Uporabnik:Žan Šteharnik

Iz Wikiverza

Študent umetnostne zgodovine in slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.


O Novi pisariji[uredi]

Slovarček neznanih besed[uredi]

Domače naloge[uredi]

1. Domača naloga: Članek iz Slavistične revije[uredi]

Slavistična revija[uredi]

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. V njej se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Poleg tega lahko v njej najdemo tudi članke, ki prinašajo korespondenco, članke o rokopisih, zapiskih in redkih tiskih, etnografske prispevke, članke o biografijah pomembnih strokovnjakov in ustvarjalcev, prispevke, ki prinašajo bibliografije, članke o delovanju Slavističnega društva in drugo, saj je revija zasnovana širše humanistično.Izhajati je začela leta 1948. Zamišljena je bila kot četrtletnik, a je izhajala v različnem obsegu. Do leta 1949 jo je izdajalo Slavistično društvo v Ljubljani, kasneje sta se kot izdajatelja pridružila še Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Od leta 1967 pa revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Kot samostojna priloga revije je v letih 1955, 1956 in 1958 izšla še Linguistica, ki je bila namenjena predvsem bralcem jezikoslovcem v tujih deželah (članki so nastajali večinoma v tujih jezikih, s slovenskimi povzetki) in se je kasneje osamosvojila.

Povzetek[uredi]

Članek je bil spisan ob stoletnici rojstva dr. Franja Čibeja. Avtorica v članu poskuša razlagati in interpretirati Čibejevo razpravo Funkcije pesništva iz leta 1926. Razprava utemeljuje Čibejevo netradicionalno razumevanje esence književnosti in njegovo razmišljanje o estetičnem razumevanju umetin in njihovi relevantosti v postmoderni dobi. Avtorica razpravo uvrsti »med prve poskuse drugačnega, skorajda postmodernega pojmovanja sveta na začetku 20. stoletja« (Buttolo 2001).

Razumljivost[uredi]

Besedilo je bilo, kar se tiče razumljivosti dokaj težavno in zapleteno. Avtorica z mnogimi sklici na razne razprave in publikacije nekoliko oteži tekoče branje in nemoteno sledenje samemu razmišljanju. Je pa zelo uporabna razdelitev članka na tri poglavja, saj že samo z njihovimi naslovi dobimo idejo o bistvu Čibejevega dela in razmišljanja. V zaključčku avtorica dobro aktualizira in približa slabih 80 let staro razpravo.

dr. Franjo Čibej[uredi]

Dr. Franjo Čibej se je rodil v Gorici leta 1901 in umrl v Ljubljani leta 1929. V Gradcu in Ljubljani je študiral filozofijo, pedagogiko, kasneje pa tudi sociologijo v Münchnu. Po opravljenem doktoratu se je zaposljil kot učitelj na ljubljanskem učiteljišču. V svojem kratkem življenju se je »po eni strani je usmeril k predmetni teoriji in njej sorodni fenomenološki šoli Edmunda Husserla in njegovih učencev (posebno Maxa. Schelerja), po drugi strani pa se je priključil moderni kulturni pedagogiki in pedagoški psihologiji« (Gogala 1929: 6).

O avtorici[uredi]

O avtorici na spletu nisem našel relevantnih podatkov. Zasledil sem zgolj razprave in članke v bazi Slavistične revije ter delo o Fanny Haussmann, ki bi naj bila prva slovenska pesnica (sicer nemškega rodu).

Članek[uredi]

Frančiška Buttolo. Čibejevo pojmovanje bistva literature in postmoderna doba (Ob stoletnici rojstva dr. Franca Čibeja, 1901-1929). Slavistična revija 49/1-2 (2001). 123-128

2. Domača naloga: Literarnovedni članek iz poljubne revije[uredi]

Vsebina članka[uredi]

Avtor članek začne s tem, da nas seznani, da je Krleža dobro poznal slovensko književnost. Največ zanimanja pa je v njem vzbudil Ivan Cankar, najbrž zaradi sorodnosti v njunih borbenih karakterjih. Prav tako jima je bila skupna problematika, nekoga, ki ju zatira in jima otežuje ustvarjanje oz. le tega nadzoruje in omejuje. Za Cankarja je bil to glavni mož slovenskega gledališča Fran Govekar, za Krležo pa ravnatelj zagrebške drame Bach, avtor to razmerje razlaga tako:

