Rimski katolik
| Slovstvo: Gorázd Anton Mahnič |
| ||||||
[[Kategorija:Dela-Napaka skripta: Modul »String« ne obstaja.]]
„Gorázd“ — lepo in pošteno, staroslovensko ime!
Vender bo morda marsikdo naših častitih bravcev o prvem pogledu vganjal, kako, da smo pod naslov „SIovstvo“ privlekli to častitljivo ime. Mislil si bo : saj pač ni znano, da bi bila poslednjih let zagledala beli dan knjiga, ki bi jo bil spisal kak Gorázd!
In vender je tu nekaj, in sicer, kaker se vsaj nam zdi, nekaj posebnega, na kar nam je nekako dolžnost opozoriti naše razumništvo! Mi ne namerjamo, kaker je navada in naloga slovstvenih listov, pobrati v svoj list vsako drobtinico, ki pride iz tiskarne mej slovenski svet; marveč nam je namen le znamenitiše prikazni na slovstvenem polji omenjati, le tiste umotvore, ki po svoji duhovitosti in dovršnosti vplivajo na duševni razvoj narodov in na pisatelje druge vrste ter so sposobni več ali manj vtisniti znak svoji dobi. Nekaj takega, znamenitega, ki nam kaže pesnika-umetnika nenavadne nadarjenosti in dovršnosti, se nam skriva pod izmišljenim imenom — Gorázd. Pod izmišljenim — pravim; ker da je Gorázd res psevdonym, trdi ves svet. Prišlo je namreč dandanes v navado, da pesniki, novelisti, sploh pisatelji, prve svoje literarne poskuse pošiljajo mej svet pod lažnim imenom: to ima biti, kar je n. pr. polžu tipavnica: izvohati hoče, ali vgaja občinstvu, kar piše, češ, ako bo pihal mrzel veter, se pa spet stisnem v svojo „kajžo“, še preden svet zvé, kdo sem. Sicer pa nočemo, kaker smo vže rekli, s tem tudi Gorázda prištevati takim revčkom. Ravno nasprotno! Gorázd zavzema zadnja leta v našem največem leposlovnem listu kot pesnik celó častno mesto. „Ljubljanski Zvon“ namreč prinaša proizvode Gorázdove muze na prvi strani, na isti prvi, častni strani, kjer se je pred leti večkrat bral podpisan X. Ako je tedaj Gorázd res pesnik tolike duhovitosti in spretnosti, za kakeršnega ga „Zvon“ priznava ter večkrat tudi očitno hvali, in česar mu tudi mi popolnoma ne odrekamo, bi znala še kdaj slovenskemu pesništvu napočiti nova doba; in kaker je bila nekdaj doba Preširnova, zatem doba Gregorčičeva, ravno tako bi imeli potem dobo — Gorázdovo! Vsekako se zna zgoditi, da čez leto dan bomo naeukrat brali: v Ljubljani, v tej in tej tiskarni, so tiskajo pesni Gorázdove! Čakali bomo potem še nekaj — in morda ne malo, ker navadno se slovenske poezije počasi tiskajo — in glej, zagledali bomo kako jutro po knjigarniških oknih krasen, nad vse ličen in morda ne prav droben zvezek z naslovom: „Poezije. Zložil Gorázd. I. zvezek." Pa kaj pravim: Gorázd! Ne; jaz sem več ko prepričan, da namesto laži-imena nam bo slavni pesnik vender enkrat razodel samega sebe, da mu bomo mogli zreti v obličje poveličano s poetiškim žarom. Kdo vender mora biti ta Gorázd, če sploh biva na zemlji! Veliko sem pozvedoval, a zvedel za gotovo ničesar. Eni pravijo, da je to, drugi trdé, da je drugo, tretji spet nasprotno itd. Sploh se pa večina glasov vjema v tem, da je slovenski — duhoven. To poslednje bi bilo po mojem mnenji vender malo pretrdo. Da bi res morali ravno duhovni „figurirati“ na čelu lista, ki je bil od prvega početka do zadnjega hipa tako dosledno zvest v zanikanji istih principov, v katerih obrambo in razširjanje je ravno duhoven pred vsemi druzimi poklican. Pa bodi, kaker hoče: jaz vsaj za zdaj ne verjamem, da Gorázd je duhoven, vsaj katoliški ne. Toda ko bi tudi bil, bi mu vender še odpustil, da bi le njegovi nazori ne dišali po nauku tistih, v katerih družbi sodeluje — kaker gotovo meni — v prosveto naroda slovenskega! A žalibog, da je Gorázdovo naziranje ne le sorodno načelom naših slovstvenih liberalcev, ampak pri njem zapazimo v liberalstvu celó velik napredek, ki se bliža vže skrajni meji v razvoji liberalnih doktrin — radikalizmu in socijalizmu. Vsekaker, ako bi res pri nas imela kdaj napočiti Gorazdova pesniška in, recimo tudi — načelna doba, ako bi se res njegov duh vcepil našemu slovstvu in mišljenju, potem bomo Slovenci vže na pol zreli za — ložo! Pač všeč mi je nad vse, da mi je tu ocenjati pesnika lažiimnega, posebno pa, ako je res duhoven, pesnika torej, katerega ne poznam niti osebno niti po pravem imenu; dandanes je namreč silno težko očitno v obraz povedati resnico; ker kakor brž se mora ziniti kako grenko, vže sumničijo človeka, da ga drugo ne vodi, nego zavist in osebna maščevavnost! Upam torej, da se mi vsaj zdaj kaj takega ne bo očitalo. Poglejmo tedaj nekoliko načelnih poglavij iz Gorázdovega katekizma, da zvé vže zdaj Slovenija, kolika sreča se ji obeta z bodočim zvezkom Gorázdovih poezij.
