Uporabnik:Špela Zupančič

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

O Slavistični reviji[uredi]

Na prvi uri Uvoda v študij slovenske književnosti smo študentje slovenistike v dar dobili staro izdajo revije, ki velja za eno od temeljnih strokovnih publikacij naše stroke. Slavistična revija, ki ima sicer že kar arhaično ime, izhaja od leta 1948 in bralcem prinaša članke tako s področja jezikoslovja kot literarne vede. Revija poleg člankov v slovenščini vsebuje tudi take v standardnem jeziku literarne vede - angleščini, nekateri prispevki pa so zapisani celo v cirilici.

Ob prvem prelistavanju Slavistične revije, ki je sicer glede na to, da šteje že več kot 20 let, zares lepo, celo moderno urejena, sem bila kar malo razočarana. Na pogled suhoparni, pretirano zgoščeni članki brez barv in slik res niso nekaj, kar bi me kot bralko neznansko privlačilo. A prispevki so v resnici zelo dobri in raznoliki, zanimivi in uporabni pa predvsem za strokovnjake s področja slovenistike, kakršna upam, da postanem tudi sama. Zanimivo se mi zdi, da obstaja tudi posebna publikacija, ki na pogled resda izgleda enako kot sama revija, vendar gre pravzaprav za bibliografsko kazalo Slavistične revije z dodanim obširnim imenskim kazalom (bistvo je očem nevidno, ni kaj). Tako lahko hitro in brez težav najdemo podatke o tem, kdaj in v kateri številki revije je bil nek članek, povezan z določenim ustvarjalcem, že objavljen. Vse članke lahko preberemo v spletnem arhivu revije.[1]

Všeč mi je bil prispevek, napisan v spomin Tonetu Pretnarju, Življenje med znanostjo in literaturo. Tone Pretnar je bil slovenski literarni zgodovinar, verzolog in prevajalec. V svojem kratkem 47-letnem življenju je napisal številne razprave, znanstvene članke in prevode. Prevajal je predvsem poljsko poezijo, vendar se je lotil tudi hrvaške, makedonske in ruske. Poleg tega je delal v publicistiki, uveljavil pa se je tudi kot pesnik; večinoma je pesnil grafomanije - oblike priložnostnega pesništva. Bogato Pretnarjevo delo, ki ga je "obravnaval kot radost doživljanja in ustvarjanja," je bilo in je cenjeno tudi izven meja naše države. O tem lahko sklepamo že iz samega članka, ki ga je prvotno napisala poljska literarna zgodovinarka Božena Tokarz. V njem se je na nevsiljiv način poklonila omenjenemu ustvarjalcu.

Mislim, da je Slavistična revija zelo praktična, saj prinaša številne uporabne informacije, zato bom med študijem (in morda tudi kasneje) redno posegala po njej.--Špela Zupančič (pogovor) 22:18, 22. oktober 2014 (CEST)

Literarnovedni dogodek tega tedna[uredi]

Pred kratkim je izšla druga izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ2), ki je dopolnjena z novim besediščem zadnjih dveh desetletij in tako skupno prinaša 110.180 slovenskih besed. Slovar je v nekaterih delih (razlage, oznake, zgledi) prenovljen in posodobljen.--Špela Zupančič (pogovor) 18:41, 23. oktober 2014 (CEST)

Prebiranje Nove pisarije[uredi]

V Novi pisariji sem do sedaj našla že par tem, ki so mi bile precej zanimive, ena od njih je bila tudi Motivacija za pisanje. Strinjam se z avtorjevim stališčem, da pišemo zaradi sebe oz. zaradi nekega zanimivega predmeta (teme). Kljub temu pa ne pišemo vedno zaradi te močne, notranje potrebe pa izlitju svojih čustev na papir. Na žalost pisanje včasih jemljemo kot tisto nujno zlo, ki ga je treba vzeti v zakup, da lažje shajamo skozi življenje. Prav za to zlo pa se kasneje izkaže, da nam bo prišlo še kako prav ... Seveda ni dobro, da imamo do pisanja tak omalovažujoč odnos, vendar ni nič boljši njegov nasprotni pol - obsesija s pisanjem. Najbolje je pač ubrati neko srednjo pot, a pri tem moramo paziti, da ne postanemo člani "kluba vzajemne adoracije" ali žrtve glavnega grešnega nagnjenja, avtorskega napuha.

