Totalitarna in post-totalitarna cenzura: od trde k mehki?

Marijan Dović je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in slovenščine. Od leta 2000 je mladi raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Intenzivneje se ukvarja z literarnim kanonom, teorijo vrednotenja, sodobno sistemsko teorijo literature in teoretičnimi in zgodovinskimi raziskavami avtorja in avtorstva. Poleg znanstvenega dela na področju literature se ukvarja z jazz glasbo kot violinski solist, skladatelj, umetniški vodja mednarodne glasbene delavnice Jazzinty in urednik glasbene zbirke Goga Musica. Je doktor literarnih znanosti, od leta 2007 pa kot docent predava slovensko književnost in literarno teorijo na Univerzi v Novi Gorici.

Povzetek članka

Marijan Dović v članku Totalitarna in post-totalitarna cenzura: od trde k mehki?, ki je bil objavljen v posebni številki publikacije Primerjalna književnost, let. 31 (2008), št. 3, z naslovom Literatura in cenzura Kdo se boji resnice literature?, razmišlja o razliki med totalitarno in post-totalitarno cenzuro, predvsem v literarnih besedilih. Avtor oriše nekaj zgodovinskih vzrokov in posledic cenzure v družbenih sistemih (naj)mlajše zgodovine, zlasti v komunizmu. V zaključku omeni dva razvpitejša primera cenzure v post-totalitarnem sistemu, torej demokraciji, ter ob tem bralcu namigne nekaj idej za razmislek o post-totalitarni literarni cenzuri v povezavi z ekonomijo, etiko in zakonodajo; ali je cenzura izginila, kot se zdi na prvi pogled?

Ključni pojmi

Pojmi, ki so ključni za razumevanje članka:

družbeni sistem — celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje, (družbena) ureditev

totalitarizem — politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva

komunizem — brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah

cenzura — uradno pregledovanje javnosti namenjenih del

Analiza članka

Članek je interdisciplinaren, saj razpravlja o vzporednih dogajanjih določenega literarnozgodovinskega obdobja in vpliva družbenega sistema nanj. Cenzura je namreč neizogiben dvojnik komunikacije v vseh dobah, ki se razvija vzporedno s kanali, po katerih komunikacija poteka, tako Jonathon Green v Enciklopediji cenzure (Dović 2008: 10).

Avtor skuša v članku odgovoriti na ključno vprašanje, s kakšnimi mehanizmi je bila pravzaprav dosežena cenzura v času vladajoče komunistične ideologije, ki »ni poznala uradne cenzure, a so v njej nečloveški poboji desettisočev ljudi, montirani »dachavski« procesi, Goli otok, nasilje nad drugače mislečimi in drugi zločini oblasti ostajali prikriti dolga desetletja« (Dović 2008: 1). Za razumevanje okoliščin je seveda bistveno poznavanje osnovnih oblik cenzure, zato nas avtor seznani s formalno (uradno) oz. eksplicitno cenzuro, za katero je značilna jasna zamejitev prepovedanih območij in sistem sankcioniranja kršitev, in pa z neformalnimi oz. implicitnimi oblikami, kjer kršitve pravzaprav niso natančno določene, meje sprejemljivega ter potencialne kazni pa tudi niso jasne. Cenzura te vrste (torej neformalne) je težko izsledljiva, saj o njej skoraj ni dokumentiranih sledi ali uradnih zapisov o prepovedih in materialnih dokazov. Tu je smiselno omeniti še nekatere druge plasti in poglede, s katerimi se srečamo v članku; avtor pojasni, da se je s cenzuro mogoče ukvarjati na družbeno-politični (kako deluje v praksi, kako je institucionalizirana) in tekstualni ravni (cenzurirane vsebine, reinterpretacije). Ločimo lahko med grobim (tu oblast ukrepa s hujšimi sankcijami – z vojsko ali policijo preganja kršitelje, javno sežiganje knjig) in mehkim modelom (lokalne izključitve, izločanje iz knjižnic, omejevanje javnega dostopa ipd.), in pa med predhodno (preventivno) in retroaktivno (represivno) cenzuro.

Različne cenzorske prakse so nujno odvisne od nosilcev družbene moči in trenutno vladajočega družbenega sistema, pa naj bodo to različne institucije ali pa kar posameznik, vodja države. Namreč, v vseh radikanih ideologijah (npr. nacizem, komunizem) je bistveno nadziranje pretoka idej v družbi in omejitev vpliva tistih, ki bi lahko škodili njihovim interesom. Tako so med leti 1945–1990, ko je oblast prevzela Komunistična partija Slovenije, ukinili stare časopise, revije, založbe ter odstranili vse sporne publikacije iz javnosti (knjižnic, knjigarn). Posebna komisija je pregledala zaloge, predvsem propagandistično literaturo poraženih nasprotnikov. Komisija je sestavila seznam spornih zgodovinskih, znanstvenih in literarnih del, ki naj bi jih umaknili iz prometa zaradi profašistične miselnosti. Kriterij je bil »napačna« politična opredelitev avtorja; med njimi so bili npr. Vinko Beličič, Tine Debeljak, Zorko Simčič, France Balantič, Narte Velikonja idr. Do padca komunističnega režima se prepovedanih avtorjev ni omenjalo (Gabrič 2008: 66). Na tak način je bila »vzpostavljena stroga cenzura, katere namen je bilo utišanje kritičnih intelektualcev (grožnja anateme, zapora ali celo eksekucije) in popoln nadzor nad izmenjavo informacij z zahodom« (Dović 2008: 12). Avtor tu dodaja, da je oblast po drugi strani nagrajevala intelektualce, ki so bili odkriti pripadniki njihove stranke. Le-ti so namreč prejemali bonitete v obliki visokih položajev medijih in založbah ter drugih pomembnih funkcij v kulturi in sistemu financiranja.

