TEOF Seminar: Sveto pismo 2021/22: Jak
Jakobovo pismo
uvod Nastanek in avtorstvo:
Jakobovo pismo je eno izmed sedmih pisem, natančneje je Jakobovo pismo v kanoničnem zaporedju prvo pismo od sedmih, imenovanih Katoliška pisma. Katoliška pisma so naslovljena vsem kristjanom in ne določenim skupinam ali posameznikom. Prav tako pa teh sedem pisem ni pripisanih svetemu Pavlu.
Avtor Jakobovega pisma naj bi bil Jakob. Jakob je bil služabnik Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. Ime Jakob je v Novi Zvezi večkrat omenjeno, prav tako pa je bilo očaku po katerem je bilo dvanajst rodov ime Jakob. Ostale omenjene soimenjake lahko hitro odpišemo iz seznama možnih avtorjev, saj sta za to neprimerna. Kot pravega avtorja Jakobovega pisma prepoznamo Jakoba Pravičnega, Jezusovega najstarejšega polbrata (Evangelij po Mateju 13,55; Evangelij po Marku 6,3). Jakob sicer ni hodil z apostoli za Jezusom in do vstajenja ni bil vernik. Prav Jakobu pa se je kasneje prikazal vstali Kristus in tako je postal apostol (Prvo pismo Korinčanom 15,7; Pismo Galačanom 1,19).
Jakob je bil izjemno pomemben za prvo krščansko skupnost, ljudje so ga videli tudi kot »steber« Cerkve.
Jakob Pravični je bil obsojen kršenja postave in je leta 62 po Kr. umrl mučeniške smrti z kamenjevanjem na velikem zboru imenovanem sanhedrin, ki ga je sklical veliki duhovnik Anana II.
Danes je sprejeto, da je bil Jakobovega po vsej verjetnosti psevdonim, in sicer zato ker:
Je sporočilo Jakobovega pisma in tega, kar izvemo iz drugih virov o Jakobu neskladno.
Je pismo nastalo po letu 62. po Kr., okoli leta 70 – 110 po Kr., ko je bil Jakob že usmrčen. Če bi bilo napisano prej in bi bil avtor resnično Jakob, bi bilo to verjetno prvo pismo Nove zaveze.
Po vsej verjetnosti je pismo pisal Jakobov učenec, ki je do njega gojil veliko občudovanje.
Kraj nastanka:
Kraj nastanka je najbolj verjetno Palestina ali Jeruzalem in sicer zaradi občutljivosti za uboge, poznavanje Jezusovega izročila in pa omembe o vremenu, ki je tipičen za palestinsko podnebje.
Kanoničnost pisma:
V začetku Jakobovo pismo Cerkev ni povsem sprejela. Najprej je bil sprejet v kanon v Egiptu, kjer ga Origen sprejme med svetopisemska besedila kot navdinjenega. Drugod je bilo Jakobovo pismo iz kanona izključeno. Šele proti koncu 4. stoletja ga v vzhodnih in zahodnih Cerkvah sprejmejo in potrdijo.
Literarna analiza:
Jakobovo pismo je po literarni zvrsti opredeljeno kot spodbudni govor, ki ima obliko pisma. Lahko bi rekli, da je pismo zbirka moralnih ugotovitev in navodil, ki so izražena kot spodbude v gnostičnem in pregovornem slogu.
Avtor pisma nagovarja k moralnemu življenju, podobno kot to lahko vidimo pri drugemu delu Pavlovih pisem.
Pismo je precej spodbudno, tako v vsebini kot tudi v slogu. V njem pa najdemo tudi argumentacijo v obliki diatribe (precej formalne grško-rimske šolske diatribe).
V pismu se prav tako odraža eshatološki vidik, ki je značilen za zgodnje krščansko pričakovanje paruzije.
Struktura:
Skozi celo pismo je prisotna ena prevladujoča tema – tema preizkušnje, h kateri se avtor vrača in o njej piše v različnih kontekstih.
Jakobovo pismo je razdeljeno na pet poglavji (Jak 1,1-5,20). pismo se začne z uvodnim pozdravom in konča z vspodbudnimi besedami o preizkušnjah in molitivi. V jedru pisma pa nas avtor svari pred preizkušnjami in nas spodbuja k pravemu, modremu vedenju.
Zgradba pisma:
Pozdrav (1,1-1)
Vera in modrost (1,2-8)
Revščina in bogastvo (1,9-11)
Preizkušnja in skušnjava (1,12-18)
Poslušanje in izpolnjevanje besede (1,19-27)
Svarilo pred pristranskostjo (2,1-13)
Vera in dela (2,14-26)
Jezik (3,1-12)
Modrost od zgoraj (3,13-18)
Prijateljstvo s svetom (4,1-10)
O obsojanju brata (4,11-12)
Svarilo prevzetnim (4,13-17)
Svarilo bogatim (5,1-6)
Potrpežljivost in molitev (5,7-20)
Uvodni del in začetek jedra:
Jak 1: V uvodnem delu, pozdravu (Jak 1,1 –1,8), avtor spregovori tudi o tem, kako tisti, ki prosijo Boga modrosti, vendar molijo brez vere, ne bodo prejeli ničesar.
