Splošna primerjava slovenske in portugalske mladinske književnosti

Dodaj povezave
Iz Wikiverza

Uvod[uredi]

V času svojega študija sem moral za seminarsko nalogo narediti primerjalno analizo poučevanje mladinske književnosti na Portugalskem in v Sloveniji. Čeprav sem na tam preživel dobrih 9 mesecev, mi tega do potankosti ni uspelo storiti. Literaturo, tako portugalsko kot angleško, sem iskal tako pri profesorjih kot tudi pri študentih. Ker iskanje ni bilo uspešno, sem pobrskal tudi po spletu, a kaj drugega, kot nekaj podatkov o portugalski literaturi na splošno, nisem našel. Na srečo mi je na pomoč priskočila sošolka, ki mi je poslala tekst z naslovom Em que contexto surge a Literatura juvenil? (V kakšnem kontekstu se uporablja mladinska literatura?). Ta tekst je tako postal temeljna literatura s katero sem v tej seminarski nalogi operiral in jo nekako skušal povezati s slovensko književnostjo. Seveda sem jo še prej moral prevesti, saj je bila v portugalščini, kar ni bilo enostavno, saj je moje razumevanje tega jezika še vedno v povojih. Za slovensko mladinsko književnost je bilo literaturo lažje najti, predvsem so mi v pomoč prišli teksti dr. Milene Mileve Blažić. Poudaril bi predvsem članek, ki ga je objavila v Simpoziju OBDOBJA 28 z naslovom Infrastruktura slovenske mladinske književnosti. Ne rabim posebej poudarjati, da mi je v veliko pomoč prišla tudi wikipedija, kjer poteka obsežen projekt o slovenski mladinski književnosti, ki ga vodi že prej omenjena dr. Blažićeva. Ta projekt je zagotovo najbolj uporabna, pregledna in pravzaprav temeljna literatura o slovenski mladinski književnosti, ki je dostopna vsem.

Mladinska književnost[uredi]

Mladinska književnost v Sloveniji je nadpomenka za dve področji, in sicer za področje ustvarjanja za otroke (od rojstva do 12. leta) in mladostnike (12.–18. leta), kjer je treba upoštevati cum grano salis, kar pomeni, da so letnice le informativne. Področje je obenem integralni del polisistema, kot so družba, kultura, jezik in književnost. Le-ta ima funkcije, ki so medsebojno povezane ter soodvisne od drugih sistemov, npr. slovenske književnosti, primerjalne književnosti, prevajalstva, bibliotekarstva in sorodnih področij. (Blažić 2009). Podobna delitev velja tudi za Portugalsko, saj se mladinska književnost imenuje Literatura infantil y juvenil, kar v slovenskem prevodu pomeni literatura za otroke in mladostnike.

Didaktično-pedagoški vpliv mladinske književnosti[uredi]

Tako v Sloveniji kot tudi na Portugalskem pravijo, da se je treba zavedati, da je in mora biti literatura za otroke in mladino predmet študija oz. strokovnega izobraževanja učiteljev. Otroško literaturo je treba ponuditi kot umetnost in "užitek". Umetnost, ker je rezultat avtorjeve estetike in užitek, ker je lahko čudovita izkušnja za otroke, kjer lahko potujejo v druge dimenzije in raziskujejo nov (svoj) svet. Pedagoška perspektiva za raziskovanje-poučevanje otroške literature strmi k obrnitvi pozornosti bodočih učiteljev k raznolikosti, tako, da lahko knjigo učenci uporabljajo tudi za proste, vesele dejavnosti kot tudi umetnost. Otroška literatura je pomembna zaveznica pedagoške prakse, ki vključuje branje, pisanje in zlasti razvoj raziskovalnega in kritičnega odnosa učencev. Poleg tega vidika, je še mnogo drugih, ki so prav tako pomembni. S pripravo pedagoških delavcev za delo s knjigo, je v šolskem okolju lažje razumevati zgodovinske in socialne vidike ljudi, učiti in gledati v vesolje podob in znakov sodobnega sveta. S tem se tudi lažje zavedaš, razumeš vedenje in stališča učencev. Drug relevanten dejavnik za pozornost s tega vidika je oblikovanje nacionalnega učnega načrta, ki so ga na Portugalskem uzakonili 20. decembra 1996 (Lei 9394-1996 – zakon o direktivah in osnovami za šolstvo). Tukaj je in mora biti literatura obravnavana kot pomembno orodje za začetek razprave in vprašanja, kot so kulturna raznolikost, etika … S tega vidika ne moremo ignorirati besedilne podpore, saj le-ta v vsakem obdobju temelji na tehnoloških dosežkih, vrednotah in normah družbe v tem času. Študij otroške literature na Portugalskem proučuje, kako se človek nanaša na druge in njihovo okolje. Zaradi tega je pomembno najti ustrezna sredstva za razširjanje istega besedila v razredu. Zaradi razvoja družbe se zato uporabljajo vedno nove metode in novi besedilni mediji, kot je npr. splet. S tega vidika lahko literatura pravzaprav preneha biti umetnost, po drugi strani pa odpira, skozi nove interpretativne možnosti za učitelje, da le-ti te nove možnosti še bolj natančno preučijo in z njimi ustvarjajo in jih uporabljajo.

