosti, na koncu pa od njega nič ne odnese. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov že vgrajeno. Zaradi tega nam je statistika tako rečeno že priložena ob našo objavo.

Repozitoriji na slovenskem za enkrat delujejo z namenom arhiviranja diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski repozitorij se imenuje Nacionalni portal odprte znanosti.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Za varovanje zasebnosti skrbi slovenska avtorska zakonodaja. Razlogov za nezaupanje je nešteto. Med prvimi je nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja (npr. Google). Uporabnike skrbi tudi zloraba osebnih podatkov v raznorazne namene. Zaradi tega se pojavljajo mnogi nesmiselni ukrepi, ki včasih presegajo zdravo mero razuma. Problem nastane, ko želimo pridobiti npr. podatke o Franu Levcu, uredniku Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. Po logiki mnogih podatke o tej pomembni osebi ne bi smeli biti javni, ker bi lahko pomotoma prišli do podatkov nekega drugega Frana Levca, ki živi v Republiki Sloveniji. Samo zaradi tega, bi bili prikrajšani koristnih informacij o zgodovinski osebi.

Kredibilnost[uredi]

Ali moramo zaupati vsem avtorjem, ki karkoli objavijo na splet? Odgovor je preprost: ne. Če je nekdo strokovnjak na nekem področju še ne pomeni, da ve vse o vsem. Poleg tega se lahko hitro zgodi, da nek pisec skozi leta izgubi svoj elan in hitro zaide v oblake. Končen sklep je, da smemo avtorju zaupati le, če gre za uveljavljenega strokovnjaka na nekem področju. Njegova stališča morajo biti v javnosti poznana obenem si podatkov ne sme izmišljevati. Ni pa potrebno, da se mi kot posameznik strinjamo z vsakim zapisom, ki ga neka priznana oseba objavi. Izraz amater ali diletant je rezerviran za tiste vrste piscev, ki v neki stroki niso doma oz. niso doma na profesionalen način.

Kakšno pa je zaupanje do mladih nadobudnih avtorjev? Do mlajših piscev smo nemalokrat nezaupljivi. Razlog je njihova neizkušenost in neprepoznavnost, česar jim ne moremo očitati, saj se na nekem področju šele uveljavljajo. Vsak avtor, že uveljavljen ali ne, je lahko kvaliteten. Od nas bralcev pa je odvisno komu bomo zaupali in na koga bomo gledali s kančkom dvoma.

Avtorstvo[uredi]

Avtorstvo je zelo pomemben člen v procesu nastajanja nekega besedila. Strokovni ali katerikoli tekst lahko izide pod samozaložništvom ali pa v okviru določene založbe. Če tekst pride v javnost brez vpletanja založbe in brez njenega strokovnega pregleda lahko tako besedilo hitro postane nezanesljivo. Problem je, ker ga ni pregledal nihče. To pa ne velja vedno, saj obstaja veliko kakovostnih gradiv, ki niso šle skozi založnike roke in so kljub temu primerljive z ostalimi teksti. Ko govorimo o vrstah avtorstva rečemo, da je govora o inštitucionalni vezanosti.

Verodostojnost besedila velikokrat določa tudi starost besedila. V mislih imam predvsem dela iz obdobij hude politične represije ali pa prelomih obdobij v človekovem mišljenju. Za primer vzemimo pisca v obdobju Jugoslavije. Njegovi nazori so se razlikovali od današnjih, ker je živel v popolnoma drugačnih razmerah. V takem primeru se moramo do teksta kritično opredeliti in presoditi kateri podatki so primerni za našo obravnavo. Po drugi strani pa takih besedil ne smemo zavreči, saj so odraz časa in nam pomagajo lažje razumeti takratni svet. Bolj moramo biti previdni pri informacijah rumenega tiska. Tam se povečini nahajajo trači, ki večinoma niso resnični. Za znanstveno verodostojne informacije veljajo le tiste, ki so bile preverjene s strani določene stroke za neko področje.

Če želimo preveriti resničnost določenih podatkov si lahko pomagamo tako, da pogledamo še v kakšen drugi vir, npr. Wikipedijo ali knjigo. Zavedati se je potrebno, da ni vse kar je objavljeno verodostojno. Vedno več je zlorab spletnih strani in svobodomiselnih ljudi, ki svoje članke sestavljajo povsem subjketivno. Po mojem mnenju moramo pa ne smemo pozabiti na ti. kmečko pamet, ki nas že skozi stoletja vodi do pametnih odločitev!

