Strasti v grapi

Strasti v grapi
knjižni ovitek
Avtor	Anica Zidar
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	ČZP Kmečki glas
Datum izida	1977
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	kmečki roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	225, 3 deli
Klasifikacija
COBISS ID	761118
UDK	821.163.6-311.2

Roman Strasti v grapi (1977) Anice Zidar je roman o kmečkem življenju.

Zgodba

Viktor Jeraj je imel ženo Rozo. Njun odnos je bil izredno hladen in slab. Jeraj je bil v mladih letih zaljubljen v sosedovo Terezo, ki zanj ni marala in je raje vzela njegovega tekmeca Žitnika. Viktor se je oženil z Rozo, ki je ni ljubil, je pa prinesla v zakon veliko doto. Svojo žalost je utapljal v alkoholu in fizični ter psihični zlorabi žene. Otrok nista imela, za kar je vedno krivil njo. Kljub temu je Roza ves čas pridno delala, mož pa se je vlačil naokoli z drugimi ženskami. Z njima je v mlinu živel Viktorjev nečak Janez, sin njegove sestre Nade. Janez je bil podoben svojemu stricu, grob in osoren.

Ker otrok nista imela, se je Viktor odločil, da ga bo »kupil«. Pri tem mu je pomagal prijatelj Mirko, s katerim sta se zapletala v nezakonite posle. V mlin sta pripeljala malega »sina« Frančka, ki je živel med dvema ognjema – prijazno, ljubečo mamo Rozo in grobim očetom Viktorjem. Ta je naščuval Janeza, svojega nečaka, da zapelje Žitnikovo hčer Anko. V navalu strasti ji je Janez zaplodil otroka. Medtem ko sta se Anka in Janez skrivaj ljubila v seniku, je v grapi divjalo hudo neurje. Ob poku strele je Janez zanetil ogenj v seniku, ne da bi Anka to videla. Žitnikov novi kozolec je pogorel. Jeraj je poslal Janeza v tujino, Anka pa je ostala sama z otrokom pod srcem. Ko je poskušala svojega ljubega Janeza prepričati, naj ostane z njo, jo je zavrnil in rekel, da otrok ni njegov. Ko je Žitnik izvedel, da je Anka noseča z Jerajevim Janezom, jo je napodil od doma.

Roza je bila v mladosti zaljubljena v Franca. Ko so jo obljubili Jeraju, je že nosila Francetovega otroka, a ga je izgubila. Po dolgih letih se je France prikazal na njenem pragu, predala sta se strásti in ponovno je zanosila z njim. S tem bi lahko prizadela svojega moža. Jeraja so poklicali pred sodišče zaradi nezakonitih poslov, ki sta jih sklepala z Mirkom. Nekje na poti je izvedel, da je njegova žena noseča. Povedali so mu, da otrok ni njegov. Z Rozo sta se sprla in ona je med begom padla. Izgubila je otroka in njeno zdravje se je poslabšalo. Viktor je nazaj v grapo pripeljal Žitnikovo Anko, da bo za deklo. Anka je pridno delala, tudi po tem ko se je Roza vrnila. Skupaj sta skrbeli za dom, medtem ko je bil Viktor v zaporu. Ob vrnitvi je skušal zapeljati Žitnikovo Anko, ta se mu je uprla in se nato vrnila domov. Žitniku, njenemu očetu, se je omračil um, ni se več spomnil, da je jezen na svojo hčer. Njenega sina Mihca je zamenjal za svojega, ki je malo pred tem umrl v nesreči.

Anka je nato vzela Urbana, starejšega vdovca s hribov. Zakon je bil srečen, imela sta se rada, ustvarila sta družino in oba sta znala poprijeti za delo.

Knjigo sklenejo opisi jeseni in zime, ki prikazujejo minljivost in smrt. Nekaj poglavji govori samo o smrti, Žitnikovi, Jerajevi, Rozini ... Ob teh žalostnih dogodkih so začele kmetije propadati. Jerajev Franček je v želji, da bi vozil tovornjak, prodal precejšen del zemlje. Po mamini smrti se je oženil s Tino. Njuna sreča je bila kratka, Franček se je ubil v prometni nesreči, Tina pa je ostala sama na Jerajevi posesti in težko zmogla vse delo. Na pomoč ji je priskočil Ankin sin Mihec, ki jo je zasnubil. Skupaj sta se zbudila v »čudovito jutro«.