* * *
Ločiti seveda moramo mej obliko in mislijo. Kar se tiče prve, se zdi sploh dovršena, vsaj tako smo šlišali od strokovnjakov. Radi jim verjamemo ter se, ker nismo sami jezikoslovci, ponižno klanjamo njihovi sodbi, in če hoté še več hvaliti, smo mi vedno pripravljeni tej hvali še več dodati. Toda črka je mrtva, duh je, ki oživlja: od duha živi tudi Gorázdova muza. Tu moramo pred vsem povdariti, da Gorázd, bodi še tolik pesnik, vender še od daleč no pozna smotra in naloge prave poezije. Vse, karkoli človek čini, mora v nekakeršnem oziru povspeševati njegovo vsovršbo. Veda mora mu prižigati luč pravega spoznanja, nravoslovje mora volji razločevati mej dobrim in slabim, ter kazati kaj ima voliti, vkrepljevati jo v dobrem, odvračati od slabega. In umetnost? Nje naloga je predstavljaje visoke ideje v čutni obliki čute človeškega srca buditi in oplemenjati, podužigati jim plamen više ljubezni, da morejo voljo, ki je po grehu lena in šibka, v poželenji dobrega podpirati ter jo više vznašati. Umotvor, bodisi podoba, pesen ali povest, katerega skupen vtis čutov ne oblaži ter po njih volje vsaj nekoliko ne ojači in ne vkrepi za dobro, ampak oboje pusti hladno in nemarno, ali celó čute razburi in zatemni ter voljo vlenobi in pobije, je popolnoma zgrešil svoj smoter, ni pravi umotvor. Tega temeljnega stavka naš Gorázd ne pozna. In vender bi ga o tem podučil ne morda sv. Avgustin ali sv. Tomaž, ampak sam Mazzini: Il fine d’ ogni scrittore è d’ illuminar commovendo, ed ogni scossa è soverchia dove non riesca un profondo vero, inutile ogni quadro, se dal fondo non penetri il raggio della speranza). Isto velja o Gorázdovih pesnih. Gorázd ne pozna idealov: on je čist realist, toda tiste vrste realistov, katerim oblikuje vzore ne toliko vsakdanje življenje z navadnimi prikaznimi, ampak le bolj črna, neizprosna osoda in niža strast. Vmor, samovmor, tatvina., prešestvo itd.... glej, to so ideje Gorázdove muze! Sploh daje Gorázd svojim muzam skoraj same vmazane cunje v perilo. N. pr. poezija „Vaška, balada": Snov.1) Ženitvanska gostija. "Vsi so veseli. Tudi župnik je mej njimi. Kdor ni mogel priti, je poslal ženinu darov. Tudi stari mlinar je prinesel dar od svoje rejenke — Julike. Svatje odprò: v jerbaščeku je bil otrok: „Podoben je ženinu jako“.
Konec:
Še godci smijó za pečjój se,
Smejijo se gosli in bas —
Nevesti kraj ženina lepi
Od stida rudi se obraz.
Take cunje tedaj se razobešajo na prvi strani — leposlovnega lista!
Prvo, kar moramo Slovenci zahtevati od narodnih pisateljev in pesnikov, je čistost verskih nazorov. Slovenskega naroda vera je pa katoliška; kdor te ne izpoveda ali jo celó kakerkoli spodkopava, ni pisatelj slovenski, ako nam ima slovenstvo sploh pomenjati nekaj več nego prazne fraze. Pri Gorázdu je sumljivo vže to, da njegovi pesniški umotvori zavzemajo prvo mesto v leposlovnem listu, kateremu je umetnost neodvisna od Boga, sama sebi namen, v listu, ki je s prvega početka smatral za svojo glavno nalogo v mladih duhovih omajevati vero na večno nespremenljive zakone krščanske resnice in nravi. Da je ta sum opravičen, ni težko se prepričati. Vzemimo le pesen „Novi svetnik“. Vsak pravoveren katoličan dobro pozna in je pripravljen vmreti za ti dve resnici: 1. da je vera neobhodno potrebna za večno zveličanje, 2. da je edino prava vera tista, katero imenujemo katoliško. Extra Ecclesiam catholicam non est salus! Tudi narodnost brez vere ne privede nikogar v nebesa! Naravno potemtakem, da katoličan, ko mu gre za vero, je nestrpen nasprotnik vsake druge vere ter pripravljen vse drugo žrtvovati, da li reši, kar mu je za večno srečo neobhodno potrebno. Pač malokateri narod je dejansko bolj pokazal, kako se ima ceniti dar vere, nego slovenski. Naši očetje so dvesto let v boji s Turki kri prelivali za sveto vero. Drug, veliko nevarniši sovražnik katoliški veri se je vzdignil v 16. veku. Bilo je luteranstvo, katero se dá kratko določiti kot zanikanje rimsko-katoliške vere. Tudi na Slovensko je luteranstvo poslalo svoje apostole. In ti, kaker heretiki vseh časov, volki v ovčji koži, so pač tudi razumeli Slovence zvabljati na svojo stran. Začeli so prelagati sv. pismo ter v obliki domače besede pačiti razodeto resnico, vvajali so bogočestje v domačem govoru. Nič novega. Vže v srednjem veku so heretiki z domačo govorico skušali se prihliniti ljudstvu. Tako tudi luterani. Slovenski jezik jim je bil le sredstvo, da bi tem preje zavdali narodu sè strupom herezije; narodnjaštva, katero jim namišljajo naši liberalni literati, se sploh niso zavedali. Toda dasi so bili slovenski reformatorji še toliko narodni, Slovencem je vender šlo za edino zveličavno vero. Denimo tedaj, da bi bili res le protestantje zamogli rešiti Slovencem narodnost, denimo, da bi res bilo prišlo do osodepolne alternative: Slovenci, ali odrecite se narodnosti ali veri: aut — ant — vender menim, da bi vsak slovenski rodoljub, ako mu je sploh vera in večnost še kaj, raji ostal katoličan, nego Slovenec-luteran. Ker kaj bi pomagalo, ko bi nam luteranstvo rešilo jezik, a izgubilo nebesa; je vender boljše v nebesih govoriti kitajsko, nego v peklu slovensko! Te resnice bi bil moral naš Gorázd dobro premisliti, predno se je predrznil v navedeni pesni olovencem v češčenje na oltar postavljati novega svetnika — Primoža Trubarja. Apostola slovenska, vladiki Tekstor in Tomaž Hren, ki sta nevstrašno v bran se postavila pogubni hereziji, ki sta narodu slovenskemu rešila vero in nebesa, naslikal nam je Gorázd kot kruta nestrpneža, ki iz narodne zagrizenosti zaklinjata Trubarja v pekel, „na dno vic“, mej tem ko ga Bog sam veleva sprejeti v nebesa. Špoštuj mladina katoliško cerkev, katere škof v nebesih tako govori:
„Križ božji! Slovenski Luter tu!