Strokovno recenziranje[uredi]

Recenzija je pomemben člen med pripravo članka za objavo in dejansko objavo. Recenziranje preprečuje objavljanje nepreverjenih in nestrokovno ustreznih razprav, ki ne zadoščajo standardom. Recenzenti so strokovnajki na nekem določenem področju, ki skrbijo za znanstveno recenzijo člankov preden so ti postavljeni na splet ali pa objavljeni v reviji. Kompetenco za opravljanje recenzije jim je priznala znanstvena srenja za določeno področje. Recenzenti so pogosto kar uredniki sami, lahko pa za pregled prispevkov zaposlijo strokovnjake - recenzente.

Ker smo vsi samo ljudje, se lahko tudi recenzentom zgodi, da besedilo popravijo pristransko. V ta namen nekateri pristajajo na javno recenziranje, kar pomeni, da članek oceni javnost. Njegova, a bolj profesionalna, nadgradnja je slepa recenzija pri kateri avtor ne ve kdo je pregledal njegov tekst. Ena stopnja višje je še slepa dvojno slepa recenzija pri kateri ni poznan niti avtor niti recenzent. Zaradi tega ne prihaja do sporov, ki so med recenzenti in avtorji dokaj pogosti.

Moje mnenje je, da morata imeti oba, recenzent in avtor, drug do drugega toliko spoštovanja, da si priznata svoje napake. Recenzent mora tekst ovrednotiti čim bolj nepristransko, obenem pa mora avtor to kritiko sprejeti, če je seveda ta ustrezno utemeljena. Svet mora temeljiti na dam - daš odnosu, kar pomeni, da se moramo spoštovati in biti pravični do drugega. V nasprotnem primeru pride do nespoštovanja znotraj stroke, kar se mi za nobenega človeka (kaj šele izobraženca) ne zdi primerno.

Recenzijska pravila ne živijo v oblakih. Ta morajo biti jasno zapisana, saj le s tem zagotavljajo pravično "sojenje" objavljenih besedil. Konec koncev, neka norma mora obstajati na vseh področjih, da je vzpostavljen nek red. Založbe svojo recenzijsko politiko objavljajo na svojih spletnih straneh. Tam najdemo merila za vrednotenje in presojo članka. (Za podrobnejše podatke glej Novo pisarijo, str. 107).

Pravopis[uredi]

Predstavljajte si, da v roke dobite strokovni članek z veliko pravopisnimi napakami. Prvo kar vam pade na pamet je: "Ali je to sploh verodostojno"? Najprej bi podvomili v avtorjevo strokovnost. Zato je pri znanstvenem pisanju (oz. pri katerem koli javnem pisanju) pomembno, da poznamo vsaj osnovna pravopisna pravila.

Ločila[uredi]

"Kdo ne zna uporabljati ločil", bi se zagotovo vprašal prav vsak. Ampak ne zatiskajmo si oči. Med ločila ne sodijo le pika, vprašaj in klicaj. Še zdaleč ne. Ločilo je tudi vejica, dvopičje, tropičje itd. in pomembno je, da znamo uporabljati tudi te.

Veliko ljudi ne loči razlike med pomišljajem ( - , dolga črta) in vezajem (-, kratka črta). (za ustrezno rabo teh dveh ločil glej str. 106). Zvito ločilo so tudi narekovaji (" "). Zanimivo je, da slovenski pravopis pozna 3 oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Posebej pozorni moramo biti pri rabi narekovajev v odvisnih stavkih. (za rabo narekovajev glej str. 110-111). O rabi dvopičja ni potrebno izpostavljati nekih določnih primerov, čeprav ima tudi to ločilo svoje specifike. Izpostaviti velja le razmerje proti (npr. izid nogometne tekme (2 : 1), kjer je dvopičje nestično). Tropičje ali tripičje (...) se uporablja kot alternativa veznika itd./ itn. Redko se tropičje uporablja za nedokončanje besede (takrat je levostično) ali pa za nedokončanje stavka (nestično). Podpičje (;) uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi uporaba pike premočna, vejice pa prešibka. Poleg tega podpičje uporabljamo pri naštevanju v alinejah, pri čemer moramo paziti, da se uvodna poved pri naštevalnem nizu začne z veliko začetnico in konča s piko.

