[null 1. UVOD]

V seminarski nalogi se bom ukvarjala z medbesedilnostjo v delu Potovanja s Herodotom Ryszarda Kapuścińskega. Zanimalo me bo kako delo oblikuje svoj pomen s pomočjo drugega literarnega dela, razmerje med tekstoma, prepletenost tekstov, vpletenost enega teksta v drugega, skratka raziskovala bom vzajemno povezanost in odvisnost dveh tekstov - Potovanja s Herodotom, in pa Herodotove Zgodbe.

Uporabila bom deskriptivno - komparativno metodo analize. Primerjala bom deli Potovanja s Herodotom in Zgodbe. Pri raziskovanju si bom pomagala s spremno besedo Nikolaja Ježa Potovati s Kapuścińskim, z drugimi študijami o dveh primarnih besedilih, in pa z delom Intertekstualnost Marka Juvana.

Ryszard Kapuściński je bil poljski novinar, fotograf, pesnik in pisatelj. Rodil se je 4. marca 1932, kot sin osnovnošolske učiteljice in učitelja. Pri sedmih letih se je z materjo in sestro znašel med begunci, ki so bežali pred Rdečo armado in Nemci. Oče se je moral večinoma skrivati, mladi Ryszard pa je večino časa preživel pri kaplanu, ter z njim molil za padlimi v varšavski vstaji. V gimnaziji je objavil prvo pesem in dobil ponudbo za sodelovanje s časopisom Prapor mladih. Na Varšavski univerzi je študiral polinistiko, pozneje pa tudi zgodovino. Kasneje se je zaposlil pri reviji Politika in štiri leta potoval po državi in pisal reportaže. Najboljše reportaže je zbral v prvo knjižno zbirko Buš po poljsko s podnaslovom Naključne prigode. Ustvaril je nov, izvirni tip reportažno-literarnega besedila, na potovanjih v Indijo, Kitajsko in Afriko pa je našel univerzalno formulo za svoje popotne zapise in reportaže. Kapuściński je bil mnenja, da je treba poročati verodostojno, iz lastnih doživetij, po takih načelih pa je napisana njegova druga knjiga Črne zvezde. Na njegovih potovanjih so med drugimi izšle tudi zbirke: Ko bi vsa Afrika v Afriki, Kristus s puško na rami v Latinski Ameriki, Šahinšah prikazuje padec iranskega šaha Mohameda Reze Pahlavija, na koncu pa se je posvetil dvema velikima esejističnima sintezama Ebenovina in Potovanja s Herodotom.

Kapuściński je imel Herodota za svojega predhodnika, zato so Potovanja s Herodotom njegova najbolj osebnoizpovedna knjiga. Pripovedovalec presoja svojo življenjsko pot in poslanstvo skozi Herodotovo perspektivo. Potovanja so bolj v ozadju, v ospredju pa je avtorjevo druženje s Herodotom. Herodot preraste časovno razdaljo z občutkom za Drugega, spoštovanjem in sprejemanjem drugačnosti, ter s predanostjo svojemu poslanstvu, kar so bistvene lastnosti dobrega novinarja.

[null 2. ANALIZA MEDBESEDILNOSTI]

Kapuściński je o svojih potovanjih in pisanju kot načinu življenja, še največ povedal v Potovanjih s Herodotom, ki so izšla tri leta pred njegovo smrtjo. Na potovanjih je s seboj venomer nosil Herodotove Zgodbe, iz katerih se je naučil, da je temeljno odkritje popotnika odkritje kulture drugih, skozi katere lahko vidimo podobo sebe. Potovanja s Herodotom so napisana po dolgih popotovanjih po Aziji in Afriki.

