Srednjeveška književnost

Pojavila se je z dokončnim razpadom antične književnosti v 5. ali 6. stoletju, lahko pa pomaknemo njene začetke vsaj že v 4. stoletje, če prištejemo k njej že prve primere zgodnjekrščanske književnosti, ki je imela pozneje velik vpliv na srednjeveško. Tudi trajanje srednjeveške književnosti je različno: v Italiji se je končevala že v 14. stoletju, ko se je začenjala formirati renesansa, v drugih evropskih deželah je trajala do konca 15. st. ali celo globoko v 16. st.

Najpomembnejša središča srednjeveške književnosti so bila v različnih obdobjih njenega razvoja Provansa, južna in severna Francija, Italija zlasti s Sicilijo in Toskano, Bavarska, Avstrija, Anglija, Islandija, v Španiji zlasti Kastilija, deloma Rusija; nazadnje pa še Bizanc kot središče bizantinske srednjeveške književnosti, ki je nasledila antično grško.

Shematična kronološka razčlenitev navaja tri velika obdobja srednjeveškega literarnega razvoja:

• zgodnji srednji vek (od začetkov približno do leta 1100),

• visoki srednji vek (1100-1300),

• pozni srednji vek (1300-1500)

Z večjo upravičenostjo je mogoče govoriti o književnih pojavih, smereh in književnih delih s sociološkega stališča:

• književnost srednjeveške Cerkve in z njo povezanih ustanov, napisana večidel v latinščini oziroma v Bizancu v grščini (verske, teološke, alegorične in poučne pesnitve, cerkvena himnika, prozna dela),

• književnost predfevdalne družbe in nastajajočega fevdalizma (najstarejši germanski književni spomeniki, Edda, islandske sage, Beowulf),

• književnost razvitega fevdalizma (junaški epi, francoske chansons de geste, Pesem o Nibelungih v Nemčiji, ruska Pesem o Igorjevem pohodu, španske romance),

• književnost viteštva (trubadurska lirika, viteški romani v verzih in prozi),

• književnost srednjeveškega meščanstva (fabliauji, misteriji, mirakli, moralitete, farse, didaktična, satirična in alegorična poezija),

• književnost poznega srednjega veka v Italiji in Franciji (sladki novi slog, Dante, Villon).

Zaradi neenakomernega družbenega razvoja srednjeveške Evrope si našteti književni pojavi ne sledijo v kronološkem zaporedju, ampak se razvijejo pogosto vzporedno ali pa celo zaostajajo drug za drugim.

Časovnica

Srednjeveška latinska književnost

Izraz označuje tista srednjeveška književna dela, ki so bila napisana v t. i. srednji latinščini. Nastajala so v okviru Cerkve, za njene potrebe in namene, avtorji so bili kleriki, duhovniki in menihi. Trajala je skozi ves srednji vek in vplivala na vse druge oblike srednjeveške književnosti. Je njena najstarejša oblika, saj je začela nastajati že v pozni antiki. Njen pomen je bil velik zlasti v območju pesništva in proze.

Srednjelatinska poezija

Že v pozni antiki so v okviru krščanstva začela nastajati pesniška dela, ki so se po obliki sicer navezovala na antično književnost, po vsebini, temah in idejah pa že pripravljala novo srednjeveško književnost.

V 4. st. so začele nastajati latinske pesnitve s snovjo iz Biblije. Bile so napisane v heksametrih, po metričnih in stilnih zgledih antične epike, Homerja in Vergilija, za snov so si jemale zlasti Kristusovo življenje po evangelijih, zato jih označujemo z izrazom biblijski epi ali tudi 'evangeljske harmonije'. Takšna je bila pesnitev Evangeliorum libri quattuor, katere avtor je bil Iuvencus; po njegovem zgledu so skozi ves srednji vek nastajala podobna dela, od 7. st. naprej pa že tudi v ljudskih jezikih, zlasti germanskih. Pri Anglosasih sta takšne biblijske pesnitve ustvarjala v 7. in 8. st. Caedmon in Cynewulf, pri Nemcih je prvo večje delo te vrste ep o Kristusovem življenju Heliand, anonimno delo nekega meniha v 9. st., in pesnitev Evangeljska harmonija, ki jo je prav tako v 9. st. spesnil menih Otfrid iz Weissenburga.

Cerkvena himnika

Zajema pesmi ali himne, ki so jih od prvih stoletij krščanstva peli pri verskih obredih. Vsebinsko in formalno so najprej izhajale iz židovskih psalmov, šele polagoma so si v stiku z ljudsko antično verzifikacijo našle novih oblik: verz, ki ni več zgrajen samo na kvantiteti, ampak že teži k upoštevanju besednih poudarkov in se druži v kitice. To obliko je iz Vzhodne cerkve prenesel v zahodno Evropo Hilarij iz Poitiersa (315-367) in spesnil prve latinske himne novega tipa.

Najpomembnejši avtor krščanskih himen je bil v 4. st. Ambrozij, ki se je bojeval zoper arijanstvo in v ta namen uporabljal tudi svojo himniko. Med najbolj znanimi je himna z začetnim verzom Aeterne rerum conditor. Sestavljene so iz štirivrstičnih kitic, verz je osmerec, besedni poudarki se redno menjavajo, čeprav upoštevajo tudi kvantitete. Teme himen so krščanske verske resnice. Njihova oblika je postala značilna za vso nadaljnjo srednjeveško cerkveno himniko, od tod je polagoma prodrla tudi v ljudske jezike, v posvetno in ljudsko poezijo, tako da je bistveno določila novo pesniško obliko evropske rimane, zlogovno-naglasne ritmizirane poezije.

V 13. st. so nastale nekatere najbolj znane himne: Stabat mater, ki jo pripisujejo Jacoponu da Todi, in Dies irae, ki naj bi jo spesnil Thomas de Celano. Sočasno so se pojavile prve verske himne v ljudskih jezikih; najznamenitejša je Himna stvarstvu ali Sončna pesem, ki jo je sestavil Frančišek Asiški. Z njo se začenja pesništvo v italijanskem jeziku. Namesto alegorično predstavljenih verskih resnic opesnjuje hvalo naravi, soncu, luni, sklene pa s hvalnico smrti in Bogu kot stvarniku narave, ki osrečuje človeka, obenem mu omogoča najvišjo srečo po smrti.