Zanimivo je, da lahko na podlagi rabe ločil sklepamo o starosti pisca. To dokazuje, da se pravopis skozi čas spreminja. To ni nujno slabo.

Velike začetnice[uredi]

Raba velike začetnice vsem piscem verjetno povzroča največ težav. V sklopu predmeta Uvod v študij književnosti se bomo posvetili predvsem rabi velikih začetnic za potrebe strokovnega pisanja. Z veliko začetnico bomo znotraj tabel zapisovali le najbolj zunanje celice, medtem ko bomo v preostalih stolpcih in vrsticah uporabljali malo začetnico (razen če gre za poved). V alinejah veliko začetnico uporabljamo le, kadar so alineje oblikovane v daljše stavčne strukture.

Drugo[uredi]

Spol se po pravilu veže na OSEBEK. Kadar pa je določitev osebka dvoumna glej naslednje pravilo: če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka (To mesto so Jesenice.) (glej stran 113)

Digitalna pismenost[uredi]

V sodobnem svetu si več ne predstavljamo življenja brez računalnika. Tako kot se razvija naš vsakdan, tako se razvija tudi jezik in z njim povezane smeri. Zato je zelo pomembno, da znamo besedilo natipkati na računalnik, ker brez tega enostavno več ne gre. V svetu najmodernejše tehnologije se namreč nihče več ne bo trudi prepisovati ročno napisanega besedila, pa naj bo še tako lično, in ga potem objavil v reviji.

Formati besedil[uredi]

Ker se besedila selijo v elektronsko obliko je pomembno, da pisec razlikuje med različnimi računalniškimi formati besedil. Formate prepoznamo po različnih končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt - pomeni golo besedilo;
  • doc, docx, rtf, odt - pomeni obogateno besedilo;
  • htm ali html - je spletno besedilo;
  • pdf - je natisljivo besedilo;
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in druga pa nimajo končnic.

(več o uporabi različnih formatov izvemo na straneh 114-115)

Besedilo v wikijih[uredi]

Besedilo na Wikipedijo lahko vnašamo na dva načina. Lahko pišemo neposredno v wikipedično okno tako, da zgoraj desno izberemo zavihek Uredi. Drugi način je, da besedilo najprej napišemo v urejevalniku, potem pa ga prenesemo na wikistran. Wikiji nam omogočajo raznoliko prikazovanje podatkov. Ponuja nam raznovrstne tabele, risanje grafov, matematične formule, omogoča nam vstavljanje slik.

Osnovna navodila za postavitev strani najdemo na straneh 115-116. Za dodatna navodila glej str. 116-119.

Navajanje - citiranje in prepisovanje[uredi]

Vsak znanstveni članek, pa naj bo humanistične ali naravoslovne narave, vsebuje citate, reprodukcije na koncu pa navede še podatke od kod je jemal snov za pisanje - temu rečemo navedba vira.

Največkrat citiramo besedilo, ki ga sami ne bi znali bolje povedati. Citiramo lahko del povedi, par stavkov ali daljši del besedila. Koliko besedila damo v citat je odvisno od tega, kaj točno želimo poudariti. S citatom naredimo določeno besedilo bolj znanstveno in simpatično bralcem, češ, "ta pisec je pa res strokovno podkovan". Poleg tega sklicevanje na druge pisce opozarja na avtorjevo razgledanost in strokovnost.

Nikakor pa citiranje ne smemo enačiti s prepisovanjem, kar je pravzaprav plagiat, goljufanje, plonkanje, prepisovanje. Že v osnovni šoli so nas učili, da tako početje pač ne sodi v vsakdan kulturnega človeka. Za plagiat velja tisto besedilo, ki tuje znanje navaja kot lastno, kar pomeni, da avtor ne navede vira od kod je neko misel vzel. Menim, da si nihče ne bi želel, da se z njegovim uspešnim člankom hvali nekdo drug. Zagotovo pa bi pozdravil širjenje njegove ideje preko citata, saj bi to pomenilo, da je on sam opravil dobro delo, s katerim si drugi lahko pomagajo, se nanj opirajo.