Zgodnje bralno razumevanje in poučevanje literature[uredi]

Branje je dejavnost, ki zahteva koncentracijo, spoštovanje, refleksijo, primerjanje in predvidevanje. Vse te intelektualne navade namreč spodbujajo k oblikovanju misli. Ta proces, ki predvsem spodbuja razmišljanje, je zelo pomemben, saj rekonstruira otrokov um in mu da nek ritem branja. Zato je to zelo pomembna dejavnost in v na začetku igra osrednjo vlogo pri oblikovanju in razvoju dobrih bralcev, ki kasneje zaradi tega postanejo tudi kritični.

Učitelj mora upoštevati, da je uspešnost branja odvisna od:

  • sposobnosti identifikacije besede;
  • znanje jezika šolanja;
  • individualno izkušnjo branja;
  • izkušnje in znanje kulture v kateri bralec živi.

Otrok obvlada branje ko:

  • prepoznava osrednjo temo;
  • zna povezati podatke v besedilu;
  • zna razlikovati med fikcijo in realnostjo;
  • zna identificirati in razlikovati med vzroki in posledicami (problemi / rešitevami);
  • zna pripraviti zaključke.

Literarni tekst na začetku[uredi]

Dobra literatura v prvih letih šolanja tista, ki je kreativna in obenem preprosta: besedilo mora biti ustrezno za vsako mentalno strukturo. Zelo pomembno je poezija, saj naredi prelom z resničnim življenjem. Pomembna je dobra komunikacija, saj zaradi tega učenci želijo brati. Knjiga mora učencem postati v užitek, saj bodo potem otroci čutili potrebo po branju in obravnavi različnih besedil. Cilj šole je otrokom približati navade branja in jih narediti dobre bralce.

Realnost[uredi]

Šolski kurikulum bi lahko postal ovira, saj je tam piše kaj in kako se je treba naučiti in to za otroke ni naravno. Obstaja tudi pomanjkanje dejavnosti, ki vključujejo ustvarjalno interpretacijo besedil, poleg tega je prisotno tudi pomanjkanje vrst žanrov oz. dobrih avtorjev. Pomembno je oblikovanje kritičnega bralca, saj bo postal odrasel bralec, kritičnost pa mu bo pomagala sprejeti oz. zavržti ideje.

Mladinska književnost v prvi triadi (Portugalska)[uredi]

Pomembno je razviti glavne aspekte otroškega glasu:

  • izgovorjava rim;
  • petje rim;
  • petje pesmi;
  • igranje kratkih pesmi;
  • in eksperimentirajte z vokalnimi zvoki.

Otroška literatura je pomembna saj odpira nov prostor za eksperimentiranje, za fantazijo in domišljijo, spodbuja učenca k iskanju razlogov in rešitev za težave, ki se v literaturi lahko pojavijo, spodbuja veselje do branja, pisanja ter užvanje ob obravnavi, učenci razvijajo svoje estetske in evalvacijske ocene in nenazadnje poziva k ustvarjalnosti in kritičnosti.

