Uporabnik:Španska.Neža

Študentka slovenistike in latinščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Domače naloge

• 14. 1. 2022 : izpit ♥
• 7. 1. 2022 : Nova pisarija ♥
• 17. 12. 2021 : Nova pisarija, SlovLit ♥
• 10. 12. 2021 : Nova pisarija, Wikimedia Commons ♥
• 3. 12. 2021 : Nova pisarija do Povezave, Register kulturne dediščine ♥
• 26. 11. 2021 : Nova pisarija do Strokovni blog, popravi pravopisne napake pri enem wiki geslu ♥
• 19. 11. 2021 : Nova pisarija do Popravljanje, poročilo o spomenikih v domačem kraju ♥
• 12. 11. 2021 : Nova pisarija do Prosojnice, komentar na literarnega zgodovinarja na F ali katero drugo črko ♥
• 5. 11. 2021 : Nova pisarija do Zaslon in papir, komentar na članek iz Slavistične revije ♥
• 29. 10. 2021 : Nova pisarija do Navajanja, Slavistična revija-komentar ♥
• 22. 10. 2021 : Nova pisarija do Varovanja zasebnosti, Popravljalci sveta, avtorske strani ♥
• 15. 10. 2021 : Nova pisarija do Bralca, Literatura in utopija-mini premislek, izbrano Pesem prestavi na Wikivir ♥
• 8. 10. 2021 : Izbira podlistka, Nova pisarija do Avtorja ♥

11. DOMAČA NALOGA: Arhiv SlovLit

[17. februarja 2021 so bili na spletišču SlovLit objavljena tri sporočila.] Avtor prvega je Miran Hladnik. Sestavek obvešča o izdaji nove monografije z naslovom Überregional, mehrsprachig, vernetzt: Die Literatur der Kärntner SlowenInnen im Wandel. Isti avtor je objavil povezavo na svoj foto blog, kamor je naložil nove slike. Urška Perenič pa je poslala povezavo na posnetek uprizoritve Cankarjeve drame Kurent v izvedbi Jurija Součka in v režiji Roberta Waltla. Citiranje objave iz SlovLita: Urška, Cankarjev Kurent, The Slovlit Archives, 17. 2. 2021; link na objavo.

10. DOMAČA NALOGA : Nalaganje fotografije na Wikimedia Commons

Fotografirala in na Wikimedia Commons pod kategorijo France Prešeren sem objavila spominsko ploščo, ki je bila postavljena v obeležje bivanju Franceta Prešerna na Kopanju v letih 1808 do 1810 pri svojem stricu, ki je bil duhovnik. [1]

9. DOMAČA NALOGA : Register kulturne dediščine

Mengeš

• Znamenje ob hiši Zavrti 18
• Kapelica na Prelovškovi cesti
• Spominska plošča Antonu Blejcu
• manjka ostanek cerkve na Gobavici

Velika Račna

• Kapela svete Marjete
• Kovačija
• Vaško jedro
• Kapelica Matere božje
• Domačija Velika Račna 14
• Cerkev Marijinega vnebovzetja (včasih je bila to znana romarska pot na Dolenjskem, Prešeren je stanoval tu pri stricu 2 leti)

8. DOMAČA NALOGA: Poprava tipkarskih in pravopisnih napak pri wiki geslu Grof

• opisno poimenovanje državnih tvorb se začne z malo začetnico
• presledki za vejico
• manjkajoča pika
• nepotrebna in neprimerna alineja
• nadomestilo tujke s primernejšim knjižnim izrazom

7. DOMAČA NALOGA: Avtorji in romani iz mojega domačega kraja

V Mengšu se je rodil slovenski pisatelj Janez Trdina, in sicer leta 1830. Čeprav njegove rojstne hiše ni več, je na mestu le te postavljana stanovanjska stavba, kamor so postavili spominsko ploščo v obeležje pisatelju. Nasproti kraja rojstne hiše pa stoji majhen spomenik, na katerem sta letnici rojstva in smrti ter doprsni kip njegove pojave. Tega žal na Geopediji še ni. Več zadetkov z avtorji je v bližnjem Kamniku, kjer se nahajajo spominske plošče Franceta Balantiča, Rudolfa Maistra in Frana Albrehta.

