Slovenska književnost in Dunaj

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

Aškerc, Anton[uredi]

Bohorič, Adam[uredi]

Cankar, Ivan[uredi]

Ivan Cankar se je kot osmi od dvanajstih otrok rodil 10. maja 1876 na Vrhniki, materi Neži in očetu Jožetu. Velja kot eden najpomembnejših slovenskih pisateljev slovenske moderne. Osnovno šolo je končal na Vrhniki, leta 1890 je bil vpisan v prvi razred ljubljanske realke, kjer je opravil tudi maturo. Že v mladih letih se je Cankar začel ukvarjati s poezijo in jo zbiral v zbirki « Erotika ». Opazil je vendar, da se v poeziji nikoli ne bo mogel meriti z Otonom Župančičem, ki je v istih letih deloval kot on. Odkril je, da njegov dar leži v prozi. Leta 1892 je izšla prva tiskana pesem v prozi v reviji Vrtec.

Življenje na Dunaju[uredi]

Oktobra leta 1896 prvič odide na Dunaj študirat tehniko, se pa kmalu nato prepiše na slavistiko, kar tudi preneha in odselj naprej deluje kot prost pisatelj. V času katerega je Cankar preživel na Dunaju je spoznal moderno umetnost in doživel veliko spremembo kar se tiče osebnosti, ampak tudi način pisanja je postal drugačen. Cankar je sprejel socialistično teorijo, ki je usmerjena proti novemu gibanju na svetu in se zavzema za temelnje pravice, kot sta na primer enakost in pravičnost. Nova smer mišljenja se je kmalu tudi pokazala pri načinu pisanja. Skoraj popolnoma je prenehal s pisanjem pesmi in tudi v pripovedništvu je dal prednost daljšim oblikam pred kratkimi črticami. Ko mu umre mater, se vrne nazaj na Vrhniko, a se po nekaj letih spet vrne na Dunaj in se naseli pri Löfflerjevih v dunajskem predmestju Ottakring (Kraigher, L. (1958). Ivan Cankar. Ljubljana: Cankarjeva založba.). V času, ki ga Cankar preživi na Dunaju nastanejo dela, kot na primer "Križ na gorti, 1904; Hiša Marije Pomočnice, 1907; Hlapec Jernej in njegova pravica, 1907; Zgodbe iz doline šentflorjanske, 1908". Toda njegov položaj se kmalu spremeni. V ospredju so motivi posameznikovega ali skupnostnega trpljenja. Kar se zoži na motiv hrepenenja (SEHNSUCHT), na mladostne spomine na mater, na opazovanje živalskega življenja, na lastno mladost. Zmeraj bolj se spreminja v etika - psihologa in nato v etičnega preroka. Posledica tega je, da nastanejo le še malo pomembna dela. Njegova najvažnejša dela « Moje življenje, Moja njiva in Podobe iz sanj » ki nastanejo v tem času so vse napisane v obliki kratke pripovedi, v črticah.

Smrt[uredi]

Devet let pred smrtjo, leta 1909 odide iz Dunaja. Po odhodu, Cankar nima prav kraja, kjer je dalj časa ostal, do smrti je še večkrat menjal svoj kraj bivanja. Po hudi bolezni je umrl 11.decembra. 1918 v Ljubljani. Pokopan je na pokopališču Žale v Ljubljani.

Viri[uredi]

[|okvir|desno|Spomenik Cankarja v 16.dunajskem okraju Ottakring]

Bokal, Marijavera[uredi]

Matija Čop[uredi]

Matija Čop http://sl.wikipedia.org/wiki/Matija_%C4%8Cop se je rodil leta 1797 v Žirovnici http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDirovnica. Bil je slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar in kjiževni kritik. Rodil se je v Poharjevi hiši v središču Žirovnice kmečkim staršem in postal prvorojenec zakoncema Čop. Še zgodaj se je usmeril v literarno zgodovino, vendar je svoj edini obsežnejši objavljeni spis (Slovenska abecedna vojna) posvetil jezikoslovni polemiki s Kopitarjem. Sodeloval je pri urejanju Kranjske čebelice, predvsem pa s svojo izobraženostjo, razgledanostjo po starejši in sodobni evropski književnosti stal ob strani Prešerna. Poleg navedenih letnic sta Čopovo življenje zaznamovala še dva pomembna dogodka. Prvi se je zgodil leta 1807 (začetek Čopovega šolanja) in drugi leta 1820 (začetek Čopovega službovanja). Najpomembnejše življenjsko obdobje zanj pa je bilo od leta 1831 do leta 1835, ko je imel najtesnejše prijateljevanje s Francetom Prešernom http://sl.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren. Nižjo in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani. Šolanje je nato nadaljeval v Ljubljani in na Dunaju, kjer je tri leta študiral tedanjo »filozofijo«. Leta 1817 se je z Dunaja vrnil v Ljubljano in bil do leta 1820 bogoslovec. Nato je postal gimnazijski profesor naReki (1820-1822) in v Lvovu (1822-1827), kjer je bil zadnji dve leti tudi profesorski pripravnik na univerzi. Po vrnitvi v Ljubljano se je zopet moral zadovoljiti z mestom gimnazijskega profesorja. Leta 1828 je sprejel mesto licejskega knjižničarja in po letu 1831 je opravljal le to službo.Leta 1835 je Matija Čop tragično umrl med kopanjem v reki Savi. Prijatelj France Prešeren mu je posvetil pesnitev Krst pri Savici http://sl.wikipedia.org/wiki/Krst_pri_Savici, elegijo V Spomin Matije Čopa in mu zložil nagrobni napis.

Dalmatin, Jurij[uredi]

Gornjegrajski (Der von Obernburg)[uredi]

Der von Obernburg je viteški pesnik, ki je deloval na slovenskem Štajerskem v 13. stoletju in ga v slovenščini smemo poimenovati Gornjegrajski. Ohranilo se je sedem njegovih pesmi. O njegovem življenju pa vemo najmanj.

Pesem Gornjegrajska[uredi]

Slana in nenadni sneg
sta pobrala majsko cvetje,
gola gmajna sta in gozd.
Boljši čas vzcveti v obeh,
ko spet podari poletje
njima - meni ne - radost,
a morda mi podari jo
moja ljubljena Gospa,
sicer v žalost mi dehtijo
rožice in detelja,

Dana ji je vsa krepost-
srečenosno čisti, lepi,
ki me v večno skrb peha,
da ne vem, kaj je prostost,
mrem pod sužnjimi oklepi
zvest bez upanja,
Ko bi le mi dopustila
poljubiti ustnice,
bi v življenje povrnila
mi zgubljeno upanje [1]

Haderlap, Maja[uredi]

Hallerstein, Ferdinand Augustin[uredi]

Jelovšek, Ernestina[uredi]

Jenko, Elizabeta Mojca[uredi]

Rodila se je 1964 v Sloveniji in študirala je matematiko in slovenščino na univerzi na Dunaju in od leta 1998 tudi poučuje na dunajski univerzi. Zastopanje slawistike v raziskovalni platformi "Theory and Practice of Subject Didactics". [1]

Delo na univerzi[uredi]

Elizabeta Mojca Jenko poučuje slovenski jezik na univerzi: Grundlagen Slowenisch, Ausbau 1 Slowenisch, Ausbau 2,Ausbau Slowenisches Sprachpraktikum. [2]