»Govekar ni bil književnik brez nadarjenosti, v začetku je celo koketiral na levo, toda manjkal mu je etični kompas. Zato je bil tipični malomeščanski konformist, ki je zastopal v gledališču ozko malomeščansko utilitaristično smer, s katero se je Cankar moral spopasti, če se je hotel uveljaviti tudi kot dramatik. Podobno je bilo razmerje med mladim Krležem in Bachom.« (Kreft, 1964)

Cankar je Govekarja v svojih spisih celo udejanjil kot nek simbol, kar je kasneje prevzel prav Kleža, ko je enega od svojih polemičnih člankov v boju proti Bachu naslovil »Jedan do hrvatskih Govekarjev«.

Sta si bila pa Krleža in Cankar različna v slogu, kis ta ga uporabljala za izražanje svojih kritik. Cankar je pri tem uporabljal veliko simbolizma, tako da moramo danes, če želimo nek izdelek razumeti, iz njega najprej izluščiti simbole in jih nato pretvoriti v faktografske podatke, da ugotovimo, kaj je avtor želel po vedeti. Krleža pa je nasprotno smer svoje udarne kritike izražal naravnost z dejanskimi podatki in se ni posluževal simbolike. »Skupna pa sta obema pekoča ironija in sarkazem, s katero neusmiljeno bijeta sem in tja. Oba sta borbeni naturi par exelence.« (Kreft, 1964)

Cankar in Krleža pa sta si delila tudi nekakšne »odpor« do avstrijske prestolnice. Krleža je svoje strinjanje s cankarjem v enem od svojih pisem izrazil tako: »Cankar je život ovoga grada shvatio od sviju naših pisaca najdublje, i u onim teškim noćima nevjerovatno očajne dječje bolnice (»Hiša Marije Pomočnice«), gdje treperi nočna svjetlost, a devojčice razgovaraju o piškotima stare grofice, tamo živi jedan jaki književni realitet.« 

Branko Kreft[uredi]

Branko Kreft je odraščal v Prlekiji. Na Dunaju je najprej študiral pravo, nato pa slavistiko in zgodovino. Študij je nadaljeval v Ljubljani, kjer je študiral slovensko literaturo z južnoslovanskimi literaturami, primerjalno književnost in literarno teorijo, kot pomožne predmete pa še slovenski jezik, zgodovino in nemščino. Diplomiral je februarja 1929. Že v študijskih letih je bil literarno aktiven, med drugim je bil sourednik in sodelavec Kosovelove Mladine (1925–1926).

Na slavističnem področju se je Kreft ukvarjal predvsem z novejšo rusko književnostjo. Pisal je o Puškinu, Gončarovu, Turgenjevu, Ostrovskem, Čehovu, Šolohovu, Gorkem, Pasternaku, Gogolju, vrhunec Kreftovega udejstvovanja na področju ruske književnosti pa pomeni izdaja izbranih del Dostojevskega, kjer je objavil več spremnih študij (zelo znana je študija o romanu Besi). Na področju slovenske književnosti je pisal o delu Trubarja, Linharta, Prešerna, Šusterja, Levstika, Cankarja, pa tudi sodobnikov, npr.: Kosovela, Gruma, Prežiha idr. Zanimali so ga tudi drugi slovanski pisci, npr. Miroslav Krleža, Jovan Jovanović Zmaj, Petar Petrović Njegoš, Taras Ševčenko in Juliusz Słowacki.

Mnenje o članku[uredi]

Članek je bil zelo zanimiv, najbrž predvsem zato, ker sta mi oba obravnavana literata zelo pri srcu. Zanimivo je videti, kako podobne so si bile tegobe južnoslovanskih narodov v koncu 19. in začetku 20. stoletja. Članek je pravtako dobro spisan, saj avtor v njem spretno prehaja med objektivnim navajanjem dejstev in primerjanjem le teh, medtem ko na trenutke sam stopi v besedilo in ga »začini« s svojimi subjektivnimi opazkami.

Članek[uredi]

Branko Kreft. "Krleža in Cankar.". Jezik in slovstvo letnik 9. številka 4/5 (1964) str. 118-121.