Sem pa ugotovila, da se štirje romani odvijajo v Mengšu, in sicer Krvava grajska svatba Ivana Sivca iz leta 1997, označeno je, da na Gobavici in Mengeškem polju. Drug roman je od Antona Kodra z naslovom Luteranci iz 1883. Prav tako se v Mengšu odvijata 2 romana Ivana Preglja, eden je Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod iz 1922, drugi pa Zapiski lanšperškega gospoda iz 1929. Poleg Mengša je dogajanje teh dveh romanov postavljeno v več krajev v bližini, med drugimi v Loki pri Mengšu, v Trzinu in Komendi. V bližini Mengša se odvijajo tudi Rokovnjači, zgodovinski roman Jospina Jurčiča in Janka Kersnika.

6. DOMAČA NALOGA: Slovenski literarni zgodovinarji

Na wikipedijski spletni strani Seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev in na powerpoint predstavitvi sem malce preučila slovenske literarne zgodovinarje in njihove predmete preučevanja ter dobila več razgleda po področju. Zanimivo mi je, da je od vseh naših literarnih zgodovinarjev večina živih, mladih in veliko jih je zelo dejavnih. Žensk je malo manj kot moških, a po številu ne zaostajajo dosti. Presenetilo pa je me, da je veliko slovenskih literarnih zgodovinarjev iz slovenskega zamejstva. Mnogi od njih in drugi so vsaj kakšno stopnjo študija dokončali v tujini. Po predmetih preučevanja se me morda bolj nagovorili Andrej Inkret, Kajetan Gantar, Primož Simonitti in Kozma Ahačič, vsi klasični filologi, ter Milko Matičetov in Jože Toporišič. Vsi našteti so preučevalci stvari, ki tudi mene zanimajo. Med priimki na F, se mi je zdela zanimiva Ignacija Fridl Jarc, saj je trenutno državna sekretarka na ministrstvu za kulturo. Ker pa me noben od literarnih zgodovinarjev na F ni dovolj očaral in nobenega od njih tudi ni na seznamu na powerpointu, sem si podrobneje ogledala wikipedijsko stran Kozme Ahačiča. Geselski biografski članki literarnih zgodovinarjih so urejeni po kategorijah Življenje, Delo, Bibliografija in razne zunanje povezave. Dodana sta tudi slika v okvirju desno zgoraj in kratka oznaka osebe. Pri literarnih zgodovinarjih so velikokrat tudi poglavja Nagrade in priznanja, bibliografija pa se deli na literarno in strokovno ustvarjanje, potlej pa je dodana še kakšna povezava na Cobiss, ter naslovi Sklici, Glej tudi in Zunanje povezave. Urejenost člankov po kategorijah ni povsem standardizirana, saj imajo nekateri delo in življenje obravnavano skupaj, nekateri nimajo kakšne kategorije ipd. Prej omenjeni Kozma Ahačič ima res velik tako strokovni kot tudi literarni opus. Poleg disertacije in monografij je napisal veliko strokovnih člankov, kolumn za časopis Delo, slovnice in knjigo za otroke s poučno vsebino o slovenskem jeziku. Poleg tega pa je prejemnik številnih priznanj in nagrad, med drugimi je dobil nagrado za delovno osebnost leta 2017 ter Zlato hruško za delo Primož Trubar.doc leta 2008. Zelo je plodovit predvsem na področju preučevanja slovenske reformacije in protestantizma, jezika in književnosti tistega obdobja. Česar nisem vedela je to, da se je veliko ukvarjal tudi z Jovanom Koseskim Veselom, o komer je napisal tudi monografijo z zbranimi deli ter da je na dodiplomski stopnji študiral poleg slovenistike latinsko filologijo.