Ni zdavnaj že zgôrel v pekli?
Pripeljal ne mara s seboj cel sod Slovenskih je Svetih pisem;
Peči bil sem kurit dal ž njimi povsod,
Vseh mogel dobiti nisem.“
Tedaj škof katoliški izlija svoji žolč na naroden jezik s tem, da daje sè slovenskimi knjigami kurit — peči! Toda oglejmo si „novega svetnika". Ta ni, kaker smo rekli, nihče drug nego — heretik Primož Trubar! Herezija je Gorázdu sicer še „greh“, toda le majhen, za katerega se Trubar pokori le v vicah:
Do danes vaš Trubar je v ognji pripét
Za greh se svoj óstro pokôril,
Od danes naj tukaj bo z vami vred
Za tó, kar je dobrega stôril.
Gospod Gorázd, ne veste li, da herezija je velik greh, za katerega ni v vicah prostora? Ne mi, ampak Bog sam obsoja heretike v pekel: Kdor ne bo veroval, bo pogubljen. Toda naš pesnik je našel heretikom ključ, s katerim jim odpira vrata peklenska in jih vpeljuje v nebesa. Ta ključ mu podaje narodnost: ona ima zravnati neskončno skrajnost mej resnico in lažjo!
„V jeziku premilem on prvi iz vseh,
Oj, čujte! nam knjige je pisal!
In greh, ki včirtil ga bil je, greh —
Spokorniku Bog ga je zbrisal..."
Da se zveličamo, je potemtakem dovolj slovenske knjige pisati in brati, nič ne de, kaj verujemo in ali verujemo! Potem pa moramo tudi popraviti sv. Pavla ter brati: Pravični živi iz — narodnosti, ne pa iz — vere! Gospod Gorázd, duhoven katoliški (?!), mislite li res, da dogme katoliške cerkve v 19. veku izgubljajo svojo moč in večno veljavnost? Skoraj bi človek mislil, da Gorázd véruje edino le v bodočo cerkev sv. Janeza, na cerkev čiste ljubezni brez dogme. Bog nima več biti Bog resnice in pravice, ampak le ljubezni, ki ima odpreti svoja nebesa brez ozira na vero — vsem ljudem in slednjič še hudičem samim! Ta nebesa so nebesa — fra-masonska, in Bog ta, Bog — framasonski! In da se slika dovrši, mora Bog sam zaklicati: „Mir!“ ter vpeljati heretika v nebesa in ga posésti »mej slavnimi brati," in sicer »mnogim na srd!" — pred vsem seveda — škofu Tekstorju in Tomažu Hrenu, apostoloma slovenskima in braniteljema edino zveličavne vere katoliške proti Trubarju in njegovim pomagavcem! In kdo je prvi, ki prihiti častitat heretiku Trubarju v nebesih „na srd" nestrpnim škofom? Nikdo drug kaker — Preširen ! (kateri gotovo tudi ni prišel v nebesa nego kot pesnik, v imenu narodnosti, ker drugih zaslug in kreposti njegovih vsaj javno ne poznamo, zarad katerih bi ga mogli kanonizovati, ako nečemo morda krepostim prištevati njegovo pregrešno ljubezen in pijanstvo!) Še nekaj. Rešiti moramo čast našemu Slomšeku, katerega Gorázd navaja v potrditev svojih krivih nazorov, češ, tudi on »predlaga, da raj se otvori možu" — heretiku, z druzimi besedami: tudi Slomšeku je bila narodnost nad vero! Kratko nikar, gospod Gorázd! Čujte, kako piše Slomšek „Ni veliko domorodcev brez vere — brez Boga? Husiti — pripravljeni vero premeniti, le narodnost povzdigati. Več jim velja Slovan, kakti kristijan — bodi-si Židov — Turčin — Luteran — vse jedno, ako Slovan. Niso take misli huje zločeste od poganskih?
* * *
Potemtakem ni pač težko soditi o verskem naziranji našega pesnika. Vender se pa Gorázd še v drugih poezijah razodeva. Mej njimi navedemo tu ono, ki jo je naslovil: „Najlepša pesen" Vprašanje o samostanskem življenji in posebno o tako zvanem „vednem devištvu,“ je kaj priljubljen predmet naših novejših pesnikov. Tako je menil tudi Gorázd, da, ne more nikaker zadostiti svojemu pesniškemu poklicu, ako bi o tem molčal. Zdi se nam pač odveč pripomniti, da kar nam umetnik na sliki ali v pesni izraža, dobi, akoprav je posneto le iz enega konkretnega slučaja, splošno veljavo; umetnost nam vpodablja ideje v svoji objektivnosti ter nas namerja načelno podučevati. Denimo tedaj, da nam je Gorázd v „najlepši pesni" naslikal res le tega ali onega meniha, vender nam umetnijska oblika, v kateri nam sliko podaje, konkreten slučaj poobčuje. Iz te slike nas hoče podučevati: Taki so menihi sploh, tako meniško življenje v katoliški cerkvi, taka njih žalostna vsoda. Poslušajmo! Navaja nam meniha govorečega:
„Mariji na slavo do danes sem pel,
Prepevati druge zdaj pésni bom jel; —
Vam, p t i c e, odšlé bom prepeval,
Vam, rože, srcé razodeval.
Najlepše vas pésni navaditi čem,
Ki sam je pred brati zapeti ne smem.
In vender jo moram zapeti,
Ni moči je v srci imeti.“
Menih vmre. Ptice pevajo ono pesen. In pesnik čuvši jih vpraša:
„Ni li o ljubezni tá pésen, ni li?
In kot o svobôdi se li ne glasi?