V nadaljevanju avtor spregovori o pobožnost in ponižanju ter poslušanju in izpolnjevanju postave, kajti ta postava predstavlja popolno svobodo (Jak 1,12 –1,27).
Jedro:
Jak 2: avtor govori predvsem o tem, naj ne bomo pristranski. Naj nas zemeljsko bogastvo ne zaslepi. Govori tudi o odnosu med vero v Jezusa Kristusa in postavo (izpolnjevanjem postave). Na koncu nas avtor še opozori na to, da je do tistih, ki ne izkazujejo usmiljenja tudi sodba neusmiljena (Jak 2,1 – 2,13).
Jak 2,14 – 2,26) pa se predvsem ukvarja z vero in delom. »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.« (Jak 2,26)
Jak 3: govori avtor o jeziku in kako velika je njegova moč (kot enega od primerov navede ladjo, ki jo obrača le malo krmilo. Maš jezik je kot krmilo, saj je majhen a se ponaša z velikimi rečmi (Jak 3,5).
Spregovori tudi o modrosti od zgoraj (Jak 3,13 – 3,18). predstavljena je razlika med tu zemeljsko modrostjo in modrostjo od zgoraj. Za zemeljsko modrosti je značilna nevoščljivost in preperljivost, ki vodita v vsakršno zlo. Modrost od zgoraj pa pa je najprej čista, nato miroljubna, prizanesliva, polna usmiljenja in dobrih sadov (Jak 3,17).
Jak 4: govori o prijateljstvu s svetom, kjer nas nagovarja k ponižnosti v naših dejanjih. Ponižante se pred Gospodom in povišal vas bo (Jak 4,10). Prav tako spregovori o obsojanju brata. Poziva nas, naj ne obsojamo bližnjih (Jak 3,11 – 3,12). v zadnjem delu Jak 4 pa lahko najdemo svarilo prevzetnim in jih opozarja, da je vsakršno bahanje zlo (Jak 4,13 – 4,17).
Zaključek:
Jak 5: začne se s svarilom bogatim in zaključi s potrpežljivostjo in molitvijo. Poziva nas, naj bomo potrpežljivi v pričakovanju Gospodovega prihoda. Ob čistem koncu pa še doda, da tisti, ki rešijo in spreobrnejo bližnje, ki so se oddaljili od resnice, rešijo njihovo dušo iz smrti in pokrijejo množico grehov (Jak 5,19).
Teološki poudarki:
V Jakobovem pismo je opisano veliko različnih preizkušenj, za katere nam avtor poda rešitve. Lahko bi rekli, da nam pismo podaja odgovore in navodila za to, kako živeti moralno življenje.
V začetku bi lahko izpostavili avtorjev poudarek na odnos med vero in deli. Prikaže nam tretjo pot, po kateri je delo razumljeno kot prizadevanje za dobra dela, ki so izvršena v prid posameznika v pomanjkanju.
Prav tako bi lahko izpostavili avtorjevo zavzemanje za vstrajnost. Velik poudarek v pismu je na preizkušnjah in svarilih k vstrajnosti v preizkušnjah ( »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo.« (Jak 1,12)).
Avtor pa povzema tudi nekaj primerov iz Stare zaveze. Eden teh primerov je dobro delo Rahabe in Abrahamova daritev. Oba sta bila, kot ja zapisano v Jakobovem pismu, opravičena iz del (ta dva primera lahko najdemo v Jak 2,21 – 2,26).
Če želimo živeti moralno življenje, moramo biti pripravljeni poslušati, sprejeti moramo »vsajeno besedo« in prizadevati si moramo, da se beseda izvršuje (ne da samo poslušamo). Če to izpolnjujemo bo naša pobožnost čista.
Celotno pismo se predvsem ukarja s tem, da poboljšuje kristjane.
Viri:
Brown, E. 2008. Uvod v Novo zavezo. Celje: Mohorjeva družba.
Palmisano, Carmela, Samo Skralovnik, Maksimiljan Matjaž, Mirjana Filipič in Marijan Peklaj. 2022. Uvod v Novo zavezo: skripta za interno uporabo študentov. Ljubljana: Teološka fakulteta.
Zunanje povezave:
https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=jak&id13=1&pos=0&set=2&l=sl
https://www.gotquestions.org/Slovenscina/pregled-pismo-jakobovo.html