Ugodjaj

Ženski svet, Letnik 2, številka 12, stran 274.

I.

U mojoj maloj sobi

turoben vlada mrak,

kroz beli zastor se probi

meseca bledjani trag.

Ni glasa čuti nije –

kao da mrtav je svet;

a srce glasno mi bije,

kao da sad mu je mret! -

II.

Obzorjem senke lete,

nečujno širi se mrak –

puno mi doneo sete

poslednji sunca trak.

Zašlo je sunce moje;

beskrajna dolazi noć;

sumorne želje se roje –

ne će me čahna proć…

Nada tek šapće bajno:

Nestat će tesnobna noć,

dan će ti svanuti sjajno,

s nova će sunce doć-

Analiza

Lirski subjekt je v sobi, vzdušje je temačno, sam pa je nesrečen. Lahko rečemo, da je lirski subjekt ženska. Okolje ne dovoli, da bi bila nesrečna, saj v sobo prihaja svetloba, četudi je šibka. Zunaj je tišina, v njenem srcu je nemir, kar nakaže z antitezo: »Ni glasa čuti nije, a srce glasno bije.« Pove, da ji je ves ta nemir prinesel zadnji sončen dan, kar nakaže s poosebitvijo oziroma personifikacijo: »puno mi doneo sete poslednji sunca trak«. To je bil torej dan, ko so se ji podrli upi in sanje, lirski subjekt sicer še vedno upa in verjame, da se ji bodo sanje uresničile, kar nakaže s še eno posebitvijo: »s nova će sunce doć-» V zadnjem verzu pesmi lahko prepoznamo stopnjevanje, kar pomeni, da se z njeno izpovedjo veča tudi upanje: »dan će ti svanuti sijajno, s nova će sunce doć«. Da njena nesreča ni dokončna, nakaže tudi z zamolkom, s katerim se pesem tudi konča.

Skozi celotno pesem se prepletajo motivi sobe, mraka, srca, smrti, sonca, dneva, noči. V lirskih tekstih je tema praviloma le ena, v tej pesmi je ljubezenska. Že v pesničinem življenjepisu lahko preberemo, da v njenih pesmih prevladuje ljubezenska lirika.

Interpretacija:

1. Lahko razumemo, da je bil lirski subjekt prej srečen, sedaj pa ni več, saj se je morala ločiti od njenega ljubega. Pesem je bila lahko napisana v času 1. svetovne vojne. Takrat je bilo veliko moških vpoklicanih v vojno in ko je moral tudi njen ljubi, so se ji podrle vse sanje. Sedaj v njenem srcu vlada nemir, saj ne ve, ali se bo vrnil. Pesem se konča z upanjem v boljšo prihodnost, z antitezo noć-dan. Temna noč, kot prispodoba za čas brez njega, bo izginila, ko bo prišel nazaj.

2. Mala soba lahko predstavlja njeno življenje, ki se nahaja v »slabih časih«, vse ji gre očitno narobe. Pesnica je obupana, tava v temi. A optimistično upa, da »nestat će tesnobna noć« in da bo sonce znova vzšlo.

3. Mala soba pa je lahko tudi družba, v kateri pesnica živi (povojno stanje v Evropi – »ni glasa čuti nije … kao da mrtav je svet«). A optimistično upa, da se bo družba pobrala, znova postavila na noge in da prihajajo boljši časi.

V pesmi se prepletata pesničin opis občutkov ter opis zunanje stvarnosti, zato ne moremo govoriti ne o čisti liriki in ne o epski liriki. Lahko pa rečemo, da je pesem izrazito tradicionalna, saj svoje predstave, misli in čustva vplete v opis zunanje stvarnosti.

Kar zadeva osebo lirskega subjekta, je osebna, saj lirski subjekt občutimo kot živo človeško osebo z vsemi empiričnimi, razumskimi, čutnimi in čustvenimi lastnostmi takšne osebe. Njena čutna podoba se pokaže predvsem s številnimi ukrasnimi pridevki, npr. maloj sobi, beli zastor, bledani trag, sunce moje, brezkrajna noč, sumorne želje, šapče bajno, tesnobna noć. Prav zaradi lirskega subjekta je pesem še posebej izrazito ljubezenska.

Glede na to, da se v pesmi večkrat pojavi zamolk, bi lahko sklepali, da govor lirskega subjekta k nekomu usmerjen. Če ne bi bil, bi lirski subjekt besede izgovarjal spontano, brezkontaktno, ker pa se pojavljajo zamolki, lahko sklepamo, da lirski subjekt premisli, kaj bo rekel. Zato lahko, četudi v pesmi ni nagovora bralcu, rečemo, da je lirski subjekt usmerjen k bralcu.

Literatura

- Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana, Založba Borec, Zavod RS za šolstvo, 1977.

- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana, DZS, 2001.