Včasih tudi: "Areal- und kulturwissenschaftliches Proseminar", "Slowenisches Sprachpraktikum", "Sprachwissenschaftliches Proseminar Slowenisch", "Areal- und Kulturkunde", "Sprachwissenschaftliches Konversatorium Slowenisch", "Sprachdidaktik", "Proseminar Fachdidaktik Slowenisch", "Interdisziplinäre Fachdidaktik" in "Natürliche Sprachen und Formale Sprachen". [3]

Ekskurzije[uredi]

  • Slovenski Dunaj/Slowenisches Wien, 1999
  • Slovenski Dunaj/Slowenisches Wien, 2000
  • Idrija und Umgebung, 2001
  • Ljubljana, 2001
  • Maribor, 2002
  • Ptuj und Umgebung, 2002
  • Piran und slowenischer Karst, 2003
  • Triglavski narodni park, 2004
  • Ljubljana, 2005
  • Bela krajina, 2006
  • Slowenisches Wien, gemeinsam mit Studierenden aus Graz, 2007 [4]

Slovenski večer[uredi]

Vsako leto Elizabeta Mojca Jenko poskusi zanimivih Slovencev v kulturi , znanosti in družbe povabiti, da sodelujejo na tem večeru. [5]

Dela[uredi]

  • Argumente für einen erfahrungsorientierten Fremdsprachenunterricht - aufgezeigt am Beispiel des Slowenischen in der Erwachsenenbildung. In: Fremdsprachendidaktik und Innovation in der Lehrerbildung, Böhlau Verlag, Wien 1990.
  • Sich auf die Socken machen/Vzeti pot pod noge. Phraseologisches Wörterbuch mit einer kontrastiven Studie der Autorin. Drava Verlag, Klagenfurt/Celovec, 1994.
  • Erfahrungsorientierter Fremdsprachenunterricht und Authentizität. In: ÖDaF Mitteilungen, Heft 2, 1995.
  • Fremdsprache lernen ist Fremdsprache erfahren. In: Sprache im Kontext, Band 1, 1997.
  • Izkustveni jezikovni pouk In: Jezik in slovstvo, 3, 1998.
  • Grammatik der slowenischen Sprache. Drava Verlag, Klagenfurt/Celovec, 2000.
  • Lehrbücher oder was sonst? Fächerübergreifendes Fachdidaktikprojekt der Universität Wien, 2002.
  • Zvočna čitanka za pouk slovenščine/ Slowenisch hören und verstehen/Slovenian Listen and Understand. Drava Verlag, Klagenfurt/Celovec, 2002.
  • Lehrbücher – oder was sonst. In: Fachdidaktik im Aufbruch, Lang, Europäischer Verlag der Wissenschaften, Frankfurt/Main 2005.
  • Z branjem do slovenščine. Drava Verlag, Klagenfurt/Celovec 2006.
  • Jezikovna praksa pri pouku slovenščine kot tuji jezik. In: Wiener slavistisches Jahrbuch, Band 53, ÖAW, Wien 2007. [6]

Predavanja[uredi]

  • Fremdsprache lernen heißt Fremdsprache erfahren. Vortrag im Rahmen der XXII. Österreichischen Linguistiktagung in Wien, 1994.
  • Frazeologija v jezikoslovju in vsakdanji rabi. Vortrag in Klagenfurt/Celovec im Rahmen der Grünen Bildungswerkstatt Minderheiten, 1995.
  • Präsentation der Diplomarbeit und Dissertation an der Philosophischen Fakultät der Universität Ljubljana im Rahmen einer Veranstaltung des Institutes für Ost- und Südosteuropa, 1996.
  • Nove tehnologije in zbirke avtentičnih besedil za poučevanje slovenščine/slovanskih jezikov kot tujega jezika: teorija, metodika in praksa am Internationalen Slawistenkongress in Ljubljana, 2002.
  • Vloga učbenikov pri pouku slovenščine v Avstriji in drugod, beim Symposium der Botschaft der Republik Österreich in Ljubljana: Die neue EU-Nachbarschaft Österreich - Slowenien, 2004.
  • Zur Situation der Studienpläne Slawistik aus fachdidaktischer Sicht, im Rahmen einer Fachdidaktik-Tagung an der Universität Klagenfurt, 2005
  • Slovenistika na Dunaju: včeraj, danes, jutri, beim Symposion über die Perspektiven der Slowenistik am Slowenischen Wissenschaftsinstitut in Wien.
  • Slowenisch als Fremdsprache: eine Herausforderung im europäischen Kontext, Vortrag im Rahmen der XXXIII. Österreichischen Linguistiktagung in Graz (Workshop: Slawische Sprachen und Kulturen), 2005.
  • Jezikovna praksa pri pouku slovenščine kot tuji jezik, Vortrag im Rahmen des Symposions an der Universität Wien: Die Slowenistik in Österreich/Slovenistika v Avstriji, 2006.
  • Phraseologie im Spiegel des Fremdsprachenunterrichts am Beispiel des slowenischen in der Erwachsenenbildung. Vortrag im Rahmen des Symposions EPHRAS in Maribor, 2006. [7]

Jurčič, Josip[uredi]

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 v Muljavi na Krki v bajtarski družini v Sloveniji. Bil je slovenski pisatelj in časnikar. Po končani osnovni šoli v Višnji Gori je leta 1857 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. S sedemnajstimi leti je objavil svojo prvo pripovedko, ki se imenuje "Pripovedka o beli kači". Izšlo je leta 1861. Leta 1864 je pri Mohorjevi družbi izšlo zgodovinska povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, v slovenskem glasniku pa povest Domen. Po končani gimnaziji je odšel na Dunaju in tam študiral slavistiko in klasično filologijo. Študija zaradi pomanjkanja denarja ni dokončal in se prešivlja samo z objavami. Leta 1868 je skupaj z Levstikom in Sritarjem izdal literarni zbornik Mladika, v njem je objavil tudi povest »Sosedov sin«. Na Dunaju je pomagal Stritarju pro urejanju Zvona, dopisoval v slovenski narod. 9. avgusta 1868 je sodeloval na prvem taboru v Ljutomeru. Istega leta je dobil službo pomočnika glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, štiri leta kasneje pa je postal njegov glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Tu je postal ob Franu Levstiku osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Po dveh letih zdravljenja jetike je umrl v Ljubljani. V njegov spomin so poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani ter ulico v Novem mestu. Prav tako se po njem imenuje Jurčičeva pot, ki se začne v Višnji Gori in konča pri rojstni hiši Josipa Jurčiča na Muljavi. Hiša je obnovljena in je ena od spomenikov kmečkega stavbarstva na Slovenskem. Kulturno društvo Josip Jurčič poleg te domačije tradicionalno uprizarja Jurčičeva dela na prostem.

