Troje putk

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Josip Ribičič: Troje putk

(Ženski svet, let. 1, številka 8, 1923, str. 184)


Troje kokoši je izneslo troje jajec. In so zakokodakale.

Modrijan, ki je tiste dni hodil po svetu, jih je vprašal:

„Zakaj kokodakate"?

Prva je odgovorila: „Zato kokodakam, ker se bojim, da mi veselje ne razžene prsi!"

Druga pa je zamrmrala: „Kokodakam, ker je taka navada od zdavnaj. Moja mati in moja stara mati je kokodakala, ko je izlegla jajce; zakaj bi jaz ne? Kaj me briga!"

A tretja je zavpila: „Zakaj! Zato kokodakam, da me bo slišal petelin, da bo vedel, koliko trpim!"

Modrijan je šel svojo pot in premišljeval doživeto.

Čez leto dni pa se je vrnil.

In je vprašal, kaj se je zgodilo s putkami, ki so se izlegle iz treh jajec.

Pa so mu odgovorili:

„Iz prvega se je izlegla pitka, ki je vedno dobre volje. Vsak dan leže jajce. Sedaj klokoče. Njena piščeta bodo zdrava in vesela. — Iz drugega se je izvalila pitka, ki se je omožila s petelinom-uradnikom. Imela bo po­kojnino, če ji mož umre. Nosi pa same klopotce. — A tretja, ki se je izvalila iz tretjega jajca, je obolela za piko in je reva umrla."


Analiza[uredi]

Troje putk je kratka proza, ki tako po obliki kot pa tudi po vsebini močno spominja na zgodbo iz ljudskega izročila. Pripovedovalec na skrajno preprost način pove pripoved o treh kokoših, ki so iznesle vsaka svoje jajce.


Zgodbo lahko strukturno razdelimo na dva vsebinsko sorodna dela. Oba sta povezana z likom modrijana, ki ga pripovedovalec vpelje v dogajanje na samem začetku.

Bralec je že v uvodni vrstici seznanjen z glavnimi akterkami zgodbe — tremi putkami, ki iznesejo jajce in ob tem zakokodakajo. Modrijanu, ki jih na svoji poti sreča, se zdi, da vsaka kokodaka z razlogom, zato jih o tem povpraša. Tako mu prva putka odgovori, da kokodaka od veselja, druga kokodaka zgolj zato, ker sta to počeli tudi njena mati in stara mati, ko sta izlegli jajce — torej kokodaka, ker je taka navada, tretja kokoš pa želi s kokodakanjem vzbuditi petelinovo pozornost in mu s tem pokazati, kako zelo trpi.

Modrijan po tem srečanju nadaljuje svoje pot po svetu, ko pa se čez leto dni vrne na začetno prizorišče dogajanja, ga zanima, kaj se je zgodilo s putkami, ki so se izlegle iz jajc. Odgovorili so mu, da se je iz prvega jajca izleglo pišče, ki je vedno dobre volje in vsak dan leže jajca. Tako bodo tudi njegova piščeta zdrava in vesela. Kokoš iz drugega jajca se je poročila s petelinom — uradnikom, toda nosi same klopotce. Tretje jajce je vsebovalo putko, ki je obolela za piko in umrla.


Zgodba sloni na enostavni dialoškosti, ki se najprej odvija med modrijanom in tremi putkami, nato pa med modrijanom in ljudstvom, ki mu odgovori na zastavljeno vprašanje. Zunanji opisi in opisi dogajanja niso prisotni, saj to za samo bistvo zgodbe ni pomembno. Če torej tekst bolje definiram, bi ga lahko označili za fabulo.

Edini poudarek je na kokodakanju putk, ponavljanje paralelizmov členov je prevladujoča figura zgodbe. Vsaka od treh putk zakokodaka, izleže svoje jajce, odgovori na vprašanje zakaj kokodaka in iz teh jajc se nato izleže še po ena putka, vsaka s svojo usodo. Ponavljanje števila tri, ki v našem slovstvu velja za ljudsko število, povzroči, da bralec kaj kmalu dobi asociacijo na stare zgodbe slovenskega izročila, kot je na primer zgodba o kralju in njegovih treh sinovih.


