Skozi luči in sence 2

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Skozi luči in sence  
Slika:Slika naslovnice.jpg
Naslovnica knjige
Avtor Ruda Jurčec
Država Slovenija
Jezik Slovenščina
Subjekt slovenska književnost
Žanr spomini, dnevnik, reportažni roman, generacijski roman, časovni roman, biografija
Vrsta medija tisk (broširano)
Št. strani 587, 11 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID 758861
UDK

886.3-94
949.712"1914/58"

82 Jurčec R. (092.3)

Skozi luči in sence je spominski roman emigrantskega pisatelja Ruda Jurčeca, iz leta 1966.

Vsebina 2. knjige[uredi]

V drugem delu romana pisatelj pripoveduje o svojem prihodu v Pariz, kamor se je odpravil kot slušatelj politične visoke šole. Mnogi so ga prepoznali kot pripadnika slovanskega naroda. S francosko kulturo se je srečal že v mariborski [[gimnazija|gimnaziji. Prijatelj Vilko Fajdiger ga je spoznal z mnogimi Slovenci, ki so takrat živeli v Parizu. To so bili doktor Ahčin, Kuhar,Janžekovič, Bebler. Slednji ga je spodbudil, da je postal dopisnik za različne časopise. Tako se je začel ukvarjati z žurnalizmom, kar mu je predstavljalo glavni vir dohodkov. Član uredništva časnika Slovenec je bil od leta 1934.

Veljalo je, da je Francija mati politike. Tam se je Francoska demokracija gradila, razvijala in se širila po vsej Evropi. V izven šolsko politiko ga je uvajal Kuhar. Povezal se je s poslanecem Ernestom Pezetom, ki mu je večkrat uredil srečanja s predstavniki strankarskega vodstva, opravil intervjuje in jih poslal Slovencu.

Zadnje leto bivanja v Parizu mu je pri Mednarodnem krožku katoliških akademikov prineslo posebno odlikovanje. Podpredsednik je bil vedno akademik – inozemec in tisto leto so izbrali prav njega. Po diplomskem izpitu mu je predsednik Katoliškega tiskovnega društva Gregor Pečjak kot lastnik Slovenca zagotovil dodatno leto bivanja in ustvarjanja v Parizu.

Nato je politično zanimava poslala Nemčija, zato se je odpravil v Stuttgart, od koder je pisal novo rubriko: Hitlerjev večer.Tudi v Berlinu se je želel pokazati tamkajšnjim častikarjem in sodelovati z njimi. Berlin je opisal kot mesto brez telesa in brez duše. Z mestom se ni mogel povezati zato je pogosto odhajal raziskovat okolico in takrat v glavi zbiral misli za nov članek. Berlin ni imel politične šole, a je bila univerzi priključena fakulteta za žurnalizem, kjer je svoje znanje izpopolnjeval.

Ko je dopolnil 26. let se je moral vrniti v Ljubljano in odslužiti vojaški rok. Takrat je mnogo pisal za Besedo in Hramove zapiske. Soustvarjal je pri filmu Srce in postal ustvarjalec revije Sodobnost in Delavski pravici. Njegovo področje pisanja je temeljilo na mednarodnih problemih in na slovensko politično problematiko.

Bil je pod stalnim nadzorom, saj so politične situacije tistega časa prepovedovale širjenje komunizma, kar naj bi bilo moč zaznati v njegovih člankih, zaradi česar so ga aretirali in za nekaj časa poslali v Rim. Ko se je politična situacija nekoliko umirila, se je vrnil v domovino in vstopil v [vlada|vlado] Slovenske ljudske stranke. Uresničil so se tudi zamisli o knjižnih izdajah. Založba Hram mu je pomagala izdati monografije o [Jože Župančič|Župančiču] in Cankarju ter knjigo Politične ideje 19. stoletja. Poskrbel pa je tudi, da je Beseda doživela še zadnji izid.