3. Domača naloga: Glazer in njegov Ciproš[uredi]

Za domačo nalogo smo morali raziskati pesem, ki se začne "Ko ciproš zacveti ..." Raziskati smo morali avtorja, teme, objave, odmev, uporabo, ozadje, interpretacijo...

Ciproš

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

Janko Glazer[uredi]

Avtor pesmi Janko Glazer se je rodil 21. marca 1893 v Rušah. V Rušah je opravil štirirazrednico, nato pa se napotil v Maribor, kjer je med leti 1905 in 1913 obiskoval gimnazijo. V Gradcu in na Dunaju je študiral slavistiko in germanistiko. Poučeval je na mariborski klasični gimnaziji, nato je bil knjižničar v mariboski Študijski knjižnici, kasneje pa je postal tudi njen ravnatelj. V Mariboru je izoblikoval eno najvidnejših slovenskih knjižnic. Med drugo svtovno vojno je bil pregnan v Srbijo. Leta 1945 se je vrnil v Maribor in obnovil knjižnico. Po njem so poimenovane mariborske kulturne nagrade.

O pesmi[uredi]

Pesem Ciproš je bila prvič objavljena v reviji Nova obzorja leta 1948. Lirski subjekt v pesmi je pesnik sam. Pesnik objokuje smrt svojega sina Matije, ki je padel v drugi svetovni vojni. Svojih čustev ne izraža dobesedno, marveč jih slika na naravo in s prikazovanjem in opisovajem na rave v nas zbuja čustva, ki jih čuti sam. Glazer je bil meditativni, impresionistični pesnik. Pisal je razpoloženjske pesmi, pesmi o Pohorju, življenju, neurejenosti sveta in bolečini zaradi smrti sina Matija med vojno, ena takih pesmi je tudi Ciproš. Izdal je pesniški knjigi Ob jesenskem ekvinokciju in Pesmi in napisi, uredil pa je tudi več antologij: Slovenska narodna lirika, Prešernove nemške poezije, Župančičeve Izbrane pesmi, Jaz in ti, Pesmi za otrok in Sto pesmi za otroke. Leta 1968 je prejel tudi Prešernovo nagrado.

Viri[uredi]

4. Domača naloga: Misija Slovlit[uredi]

Avtor sporočila objavljenega 8. aprila 2001 je Miran Hladnik. v sporočilu povzema in opisuje uspešno drugo hrvaško-slovensko slavistično srečanje, ki je 5. in 6. aprila potekalo v Šmarjeških Toplicah. V nadaljevanju pa navaja še dogodke, ki bi bralce morebiti zanimali. Ta članek sem si izbral, ker sem iz njega izvedel, da je v torek 10. aprila, nekaj ur po mojem rojstvu, svojo magistrsko nalogo zagovarjala današnja predstojnica oddelka za slovenistiko Mateja Pezdirc Bartol.

8. 4. 2001 sta bila oznanjena naslendja dogodka:

v torek, 10. aprila, je ob 11.00 v sejni sobi FF Mateja Pezdirc Bartol zagovarjala magistrsko nalogo Recepcija sodobne slovenske proze glede na tip bralca.

v torek, 17. aprila, je ob 11.00 v sejni sobi FF Alojzija Zupan Sosič zagovarjala doktorsko delo Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja.

5. Domača naloga: Drago Šega[uredi]

Življenje in delo[uredi]