Po prvem branju se zdi, da je tekst o treh putkah hudomušen tekst, katerega glavni cilj je zabavati bralca. Da pa je Troje putk zgodba z nekim globljim sporočilom, nas opozarja lik modrijana, ki se, kot že rečeno, v zgodbi pojavi dvakrat in je rdeča nit med dvema deloma. Že s tem, ko ga pripovedovalec označi za modrega, pričakujemo, da bo njegovo zanimanje za oglašanje putk prineslo neke razumske zaključke. Če se nam sprva zdi, da je kokodakanje samoumevno vsakdanje opravilo teh domačih živali, kaj kmalu ugotovimo, da ima vsaka svoj razlog, da to počne. Modrijan si tega sprva ne zna razlagati, ko pa se spet pojavi na prizorišču dogajanja in povpraša o potomcih putk, ki jih se srečal pred enim letom, nam je jasno, da ima v mislih neke vzročno-posledične povezave med razlogom za kokodakanje in leglom.

Vredno poudarka je to, da mu na njegovo vprašanje odgovori nedefinirana množica ljudi. Spet prihaja do opuščanja opisovanja, važni so le odgovori, ki bodo zaključili zgodbo in podali njeno bistvo.

Na te mestu ne moremo mimo dejstva, da je iz same forme pripovedi in njene vsebine razvidna oblika pridige. Slednja namreč načeloma vsebuje zglede, t.i. eksemple v obliki kratke pripovedi kot primer pozitivnega in negativnega človekovega ravnanja. V primeru obravnavanega dela Troje Putk so ti eksempli trije piščeti treh putk, ki so kokodakale vsaka s svojim razlogom. Opazno je manjše odstopanje od klasične forme pridige, kjer so navadno prvi primeri zgled slabega ravnanja, šele zadnji pa prikaže ustrezno, pravilno delovanje. V Treh putkah je ravno obratno — zdi se, da prva putka kokodaka s pravim namenom in deluje pravilno, drugi dve pa ne.


Kljub temu da je pripovedovalec vsevedni, pa bralec na koncu dobi poročilo le o tem, kaj se je zgodilo s potomci treh putk. In na tem mestu se zgodba konča. Vendar kot že omenjeno — lik modrijana opozarja na možnost iskanja globljega pomena besedila. Ta ideja pa se sklada tudi z označitvijo teksta za pridigo, katere poglavitna značilnost je abstraktna ponazoritev nekega nauka. Ravno zaradi tega nedefiniranega konca in personificiranosti putk, ki imajo zmožnost odgovarjanja na vprašanje, je način interpretacije v celoti prepuščen bralcu.


Njihova kokodakanja se v zgodbi pojavljajo v vlogi metafor za tri različne tipe žensk, njihove vloge in položaje v družbi. Fabula šele v nadaljevanju dobi smiseln zaključek s prenosom odgovora na vprašanje, zakaj kokodakajo, na usodo piščeta, ki se je iz jajca izleglo. Eden pomembnejših pokazateljev te recipročne povezave je tudi glagol spremnega stavka, ki uvaja vsakega od treh odgovorov.

Prva putka je odgovorila, da kokodaka od veselja ter zato, ker se boji, da ji bo razneslo prsi. V drugem delu zgodbe izvemo, da njeno pišče, ki je vedno dobre volje, vsak dan leže jajca. Tudi njegova piščeta bodo zagotovo zdrava in vesela. Prvi odgovor, poln pozitivne naravnanosti in razmišljanja, skriva v sebi samozavestno žensko, ki je zadovoljna s svojim poslanstvom in ga opravlja za občutek lastne notranje izpopolnitve. Dejstvo, da je bila zgodba objavljena v reviji Ženski svet, odpira in širi poti možne interpretacije. Prva putka tako ne predstavlja le ženske v vlogi tistega člena družbe, ki rojeva otroke, ampak emancipirane ženske, ki se s svojo samodejavnostjo lahko postavi ob bok moškemu.

