TEOF Seminar: Sveto pismo 2021/22: Jud

UVOD

Judovo pismo je predzadnje pismo Nove zaveze, tudi najkrajše in je bilo namenjeno vsem kristjanom poklicanim, ljubljenim v Bogu Očetu in ohranjenim za Jezusa Kristusa. Pisec se predstavi kot Juda, Jakobov brat, služabnik Jezusa Kristusa. To bi sicer lahko bil apostol Juda Tadej, vendar se ne poimenuje apostol, niti, da mu je bilo ime Tadej, poudarja samo, da je Jakobov brat. Zato lahko sklepamo, da ni pisatelj pisma apostol Juda Tadej, temveč za tisti čas neki judovski spreobrnjenec h krščanstvu. Kot pravi pisec, da je Jakobov brat, je treba besedo brat vzeti v kontekstu tistega časa in jo prav razumeti. Besedo brat etimološko lahko razumemo najprej kot pripadnika verskemu občestvu in šele nato rodnega brata. To pomeni, če Jakob ni Jezusov rodni brat, tudi Juda ni nujno Jakobov rodni brat, ampak je njegov verski sovrstnik. Pisec pisma se sklicuje na brata Jakoba, ki je v takratnem času verjetno imel velik ugled. In že s tem, da se v pismu postavi na njegovo stran, katerim piše Juda je pismo zagotovo veljavno. In prav iz tega razloga velja sklepati, komu je pismo namenjeno. Sklepamo, da takratnemu krogu ljudi, pri katerih je sicer imel Jakob nesporen ugled, ki so bili palestinski kristjani iz judovstva. Pisal je iz razloga, ker so se med kristjane, katerim sicer piše, prikradli brezbožneži, kajti razlog je bil, da so napačno razumeli krščansko oznanilo glede prostosti od postave. S tem so vnašali zmedo v moralno življenje kristjanov, kajti trdili so, da jih ne veže nobena postava. Zato pisatelj dovolj zgovorno in jasno označuje, saj pravi, da se dajo voditi čutnim nagonom in lastnemu poželenju. S tem so se pustili, da jih vodijo nagoni in ne Sveti Duh. S pismom želi pisec Judovega pisma odvrniti naslovljence od zmotnih nazorov in zavarovati pred nravno pokvarjenostjo. Pismo sicer res opozarja na kristjane in njegovo pogubnost s tem, da prikaže spopad krščanstva z miselnim in moralnim nasprotnikom. Pismo svari pred lažnimi učitelji in ostro obsoja določene ljudi, ki jih pisec pisma vidi kot grožnjo zgodnji krščanski skupnosti. Nasprotniki so po Judovem mnenju nasprotniki znotraj krščanske skupnosti, a niso pravi kristjani, so zasmehovalci, nezadovoljni in predani svojim strastem poželenja. Avtor svari proti lažnimi učitelji, ki ogrožajo krščansko vero, brezbožnost in razuzdanost, ki jim ju očita, predvsem pa žalitve Gospoda Kristusa in angelov. (Rozman, 1992, 178–179).

1. NASTANEK IN ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE

Čas nastanka: v Aleksandriji v 90 – 100 n. št. po Kr., morda gre za psevdonim, a to ostane odprto (zadnja leta apostolske dobe). Luka v seznamu apostolov omeni ‘‘Juda, Jakobovega brata‘‘ (Lk 6,16; Apd). Pismo je večina Cerkva sprejela v svetopisemski kanon že leta 200. Pismo je naslovljeno vsem kristjanom. (Brown 2008, 739 – 740).

Raba imena “Juda”, pridružitve Jakobu in naslov “služabnik Jezusa Kristusa”, dokazujejo, da je avtor ukoreninjen v apostolskem izročilu. Vendar se tudi sam izvzema iz kroga apostolov (v. 17). Zato domneva, da gre za psevdonim, ostane odprta. Pismo naj bi nastalo v zadnjih letih apostolske dobe. (Palmisano et al. 2022, 84).

