Skozi luči in sence 1
| Skozi luči in sence | |
|---|---|
 | |
| Avtor | Ruda Jurčec |
| Država | Slovenija |
| Jezik | Slovenščina |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | spomini, dnevnik, reportažni roman, generacijski roman, časovni roman, biografija |
| Vrsta medija | tisk (broširano) |
| Št. strani | 357, 6 poglavij |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 759373 |
| UDK |
886.3-94"1914/1929" 929 Jurčec R. 323.1(497.12)"1914/1029" |
Skozi luči in sence je spominski roman emigrantskega pisatelja Ruda Jurčeca.
Vsebina 1. knjige[uredi]
V prvem delu romana je opisano ponemčenje rojstnega Ormoža, kjer so vsi ekonomsko odvisni govorili nemško. Jurčeca so dan po sarajevskem atentatu slovensko-nemški sovrstniki pretepli. Razodene, da je cerkev Slovence družila bolj kot šola in pripoveduje o ministrantskih izkušnjah. Opiše bedo in revščino tistih časov ter seznani z dejstvom, da je bilo delo na ramah žensk, saj je veljalo, da moški ne sme delati. Pisatelj opiše njegovo snidenje s smrtjo, ki jo doživlja kot opazovalec na vaških pogrebih, pripoveduje o vaških običajih, žegnanjih in se sprašuje od kod prihaja nemoč, ki jih meče v pest nemških tovariš. Z očetom, izdelovalcem klobukov, in mlajšo sestro, se odpravi na Hrvaško, očetovo rojstno deželo. Opisuje tamkajšnjo duhovščino, ki s slovenskimi duhovniki ni imela stikov in tega ni razumel.
Spominja se političnega dogajanja in volitev. Bil je intelektualec ter dopoldneve preživljal v knjižnici Čitalnice. Med Nemci in Slovenci se je prepad večal. Začne se 1. svetovna vojna in oče umre zaradi hude bolezni. Umre tudi cesar Franc Jožef, z bojišča prihajajo žalostne novice. Po očetovi smrti se Jurčeceva družina preseli bližje cerkvi, zaradi pomanjkanja pa Ruda šolanja ne more nadaljevati na gimnazija.
Omenja dr. Antona Korošca, ki se pojavlja tudi v naslednjih dveh delih. Pripoveduje o soška fronta in problemih v času vojne. Ponudi se mu šolanje v Ljubljani in mama odobri njegov odhod na gimnazija ter bivanje v Marijanišče. Opisuje odraščanje in podiranje stebrov otroštva. Močno ga zaznamuje prvo srečanje z Ljubljano. Po mestu se razširi epidemija in ljudje množično umirajo. Umre tudi Fran Štafe, urednik Slovenca. Na naši zahodni meji odvzamejo tretjino narodnega ozemlja in skoraj pol milijona ljudi ostane pod Italijo. Opozori na poraz Nemcev in veliko krivico, ki je vzela primorsko okno v veliki svet ter neuspeh, da bi obdržali Koroško. Šolanje glavnega junaka zaznamuje tudi smrt Ivan Cankar in prihod Shakespearovega Hamlet na Ljubljanske odre.
Pariška mirovna konferenca se je zaključila, ne da bi bil sklenjen dogovor o slovenskih mejah na zahodu, plebiscit na Koroškem je bil izgubljen, Rappalska pogodba pa je pustila Italiji vse slovensko zasedeno ozemlje. Pisatelj pripoveduje o obdobju šolanja na politični visoki šoli v Parizu in posebno živo prikaže Terseglava, Pina Mlakarja, dr.Ehrlicha,profesorja Tomca profesorja Tomca in dr. Korošca. Pripoveduje o svojih mislih in doživljanju sveta,skrbeh, ki so neprestano pri koreninah, rasti, problemih in ciljih slovenstva.
Kritike, literarna zgodovina[uredi]
"Ta knjiga se razlikuje od vseh naših dosedanjih knjig spominov. Avtor odkriva razvoj in ga organično povezuje z utripom kraja, pokrajin in cele Slovenije /.../ Bravec kar zadiha ozračje tega časa in večkrat ostrmi pred značilnostmi ustanov in gibanj." (Geržinič)
"Spomini so obširno platno, na katero je Jurčec nanesel lastno realistično podobo in podobe slovenskega naroda od konca prve svetovne vojne do 1941, v njih pa odsevajo tudi razmere v Franciji in Nemčiji, kjer je živel in ju dobro poznal. Spomini se berejo kot zanimiv roman, ki je poln življenja, spoznanj, sodb, žalosti in veselja, a tudi prešernega smeha. Dokazal je, da zna poustvarjati dogodke in občutja, da je poleg diplomanta tudi pravi pisatelj." (Žitnik, Glušič, 1999)
"Knjiga je po vsebini in odkritem podajanju razmer v Sloveniji in po svetu nekaj posebnega. Jurčec je z njo dokazal, da je bil med redkimi Slovenci, ki je znal "brati" veliki svet, ki je znal določiti tipčno slovenske komplekse (provincialnost), ko je spoznal, kako nacije res žive, kako žive katolicizmi s svojim zgodovinskim profilom." (Andrej Rot, Republika Duhov, 109)
Literatura[uredi]
- Janja Žitnik,Helga Glušič. Slovenska izseljenska književnost 3: Južna Amerika. Ljubljana: Rokus, 1999, str. 92–97, 335–336.
- Danica Petrovič. Knjiga: Skozi luči in sence. Slovenske novice 2/6. (1991). 13.
- Marko Jenšterle. Zakaj Jurčec spominov Skozi luči in sence ni končal? 1990.
- Alojzij Geržinič. Skozi luči in sence. 1/3 (1964).
Dodatna literatura[uredi]
- Denis Poniž. Ruda Jurčec: Skozi luči in sence. Naši razgledi. 41/8. (1992). 232.
- Andrej Rot. Ruda Jurčec, Skozi luči in sence 1. del.(1991).
- Lev Detela. Svetovljan iz Ormoža na poteh skozi luči in sence življenja. Večer. 46/292. (1990). 28.