5. DOMAČE NALOGA: Članek v Slavistični reviji

Članek Alojzije Zupan Sošič z naslovom Trivialnost je bil objavljen v Slavistični reviji leta 2011 v letniku 59, nahaja pa se na straneh od 147 do 159, in je dolg 12 strani. Začne se z uvodom in ključnimi besedami v slovenščini in angleščini, nadaljuje se z besedilom članka in vmesnimi opombami pod črto ter konča z naštetimi viri in literaturo ter povzetkom v angleščini. Avtorica članka je Alojzija Zupan Sosič, ki je redna profesorica na oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer predava sodobno slovensko književnost. Branje članka mi je bilo v veliko veselje, saj se mi je zdel zelo zanimiv. Jezik je z veliko strokovnimi izrazi malce zapleten in zaradi tega je kakšno sporočilo povedi težje razvozlati, a to mi delalo nobenih večjih težav pri razumevanju prebranega. Glavna tema članka je trivialnost v književnosti, ki jo avtorica analizira iz veliko zornih kotov. Primerja jo z trivialnostjo, kot značilnostjo postmodernistične književnosti in jo daje v kontekst današnje postmoderne dobe, kjer je trivialnost stalno prisotna. Na trivialnost pogleda iz sociološke analize današnje družbe, kjer se piše in izdaja ogromno število knjig. Zaradi tega se avtorici zdi, da moramo zdaj še bolj kot včasih definirati trivialnost in jo ločiti od netrivialnosti oziroma klasičnosti. Trivialnost razdeli na znotrajbesedilno trivialnost, kjer je obravnavano samo književno delo, njene lastnosti pa so estetika istovetnosti, simplifikacija in monosemičnost, in zunajbesedilo trivialnost, kjer sta obravnavana avtor in bralec preko literarne kompetence, empatije in sposobnosti literarnega vrednotenja. Književno delo se po tem označi za trivialno ali netrivialno na osnovi dominante, kar pomeni, katerih lastnosti je besedilu več - trivialnih ali netrivialnih. Znotraj besedila je trivialen set lastnosti književnega dela poenostavljen pogled na svet, enoznačno dojemanje stvarnosti oziroma življenja ali fikcije ter klišeji in upoštevanje vse literarne konvencije, torej neizvirnost. Klasično delo bi torej vsebovalo namerno preseganje določenih pravil, norm in obrazcev, bilo bi izvirno, zapleteno kot je samo življenje in večpomensko. Zunajbesedilna trivialnost pa pomeni nesposobnost avtorja, da bi prepoznal trivialnost in se posluševal literarnosti. Pri bralcih trivialne literature pa je težava, da nimajo tolikšne sposobnosti vživeti se v like in zgodbo oziroma poistovetiti se z njimi ter predvsem like in zgodbo razumeti in jo sprejeti, kar širi pogled na svet in krepi mentalne zmožnosti. Klasično delo torej naredi sposoben avtor in kompetenten bralec, ki zna stopiti iz svojih okvirjev, predstav in je zmožen sprejemanja drugih mnenj in zna delo dobro ovrednotiti.

Zdi se mi, da za klasično in netrivialno literaturo potrebujemo dobro izobražene ljudi. Ne le naučene in napoljene s podatki, ampak vzgajanje v kritični misli. To pomeni, da je potrebno začeti pri dobrem poznavanju sebe, svojega sveta in nadaljevati z širjenjem obzorja in stalno samorefleksijo sebe in družbe. Med takimi ljudmi se le najde kakšen izjemen avtor, ki odpira vprašanja ter bralci, ki so to sposobni prebrati in premisliti o tem. Je pa tako vzgajanih in željnih vzgoje malo ljudi, saj je lažje ostati pri književnih delih, ki se nahajajo na policah pravkar vrnjeno, kjer zgodbe junakov le potrdijo in še malce olepšajo bralčevo življenjsko filozofijo, v katero bo celo življenje naivno verjel.