Literarno besedilo (otroci od 1 do 2 let):[uredi]

  • zgodbe oz. besedila morajo biti kratka;
  • literarno besedilo mora vsebovati ilustracije (prikazovanje predmetov, pokrajin in oseb), ki morajo biti vizualno preproste in otroku privlačne;
  • bolj pomemben kot vsebina je ton glasu;
  • priporoča se uporaba različnih materialov (les, plastika, blago), prednjači pa uporaba lutk, ki omogoča otrokom, da se jih dotikajo, se z njimi igrajo.

Literarno besedilo (3 do 4 leta):[uredi]

  • zgodovina v zgodbi se mora odviti hitro, literatura mora imeti malo teksta, enostavna zgodba, malo oseb;
  • otroci v the letih imajo najraje zgodbe o živalih, ljudeh;
  • ilustracije morajo biti velike, z malo detajli;
  • zgodbe morajo biti povedano lepo počasi, da bo otrok lahko sledil;
  • najbolj aktualne so še vedno lutke, otroci imajo radi tudi glasbo.

Literarno besedilo (5 do 6 let):[uredi]

  • literatura morajo vključevati zgodbe, prigode iz vsakodnevnega življenja, saj so otrokom tako bližje;
  • pri ilustracijah še vedno prevladujejo slike z nič oz. malo teksta;
  • zgodbe je treba prebrati na čimbolj zanimiv način – z različnimi glasovi, toni;
  • knjige morajo imeti zanimive a preproste strani.

Zgodovinski pregled mladinske književnosti na Portugalskem in v Sloveniji[uredi]

Predobdobje od 1550–1850[uredi]

V Sloveniji je otrok oz. mladostnik v tem obdobju le posreden naslovnik (Trubar, Krelj), predvsem v neliterarnih besedilih z versko ali poučno (Vodnik) vsebino. V času romantike in realizma so številna besedila v procesu literarne recepcije postala mladinska (France Prešeren: Povodni mož, Fran Levstik: Martin Krpan). Omembe vredne mladinske literature na Portugalskem v tem obdobju ni bilo oz. o njej nisem našel ničesar, lahko pa omenim Luís de Camões-a, ki je nekakšen portugalski Prešeren.

19. stoletje[uredi]

Na Portugalskem je konec 19. stoletja že zaslediti kar nekaj literature namenjene mladostnikom in otrokom. Leta 1876 je João de Deus izdal Cartilha Maternal, kar v prevodu pomeni Materine zgodbe. Sledili so mu Teófilo Braga, ki je 1883 in 1885 izdal Contos Tradicionais do Povo Português (Portugalske ljudske pravljice) in José Travasso Lopes, ki je ob koncu stoletja (1899) napisal oz. zapisal Os Contos da Avózinha (Babičine zgodbe). V Sloveniji je to, sicer mnogo desetletij kasneje, storila Kristina Brenkova, ki je v zbirki Babica pripoveduje zbrala in uredila slovenske ljudske pripovedke. V tem času (1883) je na Portugalskem izšla tudi prva zbirka poezij (Tesouro Poético da Infância), ki jo je napisal Antero de Quental in bi jo lahko prevedel kot Zaklad otroške poezije.

Leto poprej je Maria Amália Vaz de Carvalho prevedla pravljice Andersena in Grimma (Contos para os Nossos Filhos). Kot zanimivost, Andersen je bil v slovenščino preveden v začetku druge polovice 19. stoletja in je bil objavljen v časopisu Cvetje iz domačih in tujih logov (1861–68), ki ga je ustanovil Anton Janežić. Konec tega obdobja sta na Portugalskem izhajali tudi dve reviji za otroke in sicer 1892 O Almanaque da Infância (almanah otroštva) in 1883 Jornal da Infância (časopis otroštva). V Sloveniji je bilo v tem času obdobje, ki ga imenujemo Drugo obdobje mladinske književnosti in je trajalo od 1948/1850 do 1900, tako da govorimo o približno istih letnicah. Takrat se je pri nas razvijala predvsem posvetna mladinska književnost – začneta izhajati Vedež: časopis za šolsko mladost (1848–1850), ki mu je uredoval Ivan Navratil, slovenski jezikoslovec češkega rodu in VertecItalic text (1871-1944/45).

