Tajna

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Analiza[uredi]

Snov besedila je v grobem ljubezenska, in sicer gre za slovo med moškim in žensko. Tema je v povezavi z naslovom besedila Skrivnost, ki ne pomeni skrivnosti kot take, ampak odtujevanje dveh oseb, ki ne znata več vzpostaviti ljubečega odnosa. Sicer se zgodba začne s pozitivnim vidikom bližajočega se srečanja, ki se v trenutku srečanja spreobrne v močan dvom, podkrepljen z mnogimi vprašanji o njuni ljubezni. Gre za problem ponika ljubezni kar tam, pred očmi bralca. Kot izvemo iz kratkega opisa njunega odnosa skozi dialoge, gre za zelo nežno, poduhovljeno ljubezen, ki ne temelji na nobenem fizičnem kontaktu: On dodje, šeću i tada joj on kazuje o sebi, svojim snovima, mislima i mukama, a ona ga sluša i milo joj je, što je kraj njega, što ga može slušati.

Tokrat se zgodi nek notranji premik v doživljanju znotraj ženskega lika, ki je v zgodbi tudi postavljena v ospredje. Milčinovćeva žensk v svoji književnosti tudi sicer ni prikazovala v njihovih podrobnih karakterizacijah v skladu z njihovimi delovanji, ampak kot bitja s kompleksnim in nerazumljivim dojemanjem, protislovnim čutenjem in neobičajnimi reakcijami. Tako tudi Vlasta v zgodbi ni razumela svoje čustvene reakcije po prihodu ljubimca na prizorišče: Sad ga je ugledala. Nije ga još mogla prepoznati, bio je predaleko, ali je osećala, da je to on. Laka joj rumen zalila lice s neke radosti, a došlo joj na jednom, da bi se morala sakriti. Ni sama nije znala zašto. Tako joj je postalo čudno.

Moški, katerega imena bralec ne izve, takoj opazi njeno zadrego, kar je povod za njun nadaljnji dialog. Vlasto sprašuje o njeni skrivnosti, za katero sama ne ve vse do konca srečanja, ko spozna, da skrivnost obstaja v obliki odtujitve in ponika ljubezni. Pri tem dobimo občutek, da je ravno dvom ljubega, ki ne zna sprejeti in nositi te ljubezni, povzročil ter stopnjeval Vlastino spoznanje o odtujenosti. Srečanje je hkrati tudi slovo, gre za trenutek minevanja.

Kot že rečeno pri tem delu ne gre toliko za zaokroženo vsebinsko obdelavo, ampak prej za impresijo nekega razhajanja dveh ljudi, njunega neposrednega notranjega doživljanja slovesa, močnih čustvenih reakcij, nerazumevanje drug drugega ter tudi nerazumevanje samega sebe. Gre za prikaz čudne in kompleksne narave pedvsem ženskih čustev in psihe, ki ne deluje v neki logično-posledični navezavi, ko gre za vprašanje ljubezni. Osebi nista posebej okarakterizirani, poznamo ju le v zvezi z njunim srečanjem, skozi ubesedovanje njunih čustvenih in razpoloženjskih stanj, predvsem pa skozi njun dialog.

V besedilu se glede na vsebino pripovedna perspektiva na začetku sunkovito zoža ter tako preide iz kratkega uvoda, podana skozi vidik avktorialnega pripovedovalca, v nadaljnje dogajanje, podano iz personalne perspektive. Pripovedovalec je kot lik na začetku odsoten, opisuje Vlastino hitenje na točko srečanja preko Zrinjevca, ob železniški progi do mostička. Toda že takoj se zgodi premik središča pripovedi v Vlastino notranje doživljanje, kjer je poslej tudi centralna perspektiva dogajanja. Tako se že takoj na začetku zgodbe zamenja pripovedno žariščenje iz zunanjega v notranje, pri tem pa je pripoved še vedno podana v tretjeosebni obliki. Ubeseduje Vlastino notranjo bojazen, da ga ne bo, pa čeprav je vedno prišel, ker je vedel, da ga Vlasta čaka. Sledi dialog, preko katerega ugotovimo njuna notranja čustva ob srečanju, nato pa se personalni pripovedovalec seli v njegove misli in notranja vprašanja in še bolj v njeno razmišljanje, dokler ne privede do njenega sklepnega spoznanja o koncu njune ljubezni. Bralec na koncu skupaj z Vlasto spozna njeno ključno odločitev ali spoznanje, ki pa jo partnerju še ne razkrije in ne pove. Gre za osrediščenost na ženski lik, ki zaradi uvida v notranje dogajanje učinkuje najbolj v obliki personalnega pripovedovalca.

