Uporabniški pogovor:Karolina Zgaga

O Slavistični reviji

Slavistična revija mi je bila zelo všeč, saj še nikoli nisem brala revije, ki se ukvarja prav s problemi slovenskega jezika. Zdi se mi zanimivo, da vanjo pišejo različni avtorji, tudi tuji. Poleg tega so me zelo presenetili osnutki, natisnjeni na koncu vsakega članka, ki so v različnih jezikih, kar je koristna in prijetna sprememba. Vlogo drugega jezika po navadi vedno dobi angleščina, z uporabo različnih jezikov pa obstaja še priložnost več za treniranje drugih jezikov.

Seveda pa niso bili samo osnutki tisti, ki so me privabili k branju, temveč vrsta zanimivih člankov, ki jih človek ne vidi prav pogosto. Najzanimivejša med njimi sta bila zame Koga sploh zanima slovenska književnost? in Nastanek in razvoj termina znanstvena fantastika. Pri zadnjem sem odkrila zanimivo dejstvo, da je bil termin znanstvena fantastika v slovenščini uporabljen 1932, ko je o njem govoril Vladimir Bartol, čeprav je angleška ustreznica nastala že leta 1926. Poleg tega je Bartol napisal tudi zelo natančno in sodobno definicijo tega žanra, vendar je kljub temu njegov članek ostal neopažen. Ime znanstvena fantastika se je tako pri nas začelo uporabljati šele po letu 1960. Toda znanstvenofantastični romani so se pojavljali že prej, čeprav so jih avtorji poimenovali drugače. K takim so šteti Mencingerjev Abadon, Tavčarjev 4000 in Šubičev Pogubni malik sveta. Kljub temu da je termin uvedel že Vladimir Bartol, se ta zelo dolgo ni uveljavil, večkrat so ga tudi poskusili zamenjati z drugimi ustreznicami. S tem se je ukvarjala Vlasta Pacheiner, ki je takšno besedilo poimenovala znanstveno-fantastični roman, kasneje je to ime zamenjala Zlata Pirnat in uporabila besedo fiktivno-znanstvena literatura. Termin znanstvena fantastika je vpeljal Niko Sekula leta 1962, vendar se ta izraz pri nas ni usidral še eno leto, in sicer do izdaje 18. številke revije Življenje in tehnika. Ime se je pozneje zamajalo še dvakrat; prvič z Borisom Grabnarjem, ki je uporabil izraz znanstveno leposlovje, drugič pa s Kmeclovo Malo literarno teorijo. Ta je domneval, da je ustreznejši prevod znanstvena pripoved. Vendar se je ime takrat že uveljavilo pri reviji Življenje in tehnika, uzakonjeno pa je bilo tudi v leksikonu Literatura Cankarjeve založbe. Dandanes se ta izraz tako zelo uporablja, da ni nobene potrebe več, da bi ga spremenili. --Karolina Zgaga (pogovor) 20:32, 17. oktober 2014 (CEST)

Išče se literarni dogodek

Od torka, 21. 10., do četrtka, 23. 10., je potekal 6. Grošljev simpozij, ki nosi naslov »In corpore sano: skrb za telo v antiki«. --Karolina Zgaga (pogovor) 14:44, 23. oktober 2014 (CEST)

Usoda avtorja (ali Wikijina pot domov)

Iz rdečih dimnikov se je valil bel prah, ki je napovedoval nov dan in bolj ekološke oblake, da se bodo valili čez poljane in dobrave ter si poiskali svoj dom. Mimo je prikorakal rdečeličen paketek nizke rasti, ki se je s svojimi pentljicami, okrašenimi z velikimi belimi pikami, priljubil vsakemu bitju. Velike črne oči so se široko razpirale in iskale s pogledom po asfaltnih cestah. Nenadoma so opazile velik uglajen paket, stekle čez cesto, ne meneč se za rdečo luč na semaforju, in zaklicale: »Zdravo! Ste vi moja mamica?«

