Taja Kramberger: V tvojem objemu je prostor zame

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

UVOD[uredi]

Najnovejša (in morda tudi zadnja) pesniška zbirka Taje Kramberger je polna medbesedilnih navezav in citatov. V seminarskem delu se bom ukvarjala z medbesedilnimi figurami in medbesedilnimi zvrstmi, ki se pojavljajo v zbirki V tvojem objemu je prostor zame, kot teoretsko izhodišče mi bo služila knjiga Intertekstualnost Marka Juvana, ki se poglobljeno ukvarja s tematiko medbesedilnosti. Zbirka vsebuje veliko navezav in citatov, zato se bom pri interpretaciji osredotočila na medbesedilne navezave, ki se mi zdijo pomembne in v zbirki izstopajo. Poskušala bom določiti citatne figure, ki se pogosto pojavljajo in pri tem uporabila metodo medbesedilne analize in jo nadgradila z interpretativno metodo. Z interpretacijo pesmi bom skušala ugotoviti citatno figuro oziroma zvrst, ki se v pesmi pojavlja. Pri analizi izbranih pesmi bo pomembna tudi metoda semiotične analize.

Taja Kramberger[uredi]

Taja Kramberger je slovenska zgodovinarka, pesnica in prevajalka, ki se je rodila leta 1970 v Ljubljani. Doktorirala je iz zgodovine in zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Objavila je deset pesniških zbirk, med njimi leta 2004 tudi večjezično zbirko Mobilizacije, ki je bila ponatisnjena leta 2011. Njena dela so prevedena v več jezikov, v knjižni obliki sta izbora njene poezije izšla v madžarščini in hrvaščini. Med drugim tudi prevaja poezijo in strokovna besedila iz francoščine, italijanščine, angleščine in španščine. Večkrat je bila nominirana za literarne nagrade, leta 2006 je za pesniško zbirko Vsakdanji pogovori dobila Veronikino nagrado.

Med leti 1995 in 2013 je gostovala na številnih mednarodnih literarnih festivalih po svetu, nekaj jih je organizirala ali vodila tudi sama. Leta 2012 je bila gostja svetovnega pesniškega srečanja Poetry Parnassus v Londonu kot edina udeleženka iz Slovenije. Leta 2011 je Taja Kramberger skupaj s še dvema pesnicama in prevajalkama, Barbaro Korun in Tatjano Jamnik, ustanovila zasebno Mednarodno literarno nagrado KONS, ki se podeljuje za socialno transformativno literarno delo in za integralno življenjsko držo ter angažmaje pesnic in pesnikov v skupno dobro vseh ljudi. Vse tri pesnice so tudi že leta javno angažirane za večjo emancipacijo žensk v slovenski literaturi in za večjo socialno pravičnost v deželi. Njena pesniška govorica je precizna, miselno zahtevna, čustveno in etično angažirana (Novak-Popov 2004: 372). V njeni poeziji močno odmeva tudi lastna osebna izkušnja, ko so jo na Koprski univerzi odpustili. Ta »kadrovska racionalizacija« ji je po pesničinih besedah »vzela intelektualno in eksistenčno podlago za delo in ustvarjanje v Sloveniji« (Kramberger 2013: 185). Ukinitev njenega delovnega mesta pa odmeva tudi v zadnji pesniški zbirki V tvojem objemu je prostor zame. Leta 2012 je zaradi omenjenega dogodka zapustila Slovenijo in se preselila v Pariz.

