Sonet (Ljudmila Prunk)
| Sonet Ljudmila Prunk (Utva) |
| ||||||||
[[Kategorija:Dela-Napaka skripta: Modul »String« ne obstaja.]]
Oni dan sva šla z Rastom na sprehod. Ko sva po zadušljivih mestnih in predmestnih ulicah prišla na plano ter se je pred nama razprostrla narava, sem zapazila, da so vinogradski nasadi že opustošeni. Polja so se rjavila; po njivah je tupatam samevala kakšna repa ali dremal kakšen kapus. Sadno drevje je bilo skoro docela golo ter je stezalo svoje nage roke v precej hladno ozračje. Ko sva šla po gozdu, nama je šumelo listje pod nogami, izmed katerega je pokukal semintam skromen podlesk, zavit v višnjev plašček. Na veji je zakrakal vran in odfrfotal pred nama. Izpod grma pa je odpetal zajček.
Glej, saj to je jesen!
In pri vsem tem in spričo vsega tega sem se spomnila jaz na svoj zimski — klobuk.
Bilo je pred dvemi leti, takole jeseni, — in sicer v prvi jeseni po najini poroki, — ko mi je nekega večera moj tedaj mladoženja napisal sonet, kjer mi je povedal da: „jesen že v deželo kuka, jaz ideal, ne kupim si še zimskega klobuka!" In ker je bila res jesen in od strani mojega ljubečega moža tako nežen migljaj na ta zimski klobuk, šla sem nekega dne potem res na Korzo, kjer so mi po raznih izložbah kimali prijazno in vabljivo najrazličnejši klobuki in klobučki.
Izbrala sem si enega, ki je skromen stal prav tam v kotu na kovinastem stojalcu. Bil je lepo črn, precej dolge žametne dlake, kakor da bi bil iz same čiste, pristne krtovine. Krajevce je imel široke, zadej ponižno upognjene, popolnoma primerne, da pokrije vse siromaštvo mojih nebujnih las. Na strani sta krotko cveteli dve zeleni roži iz svilenega traku.
Torej tak je bil oni klobuček, ki mi je najbolj imponiral.
Stopila sem h kramarici in ker ni zahtevala zanj več nego 10 kron, sem rekla, no, če ga daste boljši kup, pa naj bo. Zavila mi ga je lepo v papir in odjadrala sem ž njim domov.
Lepo mi je služil dve zimi zaporedoma ob vsakem vremenu. Sicer se je puranov ostanek včasih zibral in majal, kadar je brila burja, a klobuček, kolikor ga je bilo, se je držal prav junaško ...
In ko sem se torej oni dan dodobra prepričala v naravi, da je jesen, in sva se vračala domov po Korzu, kimali so mi, kakor pred leti, iz izložb razni klobuki in klobučki v najzapeljivejših in najmodernejših barvah in oblikah, a ker ni takrat spisal moj soprog nobenega soneta, ki bi vsaj od daleč namigoval na nov zimski klobuk, sem se umirila in se spomnila na svoj stari predletni klobuk. Spomnila sem se pa tudi, da je bil zadnjo spomlad nekako bolehen; posebno se je to na njem pokazalo, ko sem si izposodila njegove trakove, pero in sploh ves njegov nakit za svoj letni klobuk. Tedaj sem ga zavila skrbno v popir ter ga položila v omaro, da se spočije in opomore do jeseni.
Prišedša oni dan domov, poiskala sem ga in vzela v roke. Toda revček je bil ravno tako mržav, kakor spomladi in se več; kajti krajevce je imel vse pomečkane. Temu je bila seveda kriva gneča v omari. Z odkrito srčno žalostjo sem ga gledala in pomilovala.
Da bi se ločila? Ne!
Toda kaj storiti? Po dolgem ukrepanju sem se odločila, da ga ponesem k modistki. Morda mi ga še reši. Ljubeznivo sem ga pogladila in malo okrtačila s ščetko, zavila sem ga v papir in nesla sem ga v bolnišnico za — klobuke.
Asistentka ga je pogledala, pobožala in — zmajala z glavo. Ko je pa videla obupanost in bojazen na mojem licu, poklicala je ravnateljico.
Prišla je ženska s tolstim licem in s tolstimi rokami in prijela je mojega revčka. Pretipala ga je z debelimi prsti ter zmajala z glavo.
„Hm, če ga denemo pod operacijo, je njegov obstanek riskiran," dejala je odvažno. „A če ste zadovoljni, da ostane v tej obliki, ga bodemo samo polikali in poravnali ter zna postati iz njega še kaj prida, ker je dobre in fine konstitucije." Pri tem pa ga je mrcvarila in mu natezala krajevce, kakor da bi mu jih hotela odtrgati od temena; surovo je potegnila podvleko iz tolstih rok, a premagala sem se. S krvavečim srcem sem ji ga pustila, priporočila ji ga najtopleje, naj mu pomagajo, kolikor se da, in šla sem.
Črez par dni, dolgih in mrzlih, prišlo je k meni šibko dekletce z ogromno škatljo, prašala je po gospe Godlji in ko sem rekla, da bi bila to jaz, odprla je ogromno škatljo in dvignila iz nje ličen in modern klobuk, kakšen še ni doslej sedel na moji glavi. Bil je moj! Oni ubogi mršavi klobuček — spoznala sem ga le po njegovi fini, mehki dlaki, črni, kakor da bi bila iz same čiste, pristne krtovine. Sicer pa je bil popolnoma drugačen. Dragoceni svileni trakovi so bogato odevali in pokrivali hibe, ki mu jih je zadalo kolo časa. Droben ptiček je sedel med njimi z razprostrtimi peroti in odprtim kljunčkom, kakor da bi lovil — muhe. Na strani pa so se šopirile temnordeče, baržunaste rože.
Skratka, jaz sem bila veselo presenečena in zadovoljna. Pomerila sem ga takoj in vrlo je pristojal moji glavi; le tako skromen ni bil več in nebujnosti mojih las ni tako ljubeče pokrival, kakor nekdaj. No pa to nič ne de. Temu se dandanes že opomore.
Bel listič, ki ga je deklica s škatljo vred prinesla, izročila je mojemu soprogu. Jaz ga nisem niti pogledala. Čula pa sem soproga, da je nekaj mrmral, ko ga je čital; menda je koval drug sonet na zimske klobuke.