Herodot je Kapuścińskega navdihoval s svojim poročanjem, opisuje le to kar je sam videl, izkusil, a se zaveda, da je to le košček resnice. Potovanja s Herodotom je knjiga o knjigi, knjiga o tem, kdaj se je pripovedovalec prvič srečal z njo, in kako je branje vplivalo nanj na njegovih potovanjih, predvsem ob prvem potovanju v Indijo. Svojim potovanjem je tako Kapuściński dodal paralelno potovanje Herodota.

Pojem medbesedilnost razlaga o razmerjih med subjektom, jezikom, literarnim besedilom in družbeno zgodovinskim kontekstom. V tem poglavju me bodo zanimali predvsem citatni pojavi, oblike, figure in vrste.

Citiranje se pojavi že na naslovnici knjige, in sicer v naslovu Potovanja s Herodotom - tukaj opazimo metajezikovno oznako opis, saj se naslov navezuje na avtorja Zgodb, Herodota. Herodot ima v knjigi pomembno vlogo, ne samo za zgodbo, temveč tudi za samega pisatelja.

V Potovanjih se pojavlja citatnost, v literarno delo je vgrajeno tuje gradivo, tako, ki ni zajeto iz avtorjeve domišljije, življenja ali družbenih dogodkov, temveč je izposojeno iz narejenih besedil.

Med pribesedilne kazalke citatnosti se uvrščajo opombe, pripombe in marginalije, ki z različno natančnostjo identificirajo vire, na katere se delo opira. V Potovanjih opazimo nekaj prevajalčevih opomb, katere nam pomagajo pri razumevanju besedila, kot npr. kaj pomeni agencija PAP. "Polska Agencija Prasowa, poljska državna tiskovna agencija" (164).

V glavnem besedilu so kazalke citatnosti grafične, saj so citirani odlomki iz Herodotovih Zgodb pisani v narekovajih in kurzivih. Poleg tega, so znotrajbesedilne kazalke tudi spremni stavki, ki dobesednim ali predelanim navedkom, parafrazam in imitacijam tujega govora bolj ali manj natančno določajo avtorja, ozadje, vir, npr. "Herodot namreč nadaljuje, da so žene Atencev, ko so zvedele za vso reč, ob medsebojnem hujskanju prijele za podpazduhe in iz lastnega nagiba odšle pred Likidovo hišo ter kamnale tudi njegovo ženo in otroke" (203), "Herodot se zaveda, da ga obdaja svet negotovih stvari in šibkega znanja, zato se pogosto izgovarja zaradi svojih pomanjkljivosti, pojasnjuje in se opravičuje" (158).

V govoru subjekta besedila ali književnih oseb na citatnost opozarjajo tudi omembe znanih junakov, pisateljev in njihovih del, npr.

"Ob teh besedah je Kserksa znova popadel bes" (176), "Grki se pod vodstvom Leonida niso umaknili" (178), "Temistokles se je izkazal za dobrega psihologa" (183).

"Antikvariatu našel Očrt indijske filozofije Paula Deussena iz leta 1914[...]Nekoč sem v antikvariatu odkril knjigo jogija Rama Čarake Hathajoga" (42), "Komaj sem prebral Hathajogo, že so mi prišli v roke Spomini - Odsevi iz Bengalije Rabindranatha Tagoreja, izdani leta 1923. Tagore je bil pisatelj, pesnik, skladatelj in slikar. Primerjali so ga z Goethejem in Jeanom-Jacquesom Rousseaujem" (43), "Odprl sem Hemingwaya in začel od prvega stavka" (24).

Na navzočnost tujega diskurza opozarjajo motnje v besedilni sklenjenosti, tj. slogovno-pomenski, jezikovni in žanrski kontrasti, ali neskladja med sodobnim in historičnim stilom, med povezanimi dogodki in motivnimi tujki, npr. v poglavju Prizori norosti in treznosti, Kapuściński najprej govori o nadlogah majcenih mušic in drugih žuželk, nato pa začne parafrazirati in citirati zadnje štiri prizore iz Herodotovih Zgodb, ki se navezujejo na grško-perzijske vojne.