V tvojem objemu je prostor zame[uredi]

Pesniška zbirka V tvojem objemu je prostor zame je izšla leta 2014 in je zadnja izdana zbirka Taje Kramberger. V opombah pesnica sama zapiše, da je pričujoča zbirka »verjetno za dlje časa« njena zadnja pesniška zbirka v slovenščini (Kramberger 2014: 257). Pesmi v zbirki so nastajale v Kopru, Ljubljani, Parizu, Clermont-Ferrandu, Granadi, Buenos Airesu in Londonu med letoma 2012 in 2014. Pesmi sodijo v slovenski kontekst in so »po svoje povzetek dogajanj iz tega okolja« (Kramberger 2014: 257). Alenka Jovanovski v spremni besedi k pesniški zbirki zapiše, da knjiga V tvojem objemu je prostor zame »ponuja pogled iz nove perspektive: kako nikoli ne podleči, kako se upreti s tem, da ohranjaš um priseben in sleherno celico telesa živo, delujočo in odzivno« (Jovanovski 2014). Pesnica neposredno izpoveduje doživljanje sveta okrog sebe, kljub temu da je izgubila vero v državo in njeno pravičnost, pa v eni izmed pesmi pravi »verjamem v moč besede« (Kramberger 2014: 10), in njena pesniška zbirka je ravno to – izpovedovanje z besedami. V posvetilu knjige Taja zapiše, da jo posveča »ženskam v svoji družini«, kar ni naključje, saj knjiga meče luč na različne pesnice (svetovne in slovenske). V pesmih se nanaša na pesniške in družbeno angažirane predhodnice (predvsem iz južnoameriške tradicije); sklicuje se na ženske, ki so se s svojim življenjem in poezijo borile zoper vse oblike diktature in totalitarizma (npr. Claribel Alegria, Margaret Randall, Sonia Sanchez, tudi Gabriela Mistral, Victoria Ocampo, Alejandra Pizarnik, Audre Lourde, pa tudi Clara Zetkin; pri nas omenja Eriko Vouk in Zofko Kveder). Že na prvi pogled se pri pregledu pesmi opazi odstopanje od običajne forme. Pesniška zbirka Taje Kramberger je polna kolažev in izrezkov. Kar ima za povedati pesnica pove na neposreden in nedvoumen način, ne skriva se za prikritimi pomeni. Za zbirko je značilno opisovanje tem iz vsakdanjega življenja, pesnica je družbeno in socialno angažirana, zato opozarja na krivice, ki se po njenem dogajajo v naši državi. Navdih pa črpa tudi iz osebnih izkušenj, veliko je navezav na njeno odpustitev in preselitev v Pariz. Pomemben del zbirke predstavlja tudi ljubezenska lirika, ki predstavlja nekakšno protiutež družbenim razmeram, pesnica v ljubezni navsezadnje najde »objem«, saj je »ljubezen drugo državljanstvo« (Kramberger 2014: 192). Zbirka V tvojem objemu je prostor zame je razdeljena na osem delov z naslovi: Neznano deželo nosim v sebi kot svojo, Fragmenti izgubljenega sveta, Svet je še zmeraj nor, Kaj nam daje moč?, Ženske, ženske, čudovite ženske, Ljubezen je drugo državljanstvo, Umobolnica Omertanija in Kdo bo listal te dni (Zadnja knjiga za Slovence). Kljub tej delitvi je poezija zbirke tematsko relativno enotna: tujstvo v domovini in »izgon« iz nje. Slovenska družba in predvsem literarni prostor znotraj nje sta predstavljena kot skrajno šušmarska, ozkogleda, zaprta, nereflektirana, enoumna.

ANALIZA MEDBESEDILNOSTI[uredi]

Predloge[uredi]

