Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke

Miran Hladnik: Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke[uredi]

Članek je bil objavljen v Slavistični reviji leta 1980. Njegov avtor je Miran Hladnik.

Povzetek članka[uredi]

Na petih obširnejših tekstih Josipa Vandota je skušal avtor določiti shemo njegove pripovedke in ugotoviti, v čem je podobna klasični pripovedki.

Ključni pojmi[uredi]

Josip Vandot
Planinska pripovedka
Bajka
Legenda

Analiza članka[uredi]

Avtor je opredelil šest tipov pripovedk: bajeslovne bajke, zgodovinske, junaške, aitiološke, živalske ali rastlinske in krščanske legende.

Pri določitvi tipov Vandotovih del se po mnenju avtoja članka pojavijo težave. Prisanek, vila Škrlatica, Anja Panja in drugi so res bajeslovna bitja, vendar niso glavne upovedene osebe, zato zgodbe o Kekcu in Jankovem Koclju ne sodijo v isti koš kot bajke. Še manj so to junaške pripovedke, saj te predstavljajo večinoma zgodovinskega junaka, tu pa gre za otroka. Še najbolj bi po njegovem ustrezal naziv avanturistične pripovedke, ki ga pozna tudi nemška literarna teorija.

Težave v razvrščanju so nastale zato, ker je obravnavani tip umetna pripovedka. Vandotova planinska pripovedka nima pretirano veliko fantastike, ki bi jo združevala s pravljico. Nanjo spominja veliko bolj s svojo motiviko, s pripovedno shemo: nima mračnega, ampak vesel razplet, očitna je delitev na pozitivno in negativno, tudi konec je uravnan po tej delitvi – dobro zmaga, zlo je poraženo. Vandotova planinska pripovedka je torej kot umetna pripovedna proza, opredeljena po eni strani s shemo pravljice, po drugi (zaradi konkretizacije prostora in junakov) pa s pripovedko.

Določilo planinska je po avtorjevi misli zato, ker v pripovedki čisto natančno pove, za katere gore gre. Dogajanje umesti v alpske doline in zatrepe od Za Akom in Pod Špikom preko Krnice, Male Pišnice, Vitranca, nad njim, in Slemena do Tamarja.

Zgradba Vandotove pripovedke je dvodelna. Sovražnik povzroči škodo oz. se junaku zgodi nekaj hudega. Sledi junakova protiakcija, ki je uspešna in postavi stvari na svoje mesto. Kot celota je iz štirih delov: udarec, protiudarec; ponoven udarec, zmagoviti protiudarec.

Zaključek[uredi]

Vandotova zapuščina je ne samo velika, ampak predvsem bogata, tako oblikovno kot tudi motivno. Njegove zgodbe o Kekcu in Koclju lahko naslovimo kot planinske pripovedke.

Viri[uredi]

Drugi znanstveni/strokovni članki[uredi]