Razoroženi prerok
Pavle Zidar v romanu Razoroženi prerok za protagonista postavi Matijo Ihana, bivšega cistercijanskega meniha in duhovnika ter kasneje profesorja zgodovine in zemljepisa, ki ga spoznamo pri šestdesetih letih, ko v pogovorih z dolgoletno prijateljico in mnogih dialogih samega s seboj pripoveduje svojo življenjsko zgodbo.
Vsebina
[uredi]Šestdesetletni Matija Ihan, profesor zgodovine in zemljepisa, se vrača s sprehoda z edino prijateljico Margareto Sebenekar, docentko za primerjalno književnost, ki so jo pred kratkim iz političnih razlogov predčasno upokojili in ji obenem izročili nekakšno »medaljo« za prizadevno pedagoško delo.
Matija je na videz trden, zrel mož, krepke postave, vendar zadnje čase doživlja mučne trenutke nehotenega vračanja v mladost. Ta nenavadna, nadležna občutja, ki mu kalijo notranji mir, so se močno povečala po naključnem srečanju s prijateljico iz otroštva Darjo. Prav nanjo je vezan prvi, precej nedolžen erotični doživljaj, ki ga je travmatično zaznamoval; kasneje izvemo, da se je boleče vtisnil tudi v Darjino dušo. Matija se spominja, da sta se z Darjo neprestano družila v igri in se na pragu pubertete tudi zaljubila. To medsebojno zaljubljenost in predanost sta hotela izživeti v igrici zdravljenja z vlogami zdravnika in pacientke. Trinajstletni fantič Matija se je prvič soočil z napol golim telesom odraščajoče, leto dni mlajše deklice. Potem sta vlogi zamenjala in tudi Darja je prvikrat videla spolno vzburjenega fanta. V prihodnjih minutah je Matijo popadel nerazumljiv gnev in sovraštvo do Darje. Najraje bi zaklel in jo ozmerjal s kurbo. Tega ni izrekel naglas, vendar je Darja njegovo sovražnost instinktivno začutila in rekla: »Če sem pa kurba, potem pa grem«. Odslej sta se izogibala drug drugemu, kar so opazili tudi domači, vendar nista hotela ničesar povedati. Izogibali so se ju tudi sošolci in prijatelji, kot da so čutili, da je med njima skrivnostna, njim nerazumljiva povezava. Mati je začutila Matijevo zaprtost vase, zmedenost in izgubljenost, kar je z odraščanjem nekako pričakovala, vendar je vedela, da je Darjo ranil. Ko je Matija Darjo naključno srečal v poznih zrelih letih v Zagrebu, se mu je zdela neprivlačna. Bila je štiri leta vojski, v letih po osvoboditvi se je tudi politično aktivno udejstvovala, z možem sta bila policista, vendar je tragično preminul pod streli na madžarski meji. V mladosti je imela veliko partnerjev, tudi po moževi smrti se je zatekala v bežne partnerske zveze, ostala pa je brez otrok. Ponudila se je tudi mladostnemu prijatelju Matiji, vendar se mu je gnusila in jo je ob treh priložnostih odklonil.
Svojo prvo ljubezensko in erotično izkušnjo je Matija zaupal le prijateljici Margareti, ki ga je imela rada in ga spoštovala, vendar ga je vsakič odbila, če se ji je hotel intimno približati. Zelo kritično je znala oceniti njegova dejanja, predvsem s stališča ženske, kako ona doživlja erotično zvezo. Pojasnila mu je, da ga ni travmatizirala Darja, temveč se je kar sam, ker o njej ne bi smel razmišljati kot o lahko ženski, s čimer je močno prizadel njeno iskreno ljubezen in žensko bistvo ljubezenske predaje. Neprestano se je namreč pred svojo vestjo izgovarjal, da sta bila oba še otroka. Povedal ji je tudi za zadnje srečanju v Zagrebu, da se mu je zdela grda in izmozgana. Margareta ga je opozorila, da je pozabil, da ga je Darja imela v mladosti zelo rada in da ga ima rada še vedno, čeprav je z zavrnitvijo zavrgel tudi njeno ljubezen. Zaradi tega je Darja vse življenje ostala izgubljena v odnosu do moških in jim ni več zaupala. To zaupanje je uničil prav Matija. Ko je izvedela, da bo stopil v samostan, si je živo predstavljala, da bi se s skokom iz zvonika ubila. Tega ni storila, vendar je vedela, da je nekaj umrlo v njej in da ne bo nikdar več taka, kakršna je bila.