»Kdo si pa ti, mali deklič?« je osorno odvrnila damica, zavita v rožnato oblekico. »In kje imaš svojo obleko?«

»Wiki K. sem, nikjer ne najdem svojih staršev in sem mislila …«

»Ne, zagotovo nisem tvoja mama,« je prhnila gospodična skozi nos ter dodala: »Čisto premlada sem za otroke.« Potegnila si je svojo oprijeto obleko nižje in se obrnila proč, deklica Wiki pa je znova ostala sama. Vrtela se je v krogu in zaman iskala druge pakete, da bi jih ogovorila. Potrta je spustila rosno mlad obrazek in odstopicljala po cesti navzgor. Ozirala se je po parku, ki je bil poln starejših možakarjev v frakih in moških oblekah. Nekateri so nosili modre, drugi črne, tretji sive. Sedeli so na klopeh in vneto razpravljali o specifično problematičnih ultramodernih debatah, ki so venomer polemizirale specifičnost terminov in … Vsake toliko so odmaknili svoj pogled drug od drugega in odpihnili misli visoko specializiranega soseda skozi pipo, da se je nad njimi pojavil čokat in s širokimi pleči opremljen oblak: Društvo pisateljev. Wiki se je obrnila proč, saj ni verjela, da je lahko kateri od teh učenih možakarjev njen ljubi očka. Če obstaja med nama kakšna podobnost, si je mislila deklica, to gotovo ni ta smešna oprava, ki onemogoča prosti pretok tekočin in besed in misli in hitre korake.

Deklič se je sprehodil čez travnik. Pohitel je, da bi čim prej dosegel drugo stran ceste, pri tem pa spregledal vejo, ki je ležala na tleh, in se prekucnil čeznjo. »Deklica, kako se pa ti obnašaš?« jo je zviška pogledal še eden od gospodov, ki so s svojimi palicami korakali po stezici. »Ste morda vi moj …« je začela Wiki in takoj zatem utihnila, ko je opazila, da tudi ta možakar nosi dolgo obleko, ki se boči čez njegov skrbno negovan trebušček. Gospod je odtrgal ploščat klobuk s svoje glave in si otrl bleščeče plešasto čebulo s kot zaveso velikim robcem. »Venomer me utruja ta razpasla mladina,« je zagodrnjal. »Ko bi se vsaj enkrat ravnali po pravilih. Na, pa je šel pravni sistem!« Sklonil se je, pustil, da je Wiki prisluhnila orkestralni izvedbi njegove zgrbančene hrbtenice, in pobral vejo ter jo položil na prejšnje mesto. Deklica je osramočena stekla proč, še preden bi se moški dvignil.