»Predloge imajo dvojen status: so viri za znakovno gradivo literarnega dela ali tvorbne matrice za njegovo strukturiranje, so pa tudi virtualno konotirana, poustvarjena ozadja, ki pri branju vznikajo iz referencialnosti tega dela. V tej dvojnosti se skriva dialoška interakcija medbesedilnosti« (Juvan 2000: 253). Taja Kramberger vseskozi vzpostavlja analogije z besedilnim svetom predloge, se nanj sklicuje. Z intertekstualno metodo pesnica seže po časopisnih člankih in naslovih in jih oblikuje v kolaž – lepljenko, da pokaže na današnje razmere. Črpa iz avantgardizma, s kolaži kaže na Srečka Kosovela, opazna je torej navezava na Srečka Kosovela – na njegove lepljenke. V pesniški zbirki prepoznamo mnoge namige na pesnice. Že v samem naslovu posameznih pesmi pogosto najdemo medbesedilno navezovanje, pesem z naslovom Kosovelov predal nas kot kazalka aluzije napoti h Kosovelu, ki je v predalu imel shranjene in razvrščene pesmi načrtovane zbirke Zlati čoln. Ko so predal po Kosovelovi smrti odprli, so se pesmi raztresle, zato ni bilo več mogoče ugotoviti njihovega zaporedja v načrtovani zbirki. S kolažem izrezkov iz časopisja se Taja Kramberger nanaša na aktualne družbene razmere in jih kritično obravnava. Predloga za celotno sedmo poglavje je publicistika 19. in 20. stoletja, citati iz časopisja sestavljajo celotno sedmo poglavje. Predloga za eno izmed pesmi so kuharski recepti Katharine Werderdus. Kot predloga za epigrafe ji služijo zlasti citati različnih pesnic, ki napovedujejo obravnavano temo. Besedilna predloga za epigrafe so izseki iz pesmi manj znanih pesnic, med katerimi prevladujejo latinskoameriške pesnice kot so Gabriela Mistral, Victoria Ocampo, Claribel Alegría. Najdemo pa tudi citate Margaret Randall, Marine Cvetajeve, Sonie Sanchez, Srečka Kosovela, Rilkeja, Louise Dupré in Audre Lorde. Besedilna predloga za niz pesmi je korespondenca med Gabrielo Mistral in Victorio Ocampo, določeni izseki so v pesmi dobesedno ponovljeni, citirane verze iz korespondence pesnica dopolni s svojo interpretacijo in opisom poteka korespondence. Medbesedilni kod pričujoče zbirke vzpostavljajo literarna dela latinskoameriških pesnic, diskurz 19. stoletja, družbena resničnost 19. in 20. stoletja ter intimna doživetja avtorice.

Intermedialno se v zbirki navezuje na glasbo in slikarstvo. Za pesem Ptice z riževih polj ji je kot predloga služila glasbena predloga – pesem Victorja Jare, Te recuerdo Amanda, besedilo za pesem je napisala po tej melodiji. Verzi iz Jarove pesmi »La vida es enterna en cinco minutos« se pojavijo v neki drugi pesmi z naslovom »Tri minute v življenju«, v tej pesmi se omenjeni verzi ponavljajo kot nekakšen refren. Prisoten je kontrast med kritiko družbe v pesmi in poetičnimi verzi »La vida es enterna«. Lepi, poetični verzi iz Jarove pesmi tako v kontekstu pesmi Tri minute v življenju postanejo ironični. Na slikarstvo se naveže z omembo Rembrandta in njegovih slik.

Citatne zvrsti in figure[uredi]

Juvan (2000: 252–261) ločuje tri glavne načine medbesedilnega predstavljanja: medbesedilni opis, prenos in posnetek. Če sledimo tej tipologiji, potem v zbirki Taje Kramberger prevladuje medbesedilni prenos, zanj je značilen dobesedni citat, je poustvaritev elementov z jezikovne površine (dobesedna ali variirana ponovitev celih besedil) ali z besedilnega sveta (izposoja literarnih oseb, dogodkov in prizorišč). V načinu medbesedilnega prenosa se najpogosteje pojavljajo citati, aluzije in epigrafi. Pesnica poskuša posnemati diskurz 19. stoletja z dobesednimi navedki iz časopisnih publikacij. S svojimi lepljenkami sledi stilu avantgarde in Srečka Kosovela.

Na citatnost v zbirki med drugim opozarja obrobje besedila, njene pesmi so polne pribesedilnih kazalk citatnosti, kot so podnaslovi, imena avtorjev itd. Kot primer navajam pesem Svet je še zmeraj nor, ki ima pod naslovom citat iz pesmi Tarča, avtorice Tal Nitzan: »Zaprli so oko, ki ni videlo, pomerili v tarčo /.../« (Kramberger 2014: 86). S to pribesedilno kazalko citatnosti avtorica opozarja, da je pesem namenjena Tal Nitzan, pod citat tudi napiše avtoričino ime in naslov pesmi iz katere je citat vzet, kar pomeni da na »citatnost celote opozarjajo elementi, ki so sami citatni« (Juvan 2000: 248). Konvencionalne kazalke citatnosti, ki se pojavljajo v celotnem besedilu, so zvečine grafične, pogosto je pisanje v kurzivih.