Drago Šega je bil slovenski literarni zgodovinar, literarni kritik, dramaturg, urednik in prevajalec, rojen 1.4.1918 v Ljubljani. Leta 1941 je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani, naslednja 3 leta pa je preživel v taboriščih Dachau, Gonars in Monigo. Po vrnitvi je deloval tudi v diplomaciji, novinarstvu in na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT), bil je umetniški vodja Triglav filma ter kulturni ataše v Parizu in Trstu, od leta 1955 pa je služboval kot glavni urednik revije Naša sodobnost. Njeno uredništvo je bilo odstavljeno zaradi protesta zoper ukinitev revije Perspektiv. Istega leta je Šega prišel Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, kjer je skrbel za znanstvene izdaje starejših slovstvenih besedil in korespondenc, vodil je zbiranje dokumentacije o slovenskih literarnoteoretičnih terminih in o tujih literarnih avtorjih v slovenski periodiki, pa tudi sodeloval pri snovanju zbirke Literarni leksikon. Tu je delal vse do upokojitve leta 1979. Urejal je tudi knjige Severinu Šaliju in Mateju Boru, pisal spremne besede Jožetu Udoviču in Igorju Torkarju, objavljal sestavke in kritike večinoma o sodobnih slovenskih in tujih pisateljih (po vojni), pisal je literarnozgodovinske in teoretične razprave ter gledališke in filmske ocene, katerih izbor je izšel v knjigi Eseji in kritike. Tekom bivanja v tujini se je ukvarjal tudi s sodobno evropsko literaturo, kritiko in literarno vedo, kar ga je spodbudilo k posredovanju slovenske književnosti tujim bralcem. Za založbe doma in na tujem je sestavil več antologij, ki so izšle v Parizu, Beogradu in Varšavi, najbolj odmevna na Slovenskem je bila velika antologija slovenske poezije Živi Orfej iz leta 1970, kler je objavil enega svojih literarnoteoretskih esejev O poeziji (prvotno namenjen zbirki Literarni leksikon). Bil je tudi sourednik južnoslovanskega dela pariškega časopisa Les lettres nouvelles. Kot dramaturg pa je sodeloval pri filmih Na svoji zemlji, Kekec, Tri četrtine sonca [1], Dobri stari pianino [2], Akcija [3] in Veselica [4]. Umrl je pri starosti 86 let, 2.11.2004 v Ljubljani.

Dela[uredi]

Eseji in kritike, Lj, 1966

Film. scenarij: Visoška kronika (po romanu Iv. Tavčarja), Ekran 1964, 1965

Mdr. študije, portreti, lit. ocene: Vlad. Bartol (Delo 1967), Bogomil Fatur (LdP 1947), Ferdo Godina (NS 1951), S. Gregorčič (LdP 1945), Igo Gruden (Sd 1940, LdP 1946), Andr. Hieng (Problemi 1967), Ant. Ingolič (LdP 1945, 1946), Edv. Kocbek (Dialogi 1965), Ferdo Kozak (NSd 1958), Fr. Levstik (LdP 1945), Mira Mihelič (NSd 1961), Fr. Novšak (Sd 1939), Igor Torkar (Obz 1946), Cene Vipotnik (NRazgl 1957)

Gledal. ocene: GL SNG 1945, LdP 1947–9; NSd 1962, Sd 1963

Filmske ocene: LdP 1945, 1946, 1948; NS 1948; o film. teoriji: NS 1949; Les Lettres nouvelles, Paris 1965

O teoriji poezije: Živi Orfej. 1970

O slov. poeziji in lit.: Encyclopaedia Britannica, NRazgl 1964, NSd 1961; kulturno in nacionalnopolit., polemične sestavke (Naši pogledi 1937, Sd 1938–40, LdP 1945–6, NSd 1955–64; »1551«)

Spremna beseda knjigam: Louis Guilloux, Angelina 1955; Charles de Coster, Til Ulenspiegel 1961.

Uredil je:

a) izbore:

Liryka jugoslowiańska. Varšava 1960 (slov. poezija 1941–57)

Antologija slovenačke poezije. I, II, Bgd 1961 (sodelavca: J. Kastelic, C. Vipotnik)

Antologija slovenačkog književnog eseja. Bgd 1964; Anthologie de la Póesie Slovène. Paris 1962 (izšla tudi dvojezično. Bgd 1968, sodelavca: J. Kastelic, C. Vipotnik)

Kosovel par Marc Alyn. Paris 1965 (sodelavci: K. Kovič, M. Alyn, C. Vipotnik)

Matej Bor, V poletni travi. Lj. 1963

Živi Orfej. Velika antologija slov. poezije. Lj. 1970 (sodelavca: J. Kastelic, C. Vipotnik)

b) liste:

»1551« 1936–8; LdP (kulturna rubrika), jun. 1945–okt. 1946

NSd, Sd jul. 1955–dec. 1964 (uredn. načela gl. ib. 1963)

Les Lettres nouvelles, Paris, sourednik za Jslo od 1964; kot lit. mentor: Slov. mladina 1938–40

Prevedel je:

Louis. Guilloux, Angelina 1955

Pierre Gascar, Kitajska brez zidu 1957

Jean Cassou, Izgubljeni spomin 1960

Sodeloval kot dramaturg pri filmih:

Na svoji zemlji, Kekec, Tri četrtine sonca, Dobri, stari pianino, Akcija, Veselica.

