Rdeči gardist: roman v dveh knjigah

Rdeči gardist je zgodovinski roman Miška Kranjca o začetku revolucije v Prekmurju leta 1918. Izšel je pri Pomurski založbi v Murski Soboti leta 1964. Obsega tri zvezke (prvi ima tri dele in devetnajst poglavij oz. 166.320 besed na 430-ih straneh).

Zgodba

Štef Prša je mlad Prekmurec, ki se je v 1. svetovni vojni boril za Madžarsko. Naveličan vojnega klanja in pod vplivom revolucije v Rusiji se vrne domov, a ljudje kmalu ugotovijo, da je pobegnil s fronte. Štef se zato zateče h Korenovi Mankici, v katero je bil pred vojno zaljubljen. Ta je revna, a zelo lepa, diši po višnjah in akacijah. Mankica ga je vesela, saj ji zbudi spomine na skupna leta, a Štef je do nje nekako hladen; nenehno govori o revoluciji in o tem, da bojo pognali gospodo in razdelili zemljo med kmete. Mankici naroči, da ga bo ubogala in mu prinašala informacije o žandarjih, saj je pri njih zaposlena kot čistilka. Uporabi jo tudi kot sla, ker po njej pošlje pismo Jožefu Kleklu, uredniku Novin in voditelju ogrskih Slovencev, v katerem ga prosi za pomoč pri organiziranju odpora proti Madžarom in priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. Po shodu v Murski Soboti, kjer so Prša in njegovi kričali za Jugoslavijo, ga začnejo žandarji intenzivno iskati, a sprva brez uspeha. Šele ko sreča svojega bivšega prijatelja z vojne in zdajšnjega madžarskega oficirja Vilmoša Tkalca ter mu ukrade konja in revolver, ga ta izsledi pri Korenovih. Prša kmalu zbeži, a žandarji zato primejo Mankico in njeno družino ter jih odpeljejo na postajo na zaslišanje, Mankico tudi mučijo. Štef medtem po Medmurju in na Štajerskem zbira somišljenike in kmete, pripravljene na revolucijo in priključitev Prekmurja k Jugoslaviji - revolucija je samo še vprašanje časa. In res, ko se s fronte vrnejo ostali vojaki, se tudi oni kmalu pridružijo uporu. Vse se začne v Beltincih, kjer kmetje in ostali revolucionarji ropajo židovske trgovine in razbijajo gostilne ter popivajo. Razbijejo tudi grofičin grad, a zdi se, da revolucija ne bo izpolnila svojih ciljev tj. delitev grofovske zemlje med kmete. Sledi upor v Črenšovcih, tam se ljudje spravijo celo nad notarja in duhovščino, ker ta ni želela javno izraziti podpore Jugoslaviji in priključitvi Prekmurja. Zbeži tudi Klekl, ki pa se naslednji dan že vrne domov, čakajoč na posredovanje madžarskih enot, ki jih zberejo v Murski Soboti. Te res kmalu vkorakajo v Beltince, polovijo upornike in jih nekaj celo obesijo in ustrelijo v opomin ostalim. Kaj se zgodi s Štefom Pršo, ne izvemo; Mankica pa s Fennyvessijevo (tj. žandar slovaškega rodu, ki je pobegnil od žandarjev) pomočjo uide s postaje in se skrije pri sestri.

Kritike

„Kranjčev roman Rdeči gardist je široko zasnovana epska pripoved, a celo iz te široke zasnove se je pisatelju razvlekel bolj, kot je to sam pričakoval. Po njegovi napovedi v prvi knjigi naj bi roman obsegal dva dela, v drugi knjigi napoveduje še tretji del, kar kaže na to, da mu je snov pod peresom sproti naraščala.”

„Glede na to, da je Rdeči gardist skrbno izdelan zgodovinski roman, je seveda nujno, da v njem nastopajo tudi avtentične zgodovinske osebnosti. Še več: v celotnem tekstu imajo precej vidnejše mesto kot tiste, ki jih je ustvarila avtorjeva domišljija, in tako bi najbrž bila umestna celo trditev, da v romanu kronist ves čas izpodriva umetnika. Vsi važnejši dogodki so koncentrirani pravzaprav okrog teh zgodovinskih oseb in videti je, da jim je pisatelj namenil toliko več prostora, kolikor bolj so s svojimi akcijami orali po ledini do tedaj neosveščenega Prekmurja. Posledica te pijsateljeve orientiranosti je potem dejstvo, da so te osebnosti bolj plastično in bolj problemsko prikazane kot one druge, da prav te pomenijo tisto jedro, ob katerem se brusijo stare in nasta­ jajoče razmere in okrog katerega so nagneteni tudi pisateljevi osebni nazori in sodbe o prekmurskih dogodkih izpred pol stoletja.”

