Tiho, neslišno
Tiho, neslišno
padajo z neba
beli cvetovi
že so jih polni
trudni vrtovi,
vanje oviti
mračni gozdovi
ž njimi postlane daljne poljane.
Tiho, neslišno
padajo z neba
beli cvetovi,
sredi poljane
s cvetjem odet
umira škrjanček,
bedni poet.
Vsebinska analiza[uredi]
Literarni subjekt, za katerega lahko trdimo, da je pesnica sama, nam v prvemu delu pesmi naslika podobo nekega idiličnega zimskega dne. Beli cvetovi, ki so prispodoba snežink, padajo na zemljo, prekrivajo polja, gozdove. Na zemljo padajo tiho, neslišno. Tudi ritem pesmi je v prvih štirih verzih enakomeren, miren in tih (Tiho, neslišno padajo z neba beli cvetovi). Dobimo impresijo, podobo iz narave, ki je zelo značilna tudi za poezijo Simona Jenka. Podobo padanja snežink je prikazana tudi z uporabo carmen figuratum v prvi kitici, kjer je zadnji verz nekoliko daljši od ostalih – predstavlja zemljo. Z ukrasnimi pridevki, ki jih pripiše zemlji (trudni, mračni, daljne) nam naslika nekoliko temačno, mrzlo pokrajino. To temačnost poudarijo tudi izbrani široki o-ji, ki delujejo na bralca nekoliko trdo. Sneg, tih, nežen pa pada na to temačno zemljo in jo prekriva. Kot bi hotel iz zemlje izbrisati vso težnjo, vso melanholijo, vso utrujenost. Moč snežink poveča s ponovitvijo prvih štirih verzov v zadnji kitici. Tu, v drugemu delu pesmi, sledi preobrat iz impresionistične slike, ki nam jo je prikazoval do sedaj, v ekspresivnost. Pogled nam iz širšega zornega kota uide v nek "kader" sredi poljane. Vidimo škrjančka, ptico pevko, ki počasi umira. Umira dostojanstveno, kot kralj, na kar opozori tudi izbira glagola 'odeti'. Bela barva snega, ki predstavlja čistost, neomadeževanost, je hkrati tudi barva žalovanja v Aziji, kar tudi lahko vzamemo kot pesničin pristop k smrti.
Ptica pevka je izrazita prispodoba pesnika, kakršna je tudi izražena v poeziji Simona Gregorčiča. S tem pesnica na poetološko tematiko. Pesnika ubija milina, nedolžnost snega. On ne potrebuje miline, potrebuje težnjo zemlje. Potrebuje bedo, kajti v bedi se rojevajo najlepše pesmi. In to je tista smrt škrjančka – smrt poezije, brez katere pesnik ne obstaja, ne more obstajati. Na podoben, vendar nekoliko drugačen način je interpretacija Zajčeve pesmi Črni deček, ki tudi v bedi pošilja v svet svoje ptice - pesmi. Tako sneg, ki v impresionističnem delu deluje nedolžno, se preko razumevanja pesničine perspektive v ekspresionističnem delu, spremeni v nekaj groznega, nedobrodošlega, nekakšno "snežno pošast".