Matija je dobro poznal tudi Margaretino mamo in sestrično. V nadaljevanju z mnogimi prekinitvami te zgodbe spoznamo, da njegova globoka povezanost na Margaretino družino in njihov dom izhaja iz prijateljevanja z njenim očetom, zdravnikom dr. Sebenekarjem. Usodna povezava s to družino se je začela, ko je dobil kilo na desni strani trebuha in po naključju izvedel za ime zdravnika, za katerega je želel, da ga zdravi. Bil je kirurg internist v okrajni bolnišnici; nekaj ga je gnalo, da se seznani z njim, ko se je zvečer vračal z dela z vlakom. Od tedaj ju je vezalo globoko, zaupno prijateljstvo, pa tudi z njegovo ženo in hčerko, ki so mu iskreno odprli vrata svojega doma.
Prek spominov Matije v bolj ali manj oddaljeno preteklost izvemo, da je Matija poročen z Alenko, vendar po začetni zaljubljenosti v zakonu nista nikdar našla prave harmonije. Alenka je zelo ljubosumna, ker se je mož neprestano zapletal v spolne odnose z ženskami, kadar je le imel priložnost. Očitala mu je, da v zakonu vztraja zato, ker ni sposoben biti sam, da nimata materialnih dobrin, da je ne razume, da pa jo je znal razumeti, ko je bil še manjši. Hoče se ločiti in ji je vseeno, ali je živ ali mrtev. Matija se je vdajal pijači, ona pa mu je očitala, da je nima več rad, a v resnici je bilo obratno. Izvemo, da je Alenko spoznal, ko se je že poslavljal od duhovniškega stanu, kmalu je bila noseča in sta se hitro poročila. Imata štiri otroke, s čimer ga je žena trdno privezala nase, vendar je bil njen očitek, da se ni nikdar povsem odtrgal od cerkve, povsem upravičen. Vse stiske Matija zaupa Margareti, ki ga tolaži, naj bo potrpežljiv.
Prek pripovedovanja Margareti in njeni ostareli materi se seznanimo s tragično zgodbo Matijevega deda in očeta, ki je zaznamovala vse, tudi mlajši rod. Najstarejši sin, njegov oče, je namreč togotno odreagiral na dedovo zahtevo, naj nekega večera ostane dlje časa pri mizi, ko se mu je mudilo k dekletu. Ded je namreč hotel slovesno izročiti gospodarstvo prvorojencu. Ker mu ni pustil oditi, ga je sin odrinil, oče pa je nasledstvo na kmetiji prepustil šepasti hčerki, ki ga je nasledila kot gospodar in zaradi premoženja dobila moža. Sestro je hotel kasneje pregnati s posestva, pravdala sta se in na koncu je vse izgubil. Poročil se je z bajtarjevo hčerko, Matijevo materjo, in družina je živela zelo skromno. Mati je bila najbolj ponosna, ko je župnik izbral njenega Matijo, enega od dvanajsterih, ki jih župnik izbere vsaka štiri leta, da se v cistercijanskem samostanu izobrazijo za redovnike. Neznansko jo je osrečilo dejstvo, da bo postal gospod, njega pa je obšla slabost, medtem ko so domači mislili, da ga je zalila milost sreče, ker bo služil bogu v čast. Premisliti si ni mogel spričo velike revščine v čevljarski družini. Matijev občutek za resnico, pravičnost, dobroto, pomoč vsakemu, nesprejemanje krivic ter voditeljska osebnost so domačega župnika prepričali, da je Matija pravi kandidat za službo cerkvi. Pripravil ga je na veliko spremembo, ko bo preteklo življenje le še spomin, na katerega je treba pozabiti, da bo lahko postal pravi božji služabnik. Po pogovoru z župnikom je še leto dni ostal doma. Ko je odhajal od doma, je čutil, da sta ga starša darovala in prodala Jezusu in da sta si oddahnila, ker bodo doma en usta manj. En mesec je preživel v ženskem konviktu, kjer se je učil latinščine. Pred vstopom se je očetu uprl, hotel je domov, vendar ga je oče prisilil in Matija je isti hip spoznal, da je storil nepopravljivo napako. Ko je prišel v samostan, so ga sprejeli opat, prior in magister. Zadnji ga pogostil in se pogovarjal z njim, da bi ga bolje spoznal. Na moč je bil podoben svetemu Andreju in Edvardu Kocbeku. Matija se je najbolj bal, da bi znal prebrati njegove misli, da bi začutil njegov upor pred novo usodo.
