Stephane Audeguy: Edini sin

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

V svoji seminarski nalogi bom raziskovala elemente medbesedilnosti v romanu Edini sin avtorja Stéphana Audeguya. Že takoj na začetku pripovedi je izpostavljen znameniti francoski filozof Jean-Jacques Rousseau, katerega pripovedovalec tekom celotne pripovedi nagovarja in mu svoje delo namenja. Roman Edini sin se večkrat sklicuje na Izpovedi Jeana-Jacquesa Rousseauja in je nekakšna replika nanje. Med omenjenima deloma bom potegnila vzporednice, obenem pa se bom dotaknila tudi zgodovinskega ozadja, iz katerega je Audeguy črpal snov, ter biografskih elementov pripovedovalca in Jeana-Jacquesa Rousseauja. Na kratko bom predstavila tudi druge avtorje in literarna dela, katerih omembo najdemo v romanu Edini sin, ter skušala razložiti njihovo relevantnost za samo zgodbo obravnavanega dela.

O avtorju in delu[uredi]

Stéphane Audeguy je francoski pisatelj in esejist. Rodil se je leta 1964 v Toursu v Franciji. Na pariški univerzi, kjer je kasneje tudi poučeval, je študiral francosko, ameriško in angleško književnost. Med leti 1986 in 1987 je delal kot asistent na Univerzi Virginia v Charlottesvillu, nato pa se je vrnil v Francijo. Živi v Parizu, kjer na srednji šoli poučuje umetnostno zgodovino in zgodovino filma. (https://www.fantasticfiction.com/a/stephane-audeguy/)

Audeguy je avtor dveh romanov, in sicer Teorija oblakov iz leta 2005 ter Edini sin, ki je izšel leta 2006. Za Teorijo oblakov je prejel nagrado francoske akademije Prix Maurice Genevoix, za Edinega sina pa najprestižnejšo francosko literarno nagrado Prix des Deux Magots, ki jo podeljujejo novejšim delom, za katere velja, da so izvirna in nekonvencionalna. (https://en.wikipedia.org/wiki/Prix_des_Deux_Magots)

V romanu Edini sin, ki ga bom obravnavala v seminarski nalogi, Stéphane Audeguy prikaže ozračje razsvetljenskega Pariza 18. stoletja ter vanj umesti zgodbo Françoisa Rousseauja, starejšega brata slavnega filozofa Jeana-Jacquesa Rousseauja. Zgodbo nam podaja prvoosebni pripovedovalec François, in sicer gre za avtobiografijo. Pripoveduje namreč o dogodkih od zgodnjega otroštva pa vse do smrti. Poleg osebne zgodbe prihaja do izraza tudi kritika takratne družbe, predvsem aristokracije. Pripoved namreč prekinjajo razna razmišljanja o življenju, književnosti, družbi in razmerah v Franciji v 18. stoletju. O dogajanju pripoveduje s polno mero humorja, ironije in sarkazma, stvari ne olepšuje, tudi najbolj vulgarne in razuzdane dogodke opisuje povsem objektivno. Tekom pripovedi pa se ves čas vrača k Jeanu-Jacquesu Rousseauju ter njegovim Izpovedim, do katerih je prav tako kritičen in ironičen.

Medbesedilnost v romanu[uredi]

Pojem medbesedilnost oziroma intertekstualnost je v 60. letih prejšnjega stoletja teoretično opredelila Julija Kristeva, skovanke iz iste besedne družine pa so znane že iz antične latinščine. (Juvan, 2000: 10) Latinska predpona inter- označuje prepletenost in povezanost dveh ali več sestavin (Juvan, 2000: 8), koren tekst pa meri na tisto, kar je v povezavi s tekstom. Besedo intertekstualnost ali medbesedilnost bi glede na razčlembo sestavin lahko razložili kot »razmerje med teksti, preplet tekstov, vpletenost enega teksta v drugem, vzajemna povezanost in odvisnost najmanj dveh besedil, postavljenih v razmerje /…/« (Juvan, 2000: 11) Od začetkov evropske kulture do vpeljave pojma intertekstualnost je nastala ogromna množica medbesedilnih pojavov. Že mnogo pred uvedbo pojma intertekstualnost so se nekateri zavedali, poimenovali in opisovali ubeseditvene postopke, figure in zvrsti, ki so avtorjem in tudi bralcem »pomagali vzpostavljati prikrite ali očitne vezi med novim besedilom in zakladnico izročila, splošno razširjenih mnenj, znanih, uglednih ali priljubljenih spisov, zvrstnih ter stilnih paradigem.« (Juvan, 2000: 20–21)