Viri[uredi]

6. domača naloga: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[uredi]

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je znanstvenokritična knjižna zbirka kanoniziranih avtorjev slovenskega leposlovja. Znotraj zbirke je izšlo tudi 12 monografij o avtorjih objavljenih v zbirki, sicer pa skoraj 250 knjig zbranih del.

Poleg del samih so objavljene tudi spremne besede (znanstvenokritična), ki tistim, ki želijo globlje pogledati v nastanek in pomen dela, pri tem pomagajo in ponudijo še mnogotero interpretacijo z argumenti. Zbirka je zato temeljnega pomena za vse, ki se s slovensko literaturo kakor koli podrobneje ukvarjajo.

Izhajati je začela leta 1946, ko so izšli zvezki avtorjev Josipa Jurčiča (9 zvezkov, urednik Mirko Rupel), Janeza Trdine (12 zvezkov, urednik Janez Logar), Srečka Kosovela (3 zvezki, urednik Anton Ocvirk, hkrati začetni voditelj izdaje zbirke) in Antona Aškerca (9 zvezkov, uredniki Marja Boršnik, Vlado Novak in Dušan Moravec). Leta 1947 so izšli 4 zvezki del Simona Gregorčiča (uredil France Koblar, začeli so izhajati zvezki Janka Kersnika (6 zvezkov, urednika Anton Ocvirk in France Bernik). To so bile prve izdaje zbirke.

Ostali objavljeni avtorji v zbirki so: Fran Levstik z 11 knjigami, Dragotin Kette, Anton Tomaž Linhart, Ivan Tavčar, Josip Stritar z desetimi knjigami, Josip Murn, Oton Župančič z 12 knjigami, Janez Mencinger, Prežihov Voranc, France Prešeren z dvema knjigama, Ivan Cankar s kar 30 knjigami (uredniki Janez Logar, France Bernik, Dušan Voglar), Alojz Kraigher z desetimi knjigami, Slavko Grum, Fran Saleški Finžgar s 15 knjigami, Alojz Gradnik s petimi knjigami (urednika Miran Hladnik in Tone Pretnar), Simon Jenko, Valentin Vodnik, Anton Leskovec, Edvard Kocbek, Juš Kozak s 13 knjigami, Anton Vodnik, Jože Udovič, Ivan Pregelj, Primož Kozak, Zofka Kveder, prva in za zdaj edina ženska avtorica v zbirki (s tremi knjigami), Dominik Smole, Ludvik Mrzel, France Balantič, Ivan Hribovšek, Vladimir Truhlar, Miran Jarc in Vladimir Bartol.

Med uredniki najdemo kar 26 imen, med drugimi tudi Janka Kosa in Lada Kralja, Antona Slodnjaka, Dušana pirjevca, Alfonza Gspana in Mirana Hladnika.

7. domača naloga: Literarni leksikon[uredi]

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 je izhajal na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v sodelovanju z DZS. Njeno nadaljevanje je zbirka Studia litteraria, ki še izhaja. Odločilno pobudo za nastanek Literarnega leksikona je sredi šestdesetih let dal Anton Ocvirk. Zasnoval je edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije, ki so izhajale v tematsko zaokroženih zvezkih. Prvi zvezki (številke 1–5) so izšli na začetku leta 1979 (z letnico 1978). Prvih deset je uredil Anton Ocvirk, po njegovi smrti pa je z enajstim zvezkom skrb za Leksikon prevzel uredniški kolegij, sestavljen iz sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Avtorji so bili specialisti vsak za svoje področje, toda kljub temu je zahtevala priprava in izdaja vsakega zvezka več let dela. Izdanih je bilo 46 zvezkov in zbirka je bila okvirno zaključena leta 2001.

Seznam zvezkov[uredi]

Zvezkov je 46, avtorjev pa 24 (18 avtorjev in 6 avtoric).

8. Domača naloga: Nalaganje gradiva v Wikimedijino zbriko[uredi]

V Wikimedijino zbirko sem naložil sliko lunete portala cerkve Marijinega obiskanja v Špitaliču. Ogled fotografije je možen tukaj : [[1]].

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Uporabnik:Žan_Šteharnik&oldid=62271«