Mladinska književnost[uredi]

Josip Jurčič ni znan po tipičnih mladinskih delih, saj njegova snov zajema predvsem življenje in prigode starejših kmečkih ljudi, tematike turških vpadov na Slovensko, vojaških beguncev, ljubljanske mestne zgodovine, kmečkih uporov, francoske okupacije in pokristjanjevanja. Zaradi zanimivega dogajanja in predvsem smešne vsebine in ravnanj glavnih književnih oseb, pa sodita v mladinsko književnost humoreski Vrban Smukova ženitev (1865) in Kozlovska sodba v Višnji Gori (1867). Med mladinsko književnost se uvršča tudi povest Jurij Kozjak (1864). Jurčičevo najbolj prevajano delo je Kozlovska sodba v Višnji Gori, ki je bila prevedena v šest evropskih jezikov, načrtujejo pa prevode v deset jezikov. Leta 1881 je umrl v Ljubljani.

Kelih, Emmerich[uredi]

Življenje[uredi]

Ass.-Prof. Mag. Dr. phil. Emmerich Kelih se je rodil leta 1976 v Celovcu na Koroškem. V Gradcu na "Karl-Franzens-Universität Graz" je leta 1994 začel študirat ručšino in slovenčšino. Študijske izpopolnjevanje: Leta 1996 v Ljubljani, 1998- 1999 "Stipendiat des Österreichischen Akademischen Austauschdienstes" v Moskvi (Institut russkogo jazyka im. A.S. Puškina, RGGU; Institut jazykoznanija RAN), leta 2000 in 2001 v Varni in Sofiji. Leta 2002 je končal diplomski študij ručšino/slovenčšino. Na Dunaj je prišel leta 2012 kot univerzitetni asistent za južnoslovansko jezikoslovje na institutu slawistike na Dunaju. Od leta 2014 je vodja studijskega programa slavistike. [8]

Monografije[uredi]

  • 2012: Die Silbe in slawischen Sprachen: Von der Optimalitätstheorie zu einer funktionalen Interpretation. München: Sagner. [= Speciminae Philologiae Slavicae; 168] Rez. in: Nemcová, E. (2012), in: Glottometrics, 24, 97-99. Altmann, G., in: Glottotheory, 4, 2, 230-232.
  • 2010: Popescu, I.-I. (with Ján Mačutek; Emmerich Kelih; Radek Čech; Karl-Heinz. Best; Gabriel Altmann) (2010): Vectors and codes of text. Lüdenscheid: Ram-Verlag. [= Studies in Quantitative Linguistics; 7]
  • 2008: Geschichte der Anwendung quantitativer Verfahren in der russischen Sprach- und Literaturwissenschaft. Hamburg: Kovač. [= Studien zur Slavistik; 19] Rez. in: 1. Tolpina, Ė.A.; Skulačeva, T.V.; Bujakova, M.V. (2010), in: Voprosy jazykoznanija, 1, 133-138.
  • Levickij, V.V. (2008), in Studia Germanica et Romanica, 5, 3, 122-131.
  • Zeller, J.P. (2010), in: Kritikon Litterarum (Slavjanskaja Filologija) 37, 37-44
  • Liu, Haitao (2010): in: Journal of Quantitative Linguistics, 17, 4, 365–370.
  • Cadamagnani, Cinzia (2011): in: Russica Romana, XVIII, 121-123.

Zborniki[uredi]

  • 2014a: Entlehnungen und Fremdwörter – Quantitative Aspekte. Lüdenscheid: RAM-Verlag. [= Studies in Quantitative Linguistics, 15] [gemeinsam mit Karl Heinz Best]
  • 2014b: Book of Abstracts Qualico 2014. 20th Anniversary of International Quantitative Linguistics Association (IQLA) & Journal of Quantitative Linguistics (JQL) foundation. Olomouc, Czech Republic, May 29 - June 1 2014. Olomouc: Philosophical Faculty of Palacký University. [gemeinsam mit Martina Benešová und Ján Mačutek]
  • 2013: Obradović, Ivan; Kelih, Emmerich; Köhler, Reinhard: Methods and Applications of Quantitative Linguistics: Selected papers of the VIIIth International Conference on Quantitative Linguistics (QUALICO) in Belgrade, Serbia, April 16-19, 2012. Belgrade: Akademska Misao. Rez. in: Wang, Hua (2014), in: Journal of Quantitative Linguistics 21, 4, 377-382.
  • 2011: Kelih, E.; Levickij, V.; Mackuliak, J.; Altmann, G. (eds.): Issues in Quantitative Linguistics 2. Dedicated to Reinhard Köhler on the occasion of his 60th birthday. Lüdenscheid: RAM-Verlag. [= Studies in Quantitative Linguistics; 12]
  • 2010 Grzybek, P.; Kelih, E., Mačutek, J. (eds.) (2010): Text and Language. Structures · Functions · Interrelations · Quantitative Perspectives. Wien: Praesens. Rez. in:

1. Fengxiang, Fan (2012), in: Journal of Quantitative Linguistics 19 (2), S. 162–170. 2. Liu, Haitao (2012), in: Glottometrics (23), S. 81–83.

  • 2009: Kelih, E.; Levickij, V.; Altmann, G. (eds.): Metody analizu teksta/Methods of Text Analysis. Černivci: ČNU.

Skripti[uredi]

  • 2013: WAS – Wissenschaftliches Arbeiten für Wiener SlawistInnen. Wien: Institut für Slawistik. Unter Mitarbeit von I. Börner, P. Deutschmann, J. Fuchsbauer, A. Hechtl, B. Retschnig, B. Sax. [= Factultas Arbeitsskriptum]
  • 2011a: Wissenschaftliches Arbeiten für SlawistInnen: B/K/S, Russisch und Slowenisch. (unter Mitarbeit von P. Deutschmann und B. Sax) 2. vollständig überarbeitete Auflage. Graz: Institut für Slawistik. [= Grazer Universitätsskriptum: Uni script]
  • 2011b: Vom Altkirchenslawischen zur Gegenwartssprache. Mit einem Ausblick auf die einzelsprachliche Entwicklung (B/K/S, Russisch und Slowenisch). Unter Mitarbeit von A. Wonisch. Graz: Institut für Slawistik. [= Grazer Universitätsskriptum: Uni script]
  • 2008: Wissenschaftliches Arbeiten für SlawistInnen: B/K/S, Russisch und Slowenisch. (unter Mitarbeit von P. Deutschmann) 1. Aufl. Graz: Institut für Slawistik. [= Grazer Universitätsskriptum: Uni script]

Publikacije v zbornikih leta 2014[uredi]

  • Analysing h-point in lemmatised and non-lemmatised texts. In: Altmann, Gabriel, Čech, Radek; Mačutek, Jan; Uhlířová, Ludmila (eds.): Empirical Approaches to Text and Language Analysis. Dedicated to Luděk Hřebíček on the occasion of his 80th birthday. Lüdenscheid: RAM-Verlag. [= Studies in Quantitative Linguistics, 15], 81- 93. [zusammen mit Andrij Rovenchak und Solomija Buk]
  • Bibliography: Menzerath’s Law, in: Glottometrics 27, 18-53.
  • Die Bedeutung korpuslinguistischer Verfahren für die lexikographische Praxis (exemplifiziert an Kookkurenzen von koroški im Fida-Plus Korpus). In: Andreas Leben, Martina Orožen und Erich Prunč (Hg.): Beiträge zur interdisziplinären Slowenistik. Prispevki k meddisciplinarni slovenistiki. Festschrift für Ludwig Karničar zum 65. Geburtstag. Graz: Leykam, 137–146.
  • Slavic phonemics and graphemics, in: Glottometrics, 27, 18-53. [= zusammen mit Ioan-Iovitz Popescu und Gabriel Altmann]
  • Preface. In: Benešová Martina; Kelih, Emmerich; Mačutek, Ján (eds.) (2014): Book of Abstracts Qualico 2014. 20th Anniversary of International Quantitative Linguistics Association (IQLA) & Journal of Quantitative Linguistics (JQL) foundation. Olomouc, Czech Republic, May 29 - June 1 2014. Olomouc: Philosophical Faculty of Palacký University, 11.
  • Zur quantitativen Lehn- und Fremdwortforschung: Eine Einleitung. In: Best, KarlHeinz; Kelih, Emmerich (eds.): Entlehnungen und Fremdwörter – Quantitative Aspekte. Lüdenscheid: RAM-Verlag. [= Studies in Quantitative Linguistics, 15], 1-6.
  • Paarformeln und Binomiale im Slowenischen: Ein korpusbasierter Ansatz. In: Jesenšek, Vida (ed.) (2014): Phraseologie in Wörterbüchern und Korpora. Maribor: Zora, 143-156.