O nádeji pač pokopáni
O zlati svobodi prodáni! —
Kaj ne, gospod Gorázd, v prav dobri krščansko katoliški prozi bi se to dalo izraziti: Nihče nima sebe tako v oblasti, da bi se smel enkrat za vselej zavezati. Akoravno zdaj ne, se pa vender kasneje v njem lehko začnó javljati sile, težnje, katerih vpokoriti ni v njegovi prosti volji, dasì jo podpira čeznaravna milost, dasì jo ojačuje upanje na večno plačilo! Človek, zavezavši se z redovniškimi obljubami, sam sebe nevedoma vlovi v past, iz katere bo zastonj več zdihoval po rešitvi: obup, nesreča ga čaka neizogibno! Katoliška cerkev bi morala to pač dobro vedeti; ona ravna nemodro, nečloveško, da zavezuje človeško voljo z nerazvezljivo obljubo! Tega trinoštva nesrečne žrtve so redovniki — in gotovo tudi katoliški duhovni zarad neznosnega celibata! Da to naziranje močno omaje prostost človeške volje, je očitno; sorodno je pač nauku, ki smatra voljo za igračo bodisi notranjega nagona bodisi drugih od človeka neodvisnih vsodnih moči. Kako dostojno, kako spoštljivo Gorázd misli o redovnikih, nam sicer najbolje pojasnjuje pesen »Zadnja večerja,“ res, prava cunja, kaker se je težko bolj vmazane nahaja v vsem slovenskem slovstvu; katero je pa vender naš lepoposloven list (lucus a non lucendo) izpostavil nežni slovenski mladini na ogled na prvi, odlikovavni strani. Snov: Kako so Teharjanje plemeniti postali? Navaja nam Patra Urha.
„Halja rjava krije redovnika,
Redovnika, živega svetnika!
Glej v obraz mu, glej tá lica véla:
Od solza so pač mu obledela;
Té oči, kot da so brez življenja:
Tó prihaja, brate, od trpljenja!
Hočeš vedeti za vzrok tega „trpljenja?“ Sramujemo se odgovarjati v slovenski besedi! Puellae amore captus erat, cui visendae multa nocte operam dabat.
Kar ga kmetje zasačijo ter mu govoré:
„Pri kraljih, cesarjih svetá si poznan,
Še bolj pa pri naših deklétih.“
Slavi se lepota slovenskih deklet:
„Kaj čuda, če v sladko lepote si past
Ujél pač napósled še Ti se!“
Vender Ti — „pobožni mož“ — in pa dekle nista enaka:
„Mladénke so naše r u d e č e krvi,
Po Têbi se modra pretaka!“
Da izgine ta razlika, nas moraš popleméniti:
„Lehkó si za ženo potém izvoliš,
Če ktera dev naših Te mika.“
In res, da dobi „lepo Margereto“, podpiše Urek pismo, s katerim podeljuje Teharjanom plemstvo!
* * *
Potemtakem je skoraj odveč omeniti, da se tudi pri Gorázdu povsod povrača temeljna resnica novejšega pesništva, namreč o vsodni ljubezni. Tudi njemu je ljubezen čut, katerega ni moč niti zatreti niti vpokoriti zdravemu razumu; človek mu je brezhotna igrača, žene ga v obup, v samovmor! Gorázd sam ima bolno srce, katerega mu ni vstani ozdraviti nego „dekle“. Pripoveduje nam to v pesni „Bolnik.“ Snov: Sestra bolnega svojega brata skrbno streže in ga ozdravi. Gorázd jo ogovarja:
„Kaj pravim ti, deklé skrbnó?
Bolnik sem tudi jaz!
Ozdravi mêne še takó,
Ko brata si tačàs!....
A ti deklè se smeješ mi
Na ude zroč krepké;
Bolezni ne umeješ mi,
Ki tare le Predloga:Razprto ...“
Seveda ta „bolezen“ ima še poseben pomen, ako je res, kar hočejo poredni ljudje trditi, da je Gorázd — duhoven, in sicer — katoliški. Potem je pa res vsekaker nesrečen, vreden pomilovanja! Obup in samovmor. „Balada o jezeru“ Snov: Ljubeča se nimata upanja, da bi bila kdaj spojena. Poloti se ju obup, ko plavita v čolnu po jezeru. Jezero ju vabi, da se vtopita obetajoč jima vsakovrstne sreče.
„Obup vájin čutim in z vama trpím;
Nocój še naj vaju na veke spojím!“....
In slušata, slušata jezéra svèt:
Premami valóv ja vabljivi šepèt!
Zor komaj je tretji vrhóve zlatíl,
Ob jézeru ribič je ribe lovíl.
Loví in loví ... in gledi, tedàj:
Njih dvoje priplava baš predenj na kràj!
Iz dna že dospela s svatbe bilà,
Od rož, trav povôdnjih ovita še vsà. —
Ako je ljubezen vsodna, potem ni človek več odgovoren za to, k čemur ga naganja; o kakem kesu in prostovoljni pokori za „greh“ je pač nespametno še govoriti. Tudi Gorázd pozna te posledice. Za vmor, samovmor, za prešestvo in druga enaka zločinstva, ki izvirajo iz ljubezni, drugega nima kaker stojično hladnokrvnost, ciničen posmeh!
Pesen: „Tri ptice.“ Snov: Lep, bogat mladenič zahaja k ribičevi hčerki. A drugo poroči. Mej poroko se čuje v cerkvi sklik. Kasneje jo najde oče v reki; mrtvi pravi:
„Lahko, hčerka, bi še živa bila —
Da v valovje nisi mi skočila!“
Tako končuje žalostna tragedija!!
Spet. Pesen: „Na sedmini.“ Snov: Mlada vdova obhaja sè sosedi sedmino po svojem starem rajnkem moži. A mej pojedino se ji prikaže soprog, kateremu je bila zavdala; drži v roci isto kupo. Ona pa prestrašena se mu izgovarja:
„Saj nisem natočila jaz,
Nalil ti on je tisti čas,
Ko tebe ni biló domá,
Bilà sva ž njim samá samá
Rokó ovil okól vratú,
V uhó šepetal mi medú.
Prišel je bil sosédov sin,
Prinesel čudnih tekočín:
Srcé je meni preslepíl,
A tebi v kupo smrti vlil!"
Gostom govori:
„Ne vidite li tam-le gà?
Kakó teló mu drgetá!"
Možu pa:
„Kakó si bled, kakó si bled,
Moj mož! Kaj vračaš se na svet?"
To je konec pesni!