Vagantska poezija

V visokem srednjem veku je nastala še posvetna poezija v latinščini. Tudi ta je zrastla iz cerkveno-kleriških vrst, vendar je bila po temah in idejah izrazito neverska, včasih celo proticerkvena. Ime prihaja iz domneve, da so jo ustvarjali potujoči kleriki, duhovniki in zlasti študentje sholarji. Njene glavne teme so čutna ljubezen, vino, radosti življenja, narava in letni časi, pa tudi politična in cerkvena satira. Značilna zanjo je precejšnja svobodomiselnost.

Glavna zbirka vagantske poezije so Carmina burana, imenovana po bavarskem samostanu Benediktbeuren, kjer je nastala verjetno po letu 1230. Obsega 250 latinskih pesmi različnih anonimskih pesnikov; glavni je t. i. Archipoeta. Večina pesmi kaže na vpliv rimske poezije, zlasti Ovidija in Horacija.

Srednjelatinska proza

V prvih stoletjih krščanstva se je začela formirati tudi krščanska latinska proza s teološko, zgodovinsko, moralistično, filozofsko in poučno vsebino. Nastajala je neposredno iz zgledov antične latinske proze.

Med prvimi avtorji so bili Kvint Septinij Tertulijan, Tascij Cecilij Ciprijan in Lucij Cecilij Firmijan Laktancij z versko apologetskimi, polemičnimi in teološkimi deli. Vrh je srednjelatinska krščanska proza dosegla z Avrelijem Avguštinom (354-440). Njegovo delo je obsežno, obsega spise o govorništvu, verskih dogmah, cerkvenopolitična dela, med temi zlasti knjigo O božji državi. Literarno najpomembnejši spis so Izpovedi, prvi primer navznoter obrnjene avtobiografije v evropski literaturi.

Prvo pomembnejše filozofsko delo, napisano v zgodnjem srednjem veku, je spis O tolažbi filozofije, ki ga je napisal Anicij Manlij Severin Boetij. Njegovo delo je vplivalo na precejšen del srednjeveške književnosti.

S 6. st. so začela nastajati prva velika srednjeveška zgodovinopisna dela v latinščini. Najpomembnejši so Gregor iz Toursa s svojo zgodovino Frankov, Izidor iz Seville in anglosaški menih Beda Venerabilis s cerkveno zgodovino Anglov.

Po teh začetkih je skozi ves srednji vek nastajala bogata latinska prozna književnost, zlasti teoloških, filozofskih, zgodovinopisnih in pravnih spisov. Samo del te književnosti obsega prozno pripovedništvo v pravem pomenu besede. Sem spadajo predvsem zbirke t. i. 'eksemplov', tj. anekdot, parabol, zgodb, pripovedk in napol novel, ki se jih je dalo uporabiti kot gradivo za cerkvene pridige. Med temi zbirkami je bila razširjena zlasti Gesta romanorum z anekdotami in zgodbami večidel iz rimske zgodovine. Literarnorazvojni pomen teh zgodb je ta, da so vplivale na razvoj kratkih pripovedi, zlasti novel; iz njih je črpala motive tudi renesančna novelistika.

Srednjelatinska dramatika

Po obsegu je skromna, po vsebini skoraj brez izjeme verska in cerkvena. Deloma se je navezovala na rimske igre, zlasti na Senekove in Terencijeve komedije, ki so veljale za moralno vzgojne.

Oprta na Terencijeve zglede je nemška redovnica Roswitha iz Gandersheima (935-975) napisala šest krajših dramskih besedil z versko vsebino, napisanih v latinščini. Bile so namenjene branju, saj pravega gledališča srednji vek v tem času še ni poznal. Razvojno pomembnejše so bile liturgične igre - igralsko ponazarjanje prizorov iz Kristusovega življenja, ki so jih izvajali duhovniki v cerkvah in v latinščini. Vendar so kmalu prešle v ljudske jezike, uprizarjanje se je preselilo iz cerkva na prosto.

Med redkimi primeri srednjelatinske dramatike s posvetno snovjo je bila tragedija Ecerinis, ki jo je napisal Albertino Mussato (1261-1329); po Senekovih dramskih zgledih je oblikoval krute dogodke iz bližnje zgodovine rodnega mesta Padove. S tem je postal predhodnik podobnih zgodovinskih tragedij v času humanizma in renesanse.

Bizantinska književnost

Sočasno s srednjelatinsko književnostjo se je na jugovzhodu Evrope razvijala bizantinska književnost, tj. literatura, napisana v srednjeveški grščini in s središčem v Bizancu, vplivna v sosednjih deželah Balkana, južne Rusije in Kavkaza, ki so bile versko in kulturno, pa tudi politično odvisne od Bizanca. Posebno mesto v tej književnosti ima 13. st., ko so zahodni križarji za nekaj desetletij zasedli Bizanc in je prišla v stik z novimi zahodnoevropskimi književnostmi, pisanimi v ljudskih jezikih. V tem času je tudi sama vplivala nanje. Začetki nihajo med 4. in 6. st., njen konec pa je napočil v 15. st. s turško osvojitvijo Bizanca.

Izobraženi avtorji, ki so pisali za ozek krog literarno razgledanih bralcev, so obnavljali jezik in slog starogrške klasične poezije in proze, Pisci besedil za širši bralski krog pa so uporabljali svobodnejši, bolj ljudski jezik, ki pomeni prehodno stopnjo k novoveški grščini.

Večina del je bila namenjena cerkveni in verski rabi. Uveljavila se je tudi bolj posvetna književnost, v prozi zgodovinopisna, biografska in praktična besedila, v poeziji po letu 1000 epigrami in ljubezenski romani v verzih. V poeziji so prevladovale cerkvene himne in poučne pesmi z verskimi resnicami, blizu pridižnim besedilom. Najznamenitejši avtor takšnih himen je bil Romanos Melodos, pripisujejo mu Marijino himno, ki je še zmeraj del pravoslavnega bogoslužja. Bizantinska himnika je v svojem razvoju iznašla vrsto verznih in kitičnih oblik, zmeraj v zvezi z glasbo.

V prozi so bile popularna zvrst biografije svetnikov, t. i. hagiografije. Zelo številna in pomembna so bila prozna dela z zgodovinopisno, teološko in enciklopedično vsebino. Med bizantinskimi teološkimi avtorji je bil osrednji Janez Damaščan, iz poznega obdobja pa Gregor Palamas. Med zgodovinopisci pripada eno prvih mest Prokopiju, ki je napisal zgodovino Justinijanovih vojn.