[9]

Kopitar, Jernej[uredi]

Življenje[uredi]

Jernej Kopitar, slavist in slovenski preporoditelj se je rodil 21. Avgusta 1780 v Repnjah blizu Vodic, umrl 11. avgusta 1844 na Dunaju. Diplomiral je na ljubljanskem liceju [10] in bil najprej zasebni učitelj v Zoisovi hiši. Leta 1808 je odšel na Dunaj, da bi študiral pravo (Signatur: M 11, p. 412) in se ukvaril s slovanskimi jeziki. Leta 1810 je postal cenzor v dunajski dvorni knjižnici [11] za slavistične in novogrške knjige.

Delo[uredi]

Skupaj z Josefom Dobrovskim [12] in Pavlom Jožefom Šafárikom [13] je bil ustanovitelj znanstvene slavistike in pionir avstroslavizma [14]. Leta 1836 je izdal knjigo »Glagolita Clozianus«, v kateri je med drugim obravnaval Brižinske spomenike [15]. Bil je tudi utemeljitelj panonske teorije.

V Avstriji je ostal do svoje smrti 11. avgusta 1844. Pokopan je na ljubljanskem pokopališču Navje [16].

Slika:Kopitarjev grob
Kopitarjev grob
Zunanje povezave[uredi]

Kottanner, Helena (približno 1400 - približno 1475)[uredi]

Lawbaco, Martinus de (1392)[uredi]

Miklošič Franc[uredi]

Življenje[uredi]

Miklošič (Miklosich) Franc, jezikoslovec se je rodil 20. novembra 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru, umrl 7. marca 1891 na Dunaju.

Delo[uredi]

Leta 1830 je študiral v Gradcu filozofijo in pravo (diplomiral, 1836). Leta 1837 je imenovan za suplenta filozofije na graški univerzi [17]še pred doktoratom, ki ga je dosegel 23. junija 1838.

Ko ni dobil rednega učiteljskega mesta za filozofijo v Innsbrucku [18], je 1838 odšel na Dunaj, da bi tam končal študij prava in se posvetil odvetništvu. 28. dec. 1840 je bil na Dunaju promoviran za doktorja prava, bil nato (menda 1843) nekaj časa koncipient pri odvetniku Fingerju.

8. maja 1844 je dobil mesto v dunajski dvorni knjižnici [19](Radices linguae slovenicae, 1845), kjer je ostal do 1849, ko je bil 30. aprila imenovan za izrednega, 1850 pa za rednega profesorja na dunajski univerzi [20].

  • 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete
  • 1854 rektor univerze
  • 1854–79 je bil predsednik izpitne komisije za srednješolske prof. izpite.

Do konca življenja, kjer je pokopan na centralnem pokopališču (41B-G1-25)[21]

Zunanje povezave[uredi]

Ostrovrški (Der von Scharpfenberg)[uredi]

Gospodje Ostrovrški so doma iz Radeč pri Zidanem Mostu na Dolenjskem (Svibno), že v 13. stoletju pa so tesno povezani z zgodovino Koroške in Štajerske. Kot pri Žovneškem tudi tu ne vemo, kdo iz rodu Ostrovrških je bil viteški pesnik: možno je, da je bil to Henrik II. 1250-1276) ali njegov brat Leopold (1246-1276).

Pesem Ostrovška[uredi]

Dve prelepi devi
skupno sta tožiIi
o vsej srčni revi
druga drugi v sili.
Prva izpregovori:
»Nisem več pri pameti,
od velikega trpljenja
se veselje moje jenja,
ker več ljubčka k meni ni.«

»Bog naj mi pomaga,« 
druga je ihtela,
»prav res, moja draga,
več ne bom vesela:
izgubila sem moža,
ki izbrala sem si ga,
ki je meni bil po meri;
on se zdaj lahko šopiri,
rojen, da me pokonča.«

Tretja mimo pride,
sede k njima, ali
naj kar odide,
bi jo radi odgnali:
»Pojdi tja, kjer radost je,
medve sva brez nje,
ti vesela si lahko,
te izdal ne bo,
ti lepo pri srcu je.«

»Vidim že, da vaju dve
je zavist opekla,
šla bom, preden grem pa še
nekaj le bom rekla:
to, kar sta povedali,
oh, kako me togoti!
kdo kaj more mi, le kdo,
da vesela sem tako,
ker ljubi moj za me gori.

Ljubi moj, to dobro vem,
zmeraj dobro mi želi,
tega skrivali ni ljudem,
odkar živ je moj spomin.
Rada ga imam zato,
saj zaslužil je s častjo,
Prisežem po vsej pameti,
da bi se prav smilil mi,
če manj bi bil kot zlato.«

Oswald, Jani[uredi]

Pajk, Pavlina Doljak[uredi]

Pesjak, Luiza (1828-1898)[uredi]

Oblak, Luiza (1822-1909)[uredi]

Pohlin, Marko[uredi]

Scherber, Peter[uredi]

Peter Scherber se je rodil 4. september 1939 v Eberswaldu v Nemčiji. On je nemški slovenist, literarni zgodovinar in prevajalec. V slovenističnih razpravah obravnava vpliv nemške literature na začetke slovenske, periodizacijska vprašanja, Ivana Cankarja, sonet, sonetni venec in slovenski eksprezionisem. Avtor številnih geselskih člankov o slovenskih literarnih ustvarjalcih v Kindler Literatur Lexikon, Lexikon der Weltliteratur, Dictionary of Literary Biography in Brockhaus Lexikon. Prevaja slovensko prozo: Branko Hofman, Boris Pahor, Rudi Šeligo, Lojze Kovačič, Maja Novak, Mojca Kumerdej idr.; liriko: Tone Škrjanec, Miklavž Komelj, Peter Semolič, Primož Čučnik, Esad Babačič idr.; in dramatiko: Dane Zajc, Rudi Šeligo, Vitomil Zupan, Andrej Hieng, Milan Jesih idr. [22] [23]

Delo na Dunaju[uredi]

Leta 2004 je prvč prišel kot gostujoči profesor za slovenščino na univerzi na Dunaju. Od takrat naprej poučuje na univerzi na Dunaju, tudi leta 2015. [24]

Publikacije[uredi]

  • Die slovenische Elegie. Studien zur Geschichte der Gattung. 1779-1879. Wiesbaden (Steiner) 1974 ( = Frankfurter Abhandlungen zur Slavistik, 18), 133 S.
  • Slovar Prešernovega pesniškega jezika. Maribor: (Založba Obzorja) 1977. XXI + 403 S. (sloven.: Wörterbuch der poetischen Sprache Prešerens) Manuell lemmatisierte, computerunterstützte Konkordanz zum Gesamtwerk des slovenischen Dichters France Prešeren (1800-1849).
  • Pereval. Zu Geschichte und Organisationsstruktur einer literarischen Vereinigung (1923-1932). Manuskript, 520 Seiten, abgeschlossen 1986. Habilitationsschrift an der Universität Göttingen.