Medbesedilnost je prisotna tudi v obravnavanem delu. Roman se že s samim naslovom nanaša na delo Izpovedi Jeana-Jacquesa Rousseauja. Povezava je razvidna v citatu iz omenjenega dela, s katerim se roman Edini sin začne:

»Nazadnje se je brat tako izpridil, da je pobegnil ter se docela izgubil. Nekoliko pozneje se je izvedelo, da je v Nemčiji. Niti enkrat ni pisal. Od tistih dob ni bilo nobene vesti več o njem in tako sem ostal edini sin.« (Jean-Jacques Rousseau, Izpovedi, 1. zv., str. 16)

Audeguy si torej izposodi citat Jeana-Jacquesa Rousseauja in z njim osvetli pomen naslova ter razmerje med bratoma. Omenjeni citat tako zavzame vlogo mota ali epigrafa, ki je postavljen pred začetek besedila. Njegova funkcija je, da bralcu napoveduje temo besedila, nakazuje kontrast ali analogijo med novim književnim delom in citirano predlogo, poleg tega pa avtor bralcu z motom nakaže, na katerem ozadju naj sprejema pomen njegovega besedila. (Juvan, 2000: 29)

Cela Françoisova pripoved je namreč refleksija oziroma replika na bratove Izpovedi, k zapisovanju spominov in razmišljanj pa ga spodbudi slovesnost ob premestitvi bratovih posmrtnih ostankov iz Ermenonvilla v pariški Pantheon. Slovesnosti se udeleži kot častni gost, njegova identiteta pa ostane skrita: »Množica je bila precejšnja, kot je bil precejšen tudi sloves tega velikega moža. A na tem velikanskem ljudskem shodu niti en sam človek ni vedel, da je imel sloviti Jean-Jacques brata. Da je ta brat navzoč pri slovesnosti. Da sem ta brat jaz.« (Audeguy, 2013: 7) Pripovedovalec v predgovoru eksplicitno pove, da pisanje namenja Jeanu-Jacquesu, s katerim, kot pozneje izvemo, nista imela toplih bratskih odnosov. Zadnjič sta se videla leta 1723, ko je bil François star 18 let, Jean-Jacques pa 11. Romaneskno dejstvo, da se brata v odrasli dobi nista nikoli srečala, je zgodovinsko resnično. (Vombek, 2014) François je za slavo in uspehe svojega brata večkrat slišal, srečal je različne ljudi, ki so ga občudovali in se nanj sklicevali, a se z njegovo slavo nikoli ni okoristil in nikoli priznal, da sta brata. Kot sam pravi, je »sledil vzponu tvoje [bratove] zvezde na spremenljivo nebo francoskega kraljestva.« (Audeguy, 2013: 104) Na tem mestu navaja Jean-Jacquesove dosežke, na primer zmagovalni govor na tekmovanju v Dijonu, o katerem je poročal Mercure, ter izvedbo njegovega dela v Versaillesu in v Operi. Ob tem se sklicuje tudi na njegovo opero Vaški vedeževalec (1752), za katero meni, da je pusta. (prav tam.)

Audeguy je za besedilno predlogo torej vzel Izpovedi Jeana-Jacquesa Rousseauja, na podlagi katerih je prepletel biografske elemente izgubljenega brata ter zgodovinska dejstva 18. stoletja. Predloga je vzorec, po katerem je izdelano poznejše literarno delo, Juvan (2000: 253) pa poleg tega ugotavlja, da imajo predloge dvojen status: »So viri za znakovno gradivo literarnega dela ali tvorbne matrice za njegovo strukturiranje, so pa tudi virtualno konotirana, poustvarjena ozadja, ki pri branju vznikajo iz referencialnosti tega dela. Ravno v tej dvojnosti se skriva dialoška interakcija medbesedilnosti.« Tako se François v svoji »izpovedi« odziva na Izpovedi svojega brata, jih komentira in mestoma tudi smeši.