V času križarskih vojn so začeli nastajati po antičnih helenističnih zgledih, zlasti po Heliodorju, pustolovsko-ljubezenski romani, večidel v verzih. Najodličnejši avtor teh del je bil Theodoros Prodromos. Njegov verzni roman Rhodanthe in Dosikles uporablja standardne motive dveh ljubimcev, njunih nesreč in končne združitve, antične sestavine se spajajo s krščanskimi idejami in orientalskimi vplivi.

Edini bizantinski ep, ki se da primerjati z zahodnoevropsko junaško epiko, se imenuje Digenis Akritas. Zgodba pripoveduje o pustolovskem junaku, ki se na mejah bizantinskega cesarstva v Siriji bojuje z islamskimi mejaši, junaštva se prepletajo z ljubezenskimi epizodami. Razlika z zahodnoevropskimi epi je v tem, da ostaja dogajanje omejeno na zgodbo enega samega junaka.

Bizantinska književnost je bila pomembna za nastanek in razvoj prvih književnosti južnih in vzhodnih Slovanov. Iz njenih tradicij je v času patriarha Fotija izšla starocerkvenoslovanska književnost z začetnikoma sv. Cirilom in Metodom. Iz nje so se polagoma razvile staromakedonska, starobolgarska, starosrbska, starohrvaška in staroruska v kijevski državi. Mogoče jih je imenovati bizanto-slovanske književnosti.

Junaški ep

Po letu 800 se je polagoma začel oblikovati v novih romanskih, germanskih in slovanskih jezikih. V dokončni podobi se je izoblikoval šele proti koncu zgodnjega srednjega veka, z nastankom visokega fevdalizma, vendar na podlagi daljše tradicije. Vsaj deloma so v njegovem formiranju učinkovali tudi zgledi rimske epike (Vergilijeva Eleida), v glavnem pa ga izvajamo iz prvotne germanske junaške epike, ki izvira iz časov predfevdalne družbe in nastajajočega fevdalizma.

Od te najstarejše epike so se ohranili samo nekateri krajši teksti, zbrani v islandski zbirki Edda, nastali na Islandiji ok. leta 1270. Obsega približno 30 pesmi z bajkami o starogermanskih bogovih in in junakih. Pesmi izvirajo iz vikinške dobe, nekatere segajo v dobo pred letom 800. Nastale so na Norveškem, Grenlandiji in zlasti Islandiji.

Od najstarejših junaških pesmi, ki so nastajale v spremstvu germanskih vojaških vodij, se je deloma ohranila samo Hildebrandova pesem. Nastala je najbrž pred letom 800 in pripoveduje o junaku Hildebrandu, ki se spopade s sinom in ga ubije.

Edino ohranjeno večje delo starogermanske epike je anglosaški ep Beowulf.

Beowulf

Ep se je ohranil v rokopisu iz 10. st., nastal je najbrž že v 8. st. Avtor je neznan anglosaški duhovnik. Motivna podlaga sega v 6. st., ko naj bi živel mitični južnoskandinavski junak Beowulf. Ep v prvem delu pripoveduje o junakovem boju z morsko pošastjo Grendelom na Danskem, v drugem pa o tem, kako se petdeset let kasneje kralj Beowulf spopade z zmajem, ga ubije, vendar tudi sam umre. Pesnitev obsega okoli 3200 verzov; verz je aliteracijski kot v vsej germanski poeziji. Poganska motivika se prepleta s krščansko idejo o dobrem in zlem.

"Chansons de geste"

Vrh srednjeveške junaške epike se ujema z obdobjem razvitega visokega fevdalizma ok. leta 1100. Najpomembnejši primer te epike so francoski junaški epi, imenovani chansons de geste (francosko 'pesmi o junaških dejanjih'.) To je skupno ime za okoli 80 epskih besedil, ki opevajo junake in dogodke francoske zgodovine v 8. in 9. stoletju, predvsem iz časa Karla Velikega. Temeljne ideje te epike so fevdalne in krščanske: zvestoba Bogu, Cerkvi in fevdalnemu gospodu. Verzi se povezujejo z asonanco, pozneje tudi z rimo; prvotni verz je deseterec, pozneje tudi dvanajsterec. Več verzov se sestavlja v kitice različnih dolžin.

Chansons de geste delijo običajno na več ciklov: cikel Karla Velikega, cikel Guillauma d'Orange in cikel Donna de Mayence. Najpomembnejši ep prvega cikla in sploh vse te epike je Pesem o Rolandu.

Pesem o Rolandu

Je francoski nacionalni ep. Obsega okoli 4000 desetercev z asonancami in je najstarejši del chansons de geste. Ep temelji na zgodovinskem dogodku iz leta 778, ko so med vračanjem Karlovih čet iz Španije zadnjo stražo pod Rolandovim poveljstvom napadli roparski krščanski Baski. Ta snov je predelana v duhu prve križarske vojne zoper Saracene, zato so na mesto Baskov stopili mohamedanski Saraceni, ki s pomočjo izdajalca Ganelona obkolijo Rolandovo četo. To snov oblikuje ep v treh delih: v prvem se spreta Ganelon in Roland, Ganelon zasnuje s pomočjo saracenskega kralja Marsila maščevanje; v drugem Saraceni zajamejo in pobijejo Rolanda z njegovo četo; v zadnjem delu se Karel Veliki maščuje nad Saraceni, jih premaga in kaznuje Ganelona. Celota je postavljena na nasprotje med krščanskimi Francozi in izdajalskimi pogani. Namesto usode odloča o vsem volja krščanskih junakov. Morala junakov je izrazito fevdalna.

Pesem o Cidu

Španska junaška epika je nastala najbrž pod vplivom francoskih chansons de geste. Od srednjeveških epov, ki so opevali zgodovinske ali legendarne španske junake, se je v celoti ohranila samo Pesem o Cidu. Vsekakor je mlajša od Pesmi o Rolandu. Ep mu je podoben, podlaga so ideje srednjeveškega krščanstva in fevdalizma, glavna junakova odlika je zvestoba suverenu. Ton je stvaren in resnoben, miselnost bolj 'realistična' kot v Pesmi o Rolandu. Ep velja za špansko nacionalno delo.

