Soncu ni verjeti

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Soncu ni verjeti je vojni roman Vasje Ocvirka. Izšel je leta 1960 pri koprski založbi Lipa. To je zaključni del trilogije o partizanskem delovanju na Dolenjskem do leta 1943.

Roman je razdeljen na 23 poglavij, poleg tega pa ima še uvod in zaključek. Vsebuje približno 87,000 besed.


"Marsikdo ne vé, da se sonce tu
in tam skrije za oblake samo zato,
da bi potem še močneje posijalo
na tiste, ki dvomijo v njegovo
poslanstvo - razvedrjevanja vsega
stvarstva."

Pesem z naslovne strani romana.

Zgodba[uredi]

Zgodba se dogaja v zgodnji pomladi, leta 1942. Izpred Krimske jame so na pot proti Kočevskemu Rogu krenili partizani. Partizan Keber na straži naleti na Zidorja, dečka iz bližnje vasi. Medtem ko so partizani v neki vasi, pridejo Italijani, ki to vas zažgejo. Zidor se zateče v cerkev. Pridruži se mu neznanec, do katerega je zelo nezaupljiv. Neznanec prisede, in se predstavi - ime mu je Mišji Mohor. Tekom pogovora Zidor ugotovi, da je Mohor partizan. Odpravita se v gozd, kjer se skriva partizanska patrulja. Komandir in komisar zaslišujeta Mohorja, ki bi se rad pridružil partizanom. Sprejmejo ga medse, prav tako tudi Zidorja. Vsi skupaj krenejo dalje in pridejo do čistine, kjer so napadeni. Ko se streljanje umiri, ugotovijo, da sta Zidor in Cafuta izginila. Cafuta sedi ob potoku in opazuje italijansko patruljo, ki prosjači po hišah. Zraven čepi Zidor, ki razmišlja, da Cafuto pozna že od prej. Kmalu se spomni, da so ga žandarji v njegovi vasi prijeli zaradi roparskega umora. Cafuta zagrozi Zidorju, naj molči o njegovi preteklosti. Italijani streljajo na tri partizane. Mokarja ranijo in zato ga druga dva neseta v bližnjo hišo, v kateri Cafuta izsiljuje lastnika Mozolja za hrano. Zidor straži zunaj. Cafuta starega Mozolja pretepe, zato Zidor nanj strelja. Cafuta ranjen pade na tla, vstopijo partizani z ranjenim Mokarjem. Medtem Cafuta pobegne. Mokarja partizani pustijo pri Mozolju, sami pa se odpravijo nazaj v logor. Cafuta se vrne v hišo starega Mozolja, sedaj s četo italijanskih vojakov, kateri se je pridružil. Hišo oropajo, pobijejo mu kokoši, Cafuta ga zopet pretepe in se spomni, da je Mozolj v svoji hiši skrival partizana. Starček jim noče povedati, kje se partizan skriva, zato Italijani skušajo požgati hišo. To opazuje partizanska četa, ki požig prepreči. Nadaljujejo pohod proti Kočevskemu Rogu. V daljavi opazijo tujca, počakajo, da pride blizu in ga obkolijo. Zidor v njem prepozna dezerterja Cafuto. Iz opazovalnice pride Lojze, ki pove, da po cesti prodira močna laška vojska. Kmalu spet pride do spopada, partizani se pred Italijani umaknejo v gozd. Zidor in Mohor ležita v kotanji in opazita, da se je po dolgem času prikazalo sonce. Zidor vstane, ravno tedaj pa nekdo strelja. Mrtev se zgrudi na tla. Mesec kasneje fanta pokopljejo v bližini stalnega taborišča Krišpinove čete. Krišpin se od Zidorja poslovi rekoč, da je škoda, da ga ne bo, ko bodo ustvarili prvo svobodno slovensko ozemlje. Čez mesec se Krišpinove besede uresničijo; s 1. majem zaropota, partizanske patrulje se okrepijo in osvobodijo znatne dele slovenskega ozemlja.

Kritike, literarna zgodovina[uredi]

"Roman je običajno partizansko delo, večkrat zgrajen na dokumentiranih dogodkih, napisan precej površno in v ohlapnem jeziku." (Debeljak 1963)

"Delo je prej reportaža kakor roman. Zgodba je precej napeta, značaji so podani iz dejanja in dialogov, jezik pa je šibek." (Meddobje = Entresiglo (1961, letnik 6, številka 3/4))


Literatura[uredi]

  • [Tine Debeljak]. Slovenska knjiga v letu '61. Meddobje = Entresiglo VII/3-4(1963).
  • [Tine Debeljak]. Slovenska knjiga v letu '60. Meddobje = Entresiglo VI/3-4 (1961).