Epigraf ali moto[uredi]

Na prvi pogled je v pesniški zbirki V tvojem objemu je prostor zame opaziti veliko citatov. Marko Juvan (2000: 246) pravi, da za citatno velja tisto besedilo, »za katero lahko bralec – v zgodovinskem kontekstu literarnega življenja – utemeljeno domneva, da si je njegov avtor tuje predloge prisvajal ali se nanje skliceval zavestno in pri tem računal, da bo občinstvo te navezave zmožno prepoznati in jih interpretirati kot ubeseditveno strategijo«. Videti je, da gre pri Taji Kramberger za drugo, zavestno citatnost, saj svoje vire in imena pesnic, ki jih je imela v mislih zapisuje in tako jasno nakaže komu je besedilo namenjeno. V zbirki prevladuje citaten način medbesedilnega predstavljanja. Izmed citatnih figur je najpogostejši moto ali epigraf, celotna zbirka je sestavljena na podlagi epigrafov. Pri epigrafu gre za »navedek iz kakega dela klasika ali sodobnika, postavljen je za naslov pred začetek besedila ali njegovega posameznega poglavja« (Juvan 2000: 29). V epigrafih v zbirki najdemo dobesedne citate oziroma navedke izseka iz določenega besedila. Tuje poreklo citata Krambergerjeva označi s pisanjem v kurzivi.

Prvemu medbesedilnemu postopku smo priča že takoj na začetku, kjer se pojavita dva mota – citat argentinske pesnice Alejandre Pizarnik in citat alžirsko-francoske feministke in pesnice Hélène Cixous – kot uvod v zbirko. Citat Alejandre Pizarnik povzame zbirko, nakaže ukvarjanje z ženskami: »Tudi me smo prižgale trajne ognje /.../« (Kramberger 2014). Sledi citat Audre Lorde kot uvod v cikel Neznano deželo nosim v sebi kot svojo. Zbirka je razdeljena na osem delov, ki so med sabo jasno ločeni. Vsak cikel oz. del zbirke ima svoj citat, ki se nanaša na pesmi izbranega cikla. Raba tega medbesedilnega postopka se ujema z definicijo mota, gre za »kratko izraženo programsko misel, ki se vsebinsko navezuje na pričujoče pesmi« (Barbič 2011: 213). Vsak cikel v zbirki ima svoj moto, ki zaznamuje določen sklop pesmi, zbirka tako deluje razdelano. Posamezni razdelki zbirke so med sabo vizualno ločeni z izbranim motom in naslovom »poglavja«, kar deluje nekako kot členjenost romana na poglavja. Na začetku posameznega cikla se na samostojni strani pojavita naslov in pod njim citat z jasno navedenim virom. Naslov cikla pa včasih vsebuje tudi pesem z istim naslovom, takšnih razdelkov je v knjigi pet, npr. prvi cikel Neznano deželo nosim v sebi kot svojo vsebuje pesem z istim naslovom, prav tako cikel Kaj nam daje moč?; Svet je še zmeraj nor, ter šesti cikel z naslovom Ljubezen je drugo državljanstvo in zadnji cikel z naslovom Kdor bo listal te dni. Funkcija tovrstne uporabe citatov kot medbesedilnega korespondiranja je deloma estetska, saj je s pomočjo citatov razdelana celotna kompozicija zbirke in njihova umestitev omogoča jasno razumljive prehode med tematikami.