Izpovedi so začele izhajati štiri leta po pisateljevi smrti (1782). Začnejo se z znamenitimi besedami: »Snujem delo, ki mu do sedaj še ni para in ki ne bo imelo posnemovalcev, ko bo končano. Svojim bližnjim hočem pokazati človeka v vsej njegovi resničnosti; in ta človek bom jaz. Jaz sam.« (Rousseau, 1956: 5) Rousseauja štejemo med pionirje sodobnega tipa avtobiografije. Čeprav je menil, da njegovo delo ne bo imelo posnemovalcev, pa se je motil, saj so kmalu za njim podobne avtobiografije napisali tudi drugi avtorji (Goldoni, Goethe, Wordsworth, idr.) Ironična je misel, da je Audeguy upodobil Rousseaujevega brata, za katerega bi lahko rekli, da posnema Izpovedi in na podlagi njih piše svojo avtobiografijo. Izpovedi obsegajo prvih triinpetdeset let njegovega življenja, torej do leta 1765. Razdeljene so na dva dela, vsak del pa obsega šest knjig.

Zanimivo je dejstvo, da si ni le Audeguy izposodil naslova iz Rousseaujevega citata, temveč je tudi naslov Rousseaujeve avtobiografije prevzet – Jean-Jacques je naslov namreč prevzel po Izpovedih Avrelija Avguština, po katerih se je v svojem delu tudi zgledoval. Medbesedilnost je torej prisotna tudi v besedilu, ki je Edinemu sinu služilo kot predloga. Jean-Jacques Rousseau je avtor tudi drugih znanih del, na primer romana Julija ali nova Heloiza (1761), ki je vplival na Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja, roman o vzgoji Emil (1762), poleg tega pa je napisal tudi nekaj razprav: Razprava o znanostih in umetnostih (1750), Razprava o izvoru in temeljih človeške neenakosti (1762), Družbena pogodba (1762) idr. Rousseau je bil torej dejaven na številnih področjih – bil je književnik, filozof, pedagog in skladatelj. Bil je razsvetljenski mislec, katerega politične ideje so vplivale na francosko revolucijo ter na razvoj teorije socializma in nacionalizma. Kot velikega in pomembnega moža ga v svoji pripovedi na več mestih opiše tudi brat François: »

Manj kot deset let po objavi prve knjige tvojih Izpovedi je na tisoče Jean-Jacquesov v tej deželi izvedlo revolucijo, kakršne še ni bilo, in mnogi med njimi so te bili brali. /…/ V tem je bila tvoja neprimerljiva genialnost, Jean-Jacques, in kolikokrat sem obžaloval, da si umrl, preden bi lahko ocenil njene razsežnosti: mislil si, da si sam na svetu, nazadnje si bil res skoraj sam. Imel si se za edinstvenega, in ker si res bil edinstven, se je dvignila cela vojska tebi podobnih, da bi spremenili red stvari. Bi v tej revoluciji prepoznal svoje delo? Prepričan sem, da ne. Bil sem prepričan in na glas lahko povem: prav so imeli, da so se sklicevali nate. (Audeguy, 2013: 61)