Citatna industrija[uredi]

Citatni index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja i identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Znanstvena področja imajo ločene citatne indekse. Leta 1990 je s tem začelo naravoslovje s SCI (Science Citation Index), kasneje so uveljavili še SSCI (Social Sciencees Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index). V Sloveniji upoštevamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science. Na spletu je prostodostopna in brezplačna citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka ali Google Scholar, ki pa je mnogo strokovnjakov ne priznava, saj ji očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav.

Faktor vpliva[uredi]

Faktorju vpliva z drugo besedo rečemo tudi IF impact factor. To je številka, ki kaže stopnjo uglednosti - vplivnosti znanstvene revije. Najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters. Vplivnost znanstvene revije določijo po naslednjem postopku: število vseh citatov (ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih) delijo s številom objavljenih člankov v tem času (pomeni povprečje citiranosti na članek). Višji ko je faktor vpliva revije, več so vredne objave v njej in tudi znanstveni ugled avtorjev, ki v njej objavljajo. Te meritve pa niso vedno nepristranske, saj je večina najuglednejših revij angleško govorečih.

Na Wikipediji dobimo podatke o branosti člankov na posebni strani Podatki o strani. Še nekaj uporabnih kratic (ukazov) v iskalnem nizu: sl - slovenska Wikipedija, v - Wikiverza, b - Wikiknjige, s - Wikivir.

Najkvalitetnejše literarne revije so tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji. To so:

  • Primerjalna književnost,
  • Slavistična revija,
  • Jezik in slovstvo,
  • Dve domovini,
  • Slavia Centralis (Maribor),
  • Phainomena itd.

V tujih revijah slovenske razprave lahko najdemo v:

  • Slovene Studies (ZDA),
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana),
  • Slavia Meridionales (Varšava),
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Citatni slogi[uredi]

Citatni slogi se po svetu zelo razlikujejo, prav tako se razlikujejo tudi po področjih in znotraj njih (npr. humanistika uporablja več različnih citatnih slogov). Najbolj poznani so APA, MLA, AMA, čikaški, wikipedijski itd. poznamo pa tudi Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA idr. Humanisti se po večini odločajo med MLA (v kratkih sklicih ima naslove del)in čikaškim (letnico vrine takoj za ime avtorja) slogom. Vsi citatni slogi so si med seboj bolj ali manj podobni. Razlikujejo se v zaporedju navedenih podatkov pa tudi po načinu citiranja in sklicevanja. Vsak ima svoje prednost in slabosti.

Kaj mora vsebovati bibliografska enota? Nobenemu viru ne sme manjkati ime avtorja in naslov dela. Ostali podatki pa nastopijo na podlagi tega, za kakšno vrsto objave gre (glej NP, str. 135).

Tehnika citiranja[uredi]

Citatu z drugo besedo rečemo tudi navedek. Ločimo ga na dva dela, besedilo samo (ki ga citiramo) in navedba vira (od kod je citat vzet). Citirano besedilo od preostalega ločimo z narekovaji (daljše sestavke pa tudi pomanjšamo in pomaknemo malo v desno). Vir citata lahko navedemo direktno zraven citata v oklepaja, lahko pa je na koncu citata samo kazalka (v treh oblikah: opomba, kratki sklic, neposredna povezava na vir).

Opombe se pojavljajo na dnu strani pod črto. Včasih so služile navajanju literature, s uvajanjem čikaškega sloga navajanja virov pa se je ta praksa počasi ukinjala. Take vrste navajanja bibliografije je še moč zaslediti, kadar neke literature zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nismo navedli na koncu članka. Danes pa v večini velja praksa, da za opombe prihranimo nebibliografske podatke.

Kratki sklici se v besedilu pojavljajo v oklepajih. Lahko so za piko ali pa pred njo. Pred se običajno pojavijo, ko citiramo dele stavka ali krajšo poved. Kratki sklic pa napišemo za piko, ko citiramo več besedila naenkrat (dve povedi ali več).

Citiramo lahko iz katerikoli virov, kot na primer iz člankov, TV oddaj, revij, knjig, blogov, arhivov itd. Če imamo možnost, je priporočjivo, da vire črpamo iz prvotnih objav, izvirnikov, kritičnih izdajah itd. Kadar citiramo izjave, ki so napisane v tujem jeziku velja naslednje pravilo: citiraj v izvirniku, potem pa v opombo napiši prevod (če ne gre za splošno poznane jezike).