Glede na zunanjo zgradbo besedilo opredeljujem kot kratko lirizirano pripovedno sliko ali oris, ki jo bi glede na vrstno določitev morda lahko poimenovala kot impresionistična črtica. Prej gre za nekakšen oris psihičnih stanj dveh likov ter njunega srečanja kot pa za fabulativno zaokroženo pripoved. Dogajanje se kopiči in stopnjuje s prenosom na žensko notranje doživljanje. Pri tem se avtorica poslužuje rabe vseh treh tipov razširjenih figur, ki se spreminjajo v skladu z dinamiko pripovedne perspektive. Pripoved se podaja tako kot opis dogajanja kot sprotno, čustveno ubesedovanje osebnih razpoloženj dveh likov. Najpomembnejši tip razširjenih figur je raba govora v obliki dialoga dialoga med osebama in notranjih monologiziranih vprašanj kot npr. Zašto se odvrnula? Zašto je porumenila? /.../ Zašto baš danas /.../ Zašto je on takav? /.../ Ali što? Što...?! /.../ itd. Dialoški in monološki govor je nosilec mnogih drugih figur. V tekstu najdemo mnogo eksklamacij ali vzklikov: Što ti je?! Gospode! Što ti je!, zaporednih ponovitev besednih zvez:... da si postadoše tudji; tudji više, nego kad se prvi put videše., stopnjevanje ali klimaks Reci mi, zakljinjem te našom ljubavlju, reci mi, gde si bila prije nego što sam te ja našao! Vse te figure imajo vlogo zaostrovanja in dramatiziranja skrivnosti, ki visi nad likoma. S tem stilnim sredstom avtorica stopnjuje nesigurno čustvo ljubezni, ki se prebuja v njej. Vprašanja so tista, ki kažejo na notranje razkrajanje čustva v osebi, ki je na začetku pripovedi bilo še celovito in ni porajalo dvoma.

Besedni slog: Pogosta je raba metafor in komparacij iz narave, ki imajo vlogo zrcaljenja notranje dinamike v čustvenem doživljanju. V veliki meri vse delujejo v širjenju glavne teme pripovedi, ki se kaže v pomenih odtujevanja, nerazumevanja, kompleksnosti odnosa, intrigantnosti ženskega doživljanja ljubezni. Primer: Zagledala se u kukuruzovo polje, što je čudno šuštilo, kad bi vetar poterao mnoštvo kišnih kaplica i prosuo ih po onim debelim, oštrim listovima /.../ Topolini se listovi tiho doticali i šuštali kao da neko prolazi prstima.

V besedilu srečamo mnogo okrasnih pridevkov: pusto polje, težki, sivi oblaci, sitna, dugotrajna kiša, ki že v začetku dogajanja orišejo zgodbeno vzdušje: Pod mostićem i u blizini, sve je pusto.

Ključnega figurativnega pomena v besedilu je reka Sava kot simbol odtekanja, minevanja, odhajanja. Zaradi trikratne vpeljave te metafore, ki nastopi v ključnih dogajanjih med osebama, bi lahko metaforo reke označili tudi kot nekakšen Leitmotiv te črtice. Je dogajališče njunega shoda in tudi vseh shodov poprej, je njun prostor, ki sedaj postaja prostor slovesa. Tudi tokrat se srečata ob reki in se sprehajata ob njej. V besedilu je prvič omenjena v figurativni vlogi komparacije in metafore:U daljini leskala se nabujala Sava. Vlasta je gledala i činilo joj se da se valja poput velike site zmije. Drugič kot metafora: Zagledala se u Savu. Bila je žuta, nabujala. Po njoj je plivalo kojekakvo granje, drvlje, daske. Nedaleko bio je o vrbu privezan mali šunj, koji se borio sa valovi, da ga ne otrgnu i ponesu. Tretjič kot metafora: A Sava je tiho klizila napred i nestajala u daljini. Sava v besedilu ni le slučajen prostor, kjer se osebi srečata, ampak nosi nek globlji okazionalni pomen. Tako kot tudi opis samega vremena (teški, sivi oblaci) niso naključna izbira pri opisu zunanjega dogajalnega prostora, ampak že nosijo nek pomen, ki daje slutiti tesnobno vzdušje v zgodbi.

Pomemben je tudi primer komparacije in metafore o golem drevesu: Bilo joj je tako tužno i bolno, kao da se svakom rečju trga list za listom sa nekoga drvca, koje je dugo negovala u zabiti. List za listom i drvce će stajati pusto, golo in ne će ga više biti. A to drvce bilo njeno najmilije, njeno jedino. A sada evo, trga mu se grančica za grančicom, runi list za listom, nečujno, nevidljivo i brzo. Drevo je metafora za njeno ljubezen do moškega, ki jo je doslej skrbno gojila in čuvala, sedaj pa se olistava in suši kot njena čustva.

Najširša metafora v besedilu je že sam naslov Skrivnost, za katerega ob koncu zgodbe izvemo, da pomeni samo praznino, spoznanje o poslednjem sestanku, koncu ljubezni.

Pojavi se tudi zgodba v zgodbi, kjer glavni pripovedni tekst postane okvir za novo pripoved, ki prihaja iz ust moškega. Gre za tehniko, ki ima lahko različno funkcijo v tekstu, toda v tem primeru deluje kot zrcalna slika glavne zgodbe, ki služi za odkritje resnične bolečine propadanja njunega odnosa. Oseba v pripovedi postane pripovedovalec lastne zgodbe, kajti šele skozi njo je zmožen priznati resnico o izgubi ljubezni. Osebi ne znata več komunicirati, sta kot dva tujca, in ta pripovedni vložek je samo refleksija njunega propada, ki ga lahko v tistem trenutku izrečeta samo posredno preko tuje zgodbe. Moški lik zgodbo poda celo v svarilnem tonu, kar učinkuje kot podajanje eksempla.