François je svojega brata poznal le kot otroka, a vseeno meni, da ga je dobro poznal: »Star si bil enajst let, ko sem zapustil najino rodno deželo z namenom, da se nikoli več ne vrnem. Bi si lahko domišljal, da te poznam bolje od tistih, ki so te včeraj pokopali? Mislim, da lahko.« (Audeguy, 2013: 9) Tekom pripovedi se njegov odnos do brata giblje med naklonjenostjo, ljubeznijo, sovraštvom in odporom. Ob bratovem rojstvu je bil nanj namreč zelo ljubosumen, saj je prevzel vso pozornost nase, nato pa ga je vzljubil: »Lahko bi te sovražil, Jean-Jacques. Mogoče bi te celo moral sovražiti, če le pomislim na posledice, ki jih je tvoje nepričakovano rojstvo imelo za mojo usodo. Vendar sem te takoj vzljubil z eno tistih nenadnih privrženosti, ki jih ne znamo pojasniti in ki se jim ne moremo načuditi.« (Audeguy, 2013: 21) Kljub temu pa se brata nista skupaj igrala in nista imela dobrih odnosov. Françoisu je šel Jean-Jacques s svojo pridnostjo, zglednostjo in priljubljenostjo na živce, zato ga je odrival od sebe. K distanci pa je prispeval tudi njun oče Isaac, ki je menil, da François s svojim obnašanjem predstavlja slab vpliv za Jeana-Jacquesa, in posledično je med bratoma nastajala vedno večja vrzel: »Strah jih je bilo mojega vpliva nate, mojih potepinskih neotesanosti. Sicer pa si se me bal, takoj ko si bil dovolj star, da bi se lahko družil z mano.« (Audeguy, 2013: 24) V obeh delih najdemo podobne opise njunega otroštva, medsebojnega odnosa ter odnosa med Jeanom-Jacquesom in očetom Isaacom. Jean-Jacques svojega brata v Izpovedih opisuje kot nevzgojenega, lahkoživega in razuzdanega. Prav ta opis je parafraziran tudi v Françoisevi pripovedi, parafrazi pa sledi komentar. François se namreč na pričujoči opis sebe odzove neočitajoče in s strinjanjem, saj se je dobro zavedal, kako nanj gleda brat ter menil, da je to upravičeno. Sicer pa Jean-Jacques v svoji avtobiografiji brata omeni le nekajkrat, in še to nikoli poimensko. François pa mu za razliko od tega v svojih spominih namenja dobršen del, saj je njegova izpoved eksplicitno namenjena bratu. Jeana-Jacquesa večkrat omenja v povezavi z očetom. Pravi, da je Isaac po ženini smrti vso svojo ljubezen prenesel na mlajšega sina, veliko časa sta preživela skupaj in prebirala Suzannine slaboumne romane. Oče je Jeanu-Jacquesu nenehno ponavljal, kako je podoben svoji materi ter v njegovi družbi pogosto jokal. Jean-Jacques v Izpovedih o Isaacu govori kot o častnem človeku in dobrem očetu. Spomine na svoj odnos z očetom opisuje podobno kot François, na enem mestu pa jedrnato izpostavi, da je bil očetove ljubezni v večji meri deležen on. S tem torej nakaže, da oče do brata ni gojil enakega odnosa kot do njega. O odnosu z očetom François pravi takole: »V drugih okoliščinah bi bil lahko vzljubil očeta in tudi on bi se bil lahko navezal name. A usoda je odločila drugače.« (Audeguy, 2013: 24) V zvezi z očetom in njegovo vzgojo se François sklicuje na še eno Rousseaujevo delo, in sicer Emil ali O vzgoji (1762). Ob tem se navezuje tudi na bratovo znanje s področja pedagogike: »Ti, Jean-Jacques, bi se gotovo bolje od vseh spomnil, da je za moškega tistega časa vzgoja pomenila, da je treba otroka spremeniti v moža, čim prej, tem bolje. Isaac si je težko predstavljal, kakšen moški bi jaz lahko postal. Evropa še ni prebrala tvojega Emila in najin oče je bil preprost človek svojega časa.« (Audeguy, 2013: 22)

Oba pripovedujeta tudi o prigodi z glavnikom, a seveda vsak s svojega vidika. François opisuje, kako jo je bratu, ki je bival pri pastorju Lambercieru, zagodel. Na skrivaj se je namreč pretihotapil v hišo ter se odpravil v sobo, v katero je Jean-Jacques navadno hodil brat. Služkinja je v to sobo vsako jutro odložila glavnike pastorjeve hčerke in François je enega od teh glavnikov zlomil, saj je vedel, da bodo za to dejanje obtožil Jeana-Jacquesa. François je na ta pripetljaj kmalu pozabil, nato pa je o njem bral v prvem zvezku bratovih Izpovedi: »Prepričan sem, da sem edini bralec, ki ga je tvoja pripoved o pripetljaju kdaj pripravila do krohota.« (Audeguy, 2013: 60) Audeguy zopet parafrazira odseke iz Rousseaujevih Izpovedi:

Služkinja je našla zlomljen glavnik. Nihče drug razen tebe ne bi mogel storiti tega grdega dejanja. Odločno si zanikal. Vendar pa gospod in gospodična Lambercier do tebe nista imela neizčrpne prizanesljivosti, kakršno bi ti bil v takih okoliščinah izkazal najin oče. Vse je govorilo proti tebi. Boleče so bili ogorčeni nad tvojo zahrbtnostjo. In kaznovan nisi bil toliko zaradi razbitja glavnika kot zaradi trmastega zanikanja. (prav tam.)

Audeguy torej z drugimi besedami povzema, kako je na ta dogodek gledal Jean-Jacques in kako ga je doživljal. Gre za medbesedilni opis, ki je »tematsko predstavljanje predlog ali njihovih vsebin. Pri opisnem navezovanju vsebinske in izrazne forme tujega diskurza ostajajo v jeziku literarnega dela neizrazite, saj jih ta podreja svojim lastnim izraznim sredstvom.« (Juvan, 2000: 256) Značilni obliki medbesedilnega opisa sta parafraza in povzetek besedila. Za parafraze je značilno, da je vanje pogosto vpletena interpretacija izvirnika (Juvan, 2000: 32), kar je prisotno tudi v predhodno citiranem odlomku iz Edinega sina. François namreč bratovo doživljanje krivice komentira z ironijo in posmehom, še bolj pa se mu zdi presunljivo dejstvo, da je ta krivica dobila mesto v Izpovedih:

Vsak drug otrok brez tvoje občutljivosti, brez tvoje nadarjenosti bi pozabil na tak pripetljaj (le katerega otroka ni doletela podobna krivica?). Večina nas se za to ne bi zmenila. /…/ Ti si ravnal drugače, Jean-Jacques: ogrnjen v svojo togo si z visokega odra svojih Izpovedi to Afero z zlomljenim glavnikom spremenil v najhujšo krivico, kar jih je bilo kdaj v spominu človeštva, prapodobo vsake nepravičnosti, ponovni konec zemeljskega raja! Jaz bi na tvojem mestu iskal, našel bi rešitev te uganke, spraševal bi sosede, eden od njih me je bil gotovo opazil: ti pa si imel raje svojo resnico. (Audeguy, 2013: 61)

Brata sta si bila torej že kot otroka zelo različna, in ker ju je usoda vodila po različnih življenjskih poteh, so se te razlike le še krepile. Jean-Jacques je bil namreč veliki filozof in mislec, François pa izumitelj spolnih igrač in razuzdanec. Posledično bi lahko rekli, da sta tudi deli Edini sin in Izpovedi pravo nasprotje. V Rousseaujevem delu je namreč v ospredju kult osebnosti, čustvenost, narava in občutek socialne krivice, François pa popisuje zgodbo svojega življenja tako, kot jo je doživel, torej brez sprenevedanja in brez sramu. V romanu Edini sin je v ospredju užitkarski svet libertinske senzualnosti. Rousseau je svoje Izpovedi napisal kot odgovor na Voltairovo kritiko, François pa o tem, kako se je porodila zamisel za pisanje spominov, pravi takole:

Prijatelj mi je posodil prvi ravnokar izdani zvezek tvojih Izpovedi. Naslov mi ni bil všeč, ker je smrdel po zakristiji in po ohlajenem kadilu. Delo sem kljub temu na dušek prebral, vendar hudo razdražen: na velikanskem prizorišču tvoje ošabnosti so bili vsi ljudje v tvojem življenju, od najslovitejših do najponižnejših, videti kot stranske osebe. Svojega brata Françoisa si omenil le trikrat ali štirikrat. Za nekoga, ki naj bi po lastnih besedah govoril vso resnico, si si o njej ustvaril zelo nenavadno podobo. Tako da sem pomislil, da bi bilo k tem napihnjenim izpovedim zabavno predložiti popravke, ki si jih zaslužijo.« (Audeguy, 2013: 9)