* * *
V poslednji dobi svojega pesnikovanja se Gorázd kaj rad spušča na socijalno-politiško polje. Nevarno podjetje, pesniku ne posebno hvaležno; ker težko je, da ne bi tu zagazil v blato človeških strasti, ter onesnažil svoji Muzi nebeške obleke. Vender vse to bi mu lehko izpregledali; da bi le tudi tukaj izražal zdrava načela, večnim, edino pravim krščanskim ne nasprotna. A ravno o tem dvojimo.
Radi sicer gospodu Gorázdu pritrjujemo, da se nahaja v našem društvu marsikaj gnjilega, zastarelega Stanovska neenakost seje gotovo predaleč razvila, družbinska nasprotja se poostrila, obžalujemo krivično zatiranje vbozih in revnih, absolutno gospodslvo kapitala; temu dodajmo krivice, ki se godé posamnim manjšim narodom, katerim se večkrat kratijo jezikovne in druge naravne pravice, mej temi narodi smo žalibog tudi mi Slovenci.... In naj nam verjame gospod Gorázd, da nas nič manj kaker njega skli krivica in gorjé, katero trpé nesrečneži v solzni dolini, pred vsem pa katero trpi mili narod slovenski. Da, nič manj kaker gospod Gorázd, se tudi mi trudimo in se bomo resno, požrtvovavno trudili mnogim politiškim in socijalnim zlém našega časa iskati leka. Sicer pa ta zla niso nič novega; stara so, rekli bi, tako stara, kaker človeški rod. Javljajo se od časa do časa; le treba jih zdraviti. Doslej se jih je pa skušalo lečiti na dvojen način. Prvi način vporablja krščanstvo. Najde ga v evangeliji in njegovem nauku o bratstvu vseh ljudi, o ljubezni, o večnem plačilu v nebesih itd. itd. Zgodovina nam navaja stotine večih in manjših vzgledov, koliko pripomorejo te resnice v preporod človeškega društva in v poravnanje one osodepolne razlike mej vbozim in bogatim, iz katere izvirajo več ali manj vsa socijalna zla, pripomorejo, ako se le dajo narodi prešiniti od duha evangeljskega ter se poslužujejo milostnih pomočkov katoliške cerkve. Katoliško krščanstvo ima toliko moči v sebi. da more. ako se človek ne vstavlja, v kratkem vse. društvo preosnoviti in vvesti — popoln bratovski komunizem. Drugi način poskuša revolucija, ki dandanes pod imenom socijalizma spodjeda stebre dozdanjega državnega in društvenega reda. Njeno gâslo je: enakost mej ljudini vvedimo sè silo; zastopnike starega prava pomorimo, bogatinom poberimo, kar imajo, ter razdelimo po enakih delih mej vse ljudi!
Silo in vpor, revolucijo je cerkev vedno zavrgavala. In Gorázd? Pričakaval bo človek, da bo pesnik čisto katoliškega naroda, pesnik slovenski, pesnik duhoven(?) vender izpovedal v teh dandanes tako važnih vprašanjih, od katerih pravega rešenja je odvisna naša prihodnost, da bo izpovedal krščanska načela... Kaj pa da! Krščanstvo ima, kaker se zdi, za Gorázda sploh dvomljivo veljavo. Saj smo vže videli, da mu je narodnost nad vero. In ako ga prav razumemo, nima krščanska vera nikake objektivne niti absolutne veljavnosti; mi sicer smo kristijani, a drugi so kaj drugega; nič ne dé, kaj verujejo: da so le pošteni, dobri, da se le ljubijo. Tako vsaj se dá razlagati naslednja kitica, katero je Gorázd zapel, ko je v Serajevski mošeji gledal mohamedance moliti Allaha:
„Po svoje jaz. ví pa po svoje
Kot bratje častimo Bogá,
Molitev je dobra i vaša,
Če dobrega vzdih je srcá“
Da se tedaj vrnemo k predmetu: naš Gorázd od krščanstva malo ali ne nič upa, da bi pomoglo našemu bolehnemu društvu na noge. Marveč vse le bolj kaže, kaker da bi si obetal rešitve od bratov z nasprotne strani in od — revolucije. Po tej močno diši Gorázdovo socijalstvo. Razvil nam je svoje nazore v celem venci balad, ki ga je naslovil: „Stara pravda“. Vže to je nekorektno, da je izbral snov tem baladam iz kmetijskih puntov in vojsk 16. stoletja. Te Gorázd proslavlja. Ne tajimo, da se je kmet nevsmiljeno zatiral, da je res krivica večkrat bila vnebovpijoča: toda katoliška cerkev priporoča v takem žalostnem stanji zatirancem drugačna sredstva, katerih ni treba Gorázdu tu naštevati, a punt, vstajo, morijo je cerkev vedno obsojala. Vera, potrpljenje, zaupanje v Božjo previdnost ali vsaj v Božjo — pravico: to je kristijana proti krivici prvo orožje; drugo je postava in pomoč od postavne vlade. Gorzád pa devlje vpornim kmetom take besede v usta:
„Car daleč,a Bogje visoko!
Odkód pomoči in svetá?“ —
Tedaj Bog ne gleda več kiivic, ki se godé nedolžnim! Ne Bog, ne njegova pravica — ima tolažiti zatiranega, ima brzdati ljudske strasti! Ne, marveč:
„V pest svojo odsléj le verújem,
Zaveznik moj — puška je tá!“
Gorázdovi kmetje povsod žugajo sè silo:
„Grádu v gôri črnemu nad selom
Tisoč pestij zapreti.“
To žuganje pa velja pred vsem gospôdi. Starec — „velikan čestit stoji mej njimi“, namreč mej vpornimi kmeti, ter jim govori:
„K r i bo tekla za svobodo zlato,
Tresla se gospôda bo pred nami, Tresel tiranov se grad.
Spet:
„Ha, to vam je bilo življenje!
Oj, krasni minúli ti čas,
Ko Turkom sva cepila glave
Naš Benkovič slavni pa — jaz!
In z istoj zdaj sábljoj gospôdo
Pošiljal vam v pekla bom dnò ..."