V cistercijanskem samostanu je dobil novo identiteto, ime frater Marija Pacifik. Pater magister mu je pripravil nagovor, da se mora posloviti od prejšnjega življenja, od svojih staršev in sorojencev, da se bo spremenil v božjega otroka. Odslej bo imel nebeškega očeta in njegova mati bo devica Marija. V pogovoru mu je Matija zaupal manjša grešna dejanja, o prvi erotični izkušnji pa ni črhnil niti besede. Domov je moral poslati pismo slovesa; bilo mu je neizmerno težko, ko se je poslovil od domačih in posvetnega življenja. Biti v božji službi ni bila njegova izbira niti ni čutil poklicanosti za to. Matija je opisoval težke boje, da bi upravičil posvečeno ime, ki ga je prejel hkrati z novim življenjem. Kadar je imel prehude občutke krivde, se je po priporočilu predpostavljenih bičal. Najbolj ga je vznemirjala podoba zapeljive Darje; v težkih trenutkih notranjega boja s temi spomini se mu je prikazala Marija, ki ga je tolažila, da je to le lep spomin. Ob veliki spovedi, preden se je dokončno zavezal duhovništvu, se je spovedal vsega razen najhujšega, da je večkrat spolno vznemirjen, ko se spomina Darje. Opat ga je na tihem določil za svojega naslednika, ker je bilo njegovo vedenje v redovni skupnosti brezhibno. Bolezen – trebušna kila – ga je odtrgala iz rodovniške skupnosti, ki ga je dušila, in od tedaj, ko mu je dr. Sebernekar odprl svoj dom in ga je njegova žena sprejela kot izgubljenega sinu, je spet postal Matija. Zdravnik je namreč čutil, da mu je na pot stopil »najbolj žalosten človek na svetu« z močnim samoohranitvenim nagonom, da ga bo s sprejemanjem rešil smrti. Umrl je za rakom po dolgem boju z boleznijo in Matija je nad njim izvedel obred zadnjega slovesa. Pokopaval ga je kot svojega očeta, ki ga je pred mnogimi leti »rešil«. Čez nekaj let je umrla tudi žena dr. Sebernekarja; tedaj ni bil več župnik. Začutil je, da je takrat izgubil tudi dom, da v zdravnikovi hiši nima več kaj iskati, čeprav sta si z njuno hčerko Margareto še dopisovala. Ko je Margareto zadnjič obiskal na njenem domu, je bil vse enako, le ljubezni, ki je napajala Margareto in vse stvari, ni bilo več. Zdaj se je zavedel, da je imel opat prav, ko je dejal, da bo brezmejno ljubezen začutil šele ob brezmejni zapuščenosti. (S tem spoznanjem se tudi zaključi roman.)
V prvoosebni pripovedi glavnega junaka, ki stalno menja časovno perspektivo in kraje dogajanja, izvemo, kako je Marija doživljal zaobljube in posvetitev v samostanski baziliki in po zaprisegi najprej čutil radost, svetlobo. Ko pa je opat bral iz Janezovega evangelija, ga je zmotil stavek: »vi ste mi prijatelji, če delate, kar vam ukažem«. Po samoizpraševanju je ugotovil, da če delajo na ukaz, so sužnji, fanatiki, in da se v samostanu ni znašel po svoji volji, temveč zaradi prevare. Daroval je svojo prvo sveto mašo v kapeli svete Terezije. Znal je maševati, a je vseeno čutil, da premalo, da bi iskreno doživel evharistijo, kakor jo je postavil odrešenik na zadnji večerji. Kmalu po posvetitvi je bil določen za spremljevalca opata pri opravkih na obširnem posestvu. Nekoč mu je opat razkril svojo življenjsko zgodbo. Najprej, da je tudi on kot mnogo drugih s prevaro prišel v skupnost in v službo Cerkvi. Povedal mu je, da je bil Matija izbran zato, ker bi bil v odraslosti s svojim razmišljanjem, moralno držo, bogatim notranjim življenjem, uporništvom idr. nevaren cerkveni ustanovi. Župniki so za duhovniško službo med otroki izbirali take, ki bi lahko cerkev kakorkoli ogrozili. Razkril mu je, da nobena spoved ne prebudi v nikomer nobene vesti, če ta ni že v njem. Moralno občutljive ljudi se spozna po nemiru, ki je v njih, in samo tak tip ljudi razodeva pravo resnico o bogu – tak je bil tudi Marija Pacifik. Opat mu je tudi povedal, da je vedel, da je Matija doživel greh spolnosti iz izkušenj. Toda po videnju device Marije je Matija prestopil v dvojnost, pri čemer je ohranil svobodno odločanje o sebi; tega pa opat ni mogel vedeti. Matija se je zavedel, da je 11 njegovih sobratov, s katerimi je bil posvečen, brez vesti, da so samo naredili so, kar se jim je ukazalo, nihče se ni bičal, nihče ni žaloval, ko je moral zapustiti svoje spomine. Zanj so bili odmišljeni ljudje. Marija Pacifik pa je že v teološkem seminarju nasprotoval opatu in rekel, da če bi se jim Bog dokazal sam od sebe, da je Stvarnik in Oče, bi ga lahko razumeli v ljubezni in njegovi moči. Na pa obratno, da se Bog razodeva kot skrivnostno neskončno bitje, katerega moč in ljubezen sta neskončna in ju ne moremo nikdar do konca razumeti. Takrat ga je opat v mislih določil za svojega naslednika. Tudi opat sam mu je povedal življenjsko zgodbo: kako je zapravil misijonski denar, potem pa se kot izgubljeni sin vrnil k škofu. Ta mu je vse odpustil; ni ga zatožil cerkvenim oblastem, da bil lahko ustregel njegovi želji, da ostane navzoč v kakem strogem samostanskem redu. Takrat je bodoči opat doživel neskončno usmiljenje, ki je odsev prave božje ljubezni, v katero je bil dvomil.