François tekom svoje pripovedi večkrat kritizira bratovo delo, se mu posmehuje in ga dopolnjuje. Prigoda z glavnikom ga je spravila v smeh, opisovanje otroštva pa se mu zdi pomankljivo in lažno. Zanimiva je podrobnost v zvezi z Rousseaujevim pisanjem, ki jo izpostavi: »V tem pogledu se mi je, moj vrli brat, v tvojih Izpovedih vedno zdela sumljiva ena sama stvar. Drugi bodo rekli, da je to le nepomembna in smešna pomanjkljivost. Vendar me je znala razdražiti. Takole: ob številnih priložnostih si uporabljal in zlorabljal pomanjševalnice, in žal vedno v zvezi s svojimi užitki: mamica, kmetijica, kosilce … Ta čudna in zoprna obsedenost, iz katere sva se z De Sadom, ki je bil nad njo ogorčen, norčevala /…/ (Audeguy, 2013: 160) François se torej obregne v najmanjše podrobnosti, ki so ga pri bratovi avtobiografiji zmotile. Kritičen je tudi do samega Rousseaujevega življenjskega vodila »vitam impendere vero« oziroma »življenje podrejaj resnici,« ki je po mnenju Françoisa razlog za Jean-Jacquesovo samoto. Svoje nestrinjanje z vodilom utemelji z argumentom, da je potrebno v družbi moških in žensk lagati ter potemtakem resnico podrediti svojemu življenju in ne obratno. (Audeguy, 2013: 9) Z omenjenim latinskim izrekom citira rimskega pesnika Juvenala.

Tekom pripovedi se François sklicuje na še enega rimskega pesnika in filozofa, in sicer Lukrecija. Natančneje omenja njegovo delo O naravi sveta, ki naj bi ga v francoščino prevedel njegov zaščitnik grof De Saint-Fonds, ki je Françoisa tudi navdušil nad Lukrecijem. Zdi se, da ga je François prebiral vedno, ko je v življenju imel težke trenutke, na primer ob De Saint-Fondsovi smrti in v zaporu. Rimski filozof mu je bil torej v uteho, bil je njegov navdih in vodilo, poleg tega pa tudi povod za Françoisevo učenje latinščine:

V najbolj črnih urah svojega življenja sem si ga recitiral kakor vražno sredstvo. /…/ Lukrecij je pel, da lahko vse, kar obstaja, najde razlago: gore in strela, reke in vetrovi. Da je mogoče vse pojasniti: kako se oblikujejo naše sanje, kaj so občutja, kako je treba živeti in kako dostojno umreti. In da ljudem pripade brezmejna in razburljiva naloga, da najdejo vzroke za vse stvari na tem svetu, v katerem živimo. In da si zato ni treba izmišljati bogov niti jim onstran tega sveta graditi grdih palač, neprimernih za bivanje. Očaralo me je, da lahko kdo tako preprosto pove, da onstran oblakov ni ničesar. (Audeguy, 2013: 66 – 67)

V primeru sklicevanja na Lukrecija govorimo o znotrajbesedilnih kazalkah citatnosti, saj gre za spremne stavke, ki »dobesednim ali predelanim navedkom, parafrazam in imitacijam tujega govora bolj ali manj natančno določajo avtorja, splošnejše ozadje ali vir.« (Juvan, 2000: 250) Pripovedovalec namreč našteje glavne teze, o katerih je Lukrecij »pel«.

