Tiček Matiček
Tiček Matiček je kratka proza avtorice Mire Mihelič. Izdana je bila leta 1980 pri založbi Mladinska knjiga. Ilustrirala jo je Marička Koren. Govori o ptičku, ki ne zna leteti, ampak samo peti, vendar se na koncu nauči leteti.
O avtorici[uredi]
Mira Mihelič je bila rojena leta 1912 v Splitu, umrla pa je leta 1985 v Ljubljani. Bila je slovenska pisateljica in prevajalka. Med vojno je bila članica Osvobodilne fronte. Po ločitvi od prvega moža in ponovni poroki se je povsem posvetila prevajanju ter pisanju. Bila je tudi predsednica Društva slovenskih pisateljev in je vodila slovenski Pen klub. Prejela je Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Vsebina[uredi]
Zlatokljuni kos je imel s svojo izbranko veliko lepih mladičev. Za svoj zarod sta zelo lepo skrbela, čuvala in krmila sta mlade kose ter jih nato naučila leteti. Vsi so se naučili leteti in zapustili domače gnezdo. Naselili so se na najvišjih vejah visokih dreves, od koder se je njihova pesem slišala zelo daleč. Le eden je ostal v domačem gnezdu. To je bil Tiček Matiček, ki ni znal leteti. Zaman sta mu očka in mamica grozila, ga oštevala in prosila, naj se nauči leteti. Zagrozila sta mu celo, da ga bosta zapustila. Seveda tega nista mogla storiti, zato sta ostala pri njemu in mu nosila črvičke, zrele češnje ter jagode, medtem ko so njegovi bratci in sestrice letali na polja in travnike, k rekam in potokom ter skrbeli sami zase. Vendar Tiček Matiček ni bil čisto navaden kos, saj je znal peti lepše kot kateri koli kos, ki je znal leteti. Najraje se je sprehodil s palico pod perutjo do konca veje in veselo opazoval razgled po širnem svetu. Ta "širni svet" so zanj bila drevesa, vrt, velika hiša, v kateri so stanovali ljudje, cesta, travnik in potoček.
Nekega jutra, ko je bilo poletno sonce tako bleščeče in Matičkov svet tako lep, da mu je bilo peti premalo, je začel poskakovati po vejicah, kakor bi plesal razigrani ples. Kar naenkrat se je pod njegovimi malimi nožicami vejica zlomila in Matiček je padel z drevesa. Medtem ko je padal, si je mislil, kako bi bilo dobro, če bi znal leteti. Spodaj pod drevesom sta imeli dve starki čajanko in Tiček je padel naravnost v vroč čaj. Divje je začel prhutati s perutmi, da se je čaj penil, kakor da bi se v čajniku dvigala nevihta. Mlajša starka je rekla starejši: "Saj to je samo tiček, tiček z zelene vejice." Prijela ga je z dvema prstoma in postavila na mizo. Matiček je v zadregi povesil oči. Starejša starka se je navdušila na Tičkom, saj je zaradi slabega vida mislila, da vidi kanarčka. Mlajša sestra, ki je bila vajena ubogati starejšo, ji je to tudi potrdila, čeprav je vedela, da je to le kos.
Starki sta vzeli Tička Matička s seboj in ga vtaknili v pozlačeno kletko. Mislili sta, da jima bo pel, toda Tiček Matiček ni bil pevec, ampak navaden kos, ki je znal peti samo preproste pesmi. Tičku Matičku pa ni bilo več do petja, niti do plesa. Samo sedel je žalostno na zglajeni paličici v kletki in nič se mu ni ljubilo. Starki sta poskušali z vsem, nosili sta mu celo slaščice, vendar se jih ni dotaknil. Pogrešal je svoje starše, zeleno vejico in svobodo. Starki sta mu začeli igrati in ga nagovarjati, da bi pel, nato pa sta rekli, da je hudoben, ker noče peti in ne uboga. Odprli sta kletko in vrgli Tička Matička pred prag, kjer je počivala mačka. Ko je zagledala ptiča, so se ji zasvetile oči in planila je k višku, da bi ga pojedla. Toda Tiček Matiček je v smrtnem strahu zaprhutal in zamahnil s perutničkami, da ga je kar odneslo v zrak. Usedel se je na najvišjo vejo, kjer je bil doma, toda zdaj ni znal samo peti, ampak tudi leteti.
Književne osebe[uredi]
Glavna književna oseba je Tiček Matiček. Lahko bi ga razumeli kot osebo, ki ni kot ostali v družbi, vendar ima določeno lastnost, ki jo ostali nimajo, v njegovem primeru je to petje. Prav tako Tiček Matiček začne ceniti svobodo in starše šele, ko jih izgubi. Od glavenga junaka se lahko naučimo tudi to, da se čovek marsikaj nauči šele, ko je prisiljen v to, v Matičkovem primeru je to letenje.
Stranske književne osebe so Matičkovi starši, bratje in sestre, starki ter mačka.
Glej tudi[uredi]
Dva dogodka v spomin Miri Mihelič http://www.rtvslo.si/kultura/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=5&c_id=26737
Viri in literatura[uredi]
Mihelič, M. (1980). Tiček Matiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.