4. DOMAČA NALOGA: Komentar na Slavistično revijo

Zunanjost zvezka strokovne Slavistične revije se mi zdi primerna, saj je pravšnje olajšanje pretirano slikovitim poljudnoznanstvenim revijam z bombastičnimi naslovnicami, katerih še naslov težko razbereš. Na tej naslovnici je vse jedrnato napisano in na prvi strani je že kazalo. Naslovi v kazalu morda niso ravno vpadljivi, a v moji izdaji revije se zdijo teme, ki je nakazujejo zanimive. Po listanju po reviji in prebiranju nekaterih člankov, sem koncept Slavistične revije bolje spoznala. Veliko tem, ki se načenjajo v člankih, so zelo zanimive. Če se ukvarjaš s slovenistiko ali drugimi slovanskimi filologijami, se mi zdi vredno biti naročen na kakšno tako revijo ali pa na vsake toliko pregledati nove članke v njej na spletu. Menim, da članki utrdijo bralčevo strokovno znanje, ga razširijo, postavijo pod vprašaj ustaljene teorije in pripomorejo k razgledanosti na strokovnem področju. Dobro se mi zdi, da revija ni le slovenistična in članki niso le v slovenščini, temveč je slavistična in prispevki v raznih slovanskih jezikih, kajti slovanski jeziki so si sorodni in jih je zanimivo primerjati, se učiti o drugih in s tem svoj slovenski jezik bolje spoznati. V člankih v različnih slovanskih jezikih vidim tudi priložnost za učenje teh jezikov, me pa hkrati to tudi moti, kajti niso prevedeni v slovenščino in ji nepoznavalec tujih slovanskih jezikov brez truda ne bo razumel, pa četudi mu je tema članka zanimiva. Članki v reviji so veliko bolj analitični in usmerjeni v preučevanje ozkega področja v primerjavi z poljudnoznanstvenimi revijami, za kar pa potrebuješ dobro osnovo v jezikoslovju in književnosti, v dotični reviji slovanski filologiji, in tudi osnovno znanje področja, ki se ga članek dotika. V člankih pa se motijo opombe in vrinjeni citati, ki mi odvračajo pozornost od besedila, ker me po eni strani zanimajo, po drugi strani pa imam občutek, da jih moram prebrati. Nasploh mi je sicer Slavistična revija všeč, ker ima pester nabor tem in naslovov, ki so primerni za mnogovrstna zanimanja slovenistov, slavistov, komparativistov, jezikoslovcev in drugih entuziastov nad govorjeno in pisano besedo.

3. DOMAČA NALOGA: Popravljalci sveta

Všeč mi je predavanje, izvedeno leta 2014 z naslovom Popravljalci sveta, zelo humorno in prepričljivo je. Sicer pa, je svet danes enak tistemu pred 7 leti? Po empiričnem sklepanju mislim, in verjetno bi mi mnogo raziskav pritrdilo, da so ekrani prevzeli morda kar tistih 7 od danes skoraj 8 milijard ljudi. Na računalnikih smo dejavni pri iskanju podatkov in novic na spletu, pri delu in razvedrilu, pri povezovanju z ljudmi in z drugimi nameni, da morda pišemo ali popravljamo članke na Wikipediji. Zamisel o Wikipediji se mi zdi lepa in plemenita. Zelo zanimiv in pravilen se mi zdi podatek, da vitalnost jezika lahko presojamo tako s številom govorcev kot tudi z objavljenimi in s kvalitetnimi članki na Wikipediji, saj drugi naš jezik prepoznajo, materni govorci pa o mnogih temah lahko razmišljamo v svojem jeziku. že kot slovenistka se strinjam s to argumentacijo. Toda… Ali se to res dotakne ljudi, ali pisanje na Wikipediji spreminja ideje in ideje svet? Je možnost izbire res edini način za kvalitetno življenje? Je kvalitetno življenje povezano z udobjem neštetih možnosti in izbir? … Včasih ni treba sveta popravljati navzven. Ni treba popravljati ljudi ali okoliščin, da bi bil svet popravljen. Svet misli in idej se da popraviti s tem, da ne spreminjaš stvari, ampak da verjameš v spremenjen svet in ga živiš ter svojo radost do tega deliš. Jaz sem Veroniko med in po branju vedno videla ravno obratno, videla sem jo kot dušo, ki svet še kako želi popraviti, toda popraviti svet s tem, da se človeku približa, da začuti bližino, da se odpre in sije ljubezen, predvsem da lepoto bivanja prenaša naprej. Morda je bila časovno netaktna, morda pa je ravno s tem vse spremenila. Če ne bi bilo Veronike, bi pet ljudi po razdiralni vojni povsem drugače gledalo na svet, ne tako čuječe, s toliko čudenja in občudovanja, z manj lepimi spomini in z manj neskončnimi vprašanimi. In teh nekaj prič Veroninega življenje idejo o njej prenaša naprej, kar je res lepota književnosti. Z Wikipedijo ravno svet idej lahko delimo in s tem bogatimo življenja. A to bogastvo moramo udejaniti in ga deliti naprej na nekakšen tudi Veronikin način. Verjamem, da se da svet spreminjati tudi brez medijev, brez spleta in brez pripomočkov. Da se ga spreminjati s prijaznim nasmehom in ljubečim pogledom, z gorečo ljubeznijo do podarjenih trenutkov in vsega čarobnega na tem (ne)popravljivem prekrasnem svetu.