„Že v prvem delu romana stopa na površje duhovnik Jožef Klekl, urednik Novin in voditelj ogrskih Slovencev na Madžarskem. Kranjec temu ostarelemu in bolehnemu voditelju posveča kar veliko pozornost, vendar brez tehtnejše potrebe. Iz romana je namreč razvidno, da Klekl ni igral odlo­čilne vloge v igri naprednih in konservativnih sil v tedanji prekmurski zmedi, pač pa je s previdno politiko skušal ohranjati predvsem le svojo svetost. A navzlic temu da se Klekl umika in le na pol opredeluje, je na nekaterih mestih dovolj problemsko prikazan. A samo na nekaterih mestih. Kranjcu se v splošnem ni posrečilo prikazati Klekla kot predstavnika odmirajoče misel­nosti v družbi ogrskih Slovencev, kot bivšega voditelja, ki se muči v svojih dilemah in se ne more sprijazniti s tem, kar prihaja. Njegov lik ostaja na koncu dokaj protisloven, zakaj v romanu se ostro križajo pisateljeve sodbe o njem in zgodovinska dejstva, ki jih avtor sam vključuje v svoj tekst.”

„Kranjčev Rdeči gardist je na splošno preveč razvlečen tekst, premalo domišljen, preveč hlastavo pisan. Tudi jezik je ponekod površen. Daje pa celovito podobo prekmurskih dogodkov ob koncu prve svetovne vojne in v tem je njegova največja vrednost.” (Šifrer 1968)

Ferdo Godina: „…rečem in trdim, da je bil duhovnik 'prve klase' … da je bil Klekl pobožen duhovnik… Bil je dober pridigar, dober organizator za tretji red. Zato je užival veliko spoštovanje … Miško Kranjec, pisatelj, je blatil Klekla, jaz pa ga bom zagovarjal, ker je bil v resnici dober duhovnik…” (Ferdo Godina 1972)

Peter Štumpf: „M. Kranjec Klekla ironizira kot naslednika in sina sv. Štefana kralja; da je bil spiritist pod vplivom kanonika Béle Hontija. Kleklov značaj predstavlja z izrazi: hinavščina, je hinavščil, licemerstvo, slepomišenje, vedno je zvitoperil, krinka svetništva na njegovem obrazu Kranjec hoče v Rdečem gardistu dokazati, da je bil Klekl samozvani voditelj prekmurskih Slovencev, ves predan Madžarski, in nič ni naredil za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji. Klekla moralno diskvalificira tudiu, ko pravi: "Imel se je za Slovenca... Vojna je odkrila trde in hkrati grde resnice: da je sam bil z dušo in telesom predan Madžarski..." I. Zelko se zamisli: "Da se Kranjec neštetokrat norčuje iz Kleklovega verskega življenja, pojmovanja in izražanja, to spričo prikazane oznake Kleklovega narodnega in političnega dela ni čudno..." Ko je dr. Vilko Novak pisatelju Mišku Kranjcu rekel: "Zakaj si Kleklu st. prilepil narodno izdajstvo in druge izmišljotine, ki so nečastne za pisatelja?" je ta odgovoril: "Nikomur nočem delati krivice, tudi Kleklu ne. Obljubim, da bom to popravil." Žal, tega ni naredil.” (Peter Štumpf 2002)

Stanislav Zver: „Pisatelj M. Kranjec Klekla in njegovo delo v nekaterih svojih knjigah (npr. Pisarna, Zalesje se prebuja, Rdeči gardist), predstavi in upodobi v neobjektivni luči, kot izdajalca in človeka, ki je malo (beri nič) naredil za slovenstvo na prekmurskih tleh... V romani "Rdeči gardist," ki je izšel v treh knjigah, piše med drugim o Kleklu: "Kdaj in kje se začne Kleklovo izdajstvo? Tisti trenutek, ko mu je postalo jasno, da je dr. Ivanocy ustanovil prekmurski slovenski tisk zato, da bi skrajno zaostalo prekmursko slovensko ljudstvo odvračal od poseganja po slovenski knjigi z one strani, in s tem namerno odvračal ljudi od Slovenije, njihove pradomovine, pa jih namerno vodil pod okrilje 'zmožne gospe vogrske'..."” (Stanislav Zver 2001)

Vir in literatura

• Miško Kranjec: Rdeči gardist: roman v dveh knjigah: Roman. Murska Sobota: Pomurska založba, 1964.
• http: www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-U2YDCBWM.pdf [citirano 5.12. 2011; 20.45].
• Ferdo Godina: Bele tulpike, Murska Sobota, Pomurska založba 1972.