Literarna kritika/zgodovina

»Daljših literarnih zapisov, ki jih je Anica Zidar, učiteljica iz Mokronoga, že objavila v »Stezicah«, glasilu novomeške gimnazije, in nekaterih časnikih in revijah, ne poznamo v tolikšni meri, da bi iz njih lahko potegnili pripovedno nit, ki najbrž vodi k povestma »Umirujoča kmetija« in »Strasti v grapi«. Obe sta izšli v »Kmečki knjižni zbirki« pri Kmečkem glasu, prva pred malo več kot dvema letoma, druga pa prav pred kratkim. Pred nami je slednja in tudi v tej pisateljica opisuje ljudi na podeželju, očrtuje njihove strasti, stiske, radosti in podobno, kar se prepleta v življenjski sli, ki se opaja z navezanostjo na zemljo. To je vse, kar je moč povedati na kratko, ne da bi povzemali vsebino. V povedki namreč zaman iščemo daljše prozne spise sicer tako značilno širšo osmislitev dogajnja, ki bi temeljilo na globji nazorski opredeljenosti oseb. Zato ob »Strasti v grapi« zaman hlastamo po, denimo, trajnejšemu povednem izročilu, pač takšnem, da nas po končanem branju ne bi pustilo neprizadete. Osnovna značilnost pisanja Zidarjeve je nizanje dogodkov, ki drug ob drugem dajejo pregledno zgodbo. Pisateljica začne, zapleta in razplete dogajanje tako, kot bi naj bilo najbolj smiselno glede na značaje, dejanja in razmerja med ljudmi, ki jih je postavila za nosilce pripovedi. Toda pri zgodbi se vse le ne bi smelo začeti in končati. Zadnja povest Zidarjeve, ki je sicer obsežen literarni zapis, je zato estetsko premalo oprijemljiva, zapišemo lahko, da je obstala na pol poti, ki vodi k romanu. To pa hkrati ne vodeni čistosti njene slovenščine kali svojskih stilnih posebnosti so preveč očitne.« (Drago Rustja)

»V četrtek, 24. oktobra, je učence OŠ Dole obiskala pisateljica in avtorica del: Strasti v grapi, Pomladne vode, Sence na mavrici, Umirajoča kmetija, Začutila sem tvojo ljubezen. V svojih knjigah opisuje sovraštvo in ljubezen, hrepenenje in obup, podrte kmetije in hiše. Prostor, ki ga prikazuje je učencem zelo blizu, saj živijo v hribovitem predelu na kmečkih gospodinjstvih, v samotnih dolinah. Povedala nam je, da je knjigo Strasti v grapi posvetila svojim staršem, ki so jo naučili spoštovati delo, ljubiti zemljo in ceniti življenje. Njeno življenje je podobno drevesu, ki ga bičajo viharji. Učenci so radi prisluhnili pripovedi o njeni mladosti, o veliki ljubezni do knjige. Rada je brala knjige tudi med vojno, pod odejo ali ob brlivki, ki so jo naredili sami tako, da so izdolbli repo, vanjo nalili mast in dodali trsko, ki je brlela. Na paši se je seznanila s prvo knjigo, njej je sledila druga, tretja in nato čedalje več. Po poklicu je učiteljica 2. a razreda na OŠ v Mokronogu. Piše zvečer, ko ima mir in čas. Nekaj pripravlja tudi za otroke. Je mentorica dramskega in novinarskega krožka, zato je s seboj prinesla nekaj prispevkov učencev in nam jih prebrala. Učence je vprašala, kaj oni radi berejo in kako bodo proslavili mesec knjige. Zares prijetno je bilo srečanje z njo, ki je kar prekmalu minilo.« (Jožica Vrtačnik)

Rokopis romana hranijo v knjižnici Pavla Golje, v Trebnjem.

Diplomska naloga

Blanka Pajić v svoji diplomski nalogi Kmečka povest Anice Zidar, omenja tudi delo Strasti v Grapi. Poleg vsebine, motivov in ideje, opiše tudi tip in posebnosti povesti. »Povest Strasti v grapi je popularna kmečka povest. Opazna je zelo velika sproščenost pri ljubezenskih prizorih, kar pritegne pozornost manj zahtevnega bralca. Povezava mesta z vasjo je prikazana kot nekaj pozitivnega, seveda takrat ko pride od tam kaj dobrega za vas. Morda bi lahko v tej povesti našli tudi značilnosti domačijske povesti, ki kot glavno vrednoto v ospredje postavlja domačijo in družino. Jeraju je v življenju najpomembnejše, da bi imel otroke. A ker jih ni družina nesrečno propade.« (Pajić 2001: 23) »Tudi tokrat je vse delo na kmetiji in celo vodnje kmetije prepuščeno ženskama: Rozi in Terezi. Ta motiv ne deluje komično. Prej bi rekli, da smeši moške, ki niso več sposobni tako izjemnega dela. Povest je razdeljena na tri dele in še vsak posebej na več poglavij. Ni jasno, zakaj tridelna zgradba, saj vsebinsko ni razdeljeno v razdelke, morda le zaradi cikličnosti narave. Vsak del in vsako poglavje uvaja nek kratek opis, ki pa je tako liričen, da ne izda ničesar iz vsebine, tako da branja ne moti.« (Pajić 2001: 23-24)

Literatura

• Anica Zidar. Strasti v grapi. Kmečki glas, 1977. COBISS

• Drago Rustja. Strasti v grapi. Dolenjski list 15. december 1977. 31. dLib

• Blanka Pajić. Kmečka povest Anice Zidar [:Diplomsko delo]. Ljubljana, 2001. COBISS

• Jožica Vrtačnik. Prijeten obisk Anice Zidar, pisateljice kmečkih povesti. Glasilo občanov : glasilo Skupščine občine Litija november 1985. 6. dLib