Montaža[uredi]

Izmed citatnih zvrsti izstopa montaža. Montaža zajema modernistično avantgardistično združevanje različnih ravni resničnosti in s tem razdira svojo slogovno ubranost in sporočilno sklenjenost. Navezuje se na raznovrstne predloge, zajete ne samo iz literature, ampak tudi iz publicistike, oglasov itd. Značilen primer montaže so Kosovelove lepljenke, v katerih je pesnik kombiniral izrezke iz časopisov (Juvan 2000: 268), ravno na Kosovela spominjajo lepljenke iz zbirke. Gre za prelom s tradicijo, kar je opazno tudi v pesmih Taje Kramberger, tako kot Kosovel se tudi ona poslužuje časopisnih lepljenk. Vsako poglavje v zbirki vsebuje svoj kolaž, sestavljen na podlagi izrezkov iz časopisov.

Sedmo poglavje nosi naslov Umobolnica Omertanija, kar spominja na predhodno zbirko Z roba klifa, kjer eno izmed poglavij nosi naslov Dežela Omertanija. Beseda »Omertanija«  je ime dobila po besedi »omertà«, ki pomeni tudi mafijsko zahtevo po molčečnosti, obenem pa ponižnost in podrejenost. Krambergerjeva v intervjuju (2012) takole opredeli Omertanijo: »Gre za deželo v glavah tistih, ki mislijo, da je molk boljši od konfrontacije in sprotnega razčiščevanja spornih zadev«. Omertà je beseda, s katero so v 19. stoletju kamoristi označevali dolžnost molčanja. S to aluzijo Krambergerjeva meri na molčanje politične oblasti, na prikrivanje, hkrati pa nakazuje vsebinsko temo sedmega poglavja. Moto na začetku poglavja, vzet iz Shakespearovega Beneškega trgovca, nas opozori, da bo v ospredju humornost: »Dopustite mi, da igram budalo: z radostjo in smehom ...« (Kramberger 2014: 195). V sedmem ciklu tako na ogled postavi izbrane odlomke iz slovenske publicistike s konca 19. oziroma začetka 20. stoletja, celotno poglavje je sestavljeno iz citatov vzetih iz različnih časopisnih objav, s katerimi pesnica ilustrira takratno ozračje. Ti citati so dobesedni z vsemi slovničnimi in leksičnimi posebnostmi, s hudomušno noto prikazujejo takratne razmere.

Aluzije[uredi]

Eden izmed osrednjih medbesedilnih postopkov v zbirki je aludiranje – bodisi na naslove literarnih del bodisi na avtorje. »Postopek aludiranja bralca aktivno vključuje v sprejemanje pesmi ter mu dodeli vlogo aktivnega receptorja in dopolnjevalca smisla« (Barbič 2011: 213). Kolaž Rokovnjači z naslovom aludira na Jurčičev roman, tudi Jurčičev roman ima na začetku vsakega poglavja moto (iz Prešerna, Levstika, Novic itd.). Med drugim najdemo aluzije na Rilkeja in Rembrandta. Pogosto se nanaša na izmišljeno deželo »Omertanijo«, ki jo je ustvarila že v svoji predhodni pesniški zbirki Z roba klifa, z besedo »Omertanija« aludira na molčanje politične oblasti. V eni izmed pesmi se pojavi stavek »Dejanja zla človeka prežive!«, ki neposredno meri na ljudi iz pesničine osebne zamere, morda pa je stavek tudi aluzija na Shakesperovo dramo Julij Cezar, kjer v Antonijevem govoru srečamo isti stavek: »Poslušajte, prijatelji, Rimljani! / Cezarja bom pokopal, ne slavil. / Dejanja zla človeka prežive /.../« (Shakespeare: Julij Cezar; II. dejanje, 2. prizor).