Kritike, literarna zgodovina[uredi]

"Ruda Jurčec je predsednik Slov.Kult.Akcije in v zadnjem času je postal posebno znan po svoji najnovejši knjigi Skozi luči in sence. Knjiga je povsod zbudila veliko zanimanje. Iz Toronta v Kanadi je že 31. oktobra nekdo pisal avtorju: "Te dni se v Torontu mnogo govori o Vas in Vaši knjigi. Skoraj vsa je že razprodana. Vsakdo, ki jo je kupil, je ponosen, da imamo v emigraciji tako knjigo ..." (Ambrožič 1965)

"Pisanje — in branje — spominov je pogovor s časom; avtor knjige Skozi luči in sence, katere drugi del je izšel letos marca, nam je v predavanju o sodobni memoarni literaturi sam postregel z vrsto pričevalcev, ki so te ali one važne dobe v svojem življenju osvetlili v bolj ali manj literarni obliki dnevnika ali pa časovno svobodnejšega opazovanja in razmišljanja. V vrsto intimnega zapisovanja spadajo pisma, izpovedi, življenja. /.../ Tako močno se je razvila in okrepila ta literarna zvrst, da je opus kakega javnega delavca in pisatelja nepopoln, če ne zapusti toplejših in človeško bližnjih podatkov o svojem življenju in času. Drugi del velike zamisli Skozi luči in sence, ki se razpenja med leti 1929-1935 vpada v dvoje obdobij pisateljevega življenja: bivanje v Parizu in, po dovršenem študiji, prva leta ljubljanske dobe. Sploh bi morali celotno delo Skozi luči in sence (1914-1958) razdeliti na štiri glavna obdobja, ki jih pisatelj živi v štirih mestih: Ormož, Pariz, Ljubljana, Buenos Aires. Vsako teh obdobij je obarvano s posebno lučjo in vsako nosi svoje sence. /.../ Literarno zastavljeni spomini dajejo zgodovini vedno nekaj smisla, ki ga zgodovina sama nima. Ustvarjajo časa živo polnost in poleg tega prečiščajo njegove poetične prvine. Doživetja, ki jih zapisuje pisatelj "Luči..." iz Pariza, so neposredno polna in konkretna tudi ob srečanjih, ki so bila bežna in tudi ob osebnostih, katerih podobe gledamo danes že obledele in daljne. "Pisanje memoarov je obenem literatura in žurnalizem. Lahko je močna literatura, ki ima pridih tiste zvrsti zapisov v pozitivnem pomenu, kjer človeka k pisanju žene notranja sila ob intenzivnosti močnega in edinstvenega doživetja. Ampak avtor Luči in senc išče za sto in sto stranmi svoje knjige v lahkotnem, skoraj poetičnem zanosu, zapis zunanje stvarnosti, ki je predelana in pretehtana v dostikrat metafizičnem osnovnem razpoloženju. /.../" Gotovo je, da je knjiga spominov Skozi luči in sence zajela zaradi svoje prikupnosti pripovedovanja širok krog občinstva. Tudi je gotovo, da niso spomini, dnevniki ali zapisi osebnih doživetij nikdar absolutna, znanstveno objektivna definicija časa, dogodkov in oseb. Ta vrsta literature je in mora biti obarvana s pisateljevo očesno in duševno barvo. Jurčecev slog je duhovit, ravnotežen in bogat. Vsekakor je knjiga dokaz Jurčeceve volje dvigniti zvrst spominskih študij in zapiskov na najvišjo raven." (Papež 1969)

"Spomini so obširno platno, na katero je Jurčec nanesel lastno realistično podobo in podobe slovenskega naroda od konca prve svetovne vojne do 1941, v njih pa odsevajo tudi razmere v Franciji in Nemčiji, kjer je živel in ju dobro poznal. Spomini se berejo kot zanimiv roman, ki je poln življenja, spoznanj, sodb, žalosti in veselja, a tudi prešernega smeha. Dokazal je, da zna poustvarjati dogodke in občutja, da je poleg diplomanta tudi pravi pisatelj." (Žitnik, Glušič, 1999)

Literatura[uredi]

  • Alojzij Ambrožič. Skozi luči in sence: knjižna ocena. dLib Misli. 14/1 (1965). 25.
  • France Papež. Glosa o Rude Jurčeca knjigi 2.del dlib Meddobja. 10,1/3 (1969). 124–126.
  • Marko Jenšterle. Zakaj Jurčec spominov Skozi luči in sence ni končal? 1990.
  • Janja Žitnik,Helga Glušič. Slovenska izseljenska književnost 3: Južna Amerika. Ljubljana: Rokus, 1999, str. 92–97, 335–336.

Dodatna literatura[uredi]

  • Lev Detela. Svetovljan iz Ormoža na poteh skozi luči in sence življenja. Večer. 46/292. (1990). 28.
  • Danica Petrovič. Knjiga: Skozi luči in sence. Slovenske novice 2/6. (1991). 13.
  • Denis Poniž. Ruda Jurčec: Skozi luči in sence. Naši razgledi. 41/8. (1992). 232.