Ostala bibliografija na spletni strani [25]

Stritar, Josip[uredi]

Josip Stritar je bil slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in prevajalec. Rodil se je leta 1836 v Podsmreki pri veilikih Laščah. Josip Stritar se je rodil 6. marca 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah kot zadnji izmed osmih otrok kmetu Andreju in njegovi ženi Uršuli. Prva dva razreda osnovne šole je obiskoval v Velikih Laščah, kjer je spoznal pet let starejšega Frana Levstika. Jeseni 1846 je s tretjim razredom nadaljeval v Ljubljani, kjer ga je poučeval strogi učitelj Martin Ivanetič. Leto pozneje se je vpisal v gimnazijo, kjer je bil njegov učitelj med drugim tudi Fran Metelko. Stritar je bil vzoren učenec, saj je bil vsa leta med najboljšimi in nagrajenimi dijaki, bil pa je tudi sošolec znamenite generacije vajevcev, a v Vaje ni pisal, saj se je medtem tesneje navezal na Frana Levstika. Med dijaki in študenti se je Stritar zavzemal za njegovo z vseh strani napadano zbirko Pesmi (1854), zaradi česar je imel v šoli težave, saj so nekateri konservativni duhovniki pesmi imeli za morali in veri škodljive. V drugem gimnazijskem razredu je postal gojenec tedanjega Alojzijevišča, vendar je v sedmem razredu iz zavoda izstopil, ker je spoznal, da duhovniški poklic ni zanj. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer se je kljub željam ljubljanskega škofa A. A. Wolfa, da bi študiral na tamkajšnji orientalni akademiji, vpisal študij klasične filologije. Študij sta mu omogočila stric Janez in brat Andrej, oba duhovnika, prejemal pa je tudi Knafljevo štipendijo. Sam si je denar služil kot domači učitelj, saj je poučeval v premožnih meščanskih družinah. Študij in liberalno dunajsko okolje sta Stritarja oblikovala v intelektualno dejavnega človeka z željo po spoznavanju svetovne književnosti. Od konca julija do začetka septembra 1861 je tako potoval po Belgiji in Franciji, leta 1871 je obiskal Švico, leta 1873 je bil v Dresdnu, v Slovenijo pa ni prišel pogosto. Septembra 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine v Aspangu pri Dunaju. Leta 1874 se jima je rodila hči Kamila, ki je čez nekaj mesecev umrla, leta 1875 pa sin Milan Jožef, kasneje profesor za kemijo na dunajski poljedeljski visoki šoli. Študij je končal leta 1874 in postal pripravnik na gimnaziji v 18. dunajskem okraju (Hernals). Leto kasneje je postal učitelj, profesorski izpit pa je opravil leta 1878 in kmalu postal profesor na gimnaziji v 8. okraju (Josefstadt), kjer je ostal vse do upokojitve leta 1901. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje. Med 1. svetovno vojno in po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Januarja 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal narodno pokojnino in bil odlikovan z redom svetega Save III. stopnje. Že leta 1919 pa je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU). Umrl je v Rogaški Slatini 23. novembra 1923. Pokopan je na ljubljanskem Navju.

Mladinska književnost[uredi]

Z mladinsko književnostjo se je Stritar začel ukvarjati šele po letu 1893, ko se je po letih odtujitve in zatišja vrnil na literarno prizorišče. Odločitev ga je privedla med sodelavce takrat razširjene in popularne Mohorjeve družbe, za katero je napisal štiri mladinska dela: Pod lipo, Jagode, Zimski večeri in Lešniki. Knjige so snovno in oblikovno (pesmi, uganke, epigrami, živalski pogovori, prizori, črtice, povesti) obogatile slovensko slovstvo.

Vplivi na Stritarja[uredi]

Na Stritarja je že na začetku vplival Prešeren, čigar poezijo in osebnost je postavil v središče svojega dela. V poeziji so nanj vplivali nemški klasiki, še posebej Friedrich Schiller inHeinrich Heine, novejši nemški formalisti (npr. Emanuel Geibel in Robert Hammerling), od Francozov pa Victor Hugo in François Copée. V prozi se je zgledoval po Johannu W. Goetheju (Werther – Zorin in Wilhelm Meister – Rosana), Oliverju Goldsmithu (Župnik Wakefieldski – Gospod Mirodolski). V bistvu je bil idilik, zato se v veliki meri čutijo vpliviRousseaujeve čustvenosti in njegove zahteve po naravni preprostosti.

Stritarjevi vplivi na druge[uredi]

Stritar je vplival na Josipa Jurčiča, pa tudi na Frana Levca, Frana Šukljeta, Josipa Ogrinca, Frana Celestina, Josipa Cimpermana, Frana Erjavca, Ivana Vrhovca, Frana Detelo in na vrsto drugih ustvarjalcev. Najbolj pa je Stritarjevo svetobolje učinkovalo na mladega Janka Kersnika, Ivana Tavčarja ter Simona Gregorčiča, ki mu je kot sodelavec ostal zvest do konca.

Umrl je 1923 v rogaški Slatini.

Sturm-Schnabl, Katja[uredi]

Življenje[uredi]

Univ. prof. dr. Katja (Stanislawa Katharina) Sturm-Schnabl se je rodila 17. februarja 1936 v Celovcu kot druga od šestih otrok slovenskih posestnikov v Svinči vasi pri Šenttomažu pri Celovcu na avstrijskem južnem Koroškem oz. na severnoosrednjem delu Celovškega polja. Katja Sturm-Schnabl je jezikoslovka, literarna in kulturna zgodovinarka. Po letih deportacije v nemška taborišča za časa Druge svetovne vojne je obiskala ljudsko šolo v Šenttomažu pri Celovcu ter humanistično gimnazijo v Celovcu. Študirala je slavistiko, južnoslovanske literature, jezikoslovje in umetnostno zgodovino ter bizantologijo. Leta 1973 je doktorirala iz slovanskih študij (disertacija o slovenskem narečju/govoru Celovškega polja). Nato je do leta 1984 bila znanstvena sodelavka Avstrijske akademije znanosti, od tedaj pa predava slovensko in južnoslovansko literaturo ter kulturne študije na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju. Leta 1993 je dobila venijo za južnoslovansko filologijo in leta 1997 naziv univerzitetne profesorice (»tit. a. o.«). [26]

Delo[uredi]