Vrednostni odnos do predlog[uredi]

Predloge latinskoameriških pesnic Taja Kramberger uporabi, da ponazori določeno misel, sporočilo. Citati ženskih pesnic imajo v besedilu asimilacijsko vrednost: poudarjajo ujemanje med predlogo in pesmijo, Krambergerjeva torej sprejema vrednostni sistem pesnic, izraža poklon ustvarjalnemu vzoru. Njihove citate uporablja, da opozori na določeno pomensko razsežnost in da v ospredje postavi ženske pesnice. S citati ženskih pesnic dosega dvoje: hkrati se strinja z izvirnikom, po drugi strani pa s predlogo opozarja na današnje razmere – kako se nič ni spremenilo in je položaj žensk še vedno problematičen. Neliterarne predloge iz publicistike pogosto parodira in ironizira, celotno sedmo poglavje, sestavljeno iz citatov iz časopisov, tako deluje kot posmeh literarnemu diskurzu 19. stoletja. Verze iz besedila pesmi Victorja Jare postavi v drugačen kontekst, v kontekst kritike in jih ironizira. S pomočjo predlog kritizira družbene in literarne razmere, hkrati pa kaže, kako se v slovenskem prostoru ni nič spremenilo od 19. stoletja – vsaj na področju mentalitete, ki ostaja enaka. Besedilo se na predlogo nanaša s poimenovalnimi oznakami in omembami – značilna je natančna navedba vira predloge.

Funkcije medbesedilnih navezav[uredi]

V zbirki se pojavi tudi vzpostavljanje dialoga s tujimi pesniki, zlasti pesnicami, ki so se tako ali drugače borile za svoje ideale in niso širše prepoznavne. Ta medbesedilni postopek ima funkcijo imaginarne izmenjave mnenj in aktivnega korespondiranja z mislimi drugih: npr. v pesmi Svet je še zmeraj nor pesnica vzpostavlja dialog z izraelsko pesnico, urednico in prevajalko Tal Nitzán, začetni verz jo nagovarja: »Que tal, moja draga Tal, / v Mediteranu, ki si ga deliva?« (Kramberger 2014: 86). V pesmi Za Rilkejevo mizo v Devinu nagovarja svoji prijateljici Claribel in Margaret: »Na predvečer obiska Devina s prijatelji / sem sanjala, dragi moji Claribel in Margaret, /.../« (Kramberger 2014: 137), imaginarno izmenjuje mnnenje s svojima prijateljicama.

Glavna tendenca medbesedilnih navezav je naslonitev na pesnice in ženske in izražanje občudovanja do njih. Posvetila pesnicam (npr. Eriki Vouk) funkcionirajo kot poklon ustvarjalnemu vzoru. Glavna funkcija medbesedilnih citatnih navezav je izpostavljanje rdeče niti zbirke. Taja Kramberger s citatnostjo predlaga besedila, ki se ji zdijo pomembna in nakaže bralcu, na katerem ozadju naj bere pesmi. Moto ali epigraf bralcu napove temo posameznega poglavja oziroma pesmi, opozarja na izbrano pomensko razsežnost ali nakazuje kontrast oz. analogijo. Funkcija epigrafa je potemtakem »komentarska in napovedna: bralcu napoveduje temo besedila ali poglavja, opozarja na izbrano pomensko razsežnost« (Juvan 2000: 29), druga vloga mota pa je, da »avtor bralcu z njim sam nakaže, na katerem ozadju naj sprejema pomen in estetski profil njegovega dela« (Juvan 2000: 29). Funkcija tovrstne uporabe citatov kot medbesedilnega korespondiranja je deloma tudi estetska, saj je s pomočjo citatov razdelana celotna kompozicija zbirke in njihova umestitev omogoča jasno razumljive prehode med tematikami. Tendenca rabe medbesedilnih navezav je pogosto opozoriti na zunanjo resničnost – družbeno in politično. S posvetilom različnim pesnicam pozornost usmeri na aktualne zunajliterarne, politične in družbene reference. Raba medbesedilnih navezav pripomore k bolj poudarjeni sporočilnosti, z njimi Taja Kramberger dosega prikazovanje realnih družbenih razmer, v primeru montaž pa tudi kritiko literarnega prostora in obstoječega sistema. Temeljna vloga medbesedilnih navezav na publicistiko in časopisje pa je opozoriti na tedanje in današnje družbene razmere. Z izrezki iz časopisja 20. stoletja kaže na družbeno realnost 21. stoletja in jo kritizira. Omenjeni izrezki iz časopisja na humoren, parodičen način razkrivajo družbeno realnost 21. stoletja.