1.1. AVTOR

Jakobov brat (v.1) kot eden od Gospodovih bratov (Mt 13,55vzp). Juda, Jakobov brat (Lk 6.16; Apd 1,13; prim. Jn 14,22), ali Tadej (Mr 3,18 in Mt 10,3). Juda, povezava z Jakobom in naslov služabnik Jezusa Kristusa, apostolsko izročilo, vendar se tudi sam izvzema iz kroga apostolov (v. 17). Morda gre za psevdonim, ostane odprta (zadnja leta apostolske dobe). Raba apokrifnih virov (Henoh v. 7.14sl; Mojzesovo vnebovzetje v. 9) je že v starem veku vzbudila nekaj dvomov, legitimna raba tedaj znanih judovskih virov nikakor še en pomeni, da so te navdihnjene. (Brown 2008, 741).

1.2. NASLOVLJENCI IN NAMEN

Vsem kristjanom poklicanim, ljubljenim v Bogu Očetu in ohranjenim za Jezusa Kristusa (v. 1). Skupnost vznemirjajo težka nasprotovanja in lažni nauki, ki se tičejo osnov krščanskega učiteljstva. Brezbožnost in razuzdanost, ki jim ju očita, predvsem žalitve Gospodu Kristusu in angelov (v. 4.8-10), so se v krščanstvu pojavile že v 1. stoletju pod vplivom sinkretističnih teženj, na katere se ostro odzivajo pismo Kološanom, pastoralna pisma in Razodetje. (Palmisano et al. 2022, 118).

1. ZVRST IN STRUKTURA

2.1. LITERARNA ANALIZA

Novozavezna besedila so izvirno bila napisana za poslušanje. Besedila je bilo treba prebrati; to se je dogajalo v okviru bogoslužne skupnosti. Pisna oblika je v tem smislu »nadomestek« za ustno predajo. Ker ustno in osebno posredovanje sporočila iz različnih razlogov pogosto ni bilo mogoče, je pošiljatelj sporočilo iz ustnega govora spremenil v pisno obliko. Antični človek je bil za zvočno sprejemanje vsebine veliko bolj izobražen in dovzeten, kakor je sodobni človek. Pisci bibličnih spisov so torej hoteli Kristusov dogodek dati naprej v pisni obliki. Brez dvoma niso imeli za to nobenega Jezusovega namiga - to bi vsekakor za prepričljivost svojega delovanja v spisih omenili - in imeli so samo približne podobe in vzorce za to, kako naj takšno napisano sporočilo izgleda (tj. literarna zvrsti tedanje dobe ter ustnega izročila, ki se srečujejo z izročilom o Jezusovem življenju). Kakor v vsaki književnosti tako je tudi tu treba upoštevati, da je vsako književno vrsto treba brati in razumeti na njen lasten način; ali povedano drugače: evangelij ni pismo; himna ima drugačna govorna pravila kakor razprava. Z določeno književno vrsto so povezani različni govorni in nameni piscev. Za razumevanje besedila je treba upoštevati namen pisca kakor tudi književno posebnost besedila. Kajti vsako novozavezno besedilo hoče izraziti nekaj določenega in na določen način. Iz tega izhajata dve temeljni vprašanji o besedilu: Kako govori pisec? Kaj hoče s tem povedati? Literarna zvrst Nove zaveze Judovega pisma: Didaktične knjige Nove zaveze, Katoliška pisma; besedilne priče, razlagalna retorika in sodne retorike. (Palmisano et al. 2022, 7).

2.2 STRUKTURA

Glede na vsebino pisma lahko pismo razdelimo na tri dele: v prvem delu v pismu Juda, služabnik Jezusa Kristusa pozdravi in omemba naslovljencev (1 – 2); v drugem delu se nanaša na lažne učitelje (3 – 16); v tretjem delu nagovarja naslovljence in je središče pisma (17 – 23).

Pismo je naslovljeno vsem kristjanom “poklicanim, ljubljenim v Bogu Očetu in ohranjenim za Jezusa Kristusa” (v. 1). Skupnost, ki ji je pismo namenjeno, vznemirjajo težka nasprotovanja in lažni nauki, ki se tičejo osnov krščanskega učiteljstva. Avtor svari pred lažnimi učitelji, ki ogrožajo krščansko vero. Brezbožnost in razuzdanost, ki jim ju očita, predvsem pa žalitve Gospoda Kristusa in angelov (v. 4.8-10), so se v krščanstvu pojavile že v 1. stoletju pod vplivom sinkretističnih teženj, na katere se ostro odzivajo pismo Kološanom, pastoralna pisma in Razodetje. (Palmisano et al. 2022, 118).

