TEDx - predavanje Mirana Hladnika

Gospod Miran Hladnik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je svoje predavanje Popravljalci sveta začel s humornim vložkom, in sicer kaj učitelji počnejo, ko snovi na učence ne prenašajo skozi monolog (samo z razlago) - preprosto, uvedejo spraševanje, učencem zagotovo najljubše obdobje šolskih dni. Ta način začetka govora je po mojem mnenju zelo učinkovit, saj poslušalce na nek način sproti in jim že na samem začetku vzbudi neko zanimanje do govorca (v tem primeru g. Mirana Hladnika). Nemalo je primerov, ko predavatelji popolnoma pozabijo na publiko in svoje misli podajajo povsem hladno, pusto, dolgočasno. Ravno zaradi tega se mi zdi, da je prvi korak, uvod, ena izmed najpomembnejših točk predavanja, kar je Hladnik upošteval.

V nadaljevanju se dotakne več načinov spreminjanja sveta. Prvi in nedvomno brutalni je način imenovan VOJNA. Zaradi težnje po popravljanju sveta, kot to poimenuje Hladnik, vojna za seboj pusti katastrofalne posledice. Zaradi tega je to zagotovo ena izmed najskrajnejših oblik, ki se je ljudje lahko poslužimo, ko želimo doseči »pravico«. Kaj pa smo Slovenci, kot narod brez svoje lastne gospode in plemstva, dobili od vojne. Skoraj nič. Nov up naj bi v nas vzbudil France Prešeren, ki je s svojimi verzificiranimi oblikami takrat še ne slovenskemu narodu prinesel nove upe. S pesmimi pisanimi v slovenskem jeziku, nas je ponesel na kulturni zemljevid sveta, ki pa takrat še ni stopil v veljavo. Po mojem mnenju so ledino pred Prešernom v 18. stoletju orali tudi razsvetljenci Valentin Vodnik, Linhart in Zois. Predvsem Vodnik je v svojih pismih začel omenjati, da se poleg kranjščine uči tudi slovenščino (slovanski jezik), ki je nekakšen zametek današnje sodobne slovenščine.

Kaj pa počnemo danes? Kako si prizadevamo popravljati svet, predvsem situacijo v Sloveniji? Opiramo se predvsem na kulturo, ki nam zaradi svojega široke pomena ponuja popravke na mnogih področjih kulture. Miran Hladnik se je, kot slovenist, pričakovano oprl na svoje domače področje, tj. jezik. Vprašal se je, kaj lahko jezik kot majhen košček mozaika prinese k popravljanju sveta. Opiral se je na statistiko in pri tem izpostavil dokaj smešen položaj slovenščine. Po statistiki se naš materni jezik uvršča med velike jezike, ker ima več kot 1.000.000 govorcev. Potemtakem našega jezika nič ne ogroža. Pa se nam to zdi verjetno? O tem naj razmisli vsak posameznik sam. Zdi se mi, za s kančkom ironije v svojem nastopu na to gleda tudi profesor Hladnik. Njegov prezir do teh podatkov, po mojem zaznavanju, izrazi s posrečeno povedjo, ko pozove poslušalce naj ta nadvse izjemni podatek povejo svojim učencem v šoli. Med publiko je v tistem momentu moč zaznati odziv – smeh, kar pomeni, da je njegova misel dosegla namen. Opazila sem, da se gospod profesor rad opira na Wikipedijo. Še celo sam se pošali, da mu drugi pripisujejo položaj wikiholika. Če to povežem z našimi petkovimi predavanji se v veliki meri s tem lahko strinjam tudi jaz (in verjetno z mano vsi ostali kolegi). Tega seveda ne smemo razumeti v slabšalnem smislu.