Znova se je znašla na znani sivi cesti. Zamižala je. Ni želela gledati teh urejenih paketov, ki so se hrumeče zgrinjali mimo nje. Namesto tega je začela peti in poplesavati po pločniku. Čutila je, kako njena pentlja raste, se razteza čez cesto in nudi njenim bosim nožicam mehko podlago. Plesala je naprej in pikasti trak ji je objel premraženo telesce. Zavrtela se je okoli osi. Globoko je vdihnila zrak, ki se je sprijel z njo, jo dvignil višje, da se je spremenila v Alico z ogrizenim kolačkom. Trak se je spremenil v očarljivo krilce, polno belih pikic, ki so se obarvale v čarobno mavrico. Ko je punčka znova odprla oči, je zagleda gručo paketkov na cesti, ki so natlačeni v premajhne ovoje kazali nanjo in se drli pred vzvišenimi ženskami v kostimih s cvetličnimi vzorci: »MAMI, MAMI, TAKO BI!« »JAZ TUDI, MAMI!« »ZAKAJ MI NE DOVOLIŠ TJA?!« »MAMIIIIII, SPUSTI MEEEE!!!!« Gospe so osramočene odmikale poglede od mladih paketov s kravatami in prenosniki v rokah, ki so se butali s komolci, kazali nanje in se posmehovali. Vlekle so majhne paketke za roke, da so še bolj kričali, medtem ko je Wiki na drugi strani zmedeno pogledovala zdaj njih zdaj svojo novo oblekico. Kot nasad paradižnikov v obraz rdeče gospe so se počasi odmaknile proti zeleni stavbi z rdečim dimnikom, iz katerega se je znova in znova kadil bel dim. Wiki jim je sledila s pogledom ter opazila, kako jim je velik paket, prekrit s prav tako mavričnim trakom, odkimal, da so se morali mali cmeravi paketki s svojimi besnečimi mamicami odpraviti po cesti naprej. Wiki je stekla proti zeleni stavbi in potrkala na zaprta vrata. Še preden bi lahko spregovorila, se ji je isti mavrični paket nasmehnil ter jo povabil naprej. Vrata so se za njo sunkovito zaprla, da se je znašla v vroči sobi s tremi fotelji in štirimi stenami brez oken, s kaminom, ki se je bohotil in še bolj segreval sobo. Kmalu ji je postalo prevroče, zato je odvrgla pisan trak s sebe in ga vrgla na ogenj. V tistem trenutku je ob sebi zagledala na tisoče ostalih paketov, ki so prav tako goli kot ona postavali po vroči sobici. Z nedolžnim obrazkom je zmedeno pristopila k enemu od njih, ki se je razkomotil na fotelju in molel vse štiri od sebe. »Kaj pa se dogaja?« je s šibkim in prestrašenim glasom vprašala Wiki.

»Kaj pa bi se dogajalo v nebesih drugega kot delo? Premog na ogenj, dan za dnem, od štirih do ene, od osmih do treh, vmes pa počitek za preverjanje sprememb tam na steni,« je leno odvrnil mladenič.

»Kako?« je vprašala deklica. »Saj ti nič ne delaš.«

»Poglej malo okoli, mila duša,« se je zakrohotal fantič, kod da bi pravkar povedala šalo. »Saj jih je dovolj, da naredijo kaj namesto mene.«

»Ampak,« se je takoj odzvala Wiki, »zakaj potem ne sprejmete drugih, da bi imeli še manj dela?«

»Kaj pa govoriš?!« je skočil na noge, da je fotelj radostno zapel arijo v znak hvaležnosti. »Mi sprejmemo vsakega.«

»Pa tiste ženske z otroki, ki so prišle sem pred mano? V kostimih s cvetličnimi vzorci in s sinovi v premajhnih oblekicah?«

»Tiste zadrgnjene tečnobe z razvajenci, od katerih se že od daleč razlega smrad? Se opravičujemo, toda sivka ne očisti vonja po napuhu,« je odvrnil z ironičnim poudarkom. Wiki je sedla na kavč, ki ga je prej zasedala mladeničeva zadnja plat, in si privoščila kozarec soka. »Nič, delati moram, da pride kaj teh belih oblačkov na nebo. Veliko lepši so od tistih grozeče sivih,« je pripomnil paket, ki se mu je počasi začelo dozdevati, da ne bo več mogel odvrniti obraza od nje, čeprav se je globoko v sebi zavedal, da sta bratranca – čeprav vedno obstaja možnost, da v kakšnem daljnem kolenu …--Karolina Zgaga (pogovor) 16:01, 13. november 2014 (CET)

Program Simpozija Obdobja

Simpozij je zborovanje oziroma sestanek, ki se ga udeležijo strokovnjaki in razpravljajo o določeni temi. Eden izmed takšnih simpozijev je slovenistični Simpozij Obdobja, ki to leto poteka od 13. do 15. oktobra. Na njem sodelujejo strokovnjaki iz različnih držav, ki se ukvarjajo z naslednjimi področji:

• Alenka Žbogar(literarna veda)
• Irena Avsenik Nabergoj (literarna veda)
• Saša Babič (kultura)
• Matjaž Birk (literarna veda)
• Milena Mileva Blažić (literarna veda)
• Blanka Bošnjak (literarna veda)
• Zoran Božič (literarna veda)
• Jadranka Cergol (literarna veda)
• Joanna Cieślar (literarna veda)
• Renata Debeljak (literarna veda)
• Monika Deželak Trojar (literarna veda)
• Ljudmil Dimitrov (literarna veda)
• Marijan Dović (literarna veda)
• Olena Dzjuba-Pogrebnjak (jezikoslovje)
• Tomaž Erjavec, Darja Fišer (jezikoslovje)
• Florence Gacoin-Marks (literarna veda)
• Monika Gawlak (literarna veda)
• Dragica Haramija, Janja Batič (literarna veda)
• Robert Jereb (literarna veda)
• Andraž Jež (kultura)
• Jožica Jožef Beg (literarna veda)
• Franci Just (literarna veda)
• Marko Juvan (literarna veda)
• Irma Kern (literarna veda)
• Sanja Kostanjšek (literarna veda)
• Erwin Köstler, Andrej Leben (literarna veda)
• Ana Košuta Skok (literarna veda)
• Zvonko Kovač (literarna veda)
• Boža Krakar Vogel (literarna veda)
• Ivana Latković (literarna veda)
• Marko Ljubešić, Mirjana Benjak (literarna veda)
• Laima Masytė (literarna veda)
• Maja Melinc Mlekuž (kultura)
• Vesna Mikolič (jezikoslovje)
• Jun Mita (literarna veda)
• Marija Mitrović (literarna veda)
• Mladen Pavičić (literarna veda)
• Katarina Podbevšek (literarna veda)
• Timothy Pogačar (literarna veda)
• Gizela Polanc Podpečan (literarna veda)
• Ivo Pospíšil (literarna veda)
• Barbara Pregelj, Moisés Selfa Sastre (literarna veda)
• Francka Premk, Eva Premk Bogataj (literarna veda)
• Urša Prša (literarna veda)
• Vilma Purič (literarna veda)
• Andrej Rozman (kultura)
• Megi Rožič (literarna veda)
• Špela Sevšek Šramel (literarna veda)
• Tone Smolej (literarna veda)
• Maja Smotlak (literarna veda)
• Julija A. Sozina (literarna veda)
• Marija Stanonik (kultura)
• Nadežda Starikova (literarna veda)
• Đurđa Strsoglavec (literarna veda)
• Jana Šnytová (literarna veda)
• Katarina Šrimpf (literarna veda)
• Miran Štuhec (literarna veda)
• Bożena Tokarz (literarna veda)
• Loredana Umek (literarna veda)
• Jonatan Vinkler (literarna veda)
• Marijanca Ajša Vižintin (literarna veda)
• Saša Vojtech Poklač (literarna veda)
• Janja Vollmaier Lubej (literarna veda)
• Janez Vrečko (literarna veda)
• Martin Vrtačnik (kultura)
• Nina Žavbi Milojević (literarna veda)
• Andreja Žele (jezikoslovje)
• Janja Žitnik Serafin (kultura)
• Igor Žunkovič (literarna veda)

--Karolina Zgaga (pogovor) 22:12, 14. november 2014 (CET)

Humanistično dogajanje 28. 7. 2013

Na spletni strani SlovLit sta bili 28. 7. 2013 objavljeni dve povezavi na spletni album, od katerih je eden pripeljal do dostopa fotografij s Popotovanja od Litije do Čateža od 1976 naprej. Poleg tega je bila objavljena povezava na kazala Wikivira za pomoč pri objavi digitaliziranega leposlovja iz slovenskih literarnih revij, podlistkov iz političnih dnevnikov in v zbirkah ter zbornikih. Med njimi sta omenjeni Slovenske večernice in Anton Knezova knjižnica.

Ključne besede: literarna geografija, Popotovanje od Litije do Čateža, digitalna humanistika, Slovenske večernice, Anton Knezova knjižnica

--Karolina Zgaga (pogovor) 21:27, 15. januar 2015 (CET)