Kaj pa viri in literatura?[uredi]

Marsikdo misli, da sta besedi vir in literature en in isti pojem. Temu pa ni tako. Res je, da sta si zelo podobni, zato se včasih težko odločamo kateri vir bomo dali v katero kategorijo, a vendar. Teorija ju opredeli in loči takole: vir pomeni gradivo, ki je predmet raziskave (med viri je v literarni vedi največkrat navedeno leposlovje), literatura pa pomeni teoretične ali metodološke pripomočke oz. orodja za raziskavo (strokovne razprave literarnovednega značaja). Delitev na vire in literaturo ni vedno obvezno, je pa priporočljivo pri dolgih seznamih, da zagotovimo večjo preglednost.

Glede na to, ali bo nek članek izšel v tiskani ali v elektronski različici, ločimo različno podajanje virov. Če bo nek tekst natisnjen na papirju, se v vire odsvetuje pisanje linkov (internetnih povezav), saj jih nihče ne bo šel prepisovati. Navajanje virov pa se loči tudi po tem, za kakšne vrste objavo gre; to je lahko članek v reviji, geslo iz Wikipedije, enciklopedično geslo, razprava v knjigi, TV oddaja, internetni vir idr. (več o navajanju virov glede na različno področje objave imaš v NP, str. 141—174)

Fotografija in glasbena dela[uredi]

Navedbe virov običan+jnoh bibliografskih podatkov se po večini zgledujejo po istem kopitu, kar pa ne velja za slike. Pri fotografijah pa vir, od kod smo neko sliko vzeli, navajamo neposredno pod sliko za njihovo zaporedno številko (npr.: Slika 1: ______). V nekaterih natisnjenih monografijah je na koncu objavljen seznam fotografij s številko strani, na kateri se slika nahaja. Podobno kot vire navajamo pri fotografijah, tako storimo tudi pri grafikonih in tabelah. Potrebno je poudariti, da na slovenski Wikipediji objavimo le slike, ki so naša avtorska last. Možno je objaviti tudi slike, ki so jih avtorji sami dali v javno last in tako spadajo med ti. freeware ali brezplačne stvari. Sem sodijo slike s spletišč Flickr, Instagram, Panoramio, slike iz Wikimedijine Zbirke (Wikimedia Commons) itd.

Glede na to iz katerega spletišča sliko vzamemo, se moramo zgledovati po sledečih navodilih citiranja (podobno kot pri navajanju virov za besedilo), ki so navedeni v NP (str. 179—188).

Ko navajamo podatke o glasbenih delih, se zgledujemo po radiu. To pomeni, da naslove, ki sodijo v klasiko slovenimo. Pri filmu, radijskih in televizijskih oddajah se zgledujemo po navajanju virov iz NP str. 190.

Najpogostejše napake pri citiranju[uredi]

Veliko ljudi nas misli, da znamo takoj citirati pravilno, kar pa še zdaleč ni res. Dandanes ima skoraj vsaka revij svoj način citiranja in navajanja virov, zato je pomembno, da sledimo njihovim navodilom. Pred objavo je namreč potrebno pogledati pogoje in pravil citiranja, saj se lahko hitro zgodi, da našega članka, zaradi neupoštevanja pravi, ne bodo objavili.

Najpogostejše napake so:

  • nepoznavanje temeljnih referenc,
  • kopiranje URL kod (še posebej, če avtorja, naslov, kraj objave itd. sploh ne navedemo),
  • za vsak vir, ki je dostopen na spletu je potrebno preveriti ali je dostopen tudi v tiskani izdaji in če je, le to tudi dopisati.

Navajanje virov na Wikipediji[uredi]

Wikipedija tolerira vse sprejete in uveljavljene načine citiranja. Je pa zaželjeno, da ima članek enoten zapis virov (da ni zmešnjave, pa še lepo izgleda - bolj resno, verodostojno in urejeno). Za več podatkov pojdi na WIkipedijino stran in sledi povezavi Wikipedija: Navajanje virov

Žanri[uredi]

Poznamo več vrst žanrov: vsakdanje sporazumevanje, publicističnimi žanri, umetnostnimi žanri in strokovni/znanstveni žanri. Ker so meje med njimi težko določljive, včasih prihaja do nesporazumov v komunikaciji med različnimi govorci oz. pisci. Za vsako zvrst in njene žanre zato veljajo določena pravila.