"Resnična nadloga je neka vrsta prav majcenih mušic, ki so tako neustrašne in srborite, da jim ne pride do živega nobeno odganjanje in ubijanje[...]Bitka je bila zagrizena, odpor Perzijcev odločen, a na koncu so zmagali Grki" (218-219).

Opisi, prenosi in posnetki v literarnih delih ne nastopajo v čistih oblikah, ampak v različnih prepletih, v večini primerov pa eden od treh postopkov strukturno prevladuje; v Potovanjih prevladuje citiranje in parafraziranje. Kapuściński v Potovanjih gradivo iz predloge, pri vgraditvi v novo sobesedilo, prerazporeja z izpuščanjem, premeščanjem in kopičenji.

Citatne perspektive se razvrščajo med dve nasprotujoči si tendenci - asimilacijsko in disimilacijsko. Potovanja s Herodotom imajo asimilacijsko tendenco, saj literarno delo poudarja ujemanje s predlogo, sprejema in potrjuje njen vrednostni svet.

Vzporednico lahko potegnemo tudi med samim opisovanjem in načinom raziskovanja Kapuścińskega in Herodota, saj njuno delo poteka na podoben način. Oba sta bila predana svojemu poslanstvu, požrtvovalna in vzdržljiva, odprta, vedra, komunikativna in neskončno radovedna. Poleg tega ju povezuje tudi spoštovanje in sprejemanje pripadnikov tuje kulture.

Obema pisateljema so pripisovali številne olepšave in potvarjanja. Kapuściński sam pravi da objektivna preteklost ne obstaja, obstajajo le njene neskončne inačice. Herodot Kapuścińskemu razkriva pomembno odkritje - varljivost človeškega spomina, saj pravi, da si je vsak izmed pripovedovalcev zgodbo zapomnil malce drugače, torej objektivna zgodovina ne obstaja. Kapuściński o Herodotu pravi: "Cilj potovanja - zbrati nove podatke o deželi, njenih ljudeh in njihovih običajih ali preveriti verodostojnost že zbranih podatkov. Herodot se namreč ne zadovoljuje s tem, kar mu je kdo povedal - stvari hoče preveriti, primerjati različice, ki jih je slišal, in si izoblikovati lastno mnenje" (94).

Čeprav oba opisujeta dinastije, kralje in druge visoke predstavnike, pa oba govorita tudi o življenju preprostih ljudi "o verovanjih, obdelovanju zemlje, o boleznih in naravnih nesrečah, o gorah in rekah, rastlinah in živalih" (192). Kapuściński nam kot primer predstavi Herodotovo opisovanje mačk, ta namreč razlaga o egipčanski požrtvovalnosti in neskončni žalosti, ko mačka umre.

Zanimivo je tudi, da oba pisatelja knjigi napišeta proti koncu življenja. Kapuściński razlaga "Verjetno se je proti koncu življenja odločil, da bo napisal knjigo, kajti zavedal se je, da je zbral ogromno zgodb in podatkov, in če jih ne bo ovekovečil v knjigi, bodo vsi, dotlej nakopičeni v njegovem spominu, enostavno izginili" (192). Prav tako kot Herodot, se je tudi Kapuściński bojeval s časom in bežnostjo spomina, ter svoje življenje avtobiografsko zapisal v Potovanja.

Dvojnost pripovedovanja se premika med odlomki o prelepih hotelskih verandah, in dolgih ali kratkih odlomkih parafraziranja ali citiranja zgodovinarja Herodota. Tudi sam Kapuściński pravi: »Med branjem [sem bil] venomer hkrati na dveh potovanjih, na enem sem opravljal svoje dolžnosti dopisnika, na drugem pa – sledil odpravam avtorja Zgodb« (226). Kapuściński s svojim pisanjem in prepletanjem lastne zgodbe s Herodotovo, slednjega nekako spet prikliče v življenje. Herodot je živel in deloval v dveh epohah; dobi ustnega izročila, in začetku dobe pisane zgodovine. Znan je kot oče zgodovinopisja, ter hkrati tudi potopisja. Kapuścińskega je izredno privlačila Herodotova filozofija, najbolj pa se je od njega, kot učitelja, želel naučiti umetnosti reportaže. "Njen avtor ima reporterski čut, reportersko oko in uho" (228).