2. DOMAČA NALOGA: Literatura kot mesto za utopijo in antiutopijo

Etimološka razlaga besede utopija izhaja iz starogrške besede ου, ki pomeni ne, in besede τοπος, ki pomeni kraj, torej kraj, ki ne obstaja. Besedo je skoval Sir Thomas More v svojem delu Utopija leta 1516. Neobstoječi kraj ne more obstajati v resničnem svetu. Obstaja pa mesto za vse ideje, izmišljene zgodbe, teoretične poskuse in domišljije, kar je svet pripovedništva oziroma književnost. Utopija ima po navadi pozitiven podton, antiutopija pa negativnega. Antiutopija ne zanika dobesedno utopije, da bi bil to kraj, ki obstaja, τοπος, ampak zanika idejo idealnega sveta, ki jo utopija želi predstaviti. Kot utopijo si predstavlja idealno in dobro le njen stvaritelj, ali je to avtor ali pa v zgodbi ljudje, ki ustvarijo nov sistem. Človek je bitje, ki rad ustvarja, toda ne more pa živeti v idealnem svetu, brez tegob in v izobilju vseh dobrin. Thomas More je napisal svoje delo in potlej živel naprej v nepopolnem svetu, prav tako je Kandid iz Eldorada, ki se enači z nebesi, pobegnil, saj mu je postalo dolgčas. Antiutopija pa je prav tako utopičen svet za voditelje stvaritelje le tega ali. Toda vsaka utopija postane utopija, ko dosežemo popolnost kraja oziroma sistema. Takrat ni več prostora za ustvarjanje in ljudje (ali pač druga bitja) postanejo le navadne lutke, saj individualnost ne sme več biti in s tem njene glavne lastnosti, ustvarjalnosti. Kajti če bi ustvarjalnost obstajala v utopičnem svetu, v idealnem svetu, bi pomenilo, da ni idealen, saj ga je možno izboljšati. Utopija postane antiutopija, ko se je pripovedovalec zgodbe zaveda. Ko dobi zahrepeni po nečem, ko sam dobi idejo, ko se izrazi njegova individualnost. Razlog za spremembo je po navadi ljubezen ali pač kakšna druga ustvarjalna sila. V romanu Louisa Lowryja je to zaljubljenost, saj protagonist neha jemati tablete za zaviranje spolne sle. Torej je značilnost, če ne glavna lastnost antiutopije, da zavira ustvarjalnost. Moj sklep je, da je največ vredna individualnost oziroma ustvarjalnost, ki pa pride le iz svobode. Seveda v urejenem družbenem sistemu to ni mogoče povsem, saj en drugemu kratimo svobodo, da je življenje lažje. Ne smemo pa udobja in lahkotnosti bivanja postaviti pred svobodo, da nam enkrat ne bo naš svet, demokratična država, ki jo tako hvalisamo, postal breme in antiutopična mora. Utopične in antiutopične zgodbe se bodo pisale dokler bo svet nepopoln in dokler bodo ljudje ustvarjalna bitja, torej upajmo, da vedno.

Zelo dobro podlago za razmislek daje diplomska naloga Romane Daugul z naslovom Utopične in antiutopične prvine v slovenski pripovedi.

1. DOMAČA NALOGA

Joža Bekš: Visoki kraljevi dvojici

Osebni slovarček

• Marginalizírati (margo-kot) - odrivati, potiskati na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja: marginalizirati posamezne skupine ljudi

(marginalizíransa je tiskana knjiga)