Pomembnejša pisatelja v tem obdobju sta Levstik (Otročje igre v pesencah, objavljene v Levstikovih zbranih spisih, 2. zv., 1891, še prej - leta 1880 - pa v reviji Vertec) in Stritar. Od leta 1887 so že izdajali okrog trideset zvezkov v Knjižnici za mladino, ki jo je urejal E. Gangl. Gangl je izdajal še Zbrane spise za mladino v 7. zvezkih (1909–1923), v katerih je objavljal pripovedne spise in pesmi. Ob koncu 19. stoletja so se v Sloveniji že začele pojavljati prvine sekundarne literature, npr. kritike, ocene, poročila, beležke ipd. zapisi o knjigah, tudi v Ljubljanskem zvonu, npr. F. Levec, A. Žumer, A. Kosi, A. Aškerc in anonimno, medtem ko na Portugalskem tega ni zaslediti. V tem času se v Sloveniji začne razvijati tudi ilustracija, vendar lahko o ilustriranih knjigah za otroke govorimo šele od leta 1911 naprej (F. Milčinski, Pravljice, ilustratorja Gvido Birolla in Maksim Gaspari).

Začetek 20. stoletja[uredi]

Po prvi svetovni vojni pomembnejše zgodbe za otroke napišejo: Aquilino Ribeiro - O Romance da Raposa, 1924 (Lisičja romanca), Irene Lisboa - Treze Contarelos, 1927 (Tri zgodbe), Fernanda de Castro - Mariazinha em África, 1925 (Metka v Afriki), Virgínia Lopes Mendonça - Aventuras do Mosquito Zigue-Zague, 1936 (Prigode komarja Cik-Caka), Maria Lamas - A Montanha Maravilhosa, 1933 (Čudovita gora) in José de Lemos - O sábio que sabia tudo, 1944 (Modrec, ki je vedel vse).

V Sloveniji je ta čas najbolj dejaven in pomemben Oton Župančič, po komer se to obdobje (1900-1950) tudi imenuje. V letih od 1894 do 1899 je objavljal z različnimi psevdonimi v katoliških mladinskih listih Vertec in Angelček, nekaj tudi v Domu in svetu. Od leta 1900 do 1903 je objavljal otroške pesmi s svojim pravim imenom v liberalnem otroškem listu Zvonček (Kralj Matjaž, Divji mož, Deveti Kralj, Krnec, a kje si?, Razbojnik). To ustvarjalno obdobje v Župančičevi otroški poeziji predstavljajo Pisanice (1900). 1912 je izdal še drugo pesniško zbirko Lahkih nog naokrog in 1915 Sto ugank. Istega leta je izdal svojo najbolj znano, a tudi zadnjo pesniško zbirko Ciciban, ki spada med najbolj priljubljene pesniške zbirke, ki so kadarkoli izšle na Slovenskem. V tem obdobju se je nadaljeval razvoj posvetne mladinske književnosti (poleg Vedeža) - literarna revija za otroke Vertec (1871–1945), kjer je Levstik je pod psevdonimom M. I. objavljal pesmi z naslovom Otročje igre v pesencah, Angelček (1887– 1934) in Zvonček (1900–1939). V publikaciji Pedagoški letopis (1901–1920) je J. Brinar pisal literarnozgodovinske članke in ocene del. V tem času so pomembne upodobitve oz. uvajanje ilustracij v časopisih, revijah in knjigah za otroke, npr. že prej omenjenih župančičevih zbirk za otroke (Pisanice, 1900; Ciciban in še kaj, 1915; Sto ugank, 1915 idr.). V njih se je mladinska književnost dokončno osamosvojila od književnosti za odrasle in postala avtonomna. Ostali pomembni avtorji tega obdobja so še Srečko Kosovel, Josip Ribičič, France Bevk, Prežihov Voranc in Tone Seliškar.