Zdi se kot, da je Herodot s svojimi Zgodbami za Kapuścińskega nekakšen miselni pobeg od sedanjosti ali celo preteklosti. Že na začetku, ko na Kitajskem naleti na jezikovno pregrado, pa tudi kasneje v Kongu in Senegalu, se pisatelj s skoraj otroško očaranostjo vrača v varno zavetje Zgodb. S tem pa se ne naveže samo na njegova pripovedovanja, temveč tudi na njegovo filozofijo, razmišljanje, kar opazimo v fragmentarnem citiranju Herodota. V starem zgodovinopiscu Kapuściński najde nekakšnega predhodnika, katerega življenje se prav tako vrti okoli neskončnih potovanj, pripravah nanje, zbiranja in urejanja gradiva. Kot sam pravi: "Sploh pa obstaja neke vrste obsedenost od potovanj, in to je pravzaprav vrsta neozdravljive bolezni" (75).

Ko se je Kapuściński poglobil v Herodotovo pisanje, se je z njim identificiral vse bolj in bolj, tudi na čustveni ravni. Včasih se je počutil bližje političnim dogajanjem v Zgodbah, kot pa v lastni sedanjosti. "Bolj me je pretresel požig Aten kot zadnji vojaški prevrat v Sudanu, potopitev perzijskega ladjevja pa se mi je zdela bolj tragična kot najnovejši upor vojske v Kongu. Svet, ki sem ga doživljal, ni bil le Afrika, o kateri sem moral pisati kot dopisnik tiskovne agencije, temveč tudi tisti, ki je izginil pred stoletji, daleč stran od tod" (194).

Kapuściński tako tudi paralelno razmišlja, ne samo o tragičnem dogajanju v Alžiru v svoji sedanjosti, ampak tudi o Alžiru v Herodotovih časih: "Alžir, ki je bil v Herodotovih časih ribiška vasica, pozneje pa pristanišče feničanskih in grških ladij, je z licem obrnjen k morju" (199).

Že Herodot je dojel, da je v vojnah šlo za spopad civilizacij. V njegovih zgodbah je bila osrednja tema grško-perzijske vojne v 5. stoletju pr. n. št. Azijske in Evropske civilizacije so se spopadale zaradi idealov državljanske svobode, Kapuściński pa odkrije nepretrgan tok evropske zgodovine, ponavljajočo se usodo ljudstev, ter vse simbolične vzorce tega tragičnega vedenja. Z nenehnim vračanjem istega in ponavljajočih se zgodovinskih vzorcih, Kapuściński nariše še eno vzporednico s Herodotom.

Kapuściński pravi, da je med prebiranjem Herodota, v slednjem postopoma odkrival bratsko dušo. Najbolj ga je privlačilo njegovo zanimanje za svet. "Žeja po tem, da bi bil tam, za vsako ceno videl tisto, nujno preživel to" (227). Oba imata neko strast po odkrivanju neznanega, iskanju odgovorov, pri tem pa pomaga pot, potovanje.

Prav tako kot Herodot, se tudi Kapuściński poslužuje filozofije spoštovanja tujega, drugačnega, ter posameznika. Nikoli ne krivita človeka kot posameznika, kriv je sistem v katerem je bilo temu človeku dano živeti. Oba sta goreča zagovornika svobode in demokracije, ter nasprotnika despotizma, samodrštva in tiranje. Kapuściński pri Herodotu občuduje, da je zgodovino sveta prikazoval skozi usodo posameznikov, "na straneh njegove knjige, katere namen naj bi bil ohranjanje človeške zgodovine, so zmeraj navzoči konkretni ljudje, konkretni posameznik, človek z imenom, naj bo velik ali nepomemben, prijazen ali okruten, zmagovit ali nesrečen" (229).