Zgradba: pismo iz treh delov: judovo pismo ima 25 vrstic

• 1 del: naslov, omemba naslovljencev (1 – 2); • 2 del: se nanaša na lažne učitelje (3 – 16); • 3 del: nagovarja naslovljence in je središče pisma (17 – 23); • 4 del: zaključek v obliki doksologije (24 – 25). (Palmisano et al. 2022, 119).

Členitev po vsebini (obnova po poglavjih)

Razdelitev po obliki - notranja struktura: A. Uvodni obrazec: 1-2 B. Glavni del: • 3-4: Povod: Boj za vero zaradi določenih brezbožnih vsiljivcev. • 5-10: Trije primeri kazni za neposlušnost in njihova aplikacija. • 11-13: Še trije primeri in polemičen opis brezbožnih vsiljivcev. • 14-19: Henohove in apostolske napovedi prihoda teh brezbožnežev. • 20-23: Ponoven klic k veri in potrebnost presojanja na različne načine. C. Sklepna doksologija: 24-25 (Brown 2008, 739).

2.3 ANALIZA SPOROČILA

V uvodnem obrazcu (tj. 1-2) se Juda imenuje za služabnika Jezusa Kristusa, Jakobovega brata, namenjeno poklicanim naslovljencev. V tem delu naj tudi opomnimo, da so za Juda (kakor tudi v primeru Pavla: Rim 1,6; 1 Kor 1,24) so kristjani tradicionalno prevzeli oznako za Izrael kot Božjega ljubljenca (5 Mz 32,15; 33,5.26). (Brown 2008, 741).