Odobje institucionalizacije (1950-1990)[uredi]

Kot predmet poučevanj ali kot literarna institucija se je mladinska književnost v obliki knjižnične vzgoje, pravljičnih ur, igralnih ur s knjigo ipd. začela pojavljati v knjižnicah (Pionirska knjižnica, ustanovljena 1948, je opravila pomembno vlogo pri nastajanju mladinske književnosti in prehodu od mladinskega knjižničarstva do književnosti ter od knjižne do književne vzgoje.). Po 2. svetovni vojni je pomemben program založbe Mladinska knjiga (IBBY v Ljubljani 1966, projekt Izvirna slovenska slikanica, uvajanje predmeta mladinska književnost in didaktike mladinske književnosti na univerzah - institucionalizacija se je začela s poučevanjem, v 60., 70. in 80. letih 20. stol. (M. Šircelj - Pedagoška akademija v Ljubljani, H. Glušič - Filozofska fakulteta v Ljubljani in v Mariboru A. Glazer). Po letu 1950 je obdobje razcveta in avtorskih poetik (Kovič, Pavček, Grafenauer, S. Makarovič ipd.), pomembna je monografija K. Humarja z naslovom Pregled slovenskega mladinskega slovstva (1950) in Slovensko mladinsko slovstvo (1955). Leta 1961 je nastal je Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki spodbuja promocijo slovenske mladinske književnosti. Pomembne so revije Otrok in knjiga (1972) ter reviji za otroke Ciciban in Cicido. Posebno mesto pri literarni institucionalizaciji ima knjiga M. Kobe Pogledi na mladinsko književnost (1987). Branje pa spodbujajo tudi nagrade za mladinsko književnost, ki so državne (Prešernova nagrada), založniške (Levstikova, Večernica), stanovske (Desetnica), otroške (Moja najljubša knjiga) in mestne (Ljubljana bere).

Če to slovensko obdobje primerjamo z delitvijo na Portugalskem, lahko vidimo, da je tu mladinska književnost pravzaprav razdeljena na dve obdobji. Prvo traja od konca druge svetovne vojne, pa do 70-ih let prejšnjega stoletja. V tem času je vladal diktator Salazar in v tem času se je tako kot v Sloveniji, tudi na Portugalskem začela institucionalizacija mladinske književnosti. V času diktature je bilo pomembno, da so morali biti vsi potugalski otroci vzgojeni kot pripadniki Portugalske in ne le kot državljani »sveta«. V ta namen je ostro desničarska Nacionalna organizacija mladih (Organização Nacional da Mocidade Portuguesa) izdajala časopise Lusitas (Luzitanija), Fagulha, Camarada (Tovariš). Po smrti Salazarja 1970 in nageljnovi revoluciji 25. aprila 1974, ko je na Portugalskem po 48 letih padla salazaristična diktatura, je organizacija (kasneje označena kot fašistična) počasi zamrla. Odprla se se je pot demokraciji in dekolonizaciji. Pomembna avtorica v tem času je bila Sophia de Mello Breyner Andresen (A Menina do Mar – Morska deklica, O Cavaleiro da Dinamarca (Danski vitez), A Floresta (Gozd), O Rapaz de Bronze (Bronasti deček), A Fada Oriana (Vila Oriana). Čeprav je bilo tvegano, je v tistem času kritizirala Salazarja. Za svoje življensko delo je leta 1999 postala prva ženska, ki je dobila Prémio Camões, najvišjo portugalsko nagrado za poezijo, poimenovano po že prej omenjenem poetu. Ostali pomembni avtorji tega obdobja so; Matilde Rosa Araújo, Ricardo Alberty, Ilse Losa, Irene Lisboa, Patrícia Joyce, Maria Cecília Correia, Alves Redol, Maria Isabel Lopes Mendonça in Alice Gomes.