Pod imenom Cid (arabsko 'el Cid' pomeni gospodarja) opeva junaška dejanja don Rodriga Diaza de Vivar, ki je živel v drugi polovici 11. st. Ep opeva v 3735 verzih junakova dejanja v pesniško preoblikovani podobi: v prvem delu izgubi kraljevo naklonjenost zaradi obrekovanja in mora v izgnanstvo, nato se sam spopada z Mavri, osvoji Valencio in si spet pridobi kraljevo milost; v zadnjem delu se pripoveduje o poroki in nesreči njegovih hčera, Cid se maščuje nad krutimi možmi in doživi ponovno poroko hčera z bogatimi snubci.

Pesem o Nibelungih

Je največje delo nemške junaške epike. Nastala je v začetku 13. st. v Avstriji. Neznan pesnik je uporabljal krajše pesnitve, predvsem dve - eno o Siegfridovi smrti, drugo o propadu Burgundov; oboje je povezal v enoto. V njej je že opaziti vplive viteških romanov in sodobne viteško-dvorske kulture.

Tudi podlaga je zgodovinska, sega v čas preseljevanja narodov (5. st.), v čas bojev med Burgundi in Huni. V teku stoletij se je ta snov prepletla z bajkami, pripovedkami, pravljicami; nastali sta dve tradiciji - nordijska (skandinavska) in južna (nemška), iz te je nastala Pesem o Nibelungih. Celota razpade na dvoje delov: prvi opeva poroko junaka Siegfrida z burgundsko kraljično Kriemhildo in hkratno poroko njenega brata Guntherja z islandsko kraljično Brunhildo; med ženama nastane spor, Guntherjev zvesti vazal Hagen ubije Siegfrida; drugi del pripoveduje o maščevanju Kriemhilde, ki se drugič poroči s hunskim vladarjem Atilo, zvabi na svoj dvor Guntherja, Hagena in burgundske vazale, nato pa jih ukaže pobiti, a pri tem tudi sama najde smrt.

Ep je značilen splet predfevdalnih motivov, ki spominjajo na grške mite (krvno maščevanje), pravljic (Siegfridov boj z zmajem) in sodobnejšega krščansko viteškega časa. Ep je spesnjen v nibelunškem verzu in kitici.

Pesem o Igorjevem pohodu

To starorusko besedilo je edini ohranjen primer slovanskega epa. Ohranilo se je v rokopisu iz 15. st. V moskovskem požaru leta 1812 je rokopis zgorel, od tod poznejši dvomi, ali ne gre za mlajši ponaredek. Vendar je veljavnejše mnenje, da je delo nastalo okoli leta 1200, takoj po dogodkih, ki jih opeva. Leta 1184 je knez Igor iz Novgoroda šel v boj s Polovci, bil premagan in ujet, nato pa zbežal iz ujetništva.

Ep je kratek, napisan v ritmizirani prozi, epska osnova je šibka, ker jo pesnik prepleta z refleksivnimi, lirskimi in poučnimi deli. Ideje so krščansko fevdalne, enotnost ruskih knezov in njihov boj zoper poganske Tatare je osrednja tema.

Islandske sage

Iz junaške tradicije so v nekaterih evropskih srednjeveških slovstvih namesto obširnih epov nastajale krajše prozne pripovedi - islandske sage. Te so daljše ali krajše pripovedi v prozi; nastale so na Norveškem, predvsem pa na Islandskem. Zapisali so jih v 12. in 13. st. Poročajo o dogodkih iz časov naseljevanja Islandije, deloma pa tudi o starejših, mitično preoblikovanih časih.

Snovi in ideje izvirajo iz okolja prvotnih plemenskih skupnosti in rodovnega plemstva, tj. predfevdalne družbe in nastajajočega fevdalizma v posebnih nordijskih razmerah. Nekatere sage posegajo v motiviko evropskih junaških epov in pripovedk, pa tudi pravljic. Pomemben motiv je krvno maščevanje. Bogate so z dialogi. Med najbolj znane sage sodita saga o Njalu in saga o Hrafnklu.

Španske romance

Po letu 1200, ko je srednjeveška epika dosegla vrh, je sledil upad. Epi so se začeli razpuščati v popularne prozne pripovedi, iz katerih so v poznem srednjem veku začele nastajati t. i. 'ljudske knjige'. Drug način razvezovanja junaških epov je bil ta, da so začele njihove snovi prehajati v krajše pripovedne pesmi - zlasti španske romance poznega srednjega veka.

Izraz 'romance' je v Španiji prvotno pomenil vsa pesniška dela, napisana v ljudskem romanskem jeziku namesto v latinščini. Polagoma so označevale kratke epsko-lirske pesmi, sestavljene v obliki šestnajstercev ali osmercev, zvezanih z asonancami. Večina danes znanih romanc je nastala verjetno šele v času od 13. do 15. st. V času renesanse se je zanimanje zanje izredno razmahnilo, izbrali in izdali so jih v več zbornikih, t. i. 'romanceros'. Sočasno so začeli pisati izobraženi pesniki umetne romance z najrazličnejšo tematiko (Lope de Vega, Luis de Gongora itd.)

Snovi poznosrednjeveških romanc so največkrat vzete iz časov stare Španije, bojev krščanskih Špancev z Mavri; druge romance so ljubezenske, napol lirske ali včasih humorne. - Med najbolj znanimi so romance o Cidu, ki sestavljajo ciklus; od Pesmi o Cidu se razlikujejo z drugačno, ljubezensko motiviko, ki jo je vrsta dramatikov uporabila kasneje za drame o Cidu (Corneille). Iz starošpanske in mavrske zgodovine sta zajeti romanci Zgubljeno kraljestvo in Osvojitev Alhame.

Trubadursko pesništvo

Označuje poezijo, ki se je v romanskih in nekaterih germanskih (zlasti nemških) deželah razvijala od 11. do 14. stoletja; nastala je v Provansi okoli leta 1100, v obdobju socialnega, političnega in kulturnega vzpona viteštva kot pomemben del njegove nove kulture; hkrati z viteštvom se je nato razširila v severno Francijo, Nemčijo in Avstrijo, v Španijo, na Portugalsko, v severno Italijo in na Sicilijo (Kos 96).

Po mnenju starejših znanstvenikov naj bi na nastanek trubadurske poezije vplivala arabska ljubezenska lirika (prek mavrske Španije), po mnenju drugih je bil pomembnejši vpliv romanske ljudske lirike, spet tretji opozarjajo na vpliv rimske ljubezenske poezije (povezava z Ovidijevo poezijo); nekateri jo povezujejo tudi v odvisnost od vagantske poezije — najverjetneje so bili pomembni vsi ti vplivi (96).