Prav kaker pripovedujejo o kmetijskih puntarjih leta 1848, tako delajo kmetje pri Gorázdu; on pa njihovo puntanje poveličuje v leposlovni obliki poetiški. in se raduje njih počenjanja. Vkra1i so v gradu vino; Gorázd peva:
„Tam v senci kraj njive sod vina leži;
Dolenca pijó vsi iz grajske kleti,
Pijó in pojó mi veselo.“
Nad vse pa črti naš Gorázd „plavo“ krv; plemstvo mu je zastopnik, gojitelj vseh protisvobodnih teženj, nespravljiv sovrag prave prostosti, tako da bi bilo najboljše je iztrebiti. streti — prav kaker želé radikalci in prekucuhi! Iz teh nazorov, ki se jim klanja Gorázdova Muza, si lehko razlagamo še marsikaj drugega, kar je pri njem na prvi pogled dvoumno; marsikaj, kar se zdi povse nedolžno, postane sumljivo, diši po doktrinah vgajajDčih modernim — komunistom in socijalistom. Kaj takega bi človek, ki se je seznanil z duhom „Gorázdove poezije,“ sodil n. pr. o pesni „Tat“ katero je „Lj. Zvon“ prinesel na prvi strani l. 1886. Tudi tu pesniku prav radi pritrjujemo, da se žalibog večkrat tako godi, kaker nam on v svoji pesni slika: mož, oče — brez dela. prosi miloščine; ko mu jo nevsmiljen bogatin odreče, si siloma prilasti tuje blago, da preredi sebe in družino; toda pravica ga zasači, v ječo mora kot „tat.“ Vse prav. Toda taki slučaji, goli, kaker so sami na sebi, nimajo biti izključljivo predmet leposlovnemu umotvoru, če sploh Gorázdu še kaj pomeni to, kar imenujemo i d e a l, katerega vpodabljati je naloga umetnosti. Kaj takega se lehko bere v prozi, in še se srce vžali, še se pest krči v sveti jezi. Toda pustimo to, pri Gorázdu sploh idealov ne iščimo. Nekaj drugega moramo mu tu očitati. V tej pesni je nekaj napačnih nazorov, zmot, ki bi morale imeti žalostnih nasledkov, ko bi jih hoteli vporabiti v rešenje socijalnega vprašanja. Pisatelj zdi se, da katoliški cerkvi podtika nauk, češ, da je greh „in foro interno,“ ako kdo v skrajni potrebi svoji in svojih zmakne potrebnega živila. Tako namreč govori njegov „tat“:
„In greh je krasti!“ rekla mi je mati,
Pokojna mati — Bog ji naúk plati! —
„Boga povsod mi pred očmi iméj,
Poslušaj vesti!“ čul v cerkvah sem poznéj“...
To je grdo okrekovanje katoliške cerkre, gospod Gorázd! Toda kar je še bolj osodepolno: ako je cerkev tako trda in nevsmiljena, da raji žrtvuje življenje siromakovo nego kos kruha bogatinovega, ne bo moral zatirani plebejec vse zaupanje v njeno pomoč izgubiti ter od nje obrniti se h komunističnim teorijam? Ako v taki luči pojasnjujemo „materino“ skrb katoliške cerkve, vglajamo gotovo le socijalistom pot do človeških src. In da se naziranje Gorázdovo nagiblje bolj na to stran, spričuje nam še bolj cinično zasmehovanje avktoritete, ki se izraža v govoru njegovega „tatu“. Tudi povdarjanje človeških „naravnih pravic“ v tej pesni in v onem stiku, kaker se nahaja tu, je sumljivo. Tat govori:
„Če vrabec smé iskati si družice,
Kdo to človeku braniti bi kanil?
Nó, náma zákona ni nihče branil;
Naravne, pravijo, so to pravice“ ...
Tudi cerkev pozna in priznava človeku naravne pravice, tudi tedaj, ko si išče družice, in sicer ne zato, ker si je tudi „vrabec sme iskati.“ ampak iz viših razlogov. Ker pa iz cele pesni, kaker iz celega Gorázda, sploh ne veje duh cerkvi prijazen, bo človek nehotoma tu mislil na „naravne pravice“ iz leta 1789. Vsaj svetovati bi ne mogel nihčemer, tlačanom in delavcem, posebno dandanes, pridigati socijalen evangelij Gorázdov, ker nedvomno bi jih še bolj odtujil krščanstvu ter jih pripeljal vsaj do prve stopinje, ki pelje v svetišče „du Grand Architecte“ — v ložo. Slednjič prosimo še enkrat gospoda Gorázda, naj se vender vsmili slovenskega naroda, pred vsem pa slovenske duhovščine (ako je res tudi sam duhoven) ter naj mu nikar ne pade v glavo kdaj svoje cunje in Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati.
Vže spet „Gorázd.“ Pa „Zvon.“
[uredi]O „Gorázdu“ smo vže povedali, kar se nam je zdelo. Kar glej, vže spet je naše lepo slovstvo obogatil z novim proizvodom svoje rodovitne Muze, ki ga prinaša „Zvon,“ kaker po navadi, na prvem, častnem mestu svoje druge letošnje številke. Nismo sicer mislili vže zdaj pojasnjevati novo poezijo „Gorázdovo,“ ko bi ne bilo „Zvonovo“ vredništvo smatralo za potrebno zagovarjati, akoravno s kratkimi besedami, leposlovno stališče svojega lista ter pri tej priložnosti spet slaviti našega pesnika. Tako-le namreč odgovarja mej drugim nekemu svojemu dopisniku: „Gorázd se Vam smehlja raz svoje vzvišeno stališče in zbog širokega obzorja, katero so mu dale temeljite študije, in za vse, kar je lepo, vneto srce.“ Kaj pa nam je prinesel spet „Gorázd“? „Legendo,“ katero je naslovil: „List iz kronike Zajčke.“ Vsebina: Zgodba, ki jo je stari Marijofil, prior kartuzijanski, zapisal v kroniko samostana Zajčkega. Po višem vkazu je prišel Marijofil, da pregleda samostan Zajčki...
„Da napredek vidi v učenosti“....
Pride. Stopi v cerkev — najde jo prazno, osamelo.
Napoti se v refektorij:
Na stežaj so vrata vánj odprta,
Od obeda še šibé se mize.
A v dvorani ni je duše žive!
Prazna tudi cela vsaka, prazni hodniki. Dolgo blodi po samostanu zastonj, vse nemo, vse mrtvo. Slednjič:
Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem
Vrata najdem le na pol odprta,
Iz dvorane govor, hrum in petje!