Vendar pa uradna cenzura po ukinitvi agitpropa(Oddelek za agitacijo in propagando) leta 1952 ni več obstajala in tako je oblast ustvarila navidezno svobodo. Vsi režimi so skušali na sociološki ravni prikriti svoj represivni značaj; tu pa nastopi implicitna cenzura, ki nezaželeno vsebino premesti, obide in potlači (Dović 2008, 11). Na tem mestu avtor delno odgovori na svoje izhodiščno vprašanje, saj ugotavlja, da bolj ko so mehanizmi videti zmehčani, trši so njihovi učinki.

In kako je s post-totalitarno cenzuro? Glede tega vprašanja je avtor skeptičen, saj situacija na prvi pogled sploh ni jasna. Pravi celo, da »sodobnemu pisatelju, ki vpije, da je cenzuriran, hkrati smemo in ne smemo verjeti.« Zavedati se je namreč treba, da so meje danes močno zabrisane, saj v demokraciji velja svoboda govora, hkrati pa še nihče odkrito ne prizna, da je cenzor. Zato v zaključku avtor le nakaže nekatera področja, o katerih bi bilo smiselno razmisliti: kapitalistični knjižni trg (ki nedvomno narekuje knjižno produkcijo), etika (npr. v povezavi z zaščito marginalnih skupin), uveljavljanje zasebnih etičnih meril pri cenzorskih odločitvah, zahteve po omejitvi svobode izraza ali pa omejitve vsebin ciljnim skupinam (mladim), in pa še eno področje, tj. zakonodaja (svoboda govora, izražanja, medijev). Tu avtor z vidika literature izpostavlja spopad med pravico do svobode izražanja in pravico do dobrega imena in to ponazori kar s primeroma dveh slovenskih pisateljev, ki sta se znašla v konfliktu z oblastjo. Gre za Matjaža Pikala, ki je bil zaradi domnevne razžalitve policista, ki se je prepoznal v njegovem romanu, obsojen na visoko denarno kazen, ter Bredo Smolnikar, ki se je tako kot Pikalo borila osem let na sodišču zaradi tožbe žensk, ki so se prepoznale v njenem delu, in bila prav tako obsojena na denarno kazen ter kaznovana s prepovedjo tiskanja in prodajanja knjig. Ob taki sumljivi podobnosti se sam od sebe zasaja dvom v slovenski pravni sistem, saj očitno nasede vsakemu, ki je lačen denarja in izkoristi priložnost za hiter zaslužek, in kaznuje osuple avtorje z nenormalnimi vsotami.

Avtor članek zaključi z mislijo, da literatura ni samo fikcija, ampak zahteva »kompleksnejšo analizo odnosov med resničnostjo in fikcijo ter ustvarjanje močnih teoretskih argumentov, s katerimi bo mogoče nastopiti v bodočih pravnih sporih, v katerih se bodo na novo postavljala razmerja med pravom, literaturo in cenzuro« (Dović 2008: 17). To pomeni, da se bo morala literatura vedno znova dokazovati pred pritiski in selekcijo medijev in programov, da je svobodna in samosvoja.

Zaključek

Dejstvo je, da so bila v zgodovini predmet cenzure različna dela, mnogi svetovni klasiki so bili uničeni, cenzurirani, njihove avtorje pa so preganjali in uvrščali na črne liste. Tako je bila storjena ne samo materialna škoda, temveč je bil nedvomno marsikdaj zavrt tudi napredek, še največjo krivico pa so doživeli avtorji, katerih misli so bile cenzurirane. Poseben poudarek je bil na literaturi, saj so avtorji s svojimi idejami, nasprotnimi z načeli vladajoče ideologije, pogosto prebujali narodno zavest, čut za svobodo, nepokorščino ipd. Zaradi strahu pred različnimi oblikami kaznovanja so avtorji svoje misli širili s pomočjo šifriranja sporočil, metaforiko in drugimi strategijami izmikanja. Tvegali so veliko, in mogoče so se ravno zato počutili kot poslanci s posebno vlogo. Ljudstvo je čutilo podobno, vseeno pa ne gre zanemariti, da so si herojski status zaslužili ravno zaradi svojega uporništva. Sklenemo lahko, da je cenzura literaturi mogoče tudi koristila, saj ni »izostrila le njenega družbenokritičnega posluha, temveč je na tak način širila možnost ubeseditve temeljnih eksistencialnih tem« (Dović 2008: 14).

Vir

Marijan Dović: Totalitarna in post-totalitarna cenzura: od trde k mehki? PK XXXI/3. 9—20.

Literatura

Marijan Dović (ur.): Literatura in cenzura. Kdo se boji resnice literature? Primerjalna književnost, XXXI/3, Ljubljana 2008.

Aleš Gabrič: Cenzura v Sloveniji po drugi svetovni vojni: od komunističnega Index librorum prohibitorum do ukinitve »verbalnega delikta«. Primerjalna književnost XXXI/3. 63—77.