Njena glavna raziskovalna področja so: slovenska in južnoslovanska literatura in kulturna zgodovina, vplivi na druge literature in kulture, t.i. Gender-Studies (študije spola), Fran Miklošič ter slovenski jezik in literatura ter kulturna zgodovina na Koroškem idr. Je redna udeleženka in organizatorka mednarodnih strokovnih srečanj v Avstriji, Sloveniji, Italiji, Franciji, Rusiji in v Nemčiji. Prevaja strokovne članke, knjige in eseje iz slovenščine, srbščine, hrvaščine, nemščine, ruščine in francoščine v slovenščino in nemščino. Katja Sturm-Schnabl velja za eno najvažnejših strokovnjakinj življenja in dela Frana Miklošiča ter ga je predstavila nemški, slovenski in evropski znanstveni javnosti s svojim referenčnim delom o Miklošičevi korespondenci z Južnimi Slovani ter v številnih dodatnih publikacijah v luči interdisciplinarnih, medkulturnih in kulturoloških raziskovanj od leta 1991 dalje. Pomembno delo predstavlja zlasti tudi njena izdaja, prevod in uredniška širitev zgodovine slovenske literature Marije Mitrović v nemščini in za nemško govorečo publiko (2001) (v originalu 387 strani in 447 imen v osebnem kazalu, v redakcijsko in vsebinsko razširjenem prevodu pa 617 strani in 867 imen v osebnem kazalu). V okviru dela za širitev znanja o slovenski kulturni zgodovini med nemško govorečo publiko ter v luči medkulturnega dialoga tudi za slovensko publiko je od leta 2006 vodja projekta in urednica „Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, od začetkov do leta 1942“ (v tisku) [27]

Ekskurzije[uredi]

  • Ekskurzija v Kranjsko, Ljubljana, Novo Mesto, Metlika
  • Ekskurzija vzhodna Slovenija, Maribor, Ptuj, Bogojina, Lendava
  • Ekskurzija na Madžarsko, Šentendre, Budimpešta (pri Hrvatih in Srbih), Zolovar, Porabska (ZS 1996)
  • Ekskurzija zahodna Slovenija, Slovenska Istra, Trst, Beneška Slovenija (LS 1997)
  • Ekskurzija na avstrijsko Koroško in v Rezijo (LS 1999)

Predavanja (izbor)[uredi]

Izbor s težiščem interdisciplinarnih vsebin.

  • Die Rezeption der südslawischen Literaturen in Europa (ZS 2015)
  • Rezeption europäischer literarischer Strömungen in der slowenischen und in den BKS Literaturen (ZS 2014)
  • Rezeption der französischen Aufklärung in der Literatur der Bosnier, Kroaten, Serben und Slowenen (LS 2014)
  • Literarische Strömungen und sprachliche Normierungsprozesse (ZS 2013)
  • Literarische Strömungen bei den Südslawen von der 2. Hälfte des 18. Jh. bis zur Mitte des 20. Jh. (ZS 2013)
  • Die gesellschafts- und kulturpolitische Rolle der Wiener Slawistik seit ihrer Gründung (LS 2013)
  • Ältere südslawische Literatur im Überblick (ZS 2012)
  • Ein Vergleich der slowenischen und serbokroatischen Literatur in den 20er Jahren des 20. Jhs. (ZS 2012)
  • Neuere slowenische Literatur im Überblick (LS 2012)
  • Ältere Literatur im Überblick (Südslawisch) (ZS 2011)
  • Südslawistisches Literatur- und kulturwissenschaftliches Seminar (ZS 2011)
  • Slowenische und südslawische Literaturwissenschaft - "Von Zenit bis Tank". Eine europäische Vision (LS 2011)
  • Literaturgeschichte im Überblick: Slowenische Literatur (LS 2011)
  • Ältere slowenische Literatur: - Die Aufklärung mit Vergleichen zu den Nachbarliteraturen (ZS 2010)
  • Die Entwicklung der slowenischen Literaturwissenschaft (ZS 2010)
  • Seminar für slowenische und südslawischen Literaturwissenschaft (ZS 2010)
  • Die integrative Funktion der Slawistik am Beispiel von F. Miklosich und den Südslawen (LS 2010)
  • Europäischer kultureller Transfer am Beispiel der slowenischen Literatur (ZS 2009)
  • Die historischen und kulturellen Bedingungen für das Entstehen der Literaturen bei den - Slowenen und den übrigen Südslawen (LS 2009)
  • Lektüre und Interpretation im Vergleich: - Suzana Tratnik (slow.), Isidora Bijelica (serb.), Dubravka Ugresic (kroat.) (LS 2009)
  • Lektüre und Interpretation - A. T. Linharts "Maticek se zeni" im Vergleich mit Beaumarchais' "La folle journée ou le mariage de Figaro" (ZS 2008)
  • Die slowenische Literaturgeschichte im Spiegel der politischen Geschichte (LS 2008)
  • Die gesellschaftspolitische Funktion der Slawistik bei den Südslawen (LS 2008)
  • Slowenische Gelehrte im Wiener Wissenschaftsbetrieb des 18. und 19. Jahrhunderts (ZS 2007)
  • Lektüre und Interpretation slowenischer Frauenliteratur (LS 2007)
  • Franz Miklosich als zentrale Figur der südslawischen gesellschaftspolitischen Bestrebungen der 2. Hälfte des 19. Jahrhunderts (ZS 2006)
  • Lektüre und Interpretation slowenischer Literatur im Lichte der Rezeptionsgeschichte (LS 2006)
  • Die Interaktion von Gelehrten der Slawistik und Germanistik zur nationalen Wiedergeburt der (Süd-) Slawen (Phase A nach Miroslav Hroch) (LS 2006)
  • Lektüre und Interpretation slowenischer Literatur (V. Bartol und B. Pahor) (ZS 2005)
  • Die Rolle der Slawistik bei der Integration der kleineren slawischen Völker in das europäische Kulturgeschehen seit F. Miklosich (ZS 2005)
  • Slowenische Frauenliteratur (LS 2005)
  • Lektüre und Interpretation slowenischer Literatur: Widerstand und Holocaust im europäischen Kontext (ZS 2004)
  • Die gesellschafts- und kulturpolitische Relevanz der Slawistik im 19. Jahrhundert mit besonderer Berücksichtigung der Südslawen (LS 2004)
  • Symbolismus in der slowenischen Literatur als Ausdruck Intereuropäischen Kulturaustausches (ZS 2003)
  • Franz Miklosichs Beitrag zur europäischen Kulturforschung (ZS 2002)
  • Lektüre und Interpretation slowenischer Literatur: Berta Boetu, "Pticja hisa" und "Filio ni doma" (LS 2002)
  • Lektüre und Interpretation slowenischer Literatur: Prezihov Voranc, Erzählungen aus Kärnten (ZS 2001)
  • Lektüre und Interpretation slowenischer Literatur: Georg Sand und der frühe slowenische Roman (LS 2001)
  • Konversatorium zur slowenischen Frauenliteratur (Frauenbewegungen) (ZS 2000)
  • Landes- und Kulturkunde Sloweniens (LS 2000)
  • 150 Jahre Slawistik an der Universität Wien: Franz Miklosich, ihr Begründer und erster Ordinarius von 1849 bis 1885 (ZS 1989)
  • Franz Miklosichs Bedeutung für die Geschichte der Slawistik (ZS 1995)
  • predavanja tudi mdr. v Rimu (Sapienza), v Moskvi (RAN), v Parizu (INALCO) ter v Ljubljani in v Mariboru (v italijanščini, ruščini, francoščini,srbohrvaščini, nemščini in slovenščini) .