Ta strokovna publikacija vsebuje tudi nekatere neznane in nerazumljive besede, ki kar kličejo, da v svoji vedoželjnosti poiščemo njih pomen kje drugje na spletu (na Wikipediji ali na SSKJ-ju). Tako se npr. izkaže, da bi bila naša družba veliko lepša in bolj človeška, če bi njeni pripadniki delovali v smislu altruizma (pripravljenosti žrtvovati se za druge). Seveda pa pri tem ne smemo zapasti v svetobolje, kaj šele v defetizem (malodušje; stanje človeka, ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja). V skrajnem primeru pa se kakopak lahko sklicujemo na ekspertize (izvedenjska mnenja, poročila).

Čeprav so nekatere stvari v Novi pisariji nadvse uporabne, se mi nekatere druge zdijo rahlo privlečene za lase. Seveda pa je to le moje osebno mnenje. Je res nujno potrebno, da bi morali otroke že v prvih razredih OŠ (najprej!) učiti uporabljati tipkovnico? Zagotovo se morajo najprej naučiti pisati črke in risati vzorčke. Ker je to pač taka prikladna zadeva za urjenje ročne spretnosti in potrpežljivosti. Ne znam si razložiti, ali naj bi bilo vprašanje, kje sploh še uporabljamo pisalo in papir, sarkastično. Tega namreč res ne delamo več; le osnovnošolci, dijaki in študentje vsakodnevno pišemo v zvezke in jih prenašamo naokoli. Morda pa nam je dolgčas ... Poleg tega si veliko ljudi pošilja razglednice s počitnic in novoletne voščilnice, na katerih je, kdo bi si mislil, pogosto na roko napisano besedilo. Mogoče pa vendarle tega večina ljudi ne počne več. Morda sem le arhaična v svojem mišljenju in gojim "nostalgično in fetišistično razmerje" tako do pisane besede kakor do natisnjene knjige. Knjige, ki jo lahko primeš v roke, otipaš njene strani in platnice ter okušaš vonj časa, ki jo preveva, pač ne more nadomestiti računalniška oblika.--Špela Zupančič (pogovor) 01:55, 14. november 2014 (CET)

Simpozij obdobja[uredi]

Simpozij je zborovanje, na katerem razpravljajo strokovnjaki in se posvetujejo o določeni temi. Oddelek za slovenistiko vsako leto organizira mednarodno znanstveno humanistično srečanje Simpozij obdobja. Letos je od 13. do 15. novembra v Ljubljani potekal že 33. simpozij [2]. Ob tem je izšel tudi zbornik simpozija Recepcija slovenske književnosti, v katerem najdemo številne prispevke:

--Špela Zupančič (pogovor) 14:30, 20. november 2014 (CET)

Kaj se je na SlovLitu dogajalo na moj rojstni dan?[uredi]

Zadnji dogodek, ki je bil na forumu SlovLit objavljen na moj rojstni dan, sem našla v arhivu foruma za leto 2012. Nataša Kramer je 9. 6. 2012 objavila novico, da Univerza v Ljubljani ponovno pristopa k projektu Evropske komisije "TheBigThink". V želji, da bi bila izvorna koda Evrope spet zapisana, je Evropska unija do 15. 6. zbirala ideje študentov v zvezi s kakovostnim staranjem, nezaposlenostjo mladih, podjetništvom, zdravjem in pravicami na internetu. 40 slovenskih študentov z najboljšimi idejami so povabili na največji tehnološki festival na svetu, ki je od 21. do 26. avgusta 2012 potekal v Berlin.

Ključne besede: projekt "TheBigThink", ozaveščenost in ideje študentov, največji tehnološki festival na svetu.

Nataša Kramer. [3] 9. junija 2012.--Špela Zupančič (pogovor) 22:29, 15. januar 2015 (CET)