Tretji antični filozof, ki je našel mesto v Françoisevi pripovedi, je Plutarh: »Najboljše knjige so te skvarile: napihnjeno si oponašal antično obnašanje, o kakršnem si bral pri Plutarhu.« (Audeguy, 2013: 43) Ljubezen do prebiranja Plutarhovih del opisuje tudi Jean-Jacques v Izpovedih. Pravi, da je Plutarh postal njegov najljubši avtor, in prav njemu pripisuje zasluge, da je namesto romantičnih romanov začel prebirati antične mislece. Rousseau pravi, da je ta literatura poskrbela za preobrat v njegovih mislih, vznik republikanskega duha in ljubezni do svobode.

François se poleg omenjenih antičnih pesnikov in filozofov sklicuje tudi na nekatere Rousseaujeve sodobnike, na primer na Voltaira in Descartesa, ko pove, da so bratove posmrtne ostanke položili med njiju, s čimer nakaže bratovo veličino in pomembnost. (Audeguy, 2013: 9) Omeni tudi francoskega pisatelja in filozofa Denisa Diderota ter njun spor. Diderot naj bi namreč Jeanu-Jacquesu očital, da je odklonil vabilo v Versailles. Dobršen del njegove pripovedi in občudovanja pa pripada filozofu in pisatelju Marquisu de Sadu, s katerim sta bila sojetnika v Bastiliji. Podrobneje opisuje nastajanje De Sadovega dela Sto dvajset dni Sodome, ki ga je skrivaj pisal v zaporu. Po padcu Bastilje je prav François rešil to delo in ga prodal neki knjigarni. François opisuje, kako je delo nastajalo – pisal ga je v letu 1785, in sicer z drobno pisavo na 12 centimetrov široke lističe, zlepljene v trak, dolg 12 metrov in 10 centimetrov. Rokopis je namreč skrival v steni celice, saj se je zaradi radikalnosti dela bal, da bi mu ga zaplenili. Ta dejstva so tudi zgodovinsko resnična. (Modic, 2001) Spet se pojavi navezava na Jeana-Jacquesa Rousseauja, in sicer De Sade zanj pravi, da je bil njegov največji vzornik: »Mi boš verjel, Jean-Jacques? Markiz de Sade je bil tvoj najbolj vneti bralec. Imel se je za tvojega najboljšega učenca, spodbujal me je, naj preberem tvoje Izpovedi, govoreč, da se je poleg tebe edino on sam spustil dlje v globočine človeškega duha.« (Audeguy, 2013: 132) Funkcija medbesedilne navezave na De Sada je, da potencira libertinski duh, ki je bil v tistem času vseprisoten, in ki je Françoisa in De Sada tudi spravil v razvpiti bastiljski zapor. Marquis de Sade je s svojimi seksualno-filozofsko obarvanimi deli zelo razburjal takratno javnost in je zaradi svoje razuzdanosti in blasfemije vedno znova pristajal v zaporih. Izraz za nagnjenje do uživanja v mučenju in poniževanju sočloveka za dosego spolne zadovoljitve – sadizem – je izpeljanka iz njegovega imena.

Lahko bi torej rekli, da je Audeguyev Edini sin posnetek, in sicer De Sadovega sloga ter Izpovedi. »Literarni tekst ali kateri izmed njegovih segmentov zbuja vtis, da je po svojih slogovnih, oblikovnih, motivno-tematskih in kompozicijskih simptomih vzporeden posameznim primerkom iz teh korpusov, ker na videz aktualizira isti kod.« (Juvan, 2000: 260) Seveda v Edinem sinu ne najdemo prvin sadizma, ki so temelj De Sadovih del, a se z opisi razuzdanosti, spolnih igrač in svobodomiselnosti vsekakor bliža libertinskemu slogu, po katerem je slovel De Sade. Audeguy se v romanu zgleduje tudi po knjižnem jeziku obdobja, v katerega je dogajanje postavljeno, v veliki meri pa posnema tudi slog svoje predloge Izpovedi. Motivi Edinega sina namreč »tkejo analogije z vsebinskimi strukturami predloge: situacije, osebe, dogodki, dogajanje in prizorišče, ki so fikcijsko predstavljeni v njem, so po svojih relacijah podobni konstelacijam, ubesedenim že prej.« (Juvan, 2000: 260) O posnetku lahko govorimo ravno zaradi uporabe nekaterih istih oseb in dogodkov, kot jih je uporabil Jean-Jacques Rousseau.