Matiji so priznavali, da je bil izjemen duhovnik, najprej kot pater, kasneje pa kot župnik Matija Ihan v Zaselih, vendar tudi v drugi službi ni našel notranjega miru. Nasprotno, postajalo je vedno huje, Bog mu ni več pošiljal milosti, začel se je dušiti v svoji globoki veri. Prizadelo ga je, da so njihovo vaško reko Zeleniko hoteli zajeziti, da bi pridobivali električno energijo. Tudi profesor komponist dr. Marij Britovšek, ki je imel v bližini počitniško hišico, je bil proti temu posegu v naravo. Prepričal je župnika Matijo za manjšo diverzijo, dal mu je barvo in čopič. Skladatelj ga je napotil v Dolenja Sela, naj na stari hiši napiše: Smrt daviteljem in rabljem Zelenike! To je župnik sredi noči res storil, ker je prišel do spoznanja, da »dejanja spregovore o človeku globlje kakor ideje, v dejanju si res človek, v idejah pa si življenju ukraden. Ljubiti je treba soseda, ne človeštvo!« V tisti noči se je nekaj prelomilo v njem. Nenadoma je spoznal, da je tudi beg v teologijo ista stran teološkega odmišljanja človeka. Spomnil se je, da je svoje spomine na otroštvo in domače v resnici daroval organizaciji, ne Jezusu. Jezus, ko je še živel, ni bil krut, vedno je širil ljubezen, ki človeka pooseblja in mu daje identiteto. Ko je Matija pretrgal stik s svojimi spomini, je postal nekaj, kar ni bil več on. Tako je doživljal tudi zamisel o zajezitvi Zelenike, simbolu narave in prostosti, ki jo je hotel zasužnjiti »človek-stvar«. Maščevanje sta doživela oba, dr. Britovšek in župnik Matija, za katera so slutili, da sta proti »napredku«. Sosledje nadaljnjih dogodkov je bilo res nenavadno. Prijateljev sin je storil samomor, Britovškov prijatelj pa je popolnoma uničen: »toda v resnici visiš ti, in to živ visiš in ne moreš gavzniti«. Huda slutnja dr. Britovška se je uresničila, oslepel je (»sem zajezen vase«) in nikoli ni več mogel videti svoje drage reke. Tudi njegova hči je doživela tragično življenjsko izkušnjo. Ko ga je župnik tolažil, da je osvobodil reko, je rekel, da v zameno ni dobil nič, niti od Boga. Vsaka milost je draga, niti vstajenja ni bilo brez smrti. Župnik je bil s strani škofa kaznovan tako, da ga ob praznovanju osebnega jubileja, ki se je odvijal prav v njegovi fari, ni povabil na slovesnost. Takrat ga je že osvojila bodoča žena Alenka v svoji topli, vdani obliki Marije Magdalene, »ki je /…/ že začela stopati na mesto tiste ljubezni, ki ga je na pojedini v lovski koči namerno in dokončno zatajila«.
Odzivi
[uredi]| “ | Pisatelj je roman zgradil zelo zapleteno. Retrospektivno osvetljuje prehojeno junakovo pot, precej pozornosti posveča tudi življenjskim usodam stranskih oseb v romanu in uporabi tudi dokaj izviren prijem nekakšnega mističnega vpogleda v življenje, ko junak pripovedi v zgoščenih drobcih časa premisli »svojo dolgo življenjsko blodnjo«.
Nedvomno ostajajo Zidarjeva odlika pripovedna spretnost, dognan jezik in bogata metaforika, vendar pa bo "Razoroženi prerok" ostal pod vrhom pisateljskih dosežkov našega najbolj plodovitega književnega ustvarjalca. |
” |
Viri
[uredi]- Milan Markelj: Razoroženi prerok Dolenjski list 5. 11. 1981. 15.