• Kataklizma (kata-dol, klismo-sprati) - dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
• Revia(j)len - nanašajoč se na revijo
• Hermetično izražanje - izračanje, ki si ne prizadeva biti razumljivo širšemu krogu ljudi
• Plasirati - doseči, da kaj kam pride, se uveljavi, spraviti (plasiranje svojih spoznanj)
• Habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli
• Ludizem - gibanje v 19. stoletju, povezano z uničevanjem tovarniških strojev
• Skribomanija, grafomanija - bolezensko stanje, nagnjeno k čezmernemu pisanju
• Prgišče - zelo majhna količina česa
• Defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako pomembno delo, prizadevanje brezuspešno
• Korifej (literarrni) - prvak, veličina
• Feljtonski roman, feljton - živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
• Haptična ( oz. tipalna izkušnja) - ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih
• Konfiscirati - odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari; zapleniti
• Loza (gluha) - območje, ki je brez zvoka, šuma, odmeva (Naletel je na gluha ušesa)
• Imamenten - ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji
• Atavističen - ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
• Sublimen - vzvišen, plemenit
• Anahronizem - pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa
• Socialodarvinizem - DARVIZEM -teorija, po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst
• Špijonaža - vohunstvo
• Diseminacija - razširjenje ( npr. bolezenskih klic po telesu)
• Embargo (obdobje embarga) - prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora
• Kititi - ponašati se
• Diletantizem (uredniški) - nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• Potemkinova vas - idiom za nekaj, kar je narejeno, prikazano, da se ustvari lažen pozitiven vtis
• Bagatela (bagatelno plačevanje) - kar je malo vredno, malenkost (nizkocenovno plačevanje)

Uvod

PISMENOST: včasih je pomenila slovnico, danes pa je to znanje branja in pisanja ali celo znanje, poznavanje česa sploh

Povezava naslova s Prešernom: satirična pesnitev s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (Kranjska čbelica, 1831), kasneje izide v Poezijah (1847) z naslovom Nova pisarija v razdelku Različne poezije. Biti pismen = obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo

• Uvedba obveznega šolanja povzroči izgubo statusa redkih posameznikov, ki so bili pismeni – pismenost se razširi
• Pismenost določa prag civiliziranosti
• Dvojna sposobnost: sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij TER sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja

»Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.«

»Človek je zadovoljen, kadar smiselno, to je ustvarjalno, dela.« 

• Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti

Pismenost

Informacijska družba

Ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo

• Skrb za tiskano knjigo?

Wikiji

• Lahka dostopnost,
• Pojavili so se leta 2001
• Wikipedija, wikivir, wikiknjige, wikiverza, wikislovar …
• Kdorkoli lahko sodeluje
• Kvaliteta in kvantiteta člankov pomenita tudi sposobnost preživetja določenega jezika

Več jezikov na svetu = več kulturnih izbir, večja možnost za preživetje v svetu

• Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002
• Članki na Wikipediji imajo licenco creative commons (licenca ustvarjalnega ljudstva)
• Na vrhu vsake strani so 4 zavihki: Članek, Pogovor, Uredi, Zgodovina
• Ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij
• Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče
• "Ljudski muzej znanja"

POSEBNOSTI WIKIPEDIJE:

• Ni zaposlenih
• Vsakdo lahko prispeva, ne gre se za zaščito avtorskih pravic
• Sodelovanje namesto tekmovalnosti
• Mednarodno primerljive objave

Prepričanje, da je človek naravno dobronameren, da želi izboljšati kakovost življenja in skupnosti.

Wikiji in šola

Wikipedijina spletišča so močno pedagoško orodje.

• Vstop v svet realne strokovne komunikacije pomeni soočenje z realnim svetom
• Wikiverza kot vrsta spletne učilnice
• Vandalizma je dokaj malo, če je, ga lahko takoj zasledimo in popravimo

Avtor

• Literarni zgodovinarji so bili do nastopa interpretacijske šole usmerjeni k avtorju (od tod avtorske biografije)
• Po 60.letih 20.stoletja, so se literarni zgodovinarji usmerili k besedilu (avtonomnost umetniškega besedila)
• 80.leta: pozornost se usmeri k bralcu

Meje med fazami niso ostre. Še vedno izhajajo dela vseh treh tipov.

Motivacija za pisanje

Zakaj pisati?