KRATEK POVZETEK IN ZAKLJUČEK[uredi]

V pesniški zbirki V tvojem objemu je prostor zame na citatnost opozarjajo omembe avtorjev, naslovov njihovih del, posvetila izbranim pesnicam itd. Pesniški svet Taje Kramberger je prepleten s številnimi medbesedilnimi in intermedialnimi navezavami, pogosti so citati, aluzije in epigrafi. Pričujoče seminarsko delo ima poudarek na tistih medbesedilnih navezavah, ki v zbirki izstopajo oziroma prevladujejo. V splošnem je izrazito izstopajoča medbesedilna navezava citat, ki se pojavi največkrat. V zbirki prevladujejo dobesedni citati, največkrat v obliki mota oziroma epigrafa. Zbirka sestoji iz osmih delov oziroma ciklov, vsak cikel v zbirki ima svoj moto, ki zaznamuje določen sklop pesmi, zbirka tako deluje razdelano. Moto ali epigraf je postavljen za naslov posameznega cikla ali pred začetek izbrane pesmi. Funkcija epigrafov je napovedna, saj bralcu napovedujejo temo poglavja in ga opozarjajo na izbrano pomensko razsežnost. Po drugi strani je funkcija tovrstne uporabe citatov kot medbesedilnega korespondiranja deloma estetska, saj je s pomočjo citatov razdelana celotna kompozicija zbirke in njihova umestitev omogoča jasno razumljive prehode med tematikami. Kot predloga za epigrafe pesnici služijo citati pesnic, zlasti latinskoameriških, ki nakazujejo vsebino in vzdušje posameznega cikla. Z izbranimi citati Taja Kramberger tudi vzpostavlja razmerja z zunanjo zgodovinsko in družbeno resničnostjo, vse omenjene pesnice so tako ali drugače socialno in družbeno angažirane, skupno jim je opozarjanje na krivice v svetu. Taja Kramberger v zbirki korespondira s poezijo južnoameriških pesnic, navaja njihove citate in z njimi vzpostavlja dialog. Pogosto je vzpostavljanje dialoga z avtorjem izhodiščne reference. Najdemo pa tudi navezave na slovenski prostor in avtorje, omenja Srečka Kosovela, Janeza Trdino, Eriko Vouk, Zofko Kveder itd.

Intermedialno se navezuje tudi na glasbo Victorja Jave in slikarstvo – omenja Rembrandta in njegove slike. Poslužuje se neliterarnih in nebesedilnih predlog, kot so video, melodija in pesem Victorja Jave, kuharski recepti in publicistika 19. stoletja. Te predloge postavi v današnji kontekst, včasih jih ironizira ter izraža izrazito kritiko družbe in literature – zlasti poezije. Posebnost poezije Taje Kramberger je to, da pogosto uporablja kurzivo, ki ponavadi zaznamuje intertekstualno oziroma intermedialno navezovanje.