Tu sluša in sluša. Razni glasovi pojó. Meni, da so Zajčki očetje, učenjaki zbrani - v biblijoteki. Toda njih petje velja o drugačni biblijoteki; ker po zadnjih verzih, ki se zapojó:
Resnice že dolgo sem iskal zamán,
Premétal naštete sem liste;
V tej knjižnici našel pa zdaj še vsak dan
Vseh knjigah resnice sem čiste.
Po teh besedah tedaj: ...Veselo zazvenčé kozarci. Odpie vrata Marijofil, vstopi, pozdravi : „Memento mori!“...
Klet prekrasna !
Klet prostrana me objame hladna!
A v sredini sodov velikanskih,
Tu sedijo patres kartuzijanci Okrog mize hrastove ogromne,
Čašo v roki vsak drži penečo..,
„Bratje dragi, dominus vobiscum!
Tukaj torej knjižnica je vaša?“
Recimo tedaj: legenda nam kaže kartuzijance — pijance. In kdor jo je prebral, pustila mu bo v duhu vtis: kartuzijanci — pijanci. In ker so kartuzijanci menihi, bo kar naravnim potom dalje sklepal: menihi — pijanci! Ergo? Najbolje da se jih vse prežene in se jim vzame, kar imajo. Oho! me bo zavrnil g. Gorazd, kdo pa to uči? En sam zgodovinski slučaj vam tu navajam — in vi delate take posledice? Zgodovino pišem:
Kroniko o samostanu Zajčkem.
...Res je, res. Resnico sámo
Vselej piši vestni zgodovinar!
Toda vi, gospod Gorazd, hočete biti pesnik, ne pa zgodovinar. Mej tema je silno velik razloček. Zgodovinar ne piše v verzih, ampak v prozi. In ko bi mi bili tudi vi v prozi kot zgodovinec podali ta resnični slučaj, rekel bi: Žal, da se je nekdaj tako godilo v samostanu Zajčkem — a nadaljnih posledic bi ne izvajal. Umetnik, dasi nam v svoji sliki predočuje en sam konkreten slučaj, vender s tem idejo, ki se v njem izraža, poobčuje. Vaša pesen oznanjuje na prvi strani leposlovnega lista slovenski mladini: kartuzijanci-pijanci, menihi-pijanci! In kaj potem, ko bi tudi res, kaker hočete vi, vaša „legenda“ nič več ne izražala, nego en sam zgodovinski fakt? Vprašamo, ali more biti tak fakt izključljivi predmet umetnijske slike? Umetnost nam ima vpodabljati lepoto v čutni obliki. Vi pa nam predstavljate pijance in, nota bene: menihe — pijance. Je li pijanost lepa? In sicer lepa na ljudeh, ki morajo vže po svojem poklici težiti po viši svetosti in popolnosti, kaker drugi? Umetnik ima predstavljati nam ideale. Ideal po moji šibki razumnosti mora biti nekaj, kar duha povzdigne, kar oplemeni čut, kar volje vgreje in vjači za dobro. Ta ideal v vaši „legendi“ je pijanec v kartuzijanski suknji, ideal, ki zamore mlada srca napolniti le s črtom in sovraštvom do redovnikov, sploh do katoliškega redovništva, najidealniše vstanove v človeški družbi. In taki pesniki hočejo biti idealisti! Taki listi — leposlovni! G. vrednik „Ljubljanskega Zvona“, je to tisto vzvišeno stališče, „raz katero se nam za vse, kar je lepo, vneti Gorázd smehlja?“ Da, prav to je leposlovno stališče naših Zvonovcev. Zato prištevajo leposlovnim pisateljem tudi nad vse vmazanega, ciničnega Voltaire-a in Turgenjeva! Namesti žarnih idej večne resnice — povsod le dvom in ciničen posmeh — resnici, namesti Božje previdnosti — vsoda, namesti povzdigujočega upa — obup, namesto kreposti in nravstvene jakosti — neodoljiva strast, namesto krščanske prizanesljivosti — dvoboj, namesto vdanosti v Božjo voljo — samovmor, namesto zakonske zvestobe — prešestvo itd. itd. recimo : namesto pravega in lepega, povsod le laž in grdoba, povsod blato. Zarotili so se proti vsi lepoti v naravi in nravi, na zemlji in v nebesih... „Maledetta primavera!“ — tako se roti Guerrini. „Vecchio maggio m’ annoi“ — kliče Enotrio. „Vi potrebbe dir come son belli.... Le peccatrici ed il peccato.“ (Stecchetti)
To so ideje leposlovnih idealistov — brez vere. Rapisardi počastil jih je z ne posebno laskavim: idealisti della porcheria! Toda čemu se zaganjam v slovenske idealiste! Saj se zdi, da je prišel idealizem vže iz mode tudi pri nas. Ne, ne — čuj: realisti hočejo biti! Tako spričuje „Zvon“ o najodličnišem svojem romanopisci: „Krsnik je realist.“ Realisti, zdravi realisti t. j. risati hočejo svet in ljudi, predstavljati življenje, kakeršno je, a ne kakeršno bi moralo biti. No, da bi bilo to res! A žalibog, en sam pogled v slovstvo teh realistov nas več ko prepriča, da ni res. Nam slikajo življenje, ljudi, kakeršni so? Denimo, da bi ničesar ne vedeli o redovnikih, edin vir, iz katerega bi se o njih podučili, bi nam bil „Ljubljanski Zvon,“ na čelu njegov glavni pesnik — Gorazd; kak pojem bi si stvarili o njih? V vseh letnikih Dunajskega in Ljubljanskega Zvona najdemo le en dober stavek o njih? Pač pa nas podučuje Gorazd s čedno historijo Patra Urha, da redovniki so vasvavci, z „legendo o Zajčkem samostanu,“ da so pijanci. In kako podobo bi si narisali o katoliškem duhovnu iz potez v obeh Zvonovih? Dobro rejen gospod, z debelo kuharico; kaker brž ne trobi z liberalci v en rog: robat, zabit, tako, da se ne loči od kmeta nego po črni suknji! Duhoven — verski nestrpnež, fanatik do trinoštva, da bi bil hitro pripravljen zažigati grmade, na katerih bi se pekli — mladoslovenski liberalci!