Citatne figure in vrste strukturirajo trije postopki medbesedilnega predstavljanja in sklicevanja - prenosi, posnetki in opisi.

Citat je s tega vidika medbesedilna figura, ki jo tvori prenos jezikovnih označevalcev (besed, sintagem, stavkov) iz predhodnega besedila v drugačen kontekst. Preneseno gradivo (Herodotove Zgodbe) se je pri cepljenju v novo sobesedilo (Potovanja s Herodotom) preuredilo z izpusti in zamenjavami. Zamenjave izvirnih formulacij, njihovo izpuščanje in povzemajoče zgostitve so značilne za parafrazo, npr. "Zakon nepovratnega minevanja je Herodot odlično razumel, zato se je hotel upreti njegovi uničevalski naravi: da ne bi s časom zamrl spomin na zgodovino človeštva" (73).

Izmed citatnih figur v Potovanjih najpogosteje opazimo dobesedne in pretvorjene citate in parafraze, pojavi pa se tudi kratka oznaka pisatelja in njegovega dela (Herodotovih Zgodb), npr. "Biografi so si dokaj enotni, da se je Herodot rodil med letoma 490 in 480 pred Kristusom[...]Njegovemu očetu je bilo ime Likes, kar ni grško ime, torej je čisto mogoče, da je bil Karijec. Najvrjetneje je bila Grkinja njegova mati" (46), "Zgodbe sestavlja devet knjig, v vsaki pa kar mrgoli aluzij. Recimo, da čisto na slepo odpre peto knjigo. Odpre jo, začne brati in izve, da je v Korintu po tridesetih letih krvavega vladanja umrl tiran z imenom Kipsel, njegovo mesto pa je zasedel njegov sin Periander" (12).

Med citatne vrste sodi montaža, ki po medbesedilnih postopkih ni dosti drugačna od starejše pesniške krpanke, vendar pa razdira svojo lastno slogovno ubranost in sporočilno sklenjenost. Potovanja imajo svojo lastno zgodbo, hkrati pa imajo ogromno citatov in parafraz iz Herodotovih Zgodb. Svojim popotovanjem skozi prostore v resničnem času je Kapuściński dodal paralelno potovanje Herodota izpred dvatisočpetsto let, ki se je geografsko le tu in tam za trenutek ujelo z njegovimi, ki se je razlikovalo kdaj pa kdaj tudi po tematiki. Po koščkih prebiramo dve zgodbi, daljno in sodobno, med katerima pa ni vedno vzporednic, zato se njuna izmenjava večkrat bere kot suspenz, kot odlaganje nadaljevanja.

[null 3. SKLEPNE UGOTOVITVE]

Medbesedilnost se v delu Potovanja s Herodotom pojavi že v samem naslovu, saj se naslov navezuje na Herodota. Paralelno navezavo opazimo tudi v samem liku Herodota in njegovi filozofiji. V Potovanjih se pojavlja citatnost, v literarno delo je vgrajeno tuje gradivo, tako, ki ni zajeto iz avtorjeve domišljije, življenja ali družbenih dogodkov, temveč je izposojeno iz narejenih besedil. Pojavljajo se tudi opombe, spremni stavki k parafrazam, omembe znanih pisateljev in njihovih del. Na trenutke opazimo navzočnost tujega diskurza, na katerega opozarjajo motnje v besedilni sklenjenosti. Prevladuje predvsem citiranje in parafraziranje.

Izmed citatnih figur v Potovanjih najpogosteje opazimo dobesedne in pretvorjene citate in parafraze, pojavi pa se tudi kratka oznaka pisatelja in njegovega dela. Med citatne vrste sodi montaža - Potovanja imajo svojo lastno zgodbo, hkrati pa imajo ogromno citatov in parafraz iz Herodotovih Zgodb.