Znanstveno, strokovno in poljudnoznanstveno pisanje:

  1. Stroka/strokovni (v pomenu disciplina): npr. ta in ta znanstvena stroka: poimenuje posamezna znanstvena področja.
  2. Stroka/strokovni (v akademskem svetu): izraz strokovni se uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu (strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega). Nerecenzirane objave, objave brez UDK-vrstilca, tujejezični povzetki, seznami literature in sklicevanja bodo sodile v skupino strokovnih objav. ((včasih so b+za strokovne objave veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, UČB, priročniki, antologije, kritične izdaje ipd.))
  3. Izvirni znanstveni članek:[1] prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
  4. Pregledni znanstveni članek: sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči
  5. Strokovni članek: predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. Objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji (strokovna je na literarnovednem področju npr. Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost). Strokovni članek se po zahtevnost in slogu prilagaja bralcem, katerim je revija namenjena.
  6. Poljudni članek: še preprostejši od strokovnega. Namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave (najdemo jih v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko).

Med znanstvene prispevke uvršamo tudi: vabljeno predavanje, objavljeni prispevek na konferenci (tj. referat v zborniku), objavljeni povzetek konferenčnega prispevka, poglavje v monografiji, geslo v enciklopediji ali slovarju (kadar so daljša od 200 besed in krajša od običajnega znanstvenega članka), strokovna ocena kake publikacije v disciplini, predgovor ali spremna beseda k takim publikacijam, polemika, diskusijski prispevek, intervju, bibliografija, stvarno ali imensko kazalo, elaborat, ekspertiza, katalog, podatkovna zbirka, radijska ali TV-oddaja, računalniški program. To niso posebni žanri, ampak gre za specifične prezentacijske oblike in priložnosti. ((Ustna izvedba vsega naštetega spada v kategorijo izvedenih del.))

  1. Monografske publikacije (knjige): podobno kot članki se ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd. (Cobiss sem uvršča tudi diplome, magisterije in disertacije – pri vseh za inovativno/znanstveno delo, čeprav diplome, zlasti bolonjske, spadajo bolj v kategorijo (kratkih) strokovnih prispevkov.)

Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom. Nekateri niso prepričani ali wikipedijski članki sodijo v znanstveno pisanje. Poudariti je treba, da nimajo vsi wikipedijski članki enakega statusa, saj niso vsi enako dolgi (najkrajši/škrbina – 1 točka: do 10.000 znakov oz. 1500 besed, standardni članki – 4 točke: do 15.000 znakov oz. 3700 besed, odlikovani/zaželeni – 9. točk: članki v obsegu nad eno avotrsko polo oz. 30. znakov oz. 4400 besed).

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog), enciklopedijsko geslo, esej, predavanje (prosojnice), kritična izdaja (uredništvo, redakcija), učbenik, priročnik, navodila (tutorial), razprava (pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava in strokovna recenzija).

Šolsko oz. akademsko pisanje[uredi]

Med žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Šolsko ali akademsko pisanje se od "zaresnega" razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti (oceno, dosego naziva). Pisec se mora držati mentorjevih navodil. Ko začne predmet določati kompozicijo razprave (ne pa od nekod prepisana pravila) se začne o šolskem pisanju govoriti kot o strokovnem oz. znanstvenem pisanju.

Slovarček neznanih besed[uredi]

opreka - nasprotje

historiat - opis

impresum - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon (sinonim)

parazitirati -

kondukter - uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu

paradigma - vzorec, primer

diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu

restriktivnost - omejitvenost, omejevalnost

repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek

retrospektiva - spominsko obnavljanje česa preteklega

Humboldt - nemški jezikoslovec, nemški naravoslovec

larpurlartizem - nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena (nazor, da je vloga umetnosti samo lepotna)

uzurpacija - nezakonita, nasilna prilastitev

ekspertiza - poročilo strokovnjaka, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke

hervardovec - študent univerze Harvard

arbiter - oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče

preferirati - dajati prednost, ugodnost komu, čemu

propozicija - trditev, predpostavka

faktograf - popisovalec dejstev

emulacija - posnemanje

famulus - služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

pasant - mimoidoči

  1. Vem, da barve ne sodijo v strokovno pisanje. Želela sem le poizkusiti kako se ta funkcija uporablja.