Izraz trubadur izvira iz provansalskega glagola "trobar" (najti) in pomeni najditelja novih napevov ali viž; trubadurji so označevali pesnike in pevce, ki so ustvarjali in širili trubadursko poezijo; v nasprotju s t. i. žonglerji (potujočimi ljudskimi pevci) so bili večinoma viteškega rodu; trubadurji so skladali tudi glasbo za svoja dela, pesmi pa so izvajali ob spremljavi na posebno vrsto viole; trubadurska poezija je bila namenjena dvorom, središčem viteškega življenja (97).

Glavni vrsti te poezije sta bili ljubezensko in socialno aktualno pesništvo; ljubezenska lirika je temeljila na t. i. dvorskem ali viteškem pojmovanju ljubezni, ki je vsebovalo vrsto natančnih predpisov o razmerju med ljubimcem in njegovo damo (podobno razmerju med fevdalnim gospodom in njegovim vazalom, v katerem je dama vitezov "gospod", vitezova ljubezen pa je bila fevdalna "služnost"); socialno aktualna poezija je obsegala večidel moralno-politične razmere (tudi v Cerkvi) in satirično prikazovala osebe in stanove (97).

Najbolj znamenite oblike v trubadurski poeziji so bile (97):

• kancona (5—10 kitic s poljubnim številom verzov; verz je enajsterec, včasih trinajsterec ali sedmerec, rima je komplicirana),
• sestina (6 kitic; vsaka kitica 6 verzov, desetercev ali enajstercev; rime ni bilo; v določenem zaporedju so se ponavljale sklepne besede verzov),
• ballada (plesna pesem),
• alba (svitanica ali jutranja pesem; opevala je jutranje slovo ljubimcev s pogostim refrenom "alba", tj. zarja),
• serena ali serenada (večerna pesem z refrenom "sera", tj. večer),
• pastorella ali pastoreta (pastirska pesem v obliki dialoga med vitezom in pastirico)

Te oblike so tematsko večidel spadale k ljubezenski liriki, medtem ko je bilo skupno ime za socialno aktualne pesmi sirventeza; pozneje pa je ta izraz označeval posebno verzno obliko iz kitic s tremi ali petimi verzi (97).

Predstavniki trubadurske poezije v Provansi so bili (97—98):

• Guillaume iz Poitiersa (velja za prvega trubadurja; uvajal je že kult viteške ljubezni, pisal pa tudi močno senzualne in neposredne erotične pesmi),
• Jaufré Rudel (svojo ljubezen, princeso iz Tripolisa, je opeval v znameniti kanconi o "ljubezni daljni),
• Bernart de Ventadorn (opeval je strogo poduhovljeno ljubezen),
• Bertran de Born (pisal je bojevite kancone, v katerih slavi bojnega viteškega duha z grobimi, a slikovitimi potezami),
• Arnaut Daniel (mojster hermetične formalne poezije, izvedene zlasti v sestini),
• Marcabru,
• Peire Vidal.

V Nemčiji je eden prvih viteških pesnikov, na katere je vplivala provansalska poezija, Dietmar von Aist, ki je napisal prvo nemško albo; sledili so mu številni viteški pesniki do 14. stoletja, med njimi največji je bil Walther von der Vogelweide (ok. 1160—1230), ki je pisal ljubezenske pesmi v duhu viteške ljubezni, ob tem se je posvečal moralno refleksivni, poučni in satirični družbenoaktualni pesmi, v zadnjih letih pa se je ukvarjal z versko poezijo — ena izmed njegovih zadnjih del je Žalostinka, ki toži nad propadom viteštva; von der Vogelweide velja za največjega nemškega pesnika vse do nemške klasiki v 18. stoletju (98).

V severni Franciji je bil med avtorji nove viteške poezije osrednji pesnik Chrétien de Troyes; v S Franciji se je vpliv trubadurske lirike uveljavil predvsem tako, da se je z drugimi tokovi spojil v novo tvorbo viteških romanov (98).

Viteški roman

Viteški romani so bili najprej pisani v verzih, nazadnje tudi v prozi, in so poleg trubadurske poezije najpomembnejša oblika dvorske viteške književnosti po letu 1100; tovrstni romani so se najprej razvili v severni Franciji, od tod so se v prevodih in predelavah širili v Nemčijo, Anglijo, Italijo, Španijo in na Portugalsko; viteški romani so nastajali na viteških dvorih in so s svojimi temami predstavljali takratno viteško kulturo, tako so dobili tudi drugo ime, in sicer dvorski romani(98).

Podobno kot chansons de geste so viteški romani pripovedne pesnitve, a brez neposrednega zgodovinskega ozadja; po snovi so bližje mitu, pripovedkam in pravljicam, predvsem pa z drugačno socialno in moralno miselnostjo; v središče je postavljena ljubezenska motivika (najbrž vpliv trubadurske poezije) — junaki so vitezi, ki služijo svoji dami, zanjo opravljajo junaška dela in iščejo avanture, da bi se izkazali vredne viteške časti in damine naklonjenosti; viteška junaštva so individualna in se ne izkazujejo v velikih bojnih spopadih, a s pomočjo izjemnih dogodkov, ki so večidel pravljični, fantastični ali magični; ideje viteških romanom v sebi odsevajo idealne in ne zmeraj realne oblike viteškega življenja, predvsem pa dvorskoviteško ljubezen, željo po pustolovščinah in tudi religiozno domišljijo (99).

Verzna oblika so bili dvanajsterci (aleksandrinci) in zlasti osmerci, paroma rimani; slog je bil lahkotnejši in pogovorno gibek v primerjavi z junaškimi epi; v 13. stoletju so viteške romane razvezali v prozo; snovi so zajemali iz treh zelo različnih izvirov — iz mitično-zgodovinskih tradicij antike, iz keltskih bajk, pripovedk in pravljic ter iz grško-orientalskega pripovedništva; po različni snovi so viteške romane že v 12. stoletju delili na različne cikle, glavna sta bila klasični in bretonski (99).