»Wikipedija nam ponuja možnost za kreativno udeležbo, za kreativno poseganje v ta svet« je povedal profesor Miran Hladnik in ob tem pokazal na katerem mestu je Slovenija glede na število wikipedičnih člankov – na 40. mestu. Omeni tudi zakaj je Wikipedija, po njegovem mnenju, tako fantastična in revolucionarna. Najprej, kot lahko preberemo tudi v njegovem strokovnem učbeniku Nova pisarija, izpostavi njeno politiko vzamem – dam, s čimer namiguje, da naj Wikipedijo oblikujemo vsi. »Tega Gorenjci verjetno ne razumejo« se pošali in doda, da verjame, da bomo nekoč vestno dodajali svoja dognanja na to spletni zakladnico znanja. Pohvali tudi njeno neodvisnost od države v smislu, da je to neprofitna organizacija, ki se ni ustanovila z namenom služiti mastne vsote denarja.

Miran Hladnik opozori tudi na zmotno mišljenje, da Wikipedija ponuja nezanesljive informacije. V veliki meri Wikipedija res ponuja kakovostne članke, ki nam pridejo še kako prav pri kakršni koli obliki rabe. Na žalost pa se dogajajo tudi zlorabe. Za primer je vzel Prešernovo wikipedično geslo, kjer se je nekdo nesramno pošalil z našim največjim pesnikom. Isti primer nam je profesor Hladnik omenil že med predavanji, zato sem, ko je začel govoriti o zlorabi, takoj pomislila na to. Lahko rečem, da je nekako dosegel, da si študentje zapomnimo podatke na zanimiv način. No, vrnimo se k bistvu. Po mojem mnenju je na tej točki g. Hladnik postavil pomembno vprašanje o našem narodnem zavedanju. Kdo je tisti, ki pravzaprav sabotira naš narod, našo kulturo? Primer s Prešernom na žalost dokazuje, da smo to kar mi sami, mi Slovenci. In kdo nas rešuje? Tujci. Mar ni to žalostno?

Proti koncu izpostavi še nekaj napotkov kako wikipedijski članek postaviti na nek nivo. Več glav več ve, se glasi stari pregovor. Enako je s članki na Wikipediji. Več je avtorjev, ki članek soustvarja, bolj to besedilo prerašča v kakovostno. Ker je to portal mednarodnega ranga je njegova prednost tudi ta, da lahko svoje prispevke primerjamo s tujimi in se na podlagi teh kaj novega naučimo. Spodbuja tudi medsebojno sodelovanje, kot prednost pa izpostavi tudi možnost vpogleda v vse korekture, ki so kdajkoli pospremile wikipedisjki članek.

Če ob tem videoposnetku pomislim na predavanja v sklopu pouka na fakulteti, je Wikipedije včasih res že malo preveč. Ampak, saj vsi poznamo znan pregovor, da vse poti vodijo v Rim. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Wikipedijo in profesorja Hladnika: »Vsa predavanja vodijo do Wikipedije.« To ni nič slabega, saj nam profesor s tem ponuja vpogled v še ne odkrite globine tega spletnega portala, obenem pa nas spodbuja, da se naučimo nekaj novega, nekaj, česar se morda sami nikoli ne bi lotili.

Glede na to, da je Hladnik predavanje začel s tem, kako so nekoč popravljalci popravljali svet, se mi zdi, da nas je, vsaj mene, v uvodu malo zavedel. Mislila sem, da bo govoril o zgodovini slovenske kulture in kako so jo določene osebe želele popraviti. Profesor pa se je dotaknil problema in medias res – kdo lahko spremeni svet, če ne mi v sedanjosti! Kdo lahko piše wikipedične članke, če ne mi, ki to zmoremo! Kdo drug lahko ustvarja slovenstvo, če ne Slovenci sami? Predavanje sem razumela kot kritiko na neodzivne posameznike, ki znajo samo kritizirati in kot vzpodbudo (pustimo Wikipedijo na strani) da lahko vsak od nas prispeva en košček sestavljanke k popravljanju sveta.