Drugo obdobje tega časa se je začelo po letu 1974. Mladinska literatura je doživala razcvet. Izdane so bile zbirke knjig: Álvaro Magalhães, Triângulo Jota (Trikotni J), Maria do Rosário Pedreira in Maria Teresa González, O Clube das Chaves…(Klub ključev), João Aguiar, O bando dos quatro…(Banda štirih) in Ana Maria Magalhães in Isabel Alçada, Uma aventura…(Pustolovščina). Pojavile so se dokumentarne revije za otroke kot so Natureza Júnior, Geografia Júnior …Pomembnejša avtorica knjig za majhne otroke iz tega obdobja je Maria Alberta Menéres, Histórias e canções em quatro estações - Dez dedos, dez segredos (Deset prstov, deset skrivnosti). Ostali avtorji v tem obdobju so: Manuela Bacelar (Tobias), António Torrado, Luísa Ducla Soares, Manual, António Pina, Maria Rosa Colaço, Sidónio Muralha, Isabel da Nóbrega, Alice Vieira, José Jorge Letria. V tem obdobju so se razvijale pesmi in rime, basni, zgodbe z versko vsebino, zgodbe o živalih, zgodbe z nauki, itd.

Obdobje sodobne slovenske mladinske književnosti (1990–danes)[uredi]

V ospredju je predvsem problemska tematika, manj je bralnih in več igralnih dejavnosti. V ospredje prihaja potrošništvo, pluralizem, dvojni naslovnik, pojvalja se subverzivnost. V tem času obstajata dve literarni instituciji: Društvo slovenskih pisateljev in Sekcija za mladinsko književnost (2004), pomembnejša znanstveno-strokovne revija s področja mladinske literarne vede je Otrok in knjiga: revija za vprašanja mladinske književnosti, književne vzgoje in s knjigo povezanih medijev (1972–), pomembnejši literarni reviji za otroke sta še vedno Cicido: revija za predšolske otroke (2.–6. leta, 1998–) in Ciciban: revija za najmlajše (6.–9. leta, 1945–), ki pa jima literarna kakovost zaradi tržne ekonomije vedno bolj upada. Za Portugalsko kakšnih podatkov nisem našel, sem pa prepričan da je podobno. Kot povsod, tudi tukaj v ospredje prihaja konzumerizem - potrošnikom je treba ponuditi izdelke, ki so na pogled privlačnejši, kvaliteta pa temu primerno ponavadi upada.

Avtorji mladinske književnosti[uredi]

Po definiciji mladinska književnost zajema področje pisanja odraslih za mlade. V večini primerov odrasli pisatelji pišejo za mlade, npr. K. Kovič: Maček Muri, N. Grafenauer: Pedenjped, S. Makarovič: Svetlanine pravljice ipd. Vendar je precejšen delež besedil za odrasle, ki so v procesu literarne recepcije postala mladinsko branje, npr. Turjaška Rozamunda, Martin Krpan, Kozlovska sodba v Višnji Gori, ipd. Večina mladinskih pisateljev piše hkrati za odrasle in otroke, npr. Župančič, Kosovel, potem Kovič, Grafenauer, Pavček, Vegri, Rozman idr. Nekateri pisatelji so na začetku svoje ustvarjalne poti, ob lastnem starševstvu, začeli pisati za otroke, kasneje pa to opustili, npr. L. Kovačič: Zgodbe iz mesta Rič-Rač, drugi so nehali pisati za odrasle in nadaljujujejo le pisanje za mlade, npr. S. Makarovič, ki je z zadnjo pesniško zbirko zaključila pisanje za odrasle (Samost, 2002), za mlade pa še ustvarja. Nekateri pisatelji pišejo le za otroke, npr. B. Gregorič, A. Štefan, C. Sokolov idr. (Blažič 2009). Podobno kot v Sloveniji, je tudi na Portugalskem večina avtorjev odraslih in pišejo za mlade, velik del pisanja pa namenju tudi odraslim.