V klasični cikel spadajo po svoji antični motiviki viteški romani o Aleksandru Velikem, Tebah, Troji in Eneju, ki so nastali sredi 12. stoletja iz antičnih izvirov; Roman o Aleksandru (ok. 1150) je nastal po poznoantičnem proznem romanu Psevdokalisten — Aleksandrove prigode so prenesene v viteški svet; podlaga za Roman o Tebah je bila Stacijeva epska pesnitev o sedmerici zoper Tebe Tebaido, predelava je bila narejena v viteškem duhu; podobno obravnava trojansko snov Roman o Troji (ok. 1165); Roman o Eneju je viteška obdelava Vergilijeve Eneide (99).

Bretonski cikel je nastal na temelju keltskih snovi, in sicer z romani o kralju Arturju in vitezih okrogle mize, o svetem gralu, Tristanu in Izoldi ipd.; francoski dvorskoviteški pesniki so snovi prevzeli iz prozne latinske zgodovine Britanije (Geoffrey of Monmouth) in jih povezali s trubadursko poezijo in idejami viteške kulture; glavni predstavnik novega tipa romana je bil Chrétien de Troyes (99).

Chrétien de Troyes

Chrétien de Troyes (ok. 1140—ok. 1180) je najprej predelaval Ovidija, napisal izgubljeni verzni roman o Tristanu in Izoldi, kasneje pa se je lotil obdelave osrednjih motivov keltskega cikla; ohranjeni romani so Erec in Enide, Yvain, Lancelot, Cligès, Contes del Graal; značilen je predvsem Yvain ali vitez z levom, ki pripoveduje o dogodivščinah Arturjevega viteza Yvaina pri čudežnem studencu, o njegovi poroki z damo viteza, ki ga je moral ubiti, nato pa o tem, kako je prelomil dami dano obljubo in se za kazen moral klatiti po svetu, dokler ni z junaškimi prigodami dosegel njene milosti; verz teh romanov je osmerec, slog je lahkoten in včasih ironičen (100).

Njegovi romani so doživeli velik odmev zlasti v nemški književnosti, kjer so jih svobodno prepesnjevali; največji nemški srednjeveški epik Wolfram von Eschenbach je po Chretienovem romanu Contes del Graal in še po drugih virih združil zgodbi o čistem vitezu Parzival in o skrivnostnem gralu v svojem glavnem delu Parzival (100).

Roman o Tristanu in Izoldi

Osnova za mnoge romane o usodni ljubezni med Tristanom in Izoldo je bila samostojna pripovedka iz keltskega pripovednega izročila; med prvimi obdelavami je bil Chretien de Troyes s tekstom, ki je izgubljen; samo delno sta se ohranili verziji Beroula in Thomasa de Bretagne, ki je prvotni erotični motiv spremenil v duhu viteške ljubezni, zakonolomski zvezi med Tristanom in Izoldo, ženo kralja Marca, je podelil vzvišen, usoden pomen (100).

Po Thomasovi verziji je nastal nedokončan verzni roman Gottfrieda von Strassburga (13. stol.), kjer je erotična tema dobila mistično-verski pomen; prozni roman o Tristanu in Izoldi nastane v Franciji ok. leta 1220 (100),

Motivika antičnih pustolovsko-ljubezenskih romanih, ki je prihajala iz grško-bizantinskih virov, se je pomešala s sestavinami orientalskih zgodb iz Biblije — v 12. stoletju tako nastane verzni roman Floire in Blancheflor z zgodbo o ljubimcih, ki ju okoliščine ločijo, dokler se po dogodivščinah v orientalskih deželah srečno ne najdeta in poročita; podobna je krajša zgodba Aucassin in Nicolette — značilnost tega dela je menjava proze in verzov, od tod oznaka "chante-fable" (100—101).

Dramatika

Dramatika je v srednjem veku nastala in se razvijala predvsem v Franciji, Angliji in Nemčiji, v Belgiji in na Nizozemskem, pa tudi v Španiji in Italiji; povsod so se izoblikovale podobne vsebinske in oblikovne značilnosti; po temah in idejah je verska, cerkvena in krščanskomoralistična — ta prevladujoči tip običajno imenujemo duhovne igre (101).

V dobi renesanse so srednjeveško dramatiko začeli omejevati ali celo preganjati (103).

Duhovne igre

Tovrstne igre so nastale iz obredov srednjeveške Katoliške cerkve ob božičnih in velikonočnih praznikih, ko so duhovniki posamezne prizore iz evangelijev ponazarjali s pomočjo dialoga in petih himen (oboje v latinščini); začetna stopnja duhovnih iger se imenuje tudi liturgična drama in se je v Franciji pojavila že v 10. stoletju; najstarejša oblika teh dram so bile velikonočne in nekoliko mlajše božične igre; iz velikonočnih, ki so predstavljale Kristusovo trpljenje in križanje so se pozneje razvile t. i. pasijonske igre (101).

Liturgične drame so se začele počasi širiti in so se tako napolnile tudi s posvetnimi vložki, zato so jih iz cerkve prenesli na trg pred cerkvijo, pozneje pa na mestne ulice in trge; tu so jih uprizarjali v različnih oblikah (na vozovih, v procesijah, zlasti pa na simultanem odru, na katerem so bile druga poleg druge postavljene dekoracije za vse prizore, ki so predstavljale predvsem pekel, Jeruzalem in nebesa (101). Obenem so duhovne igre začeli namesto v latinščini igrati v ljudskih, romanskih in germanskih jezikih in poleg prvotnih zvrsti so se izoblikovale nove — pasijonske igre, misteriji, mirakli, moralitete (101).

Misteriji so bile dramatizacije svetopisemskih zgodb, njihov namen je bil s prizori Svetega pisma ilustrirati krščanski nauk o izvirnem grehu, Kristusovem prihodu in odrešenju (Igra o Adamu s prizori Adama in Eve, Kajna in Abela ter prerokov). Dramaturgija misterijev je bila preprosta — niz prizorov, brez posebne dramatičnosti, pretežno na pripoveden način predstavljene osebe in dogodki; njihov name je bil verskopoučen, deloma celo s komičnimi vložki; napisani so bili v verzih s pevskimi točkami (101—102).

Mirakli so bile krajše igre, ki so po legendah, pripovedkah in eksemplih prikazovale zgodbe o čudežih, storjenih ne priprošnjo svetnikov in Matere Božje; bili so pomembni zlasti za Francijo, kjer se je ohranilo 40 miraklov, najbolj znano delo je mirakel o Teofilu, ki ga je ustvaril pesnik Rutebeuf in predstavlja zgodbo duhovnika, ki proda dušo hudiču in je nato rešen s pomočjo Matere Božje; v motiviki je mogoče prepoznati eno zgodnjih različic legende o Faustu (102).