Te ustaljeni ubeseditveni postopki ustvarjalcem in njihovim občinstvom pomagajo vzpostavljati prikrite, ali pa očitne vezi med novim besedilom in zakladnico izročila, splošno razširjenih mnenj, spisov in paradigem.

Medbesedilne navezave v Potovanja s Herodotom nam pomagajo pri razumevanju širšega konteksta, ki presega meje naše sedanjosti. Pomaga nam razumevati človeško naravo in nenehno ponavljanje zgodovine.

Kapuściński pravi, da z vedno globljim potapljanjem v branje Herodota, v njem napreduje čustveni in miselni proces identifikacije s svetom in dogodki. Prav tako, kot je Kapuściński ugotovil, da je "Grkovo knjigo treba tako kot vsako znamenito delo brati večkrat - tako nam bo vsakič odstrla novo plast, drugačne, poprej prezrte vsebine, podobe in pomene" (193), pa sem tudi jaz ugotovila, da isto drži za Potovanja s Herodotom.

[null 4.POVZETEK]

V seminarski nalogi sem se ukvarjala z medbesedilnostjo v delu Potovanja s Herodotom Ryszarda Kapuścińskega. Zanimalo me je kako delo oblikuje svoj pomen s pomočjo drugega literarnega dela, skratka raziskovala sem vzajemno povezanost in odvisnost dveh tekstov - Potovanja s Herodotom, in pa Herodotove Zgodbe.

Uporabila sem deskriptivno - komparativno metodo analize. Primerjala sem deli Potovanja s Herodotom in Zgodbe. Pri raziskovanju sem si pomagala s spremno besedo Nikolaja Ježa Potovati s Kapuścińskim, z drugimi študijami o dveh primarnih besedilih, in pa z delom Intertekstualnost Marka Juvana.

Ugotovila sem, da se medbesedilnost v delu Potovanja s Herodotom pojavi že v samem naslovu, saj se naslov navezuje na Herodota. Paralelno navezavo opazimo tudi v samem liku Herodota in njegovi filozofiji. V Potovanjih se pojavlja citatnost, v literarno delo je vgrajeno tuje gradivo, tako, ki ni zajeto iz avtorjeve domišljije, življenja ali družbenih dogodkov, temveč je izposojeno iz narejenih besedil. Pojavljajo se tudi opombe, spremni stavki k parafrazam, omembe znanih pisateljev in njihovih del. Na trenutke opazimo navzočnost tujega diskurza, na katerega opozarjajo motnje v besedilni sklenjenosti. Prevladuje predvsem citiranje in parafraziranje.

Izmed citatnih figur v Potovanjih najpogosteje opazimo dobesedne in pretvorjene citate in parafraze, pojavi pa se tudi kratka oznaka pisatelja in njegovega dela. Med citatne vrste sodi montaža - Potovanja imajo svojo lastno zgodbo, hkrati pa imajo ogromno citatov in parafraz iz Herodotovih Zgodb.

Medbesedilne navezave v Potovanja s Herodotom nam pomagajo pri razumevanju širšega konteksta, ki presega meje naše sedanjosti. Pomaga nam razumevati človeško naravo in nenehno ponavljanje zgodovine.

5. LITERATURA IN VIRI

Herodot iz Halikarnasa: Zgodbe. Ljubljana: Slovenska matica, 2003.

Ryszard Kapuściński: Potovanja s Herodotom. Ljubljana: Modrijan, 2009.

Nikolaj Jež: Potovati s Kapuscinskim: spremna beseda. Potovanja s Herodotom. Ljubljana: Modrijan, 2009.

Marko Juvan: Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000 (Literarni leksikon, 45)

Sara Wheeler: Two for the Road. The Guardian. 30. junij 2007.

Tom Bissell. On the Road With History's Father. The New York Times. 10. junij 2007.