Stanje mladinske književnosti danes[uredi]

Šolski literarni repertoar uravnava Ministrstvo za šolstvo in šport, vendar ne nepristransko, ampak z različnimi NPZ (nacionalnimi preizkusi znanja), maturo, seznami branja, te-kmovanji, učnimi načrti za slovenščino, različnimi zbirkami domačega branja. Literarni re-pertoar naj bi ne glede na sodobni potrošniški čas tvorili pisatelji iz starejše, novejše in so-dobne mladinske književnosti, ki so reprezentativni na nacionalni in internacionalni ravni (S. Makarovič, T. Pavček, B. A. Novak ...). Tudi v preteklosti je nastajal literarni repertoar za otroke in mlade v obliki različnih beril, antologij, cvetnikov idr. Le-ta je mladim bralcem dostopen v knjižnih izdajah v obliki slikanic, knjig, posebnih zbirk, npr. antologij, zbirk, beril, šolskega, domačega ali prostega branja. Mladi imajo knjige doma, v razrednih, šolskih in splošnih knjižnicah, v novejšem času tudi na spletu. Literarni repertoar so tudi e-knjige (e-Maček Muri, 2001), filmi (Kekec, predvsem pa filmi po svetovni mladinski književnosti, npr. serija o Harryju Potterju), v najsodobnejšem času tudi na e-bralnikih (iPhone in Kindle pri Amazon.com). Spodbudna je Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, ki jo je leta 1995 na spletu začel objavljati Miran Hladnik (http://lit.ijs.si/leposl. html). Po njegovem zgledu nastaja na spletnih straneh Wikivira oz. Wikipedije tudi Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil s podzbirkami slovenske pravljice, slovenske otroške pesmi (ljudske in avtorske) in slovenska mladinska dramatika. Literarni produkti so mladinska besedila, ki predstavljajo knjige za otroke in mlade. Za t. i. otroške knjige, predvsem slikanice, je večje povpraševanje, ker odrasli spremljajo bralni razvoj otrok. V sodobnem času imamo knjige v stripu, npr. slovenske klasike, pravljice, učbenike. Vzpon medijev, časopisov in revij je v drugi polovici 19. stoletja sprožil profesionalizacijo pisateljev, ki so včasih bili tudi novinarji (F. Levstik), kritiki (F. Levec), učitelji (E. Gangl). Na področju mladinske književnosti so redki, ki se preživljajo s profesionalnim pisanjem, razen po letu 1990, npr. S. Makarovič, D. Muck, A. Štefan, A. Rozman, M. Komelj idr., vendar se ne preživljajo le s pisanjem, temveč tudi s prevajanjem (M. Komelj), nastopanjem (D. Muck, A. Rozman, A. Štefan). Zanimivi so tudi medijsko, npr. D. Muck nastopa v popularnih TV-oddajah. Založništvo je po letu 1950, posebej pa po letu 1990, bistven, celo najbistvenejši del (literarnega) trga, na katerem (mladinsko) književnost trži dobesedno kot produkt, ki ni v korelaciji s kakovostjo književnega besedila. Pojmovanje mladinske književnosti kot dela literarnega sistema, po letu 1990, v času tržnega kapitalizma, ko zaznavamo tudi porast medijev, je primeren teoretičen okvir za poučevanje mladinske književnosti kot celote in ne le njenih posameznih delov – avtorja, književnih besedil in bralcev – kar v Učnem načrtu za slovenščino (2009) poudarja komunikacijska teorija. Po vstopu v EU leta 2004 so razvoj IKT, prevodi in medkulturni stiki izpostavili tudi pomen drugih deliv literarnega sistema – institucije, trga in repertoarja. Prevajanje iz različnih svetovnih literatur v slovenščino, predvsem iz angloameriškega konteksta, je dominantno in ni zamudniško, motivira ga tudi kapital, razvoj medijev, ekranizacije, npr. fantastičnih pripovedi. Pri slovenski mladinski književnosti, ki se je nekoč dokazovala s kakovostjo, je prišlo do preobrata: kakovost je marginalizirano poveličevanje ekonomskih namesto estetskih meril, ki je povzročilo, da je postala predmet drugih, neliterarnih sistemov. (Blažič 2009)

Zaključek[uredi]