Glavni del pisma (v. 3-23) se začenja s tem, da se oklepata omembi vere v v. 3 in 20. Na samem začetku glavnega pisma pa se razloži povod v v. 3-4, kje pisec nagovarja naslovljence z ljubljenim o našem skupnem odrešenju. V tem delu je to očitno v smislu, da so tega že deležni, podobno kot v devteropavlinskem Ef 2,8, z razliko, da je v zgodnejših pavlinskih spisih nastalo mnenje, da nam bo odrešenje podeljeno šele v eshatološki prihodnosti (1 Tes 5,8-9; 1 kor 3,15; Rim 5,9-10). Tako Juda vero pojmuje kot tradicionalno vsebino oznanjevanja (morda tako moralno kot doktrinalno), v preteklosti je bila izročena svetim enkrat za vselej, zato se ima sam za tistega, ki jo ima pravico razlagati. Z željo, da bi to tudi uresničil s svojimi načrti na povsem splošni ravni, je zato spodkopal nastop nekaterih brezbožnih ljudi, ki sicer v razuzdanost sprevračajo milost našega Boga, kot tudi zanikujejo našega edinega Gospodarja in Gospoda Jezusa Kristusa (v. 4). Nekaj podobnega najdemo že pri Gal 2,4, oster opis vsiljivcev, kako se prikradejo z namenom, da bi povzročili opustošenje, in postane splošen v zadnji tretjini 1. stoletju (Apd 20,29; 2 Tim 3,6; Jn 10). V v. 12 lahko beremo, da so vsiljivce videli tudi kot učitelje, zaradi oznake, da pasejo sami sebe, kar pa iz obsodbe v v. 4 o njihovem učenju ne moremo razbrati prav veliko. Nadalje beremo v v. 5-10 o treh primerih kazni za neposlušnost in njihovi aplikaciji. V nadaljevanju se nekateri eksegeti sprašujejo ali je bilo pismo naslovljeno na stvarne razmere, kajti zanje je to mišljeno na splošno pismo (poslanica), da se ga da tudi aplicirati, kar sama prilika tudi zahteva. V primeru, da gre za stvarne razmere, se sicer zdi, da pisec domneva, da naslovljenci vedo, kaj je zmotnega v samem nauku, ki ga napada in se v nadaljevanju osredotoča na t, kako bo Bog to ovrgel. Juda v v. 5-7 daje v poduk in prikaže tri primere iz izraelske tradicije, v katerih je Bog kaznoval neposlušnost. S tem pisec predpostavlja, da so bralcem ti primeri znani, ne glede ali pred seboj vidi kristjane iz judovstva, ki so bili že tako vzgojeni v tem ozračju ali kristjane iz poganstva, ki pa so se o tem šele učili. (1 Mz 6,1-4) govori o Gospodovih angelih, ki so zapustili svoje privilegirano bivališče v nebesih in se vneli za ženske, ter nadaljuje, da jih je Bog pod zemljo vklenil v temo sodnega dne (Prva Henohova knjiga 10,4-6); poglavja 12 – 13). (1 Mz 19,1 – 28) govori o Sodomi in Gomori ter o početju nemoralnosti in sta bili kaznovani z ognjem. Ustrezna razlaga sledi tem trem zgledom v v. 8 - 10 Tako tudi ti …, interpretativni vzorec, kot ključ do strukture Judovega pisma. Čeprav v v. 4 razlaga in povzema celotno obsodbo z omembo treh obtožb proti brezbožnim vsiljivcem. Vendar to ni dovolj natančno in jasno se obtožbe ujemajo tudi s tremi primeri v v. 5.6.7. V v. 9-10 vidimo, da je zasmehljiva predrznost nasprotnikov sicer postavljena nasproti sami skromnosti nadangela Mihaela, a sam ni preklinjal, ko se je hudič skušal polastiti Mojzesovega trupla, temveč ga je grajal. Zgodba izvira iz legende o Mojzesu iz nadaljevanja poročila o Mojzesovi smrti v 5 Mz 34. Nadalje beremo v v. 11- 13 še o treh primerih in polemičnem opisu brezbožnih vsiljivcev, ko kliče gorje nad nasprotnike, s tem strne pisec še tri zglede tistih, ki v takratni rabinski tradiciji ('Aboth R. Nathan 41.14) nimajo deleža v svetu, ki ima priti. Primer Kajn, čigar zlo se še v poznejši zgodovinski tradiciji razširi preko umora, npr. 1 Jn 3,12, Bileám, ki je Midjánce za podkupnino naučil, kako speljati Izraela v malikovanje – 4 Mz 31,8; 5 Mz 23,5; Joz 24,9-10, kot je sicer razširjeno v poznejšem izročilu. In tudi Koran, ki se je tudi uprl Mojzesu in Aronu v 4 Mz 16. Nadalje pisec spregovori tistim, ki jim je spregovoril že prej in spusti hudournik slikovitih žaljivk prosti brezbožnim in pokaže na njihovo neutemeljenost njihovih zahtev in na njihovo dokončno kazen. V v. 12 je najzanimivejša prispodoba, da so madež bratskih obedov, a nas to spomni na zgodnje krščanske agapē, obede, ki so bili povezani z evharistijo in na žalost predmet razprtij (1 Kor 11,17-34). Tako dobimo vtis, da so si vsi ti vsiljivci utrli pot do srca skupin(e) naslovljencev. V v. 14-19 beremo Hanohove in apostolske napovedi brezbožnežev in k samemu svarilnemu slogu spada kakor pri Judu, da se podobno kliče v spomin, da je bil prihod brezbožnikov napovedan za poslednje čase (1 Tim 4,1; 2 Tim 3,1 sl.). Tudi o Jezusu se poroča, da je omenjal apokaliptične napovedi o lažnih mesijah (kristusih) kot tudi o lažnih prerokih v poslednjih časih (Mr 13,22). Pisec Jud v v. 14-15 pa pismo začenja s prerokbo prosti brezbožnim, povzeta po Henohu, ki je bil skrivnostna oseba, ki je hodila z Bogom in je bil vzet v nebo, tako, da ni umrl. S tem nekateri vidijo vzorec za oster opis brezbožnežev v Jud 16 že v sami Mojzesovi oporoki (vnebovzetju). Zato se pisec obrne na apostolsko prerokbo, kjer piše, da bodo v poslednjih časih nastopili zasmehovalci in živeli po svojih brezbožnih poželenjih. V v. 20-23 pa beremo o ponovnem klicu k veri in potrebnost presojanja na različne načine in ti verzi predstavljajo sam smisel kot resničen vrhunec pisma. Pisec v v. 20 ponovno opomni in vključi: Bojujte se za vero, kjer natančno pove, kako se bojevati.; Vi, ljubi, pa izgrajujte sebe na temelju svoje presvete vere. Poda, kako to storiti, da se molijo v Svetem Duhu ter se ohranijo v Božji ljubezni. To je zanje zelo dober nasvet, kajti ob tem, ko čakajo, da se jim ob sodbi razodene usmiljenje Gospoda Jezusa Kristusa, se medtem morajo naslovljenci ubadati s porogljivci, ki pa nimajo Duha beremo v v. 19. V nadaljevanju beremo, da je v Mt 18,15-22 pomembno, kako ravnamo z dvomljivci in omahljivci, da je treba do njih biti usmiljenj, druge je treba rešiti in potegniti iz ognja, do nekaterih usmiljen, a biti ob tem izjemno previden in sovražiti njihovo pokvarjenost. S tem namenom beremo opomin, ki nam ga je pustil Jezus glede tega, kako naj skupnost sodi, očitno niso bili brez učinkov (Mz 18,15-22). (Brown 2008, 741-744).