Ako je res, da nam naši leposlovni „realisti“ rišejo svet, kakeršen je v resnici, potem se ne najde več kmalo na zemlji poštena, sramežljiva deklica, ki bi znala čislati devištvo in čistost, se ne najde kmalo več žena, ki bi čisto in zvesto živela v zakonu, potem ni nikjer več na zemlji plemenite, duhovne ljubezni, ampak le v živinsko strast zatopljena pohotnost, ni več mladeniča, moža, ki bi se krepko vstavljal strasti in meseni poželjivosti, ni več proste volje, ni kreposti, ni ponižnosti, ni Boga, ni previdnosti. Vsega tega ni več, ker najblaži junaki in junakinje po romanih, novelah in pesnih teh „realistov“ so ali bogotajci ali prešestniki, pijanci, somomorivci, duelanti, fantasti ali naravnost — norci! Kaka nezmisel: „realisti“! Realno je vender nekaj, kar je, kar biva, nekaj pozitivnega. A naši „realisti“ nimajo očesa, nego za slabo t. j. za negacijo tega, kar je; ker nevera, dvom, greh, neredna strast itd. kar nam navadno vpodabljajo, ni drugo kaker tajenje, zanikanje pravega, dobrega in lepega, tedaj resničnega, realnega. Njih realizem je zanikanje vsake realnosti: non-ens — nezmisel! Ne, ostanite li idealisti; a idealisti ne na vzgor, ampak navzdol, ker res mojstersko razumete slabo pretiravati, greh poveličevati, tedaj idealisti z onim pridevkom, kaker ste ga gore slišali! Slednjič še nekaj. Vrednik „Ljubljanskega Zvona“ vpraša v „listnici,“ »kakšen bi bil Shakespeare v svitu najnovejše goriške modrosti.“ Sprejmemo tak poklon. Toda naj se le potolaži g. vrednik Zvonov, toliko vže poznamo Shakespeare, da mu ne bomo radi nevednosti prizadeli najmanjše krivice. Morda celó više ga znamo ceniti, nego mladoslovenski leposlovci. In res, kako si more pač krščanski velikan Shakespeare obetati dostojne, pravične ocenitve od ljudi, katerim so možje, kaker bogotajni, vmazani Voltaire, kaker pesimistični, fatalistični smešivec vsega božjega in človeškega, Turgenjev — vzori leposlovnih pisateljev! Animalis homo non percipit ea, quae sunt Spiritus; stultitia enim est illi. Stultitia — mora biti tudi Shakespeare onim, ki malikujejo pred Voltaire-om in Turgenjevom.
Sicer pa se nočemo dalje pričkati sè Zvonovim vredništvom. Svoje nazore o lepoti in umetnosti smo jasno razložili v „Dvanajsterih večerih.“ Menimo, da v naši estetiki najde tudi Shakespeare častnega mesta; najbrže še prej nego v estetiki Zvonovih leposlovcev; če sploh imajo kako estetiko, če imajo kaka načela. In prav tu bi prosili „Zvon“ in njegove, sotrudnike, naj nam vender enkrat razložijo načela o lepoti in umetnosti, da se bomo pogledali v jasni luči. Vže dvajset let nam leposlovno pisarijo, a še nismo imeli sreče slišati iz njih ust. kaj je lepo, kaj umetnost, kaj idealizem, kaj realizem. Zakaj se pa toliko izogibate načelnih vprašanj? In vender bi morali ravno tu biti mojstri. Ker da so spretni mislitelji, temeljiti filozofi Zvonovi sotrudniki, je vže dvojiti neodpustljiv greh. Saj je pisal ocenitelj mojih „Večerov“ v lanskem Zvonu od besede do besede tako-le: »Ni še dolgo, odkar se je zlasti mej mladim narastajem katoliškega duhovenstva tako nekako „od zgoraj“ jelo posebno priporočati modroslovje. Ne samo ozir na to da se je zadnja desetletja notorično zanemarjala ta stroka po vseh srednjih in po drugih višjih strokovnih učiliščih, kamor prištevamo takisto štiri teologične tečaje, ampak tudi čut, da se le premnogokrat v duhovskem stanu opazuje nekako ozko obzorje nasproti drugim posvetnim isto tako akademično izobraženim stanovom, katerim pa vedna dotika s širšim svetom in — le odkrito recimo! — tudi hujši boj za obstanek razširja vid, vplivala sta, da se je jelo „vedi vseh ved“ posvečati večje število izobraženih mož (Inkovskega stanu, nego je bilo še pred malo leti obično.“ To bi bilo v naši prozi nekako: Mi posvetni, mi akademično izobraženi Zvonovci, smo vže stari, v Platonovih, Aristotelovih itd. itd. delih zarujaveli filozofi, tako da pomilovavno zremo na črno druhal katoliške duhovščine v njenem „ozkem obzorji,“ katera je začela še le zdaj — tandem aliquando — po našem vzgledu — nekako se baviti z elementarnimi vprašanji tiste filozofije, ki je nam vže davno prešla v meso in kri!
Haha! Ste jih čuli? Koliko ste pa pokazali doslej od svoje filozofične izobraženosti? Koliko filozofičnih spisov nahajamo v Dunajskem in Ljubljanskem Zvonu? Če se ne motim, je nekdo pred leti v neizrečeno kratkih pismih pojasnjeval nekatere Kantove nazore. To je vse! Ako nočemo morda filozofiji prištevati Stritarjevih plev iz Schopenhauerja . . . Kdo pri nas filozofuje? Ne govorim tu o logikah posnetih iz nemških filozofov. Poznate dr. Lampetove filozofične razprave o duši, o Bogu? Toda — psst! Duša in Bog nista predmet „prave“ filozofije! Ampak le Kantov „Ding an sich,“ ampak le vsoda, le Schopenhauer! Kaj ne da!? Kdo nam spisuje prvo slovensko filozofijo, katero izdaje „Matica"? Duhoven — „nizkega obzorja nasproti“ — Zvonovcem! Na dan torej z vašo filozofijo, z vašo estetiko, ako res stojite tako nedosežno visoko nad nami!
Dr. Mahnič