Mladinska književnost, tako portugalska kot slovenska, je s stopetdesetletnim razvojem v primerjavi s književnostjo za odrasle, ki ima za seboj dva tisoč petsto let relativno mlado področje. Da je postala predmet proučevanja in poučevanja na univerzitetni ravni, je potrebovala v Sloveniji polstoletni razvoj od začetkov bibliopedagoškega dela v knjižnicah, postopne institucionalizacije in nato internacionalizacije. Pomembno vlogo pri tem so imeli Mladinska knjiga, Pionirska knjižnica, gibanje Bralna značka Slovenije, revija Otrok in knjiga, revija Ciciban in pozneje Cicido, slovenski ilustratorji in tudi nagrade na področju izvirne slovenske mladinske književnosti. Na Portugalskem lahko vidimo, da se je ta proces začel celo kasneje, leta 1974 s padcem diktature, ko se je prišlo obdobje prvih dokuemntarnih revij in je ustvarjala Maria Alberta Menéres, ki velja za pomembnejše avtorje mladinske književnosti. Prihodnost slovenske in portugalske mladinske književnosti in njenega znanstvenega spremljanja je evropski kontekst in tako kot se mora v tej smeri kakovostno razvijati primarna produkcija, se morajo kakovostno razvijati tudi različne oblike sekundarne: teorija mladinske književnosti, monografije (literarnozgodovinske, literarnoteoretične, zbrana in izbrana dela slovenskih/portugalskih mladinskih avtorjev, žanrske antologije, reprezentativne antologije), povezovanje z digitalnimi mediji, spletni portal slovenske/portugalske mladinske književnosti, leksikon mladinskih avtorjev itd. Slovenska mladinska književnost ima perspektivo kot predmet literarne vede, v izobraževanju in v digitalnem širjenju, ne vem če to velja za Portugalsko. (Blažić 2009) Če na tem mestu primerjam Portugalsko, lahko opazim, da je stanje slabše. Govorim lahko predvsem iz osebnih izkušenj iskanja literature za to seminarsko nalogo. Čeprav sem na medmrežju porabil še in še časa, kljub temu nisem nikjer zasledil kakšnih omembe vrednih spletnih strani. V brskalnik sem vtipkal nešteto avtorjev, a mi je kljub temu našlo le nekaj uporabnih zadetkov, a še ti so bili v portugalščini. Našel sem le peščico uporabnih člankov na wikipediji v angleškem jeziku. Primerjava s slovensko mladinsko književnostjo na tem mestu je milo rečeno nesmiselna. Dandanes je, predvsem po zaslugi entuziazma Blažićeve, študentov in ostalih, ki sodelujejo pri projektu Slovenska mladinska književnost, le-ta dostopna na wikipedii. Obseg tega projekta je ogromen, poleg tega, da na njem najdemo pravzaprav vse slovenske avtorje (ki so to dovolili), je tu še ogromna količina pretipkanih besedil, ki so v polnem obsegu na voljo vsem uporabnikom medmrežja. Ob delanju seminarske sem prišel do pomembnega zaključka, in sicer, da je književnost, literaturo zelo težko oz. nemogoče primerjati. Odkar tukaj živim, lahko z zagotovostjo (po)trdim, da gre za dve različni kulturi in vsaka ima svoj jezik, svoje besede, svoje razumevanje. Poleg tega ima vsaka svojo zgodovino, zaradi katere se je vsaka družba drugače razvijala, drugače dojemala stvari. Dobil sem občutek, da je bila portugalska mladinska literatura prikrajšana napredka predvsem v obdobju diktatorstva Salazarja, medtem ko slovenska mladinska literatura kakšne prevelike cenzure le ni doživela. Morda sem zaradi tega, predvsem pa nedostopnosti na spletu (kjer je dandanes takorekoč vse) mnenja, da je mladinska književnost v Sloveniji v prednosti in tudi bolj cenjena kot pa na Portugalskem. Še enkrat pa poudarjam, da je to le moje mnenje, ki temelji na drobcu literature. Čeprav sem se skušal informirati kolikor sem se lahko, ne morem zapisatih nekih sklepnih, temeljnih zaključkov, saj mi je do tega primanjkovalo ustrezne literature.

Viri[uredi]

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Splošna_primerjava_slovenske_in_portugalske_mladinske_književnosti&oldid=12083«