• Predmet, ki je vreden ubeseditve
• Zase oz. za katero od socialnih skupin
• Zanimanje za témo sámo

Etična problematičnost je v avtorjevem napuhu. Neetično je:

• Kadar svoje delo ne ponudimo v pregled drugim
• Kadar objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je zbral nekdo drug
• Kadar hlastamo po znanstvenem prestižu

LEPOSLOVJE: večji poudarek je na načinu, kako je nekaj sporočeno Socialni ideal: družba kreativnih posameznikov, ki kreativnost izražajo tudi s pisanjem

Pismeni smo lahko na štirih področjih (v skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika):

• Za vsakdanje sporazumevanje
• Za leposlovno
• Za strokovno in znanstveno
• Za publicistično oz. novinarsko

Izbira jezika

...o jeziku znanstvenih objav

• Kadar pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini
• Če pišemo za domače ljudi, pišemo v slovenščini
• Povzetki v tujih jezikih so v slovenističnih revijah že od nekdaj
• Zadnja desetletja prihaja do dvojezičnih številk slovenističnih revij
• Angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju

Izbira teme

Število izbirnih možnosti kaže na razvitost sistema. Živimo v svetu, v katerem število možnih izbir raste.

• Občutek, da so številne izbire le navidezne in vzbujajo lažne občutke
• Odločitve tipa ali-ali, ki motijo naš užitek v izbiranju
• Prava izbira je tista, ki nam pomaga preživeti, druge le ogrožajo naš obstoj
• Naklonjenost neki temi je lahko naše izhodišče, lahko pa se ljubezen rodi tekom procesa raziskovanja
• Dobra je odprtost za teme o katerih na začetku ne vemo nič

Vaje v pisanju

Pisanje=veščina, spretnost, ki se jo moramo naučiti

• Pretipkavamo besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti
• Wikivir (2006), skladišče slovenske literarne klasike v javnosti
• Napotki za upravljanje tega spletnega medija

Usoda avtorstva

Avtorji imajo svojo zakonodajo. Združujejo se v Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo…

Včasih je biti avtor pomenilo: pripadati ustvarjalni eliti, imeli so družbeni ugled, odgovornost za obnašanje vse skupnosti.

Soavtorstvo

…pisci, ki so odprti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja

Wikipedija: soavtorji kot souredniki (ne kritika temveč sodelovanje)

• Sodelovanje: prispevanje k skupni dobrobiti

Objavljanje

• Danes je objavljanje dokaj lahko
• Najlažje je objavljanje na spletu
• Postaviti besedilo: naložiti besedilo na kak strežnik/spletno mesto
• Namen: da besedilo najde in ga prebere čim več ljudi
• Več kot je hiperpovezav v besedilu, lažje je priti do njega
• Razlika med postavljenim in objavljenim besedilom!

Množični um ali pametna množica

Izmenjava množične vednosti: deluje proti hierarhiji, je brez kontrole, egalitaristična, samokreativna, se promovira sama.

Sv. Avguštin: znanje naj bo za razliko od materialnih dobrin zastonj

• Na Wikipediji iskanje prepustimo algoritmom iskalnika

Jaron Lanier: kritika Wikpedije – žal marsikaj iz njegove kritike drži

MNOŽICA kot socialna kategorija se pojavi v 18. In 19.stoletju.

• Nevarnost množic in masovnosti
• Pozitivna konotacija v sodobni socialni teoriji

Avtorske licence

Pisanje ==> besedilo

Jezikoslovje: besedilo je oblika jezikovne komunikacije

Literarna veda: Besedilo je nekaj berljivega

Pravo: Besedilo je intelektualna lastnina

Creative commons

sl.: »ustvarjalna gmajna«

Avtorska licenca je licenca, ki izhaja iz svobodne kulture.

Vrste licenc:

• Priznanje avtorstva (BY)
• Deljenje pod istimi pogoji (SA)
• Nekomercialno (NC)
• Brez predelav (ND)

Licence so spremenljive.

Copyright

sl.: Avtorska zakonodaja (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah)

• Ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabami (nepooblaščeno razmnoževanje, distribuiranje, …)

Troje neustreznih konceptov:

1. Preveč poudarja tvorca proizvodov (avtorstvo)

2. Ni kompatibilna z informacijsko družbo

3. Proizvode obravnava kot lastnino namesto javno dobrino

Zaščita traja za časa življenja avtorja + 70 let. Anonimna dela postanejo javna last 70 let po objavi.

Lastnik avtorskih pravic je avtor, razen v primeru, ko jih proda ali odstopi.

Problem v avtorskem pravu so dela kot npr. film po romanu, elektronska verzija knjige, skrajšana verzija romana, prevod.

Bralec

Kvaliteta neke skupnosti je odvisna od izobrazbe njenih članov.