Druga putka ob vprašanju zamrmra. Njen odgovor, s pomočjo katerega izvemo, da kokodaka zgolj iz navade, je poln naveličanosti in nezainteresiranosti. Popolnoma vseeno ji je, zakaj kokodaka, pravi, da tako ohranja tradicijo svojih prednic. Skladno s tem je živelo tudi njeno pišče. Poročilo se je s petelinom-uradnikom. Imelo bo pokojnino, če mož umre, toda leže same klopotce. Usoda druge potomke, torej posledica kokodakanja njene matere, je motiv za žensko, ki ne kaže zanimanja za svoje bivanje. Svet, v katerega je postavljena, bi lahko mirne vesti označili za meščanskega, kar nam dovoljuje tudi podatek, da je avtor služboval v Trstu kot učitelj in je bil tako nemara velikokrat v stiku z ženskami, ki so, ko so bile dovolj stare, vstopile v zakon, dogovorjen s strani njihovih staršev, ter bile tako kot žene uradnikov do smrti preskrbljene. Vprašanje pa je, ali so bile srečne.

Tretja putka zavpije, da želi vzbuditi petelinovo pozornost ter mu pokazati, kako zelo trpi. Zdi se, da slednja kokodaka z najbolj neustreznim namenom, saj je usoda njenega zaroda najbolj kruta; pišče namreč zboli in umre. Tretja kokoš predstavlja žensko, ki se v svetu moških podreja, kljub temu da se zaveda nepravičnosti položaja. Nezadovoljna je s svojim življenjem, kar sicer jasno pove, vendar je hkrati tudi zelo pasivna in nič ne stori, da bi se njen položaj izboljšal. Tako kot druga putka tudi zadnja ni zvesta sama sebi, zanika lastne želje in potrebe.


Morda povsem subjektivno izpeljana interpretacija je lahko podprta z nekaterimi zgodovinskimi dejstvi, podatki iz avtorjevega življenja ter se konec koncev v veliki meri opira na poglavitno idejo revije, v kateri je tekst izšel. Začenši z avtorjem lahko rečemo, da je snov, vzeta iz kmečkega okolja, v katerem je avtor odraščal, v paralelni povezavi kokodakanja in usode piščeta vpeta v meščanski svet birokracije, v katerem je pred vojno in po njej deloval. Glavni motiv zgodbe prinaša mnoga vprašanja. Nasprotje, ki seva iz oznake protagonistov, odpira možnost prikazovanja manjvrednosti ženske v svetu, ki mu vladajo moški. Vendar se s pojavom prve putke, ki je zgled pozitivnega razmišljanja, glavni motiv v celoti osredotoči na žensko in njeno življenje. Pomembna je kot posameznica ter prikazana kot tista, ki ima zmožnost neodvisnega delovanja, vendar le, če je dovolj aktivna, samozavestna in če je njena psiha dovolj trdna. Tu ne gre za primerjavo z moškimi oziroma odločanje, kdo je več vreden, kot bi mogoče, skladno z vedenjem, da je bil tekst objavljen v reviji, katere namen je osveščanje žensk ter njihova emancipacija, pričakovali.


Tekst, objavljen v prvem letu izhajanja revije Ženski svet, torej v letu 1923, bi lahko označili za programski tekst, četudi je veliko lahkotnejši od večine tekstov, ki jih beremo v tej publikaciji. Ribičiču, enemu izmed moških avtorjev, je uspelo, da je s kombinacijo komičnosti in didaktičnosti v revijo vnesel še eno prozno besedilo, ki nazorno prikaže glavno idejo revije, to je tendenca po emancipaciji in samozavesti ženskega spola.


Vir[uredi]

http://www.dlib.si/html.asp?database=casopisje&id=documents/casopisje/zenski_svet/pdf/URN_NBN_SI_doc-A5QIQC4F.pdf&find1=&find2=&find3=

Literatura[uredi]

  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976.
  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.