Prizadevanja[uredi]

Katja Sturm-Schnabl je mentorica številnim diplomantom in doktorandom na Dunajski univerzi iz področja južnoslovanskih filologij in je tako prispevala k širitvi znanstvenega diapazona tudi za slovensko znanost oz. filologijo oz. je le-to umeščala v širši evropski kontekst. Posebej si je skozi desetletja kot izredna profesorica in članica raznih delovnih teles prizadevala za polnopravno sistematizirano in institucionalno ureditev samostojne katedre za slovenistiko na Dunajski univerzi, kot bi ji to pristajalo na osnovi avstrijske ustavne ureditve in zaradi pomena samega Dunaja za slovenistične vede. Številne publikacije v nemščini in slovenščini ter prireditve so bile temu namenjene.

Izbrana bibliografija[uredi]

  • Materinski jezik in ustvarjalna sila človeka. Amalija Lužnik, nepoznana koroška pesnica. V: Koroški koledar. Celovec 1971, str. 59 - 62.
  • Bereiche der Slavistik. Festschrift Josip Hamm. Izdala in uredila Katja Sturm-Schnabl. Wien 1975, 360 str.
  • Prosopographisches Lexikon der Palaiologenzeit 2 (1977), 3 (1978), 4 (1980), 5 (1981) (sodelovanje).
  • Jahrbuch der österreichischen Byzantinistik 26 ( 1977), 30 (1981) (sodelovanje).
  • L'influence de la Révolution française sur le mouvement de l'affirmation de l'individualité nationale slovène. V: L'image de la France révolutionnaire dans les pays et les peuple de l'Europe Centrale et du Sud-Est. Colloque international tenu à Paris du 13 au 15 octobre 1988. Publications Langues'0. Paris 1989, str. 103–120.
  • Slovenski narodni preporod in njegovi neposredni odnosi s francoskim razsvetljenstvom in janzenizmom. Zgodovinski časopis 43/3 (1989), str. 359–363.
  • Ivan Cankars "Gospa Judit", eine Frau rebelliert. V: Slava - debatni list III/2 (1989) 127–143.
  • Slowenische Lexikographie. Berlin, New York: Walter der Gruyter, 1990
  • Der Briefwechsel Franz Miklosich’s mit den Südslaven = Korespondenca Frana Miklošiča z Južnimi Slovani. Maribor. Obzorje, 1991 (COBISS)
  • Franz Miklosich im Lichte seiner Lebensdokumente aus dem Bestand der Handschriftensammlung der Österreichischen Nationalbibliothek. V: Walter Lukan (ur.): Franz Miklosich (Miklošič), Neue Studien und Materialien anläßlich seines 100. Todestages. (Österreichische Osthefte 33 (Wien: Österreichisches Ost- und Südosteuropainstitut, 1991), str. 9-94.
  • Dunajska slavistika in njen prispevek k slovenski kulturi. Zgodovinski časopis 49/3 (1995), str. 411–420.
  • Novi pogledi na pomembnost dela Jerneja Kopitarja pri razvijanju prepletenosti evropske znanstvene misli. Sova 1 (1996), str. 7–8.
  • Ženska kot avtorica in lik v novejši slovenski književnosti. Jezik in slovstvo 43/3 (1997/98), str. 97–108.
  • Die Slowenistik an der Universität Wien als europäischer Beitrag. 16. Salzburger Slawistengespräche. 20 - 23 November 1997. Die Funktion der Slawistik im europäischen Bildungswesen. Eine alternative Geschichte und Prognose. In: Die slawischen Sprachen. Band 55/1997, 95-114. Salzburg. Hg. Otto Kronsteiner.
  • Das literarische Kaffeehaus in Ljubljana/Laibach (1890-1950). V: Michael Rössner (ur.): Literarische Kaffeehäuser, Kaffeehausliteraten. (Wien idr.: Böhlau, 1999), str. 197-209
  • Franz Miklosich als Wegbegleiter bei der Entstehung der ukrainischen Schriftssprache. V: Juliane Besters-Dilger idr. (ur.): Sprache und Literatur der Ukraine zwischen Ost und West. (Bern idr: Peter Lang, 2000), str. 195-2009.
  • Zwei Erzählungen aus Kärnten von Prežihov Voranc im Spiegel erlebter Geschichte. In: Jura Soyfer. Internationale Zeitschrift für Kulturwissenschaften. Nr. 1(2000), str. 6–15.
  • France Kidrič (1880-1950), njegov študij in njegovo delovanje na dunajski univerzi. V: Jože Lipnik (ur.): Kidričev zbornik. (Maribor: Zora, 2002), str. 28-34
  • Priloga II: Dokumentacija o Kidričevem študiju (Sturm). V: Jože Lipnik (ur.): Kidričev zbornik. (Maribor: Zora, 2002), str. 131-181.
  • Ideja romantične svobode in občutenja v poeziji Urbana Jarnika in Franceta Prešerna. Koroški etnološki zapisi 2 (2003), str. 43–63.
  • Prve slovenske pesnice in pisateljice. (Katja Sturm-Schnabl, Dunaj). V. Ženski zbornik. Ljubljana 2003, str. 320–326
  • Marija Kmet (1889 – 1974), pozabljena slovenska pisateljica. (Katja Sturm-Schnabl, Dunaj). In. Ženski zbornik. Ljubljana 2003, str. 327–336.
  • Berta Bojetu Boeta. Prvi mednarodni simpozij. Zbornik predavanj, izdala in uredila Katja Sturm-Schnabl. Celovec 2005, 176 str.
  • Ivan Cankar. Soziales Engagement und symbolistische Stilmittel bei Ivan Cankar. Das Wien der Jahrhundertwende aus der Perspektive eines europäisch-slowenischen Autors. V: ZEIT:schrift 05. Eine Literaturzeitschrift der KON:TUR Kulturinitiative in Zusammenarbeit mit Literatur Vorarlberg und Kunst.Vorarlberg. 2005, str. 38-39, http://www.adis.at/arlt/institut/trans/7Nr/sturm7.htm
  • De nouveaux enjeux pour les Slovènes de Carinthie. V: Antonia bernard (ur.): La Slovénie et l'Europe, Contributios à la connaissancede la Slovénie actuelle. (Paris (?): L'Harmattan, 2005), str. 131-140.

Miklosichs Bedeutung für die Slowenistik unter besonderer Berücksichtigung seiner Lesebücher für Mittelschulen. V: Wiener slavistisches Jahrbuch, Band 53. (Wien: ÖAW, 2007), str 229-239.