Moralitete so se izoblikovale v poznem srednjem veku (15. stol.) kot tip versko moralističnih iger na alegorični podlagi; abstraktne personifikacije so na odru predstavljene krščanske čednosti in človeške pregrehe, predvsem v obliki boja za človekovo dušo; najpomembnejša je moraliteta Slehernik — glavni junak je 'Slehernik', tj. prispodoba za grešnega človeka, ki mora v igri umreti, pa si išče pomoči pri alegorično prikazanih čednostih zoper prav takšne pregrehe, dokler ga božje usmiljenje ne odreši (102).

V Španiji so iz srednjeveških misterijev in moralitet nastale baročne versko alegorične igre, t. i. autos sacramentales (103).

Posvetne igre

Poleg duhovnih iger se je v srednjem veku polagoma razvila tudi posvetna dramatika; Francoz Adam de la Halle je že v 12. stol. napisal posvetno igro s pastirsko-viteško ljubezensko motiviko Robin in Marion, nato pa še satirično-pravljično Igro o uti. Posvetne igre so bile razmeroma redke vse do 15. stol., ko se je predvsem v Franciji razvila zvrst komične igre (t. i. farsa); farse so morda nastale iz starih antičnih ljudskih oblik gledališča, t. i. mimov, iz dramskih besedil, ki so jih prenašali potujoči pevci in žonglerji, iz starih germanskih predkrščanskih obredov v zvezi z letnimi časi ali pa iz komičnih prizorov v misterijih in miraklih, ki so bili na začetku nekakšni šaljivi vložki in so se pozneje osamosvojili; francoska farsa se je v 15. stol. razvila v samostojno komično igro s potezami preproste burke, hkrati pa kot satirična podoba srednjeveških stanov, zlasti meščanstva, trgovcev in pravnikov (102—103).

Farse so vplivale na renesančno in klasicistično komedijo 17. stol., zlasti na Molierja (103).

Burka o jezičnem dohtarju

Je najpomembnejša farsa in je najbrž nastala v letih 1464 do 1469, prvič pa je bila natisnjena leta 1485 (avtor je neznan); naslovni junak je goljufiv advokat, ki najprej prelisiči omejenega trgovca, nato pa postane tudi sam žrtev še bolj prevejanega ovčarja; smisel celote, ki uporablja učinkovita sredstva situacijske in besedne komike, je satira na meščanske, srednjeveške stanove; napisana je v verzih, liki so tipizirani, potek dejanja je nagel in živahen (103).

Tovrstne farse so večinoma nastajale na podlagi krajših šaljivih pripovedi v verzih, ki so jih v Franciji imenovali fabliauji.

Sladki novi slog in Dante

Izraz Dolce stil nuovo označuje posebno smer in obdobje poznosrednjeveške poezije, kot se je izoblikovala v Italiji v drugi polovici 13. Stoletja. Nova smer se je razvila na podlagi provansalske poezije, ki se je v 12. In 13. stoletju razširila iz Provanse v severno Italijo in na Sicilijo. Trubadurska poezija se je ob stiku z drugačnimi italijanskimi socialnimi in kulturnimi razmerami spremenila zlasti vsebinsko. V Bologni, kjer je bila znamenita univerza, in nato v Firencah se je oplodila z novimi idejami visokosrednjeveške teologije in filozofije. Hkrati je nanjo vplivalo tudi drugačno družbeno okolje, namesto dvorskega viteštva je prešla v okolje mestnega plemstva in visokega meščanstva. Lirika Sladkega novega sloga, ki se je formirala iz takšnih spodbud, je temeljila predvsem na novem pojmovanju ljubezni. Ljubezen ni več fevdalno razmerje med damo in njenim vitezom, ampak nadnaravna sila v teološko-filozofskem smislu, izraz božanskega v človeku, tako da je ljubljena ženska (npr. Dantejeva Beatrice) njeno poosebljenje oz. simbol. To alegorično-mistično pojmovanje ljubezni se je nato združilo še z drugimi, splošnejšimi temami, ki so bile za Italijo 13. In 14. stoletja bistvene, a so znatno presegale obzorje trubadurske lirike: vprašanje enotnosti in neenotnosti Italije, razmerje med papeštvom in cesarstvom, moralna vprašanja, itd. Nova vsebina sladkega novega sloga se je izražala večinoma v oblikah, prevzetih iz trubadurske tradicije, na primer v kanconi, ballati, sesini, itd. Vodilna oblika je postal sonet, ki se je najprej pojavil verjetno v sicilski trubadurski šoli. Glavni pesniki sladkega novega sloga so bili Guittone dArezzo, Guido Guinizelli, Guido Cavalcanti, predvsem pa Dante. Za utemeljitelja šole velja Guinizelli (ok. 1240-ok. 1276) iz Bologne. Prvi je ljubljeno damo opeval v duhu simbolične poduhovljenosti. Ohranjenih je nekaj njegovih sonetov in kancon (najpomembnejša kancona je Al cor gentil ripara sempre amore). Guido Cavalcanti (ok. 1255-1300) iz Firenc je to pojmovanje filozofsko poglobil. Bil je prijatelj Danteju.

Dante Alighieri

Sladki novi slog je dosegel vrh in se končal z Dantejem, največjim pesnikom srednjega veka. Rodil se je leta 1265 v Firencah v skromni plemiški družini, devetleten je baje spoznal Beatrice Portinari in se vanjo zaljubil, jo ljubil še po njeni poroki z drugim in po njeni smrti (1290). Poročil se je z Gemmo Donati, sodeloval v političnem življenju Firenc. Leta 1302 je bil izgnan. Odtlej je živel v različnih italijanskih mestih, predvsem v Veroni. Umrl je leta 1321 v Ravenni. Tu je tudi pokopan. Pisal je v latinščini in italijanščini, latinsko predvsem svoja znanstvenofilozofska dela, komentarje, itd., v italijanščini pa poezijo. Njegova filozofska, politična in moralistična dela so: Convivio, ki v italijanščini obravnava moralno-filozofska vprašanja, De volgari eloquentia, ki je latinska razprava o italjanskem pesniškem jeziku, Monarchia, ki je latinsko delo o političnih problemih, zlasti o rimsko-nemškem cesarstvu. Pomembnih je še 13 ohranjenih pisem, zlasti zadnje, kjer razlaga Božansko komedijo. Glavni pesniški deli sta poleg posameznih kancon in sonetov Novo življenje in Božanska komedija.