Zastonj učbeniki: prvi indikator ozaveščenosti države pri izboljšanju življenja svojih državljanov.

• Manj samoumeven je prost dostop do znanja izven šole
• Internet: razširil je prostor svobodnega pretoka informacij (lahka dostopnost in neplačljivost)
• Naša država ni začela s tem, temveč tuje korporacije
• Strahovi zaradi globalne zastonjskosti temeljijo na prepričanju, da je človek človeku volk

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja: vera, vojska, trgovina, uradovanje, industrija (vse se pojavljajo v zvezi z besedo skrivnost).

Prosta/odprta dostopnost (OA open access): širjenje znanstvenih informacij

Prosta vsebina: lahko jo poljubno spreminjamo

Prosti dostop: ne dovoljuje poseganja v vsebino

Odprti podatki, dostop, vsebina, znanje, izobraževanje…

Zlati dostop (gold access): omogoči ga založnik

Zeleni dostop (green access): omogoči ga avtor sam s samoarhiviranjem objav

Založbe

Znanje bi morali obravnavati kot javno dobro in ne kot privatno lastnino. Tega se založbe ne zavedajo. Knjige obravnavajo kot tržno blago, ovirajo prehod objavljenih informacij na splet. Agresivno nastopajo proti knjižnicam, češ da uničujejo slovenski knjižni trg.

Predatorske založbe: v prizadevanju za zaslužek kršijo osnovna pravila akademskega obnašanja z objavo slabo recenziranih člankov, z navajanjem lažnih informacij…

Repozitoriji

Preko številk o citiranosti našega dela, dobimo najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja. Pomembne so tudi številke o branosti objave. Meriti se da vsak obisk spletne strani.

Prosta dostopnost: večja branost, večji vpliv ==> koristno!

Glavni namen repozitorijev za zdaj: arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Forum SlovLit: odprtega značaja, skrbi za dnevno strokovno komunikacijo, objave so prispevane zastonj.

Varovanje zasebnosti

Slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.

Poleg splošnega javnega obstaja še posebno ali strokovno javno (specialne publikacije, strokovne inštitucije, društva, forumi…). Problem zakona o varovanju zasebnosti.

Kredibilnost

Danes je za objavljanje manj ovir, kot jih je bilo v preteklosti.

Avtor: lahko mu zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, z njim se ni nujno strinjati, njegov status lahko preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletni strani Sicris. Včasih smo neupravičeno manj zaupljivi do mlajših avtorjev.

Aktivizem

Socialni koncept. Splošni pomen: Kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju. Z razvojem civilne družbe se aktivizem krepi in prenaša tudi na znanost in njene inštitucije.

Biti kritičen = biti nezaupljiv (pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekova)

Avtorstvo

• Povezanost avtorja z inštitucijo: ta podeljuje legitimeto njegovim objavam.
• Samozaložbe: avtorji se zanje odločijo, kadar jih ne sprejme nobena od »uglednih založb«.
• Starost dokumenta ima dobre in slabe strani.

Strokovno recenziranje

Angl. peer reviewing

Utečen postopek v znanosti, ki selekcionira kredibilne informacije od nekredibilnih. Pregledovalci so strokovnjaki, ki jim je bila priznana kompetenca na področju recenziranja. Ti lahko delo sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem. S tem naj bi se preprečevalo objavljanje nepreverjenih del. Zaradi pristranskosti recenziranja, se uveljavlja tudi javno recenziranje.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije? Kadar se pisec ne zna dobro izražati, ne pozna pravopisa…

Ločila

Razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Stičnost in nestičnost!

Wikiji: orodjarna ločil (v zgornji menijski vrstici, pod oknom za urejanje)

• Izpuščanje zaimka le-ta
• Uporaba dolgega pomišljaja je redka (za členitev dolgih odstavkov)
• Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih
• Dvopičje je levostično ločilo (Cobiss!)
• Tripičje/tropičje se upošteva kot alternativa vezniku itd.
• Pred tropičjem ni vejice, prav tako je to nestično ločilo
• Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi

Velike začetnice

Naslovi kolon ali vrstic v tabelah? Priporočena je velika začetnica.

Celice znotraj tabele – mala začetnica (razen pri celih stavkih ali imenih).

Alineje – velika začetnica samo na začetku.