Med citatnimi zvrstmi izstopa montaža, po zgledu Srečka Kosovela sestavlja kolaže iz časopisnih izrezkov. V sedmem poglavju so vsi verzi citati ali nekoliko prirejeni navedki zapiskov različnih slovenskih avtoric/avtorjev iz časopisnih objav 19. in 20. stoletja. Predloga kolažev in celotnega sedmega poglavja se nanaša na publicistiko iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Publicistično predlogo uporabi za opozarjanje na družbene razmere in stanje v literaturi – do katerega je izredno kritična. Izrezki iz časopisja posnemajo leksične in slovnične posebnosti 19. stoletja, ki jih avtorica podaja na šaljiv, hudomušen način. Celotno sedmo poglavje deluje kot posmeh literarnemu diskurzu 19. stoletja. V enem izmed motov se pojavi tudi citat pesnice Claribel Alegría, ki v svojih pesmih prav tako uporablja tehniko montaže. Taja Kramberger je z njo dobro seznanjena, saj je prevedla njeno pesniško zbirko in je navdušena nad njeno poezijo, kar zapiše tudi v spremni besedi k prevedeni zbirki: »Nisem pa še vedela, da je tudi njena poezija globoko revolucionarna in transformativna, da je prav tako eden od izvirov vitalnosti in poskusov nagovarjanja zapletenega in protislovnega sveta, ki pesnico obdaja, s perspektive onkraj narcisističnih ogledovanj« (Kramberger 2013: 192). Sporočilo posameznih pesmi je vezano na zunajliterarno resničnost. Za bralca, ki ni seznanjen z njenim življenjem, je tako težko razumeti večino pesmi, saj se pogosto nanaša na krivico, ki se ji je zgodila – izgubo delovnega mesta in odhod iz Slovenije. Pesnica v poeziji sledi načelu, da mora poezija odražati to, kar živiš, neposredno izraža svoje mnenje o državi in stanju družbe, v prvi pesmi tako beremo »Ne verjamem v državo, / ki svoje državljane obravnava kot odpadke« (Kramberger 2014: 9), kar je verjetno namig na pesničino neprijetno izkušnjo izgube službe, ki ji je zamajala zaupanje v državo in njene organe. Posledica je bila njena zapustitev domovine, ki odzvanja v drugi pesmi: »Dežela, iz katere sva odšla, je volk /.../«. Njena poezija je tudi politična, saj »politična poezija govori o temah, ki ljudi zadevajo, o temah, ki so na eni strani najbolj intimne in osebne, obenem pa segajo globoko v kolektivni imaginarij skupnosti« (Jamnik 2012: 141). Ravno to je značilno za poezijo Taje Kramberger, v svojih pesmih opozarja na politično resnico, tako kot je v svoji avantgardistični konstruktivistični poeziji počel Kosovel.

Kontrastno nasproti je izraziti kritiki literarnega prostora in družbe postavljena ljubezenska lirika, v kateri pesnica navsezadnje najde »objem«. Odhod iz domovine se kljub bolečini izkaže za pravilno odločitev, primerno se mi zdi zaključiti z zadnjimi verzi iz zbirke, ki nakazujejo pozitiven konec – pesnica bo preživela bolečino izselitve in osebnih dogodkov: »Odšla bom naprej... / Spredaj ni ničesar drugega / razen reke, in plavati znam« (Kramberger 2014: 255).

VIRI IN LITERATURA[uredi]

Barbič, Nina. »Funkcije in pomen intertekstualnih navezav v poeziji Uroša Zupana.« Primerjalna književnost 34. 1 (2011): 211–226.

Jamnik, Tatjana. »Pisanje kot soočanje« spremna beseda o Alexandri Berkovi. V: Alexandra Berkova: Temna ljubezen. Prevedla Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2012.

Juvan, Marko. Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000 (Literarni leksikon, 45).

Kramberger, Taja. V tvojem objemu je prostor zame. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2014.

– – –. »Ženske nismo plašne, ne zastrupljamo razuma, ne izogibamo se tveganju: Claribel Alegría, pogum za resnico in pričevanjska literatura.« Claribel Alegría: Več kakor zloščen kamen. Izbrala prevedla in spremno besedo napisala Taja Kramberger. Vnanje Gorice: Kulturo-umetniško društvo Police Dubove, Ljubljana: Zveza Modro-bela ptica, 2013. 181–234.
– – –. »Taja Kramberger v novi pesniški zbirki tudi o odpuščanjih na UP«. Primorske novice. Februar 2012, Maja Perič Gombač. 26. 4. 2016 <http://primorske.si/Kultura/Taja-Kramberger-v-novi-pesniski-zbirki-tudi-o-odpu.aspx>.

Novak-Popov, Irena. »Lirika v slovenski književnosti.« Primerjalna književnost, letnik 25, številka 1 (2002): 76–81.

– – –. Antologija slovenskih pesnic: 1981-2000. Ljubljana: Tuma, 2004-2007 (Nova gorica: Grafika Soča). Izbrala in uredila Irena Novak-Popov.

Osojnik, Iztok. »Kosovel and Kramberger: between the avant-garde and contemporary Slovenian political poetry.« Primerjalna književnost, 34/1 (2011): 3–33.