Zaključek[uredi]

V romanu, ki sem ga obravnavala, najdemo veliko medbesedilnih navezav. Najbolj očitna je navezava na Izpovedi Jeana-Jacquesa Rousseauja, ki pripovedovalcu v Edinemu sinu služijo kot predloga. François svojo lastno pripoved snuje kot repliko in dopolnitev bratove izpovedi, ki je po njegovem mnenju lažna in pomanjkljiva. Poleg tega pa je Edini sin tudi posnetek Rousseaujevega dela, saj opisuje nekatere iste osebe, situacije in dogodke, ki so opisani že v Izpovedih. V opisovanju libertinske svobodomiselnosti tistega časa pa posnema tudi slog Marquisa De Sada, ki je bil znan po svoji razuzdanosti, o kateri piše tudi v svojih delih. V Edinem sinu najdemo tudi parafraze posameznih odlomkov iz Izpovedi, katerim sledi tudi pripovedovalčeva interpretacija in komentar. François se tekom svoje pripovedi sklicuje tudi na nekatere antične filozofe, na primer Plutarha in Juvenila, najbolj v ospredju pa je Lukrecij, katerega prebira v najbolj črnih trenutkih svojega življenja. Prisotna je tudi parafraza temeljnih tez Lukrecijevega dela O naravi sveta.

Roman sugestivno in ironično opisuje razsvetljensko ozračje Pariza v 18. stoletju, kamor umesti zgodbo pozabljenega brata Jeana-Jacquesa Rousseauja. Poleg osebne zgodbe prihaja do izraza tudi kritika takratne družbe, predvsem aristokracije. Edini sin je nasprotje svoje predloge, saj je v Izpovedih v ospredju kult osebnosti, čustvenost, narava in občutek socialne krivice, François pa popisuje zgodbo svojega življenja tako, kot jo je doživel, torej brez sprenevedanja in brez sramu. V romanu Edini sin je v ospredju užitkarski svet libertinske senzualnosti.

Povzetek[uredi]

V seminarski nalogi sem analizirala medbesedilne navezave v romanu Stephana Audeguya Edini sin. Ugotovila sem, da je pisatelj uporabil kar nekaj navezav, najbolj v ospredju pa je delo Izpovedi avtorja Jeana-Jacquesa Rousseauja, kar je tudi eksplicitno izraženo. Pripovedovalec namreč svojo pripoved namenja Jeanu-Jacquesu, služi pa kot dopolnitev njegovih Izpovedi. Na navezavo opozarja že sam naslov »edini sin«. Ta besedna zveza je razložena v motu, ki se pojavi na začetku pripovedi. Citat je namreč vzet iz Rousseaujevega dela. Poleg tega pa v romanu najdemo kar nekaj parafraz Rousseauja in Lukrecija, navezavo na antične filozofe ter Rousseaujeve sodobnike. Opazno je tudi posnemanje stilemov.

Viri in literatura[uredi]

Audeguy, Stephane. Edini sin. Ljubljana: Sanje, 2013.

Rousseau, Jean-Jacques. Izpovedi. Ljubljana: Slovenska matica, 1956.

Juvan, Marko. Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000.

https://en.wikipedia.org/wiki/Prix_des_Deux_Magots (Dostop: 3. 5. 2016)

https://www.fantasticfiction.com/a/stephane-audeguy/ (Dostop: 3. 5. 2016)

https://en.wikipedia.org/wiki/St%C3%A9phane_Audeguy (Dostop: 3. 5. 2015)

http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/cinicna-dekonstrukcija-revolucionarnih-idej.html (Dostop: 4. 5. 2015)

https://sl.wikipedia.org/wiki/Avgu%C5%A1tin_iz_Hipona#Dela (Dostop: 4. 5. 2016)

http://www.mladina.si/97343/filozof-iz-budoarja/ (Dostop: 4. 5. 2016)

https://en.wikipedia.org/wiki/Marquis_de_Sade (Dostop; 4. 5. 2016)