Novo življenje

Zbirka Novo življenje spada v Dantejevo mladostno dobo. Nastala je okoli leta 1292. Sestavljena je iz 31 pesmi, predvsem sonetov in kancon, spremlja jih prozni tekst, ki razlaga nastanek posameznih pesmi in jih komentira. Celota je zgrajena tako, da so pesniški teksti kronološko razvrščena ilustracija Dantejeve ljubezni do Beatrice. Opevajo začetek ljubezni, ponovna srečanja, simbolično poveličujejo njen lik, doživljajo njeno smrt in nato izrekajo zvestobo njenemu spominu. Na koncu stoji napoved večjega pesniškega dela, ki naj bi jo proslavilo, to je Božanska komedija.

Božanska komedija

Izvirni italijanski naslov je bil La comedia. Boccaccio je tej oznaki dodal še pridevek divina v znak njene posebne pomembnosti. Pojem komedija je Dante uporabil po splošni srednjeveški rabi, ki je s komedijo mislila na sleherno pesnitev, ki se začenja z nesrečami konča pa srečno. Nekaterim znanstvenikom, zlasti starejšim, je Božanska komedija veljala za ep, drugi (npr. G. Lukacs) so v njej videli vmesno obliko med epom in romanom. V duhu srednjeveške književnosti jo je mogoče pojmovati predvsem kot tipičen primer religiozno-alegorične pesnitve. Srednjeveška književnost je imela v visokem srednjem veku za sabo že obsežno tradicijo religioznega propovednega pesništva s snovmi iz Svetega pisma, legend in vizij. Prav tako je bila že od Prudencijeve Psihomahije naprej zelo razširjena alegorična poezija z versko, pa tudi s posvetno vsebino. Že pred Dantejem je doživela ljubezen pogosto alegorično-didaktično obravnavo. Najpomembnejši alegorični tekst z ljubezensko motiviko je bil francoski Roman o vrtnici, ki s številnimi alegorijami in hkrati psihološko razlaga ljubezen. Pisati ga je začel ok. 1240 Guillaume de Lorris v verzih, dokončal ga je šele ok. 1280 Jean Chopinel. Vrh teh literarnih zvrsti, združenih v novo, višjo in izvirno, celoto, je Božanska komedija. Dante jo je začel pisati leta 1307, končal jo je po letu 1313. Pesnitev je razdeljena na troje delov: Pekel (Inferno), Vice (Purgatorio) in nebesa (Paradiso). Vsak del šteje 32 spevov, z uvodnim šteje celotna pesnitev sto enot. V zgradbi se torej uveljavlja srednjeveška vera v mistiko števil, ki jo je krščanstvo sprejelo iz antike. Verzna oblika je tercina z enajsterci, urejenimi po triadnem načelu in zvezanimi z verižnimi rimami. Po svojem temeljnejm dogajanju je pesnitev alegorična, v prvi osebi spesnjena pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi pekel in vice v nebesa: pesnika (prispodoba za človekovo dušo nasploh) vodita na poti k odrešenju Vergilij (alegorija razuma) in Beatrice (simbol teologije ali tudi božje milosti). Tudi mnogo podrobnosti imajo skriven alegorični pomen. Vnedra je smisel doganjaja tudi čisto konkreten, dobeseden in epsko nazoren. Poleg tega vsebija celota zlasti v prvem delu, Peklu, številne orise junakov in življenjskih zgodb, ki niso alegorične, ampak neposredno pripovedne ali pa lirske (npr. zgodbe o Francesci da Rimini). Pri nastanku pesnitve so sodelovali številni literarni in filozofski vplivi (Biblija, Vergilij, sladki novi slog, …) Predvsem pa je delo nastalo iz Dantejevih osebnih, političnih, mkoralnih in ljubezenskih doživetij oz. iz stališč do problemov italijanske srednjeveške družbe (nasprotje med papeštvom in cesarstvom, neenotnost Italije, …). Zaradi svoje vsebinske pomembnosti in oblikovno-estetske skladnosti je Božanska komedija najpomembnejše delo srednjeveške književnosti.

Poznosrednjeveška poezija

Razvoj srednjeveškega pesništva se je v Italiji končal že v 14. Stoletju s prehodom v renesanso. V drugih evropskih deželah so živele teme, ideje in oblike srednjeveške dvorske, ljubezenske in didaktične poezije naprej, vendar so prehajale v obdobje razkroja. Trubadursko in viteško književnost so že v 13. Stoletju uničile križarske vojne zoper Albižane v Provansi. Podobno je učinkovalo počasno propadanje viteškega stanu in vzdig meščanstva. V Nemčiji je viteško pesništvo nadomestilo meščansko pesništvo t.i. mojstrov pevcev, ki so izvajali pesništvo na rokodelski, obrtni ravni z versko, didaktično in moralistično vsebino. Pomembnejša pesniška tradicija se je v 15. Stoletju ohranjala samo še v severni Franciji, kjer e cvetela poezija krajših oblik: lirskih balad, rondojev, madrigalov in trioletov. Pesnik takšne smeri je bil princ Charles dOrleans, ob njem še drugi. Nad vse je segel Villon, največji lirik poznega srednjega veka, obenem najpomembnejši francoski pesnik pred Ronsardom.

Francois Villon

Rodil se je okoli 1431 v Parizu. Študiral je na pariški univerzi, si pridobil naziv magistra, živel boemsko. Glavni deli sta Mali testament, nastal okoli 1456 in Veliki testament. V tega so vključene Villonove balade. Od teh so najbolj znane Balada o gospeh nekdanjih časov, Tožba lepe Orožarke in Balada o debeli Margot. Od pesmi, ki niso vključene v Veliki testament, je znamenita Epitaf v obliki balade, napisane za obsojene na vešala. Balada je bila v Franciji 14. In 15. Stoletja lirska oblika, sestavljena navadno iz 3 kitic, ki so štele po 8-12 verzov z rimami. Končala se je s štirivrstično poslanico. Villon je balado napolnil z vsebino, ki je verističen, včasih zelo drastičen, tudi v jeziku neposreden posnetek vsakdanjega življenja, zmeraj pa zvezan s temami njegovega nenavadnega življenja. Z zgodovinskega stališča je značilen dokument družbenega in duhovnega stanja v poznem srednjem veku.

Literatura

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.