V sklepni doksologiji in sklepnem hvalospevu beremo v v. 24-25, da se Judovo pismo ne zaključi s posebnim osebnim sporočilom, samo, da pismo sklene s slovesnim hvalospevom, ki ga je morda povzel iz bogoslužja, in ga tako prilagodil nevarnemu položaju naslovljencev. Zato za zaključek Juda slavi enega in edinega (monos = monoteizem) Boga, ki jih more obvarovati pred padcem in jih tako z radostjo pripeljati na samo sodbo brez madeža (prim. 1 Tes 5,23; 1 Kor 1,8). Nekaj podobnega beremo tudi v krščanski prilagoditvi tega judovskega monoteističnega slavilnega speva v tem, da pri tem dodamo po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. In to pa ni daleč od enega Gospoda in enega Boga pri Ef 4,5-6 (gl. Jak 1,1). (Brown 2008, 744).

 3. GLAVNE TEME

3.1 TEOLOŠKO SPOROČILO JUD

Avtor je želel napisati pisma o skupnem odrešenju, vendar je bil zaradi delovanja lažnih učiteljev prisiljen pisati o drugi vsebini, da bi svaril pred nevarnostmi, ki ogrožajo vero. Vera, ki so jo sprejeli od apostolov, jim je bila izročena enkrat za vselej (v. 3). (Palmisano et al. 2022, 119). Tako vera teološko predstavlja središče Judovega pisma in celovit pristop Nove zaveze k njej. Poudarja ne le Božje delo pri zgradbi duhovne stavbe delovanja vernikov, ki so hkrati graditelji in material zgradbe (20-21). Pismo je namenjeno predvsem svarilu proti lažnim učiteljem, ki ogrožajo krščansko vero. S pismom hoče pisatelj odvrniti naslovljence od zmotnih nazorov in zavarovati pred nravno pokvarjenostjo. Pismo kaže spopad krščanstva z miselnim in moralnim nasprotnikom, ki ga sicer ne razkriva v vsej globini, opozarja kristjane na njegovo pogubnost. Vsemu temu se je moč upreti, tako, da se še bolj trdno oklepamo apostolskega izročila. (Palmisano et al. 2022, 119). Središče liturgičnega življenje je Agape in skupno odrešenje ter pomen in vrednota Svetih spisov. V Svetem pismu, kako Bog deluje v zgodovini odrešenja govori (5-7.11). Bog se razodeva po prerokih in po zgodovini Božjega ljudstva (20-21.25). Tako je krščanski Bog Troedini Bog, zato pismo bolj govori o trinitarični strukturi v odnosu do Boga (v. 20-21.25). Pismo želi utrditi vernike v zanesljivosti Božje pomoči in da so verniki obdani z Božjo ljubeznijo ter jih varuje Kristus (v. 1). In Bog, ki je edini Bog (v. 25). (Palmisano et al. 2022, 119).

4. LITERATURA

Brown, E. 2008. Uvod v Novo zavezo. Celje: Mohorjeva družba. Palmisano, Carmela, Samo Skralovnik, Maksimiljan Matjaž, Mirjana Filipič in Marijan Peklaj. 2022. Uvod v Novo zavezo: skripta za interno uporabo študentov. Ljubljana: Teološka fakulteta. Rozman, F. Svetopisemske osnove. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1992. Wikipedia, the free encyclopedia. 2022. https://en.wikipedia.org/wiki/Epistle_of_Jude (posodobljeno 26. 6. 2022).