  • Kulturno življenje v fari Št. Tomaž od začetka 20. stoletja do nemške okupacije. V: Koroški koledar 2009. (Celovec: Slovenska prosvetna zveza, Založba Drava, 2008), str. 139-156
  • Slovensko narečje v funkciji komunikacijskega sredstva za tuje prisilne delavce v letih 1938 – 1945 v političnem okraju Celovec. Dokumentacija o slovenskem življu do druge svetovne vojne. V: Obdobja 26 – Metode in zvrsti. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ljubljana 2009, str. 371–391.
  • Fran Miklošič, ustanovitelj slavistike na univerzi na Dunaju in njen prvi ordinarius. Sova 1 (2009), str. 9–12.
  • Franz Xaver Ritter von Miklosich (1813-1891). V: Predrag Bukovec (ur.): Christlicher Orient im Porträt – Wissenschaftsgeschichte des Christlichen Orients. Kongreßakten der 1. Tagung der RVO (4. Dezember 2010 Tübingen), Teilband 1. (Hamburg: dr. Kovač, 2014), str. 75-91.
  • Kul'turnaja žizn' prichode ŠentTomaž ot načala XXXb. Do nemeckoj okkupacii. In: Institut slavjanovedenija Rossijskoj akademii nauk. SLOVENICA II..Slavjanskij mežkul’turnyj dialog v vosprijatii russkich i slovencev. K jubileju I. V. Čurkinoj. Moskva 2011, 133 – 151
  • Češkie svjaščenniki v slovenskoj Karintii v konce XIX – pervoj polovine XX v. V: Rossojska akademija nauk. Institut slavjanovedenija. Mežkonfessionalnye kul’turnye i obščestvennye svjazy Rossii s zarubežnymi slavjanami. K 200 letiju so dnja roždenija M. F. Raevskogo. Moskva – Sankt Peterburg 2013. 187 – 189
  • Enzykloplopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška, Von den Anfängen bis 1942 (v tisku).

Prevodi (izbor)[uredi]

  • Predrag Matvejević: Der Mediterran. Raum und Zeit. (Zürich: Ammann Verlag, 1993), 323 str. (iz hrvaščine).
  • Marija Mitrović: Geschichte der slowenischen Literatur, Von den Anfängen bis zur Gegenwart, Aus dem Serbokroatischen übersetzt, redaktionell bearbeitet und mit ausgewählten Lemmata und Anmerkungen ergänzt von Katja Sturm-Schnabl, Klagenfurt/Celovec idr.: Mohorjeva, 2001, 617 str. (COBISS)
  • Boris M. Gombač: Trst – Trieste. Zwei Namen eine Identität. Bearbeitung und Übersetzung aus dem Slowenischen von Katja Sturm-Schnabl. St. Ingbert 2002 (Röhrig Universitätsverlag). (iz slovenščine). (COBISS)

Štrekelj, Karel[uredi]

Trdina, Janez[uredi]

Trubar, Primož[uredi]

Turnograjska, Josipina[uredi]

Valjavec, Matija[uredi]

Slovenski pesnik, jezikoslovec in prevajalec Matija Valjavec Kračmanov se je rodil 17. februarja. 1831 v vasi Srednja Bela pri Preddvoru, očetu Antonu ter materi Mariji, po domače Kračmanov, kot prvi od desetih otrok. Ljudsko šolo je obiskal v Kranju, šolanje je nadaljeval z vpisom na klasično gimnazijo v Ljubljani. V teku šolstva se je v Matijanu Valjavcu začela bujati narodna zavest, tako da je svoj dotedanji priimek Wallauz poslovenil v Valjavec.

Življenje[uredi]

Po maturi se je odločil za študij slavistike in klasičnega jezikoslovja na univerzi na Dunaju. Slavistiko je študiral pri Franu Miklošiču. Svoj študij na Dunaju je financiral s tem, da je prevajal, velja kot eden najpomembnejših slovenskih prevajalcev, med drugimi je v ožjem ali širšem obsegu prevajal Homerja, Vergila, Ovida, Goetheja, Bürgerja, Castellija, Sofokleja, Mickiewicza. V teku svojega študija je zbiral ljudske izročilo. Svoj študij je zaključil s profesorskim izpitom iz slovenistike in latinščine. V istem letu je bil imenovan za pravega učitelja. Sprejel je povabilo gimnazije iz Varaždina, kjer je deloval kot profesor klasičnih in slovanskih jezikov in naprej zbiral ljudsko izročilo. Najvažnejša Valjavčeva zasluga so bili zapisi kajkavskega ljudskega izročila. Pri tem Miklošič poudarja važnost slovenske mitologije. Kot učenec Miklošiča je imel kajkavsko narečje za slovensko. Čas na Dunaju je Valjavca zanamovalo, saj je pisal poezijo tudi z dunajskimi motivi. Valjavec je bil človek dialoga, dramskega dojemanja življenja. V pesmih je ponovno uporabljal dialog in dramsko prikazovanje čustev in zgodbe. Umrl je 15. marca.1897 v Zagrebu.

Viri[uredi]

Wolkenstein, Oswald von[uredi]

Zdovc, Pavel[uredi]

Slovenski jezikoslovec Pavel Zdovc se je rodil dne 25.7.1933 v Rinkolah pri Pliberku na avstrijskem Koroškem.

Življenje in povezava z Dunajem[uredi]

Po končani gimnaziji (1955) je v Innsbrucku študiral filozofijo in bogoslovje, nato na Dunaju latinščino in slavistiko; doktoriral je z dialektološko disertacijo "Die Mundart des Südostlichen Jauntales in Karnten. Lautlehre und Akzent der Mundart der »Poljanci«" (Dunaj, 1972). Strokovno se je izpopolnjeval na univerzi Lomonosov v Moskvi (1963/1964), ter med krajšimi bivanji na Hrvaškem in v Srbiji. Leta 1967 je postal sodelavec Inštituta za slovansko filologijo dunajske univerze, od 1968-1996 pa je tam predaval slovenski jezik. Veljal je za karizmatičnega učitelja slovenščine za številne generacije študentov.

Prizadevanja[uredi]

Zdovc je v slovenščini in nemščini objavil več jezikovnih razprav (o vlogi narečja pri pouku knjižnega jezika, o samoglasniški redukciji v podjunskih govorih) ter pisal o literarnih in kulturnih vprašanjih na avstrijskem Koroškem. Raziskovalno dela je zlasti posvetil proučevanju in določitvi rabe koroških krajevnih imen in večkrat izdal in dodelal referenčni priročnik "Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem". Priročnik predstavlja aktualni standard slovenskega knjižnega jezika glede slovenskih krajevnih imen na Koroškem. [28]

Delo[uredi]

  • "Ko Zila noj Drava nazaj potačè" (1983),
  • Šenti in svetniki na Koroškem (1986), Mladje – nicht nur eine Literaturzeitschrift (Beljak 1976, razst. katalog mladjevcev – slikarjev),
  • Sigmund Herberstein za naše kraje in naše ljudi (Kor. kol 1976),
  • Od brižinskih spomenikov do cesarskih patentov (Kor. kol 1978),
  • Ob zatonu vinogradništva v Podjuni (1980),
  • Zvestoba pred velikovškimi vrati (1981). [29]

Referenčno delo[uredi]

Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Razširjena izdaja = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Erweiterte Auflage. (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti SAZU, 2010), 447 str., ISSN 0560-2920. (COBISS)

Žouneški (der von Suonegge)[uredi]

Žouneški je bil štajerski minezenger, ki je živel v 13 stoletju. Doma je bil na slovenskem štajerskem.

Pesem Žouneška[uredi]

Ljubezen moja sladka, ti me siliš,
da moram Nji, ljubezni vredni, peti,
in ko se skoz v srce mi vsiliš,
storiš, da moram le po Nji hlepeti
do dna srca, ljubezni temelja.
Edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta usteca.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Der_von_Sounegge#cite_note-RFG10-1

Opombe in sklici[uredi]