Raznovrstnost poetik slovenskih dramatičark v zadnjem desetletju.

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Mateja Pezdirc Bartol je slovenska literarna zgodovinarka in univerzitetna profesorica.

Predava slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča zlasti na sodobno slovensko dramatiko, to je najmlajše avtorje (pa tudi slovenske dramatičarke skozi zgodovino) iz tega področja je tudi doktorirala. Sodeluje pri slovenskem gledališkem portalu SiGledal.[1]

Povzetek članka[uredi]

Članek avtorice Mateje Pezdirc Bartol z naslovom Raznovrstnost poetik slovenskih dramatičark v zadnjem desetletju je izšel v zborniku referatov na Filozofski fakulteti v Ljubljani z naslovom Četrto slovensko- hrvaško slavistično srečanje, ki je bilo v Jeruzalemu v Slovenskih goricah 13.—14. junija 2008.

Članek govori o dramatiki oz. pregledu slovenske dramatike, dramskem pisanju, natančneje o slovenskih dramatičarkah v zadnjem desetletju, njihovih dejavnostih, predoru in ustvarjanju. V članku so natančneje prikazana tri dramska besedila treh avtoric različnih generacij in raznolikih dramskih pisav. To so Za naše mlade dame Dragice Potočnjak, Žrelo Žanine Mirčevske in Jaz,žrtev, Simone Semenič.


Ključni pojmi[uredi]


Analiza[uredi]

Članek je predstavitev slovenskih dramatičark (njihovega dela, sodelovanja pri raznih dejavnostih ipd.) na podlagi kronoloških zgodovinskih dejstev, dosežkov in je premik v tej smeri, saj izvemo, da slovenske dramatičarke so, še več, da je opaziti njihov predor, zlasti po letu 2000. Razmerje slovenskih literarnih dramatičark se tako zagotovo spreminja, o tem lepo priča primerjava med Silvijo Borovnik, ki v pregledu med 23 obravnavanimi dramatiki zadnjih 50 let zasledi le 2 dramatičarki, Miro Mihelič in Drago Potočnjak, in primerjava z deležem besedil slovenskih avtoric na natečaju za Grumovo nagrado v zadnjih letih (nagrada za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo), ki se je od nekaj imen v začetku 90.let povečalo skoraj na polovico. Zelo vzpodbudno se mi zdi, da je leta 2007 prvič v zgodovini podeljevanja, katerega začetki segajo nekje v leto 1979, nagrado dobila dramatičarka in sicer Dragica Potočnjak. Opazen je tudi premik v udeležbi na delavnicah dramskega pisanja, dramatičarke pa so, kot sem izvedela v članku, iz leta v leto aktivnejše tudi znotraj Pregljevih dejavnosti. ( PreGlej je namenjen promociji novonastalih del manj uveljavljenih oz. neuveljavljenih dramskih avtorjev in se izvaja znotraj gledališča Glej) S svojimi besedili so se v javnosti v zadnjem desetletju uspešno predstavile: Dragica Potočnjak (tudi Dragica Potočnjak), Saša Pavček, Desa Muck, Žanina Mirčevska, Saša Rakef, ,Simona Semenič, Zalka Grabnar Kogoj, Martina Šiler, Kim Komljanec, Tina Kosi, Špela Stres, Jera Ivanc, Andreja Inkret, Ana Lasić idr.

Za sodobne slovenske dramatičarke je značilno, da so večinoma vse povezane z gledališčem - kot igralke, režiserke ali prevajalke, zlasti pa kot dramaturginje. Njihovo dramsko pisavo zaznamujejo najrazličnejše poetike, v središču zanimanja so medsebojni odnosi v sodobnem svetu. Odnos med starši in otroki (v ospredju je odnos med materjo in hčerjo, npr. v delu Za naše mlade dame, ki ga bom v nadaljevanju tudi predstavila), odnos med moškim in žensko ali med ženskami različnih generacij.

Avtorica pravi, da dramska besedila razpirajo pogled v čustveno pohabljenost dramskih oseb, prikazujejo disfunkcionalnost družine, vztrajnost v brezperspektivnih zvezah, prešuštvo, osamljenost, izpraznjenost odnosov, karierizem, vse to vpeto v družbeno stvarnost sodobnega sveta. Torej lahko iz tega sklepam, da so zelo družbeno kritične, se dotikajo zelo ranljivih tem, celo tabu tem in so odziv na obstoječe stanje sodobnega sveta ali kot je zapisala Mateja Pezdirc Bartol:"Kličejo po družbeni refleksiji".

Za naše mlade dame , dramsko besedilo Dragice Potočnjak je tragična družinska drama v kateri osebe zaradi svoje preteklosti ne morejo polno živeti v sedanjosti, kjer je težišče drame. Glavna oseba je Brina, ki je zaznamovana, saj je žrtev spolne zlorabe svojega očeta Borisa. Medsebojni odnosi v tej drami so zelo boleči, zapleteni in disfunkcionalni. V ospredju ni prikaz spolnega zlorabljanja, ampak so posledice, ki jih to dejanje povzroči glavni junakinji. Zgodba je zelo temačna, družinsko spolno nasilje je občutljiva tema (tabu tema), ki pa ga avtorica prikaže brez moraliziranja. Umor, ki je predstavljen na začetku je tako potisnjen nekoliko v ozadje, saj se razkrivajo motivi zanj, tako se prepletajo dogodki iz preteklosti in sedanjost. Bolj kot se nam pred očmi razkriva zgodba, bolj je umor potisnjen na stranski tir, saj doživimo številne stiske ob življenju glavne junakinje. Osnova drame je družina kot osnovna življenjska celica, ki razkrije svoje temne plati. Stranske osebe v delu so predstavniki cerkvene, izrvšne in sodne oblasti(policist, inšpektor, prečastiti in državni tožilec), ki se izkažejo za popolnoma neučinkovite pri pomoči, odkrivanju in reševanju žrtev nasilja. S tem izborom oseb menim, da avtorica ne opozarja le:"na stiske, ki ostajajo skrite" (Pezdirc Bartol 2007:35), ampak na celoten družbeni sistem, ki očitno ne deluje popolnoma pravilno. Tema je torej zelo občutljiva, hkrati pa mislim, da je to delo ne le kritika družbenega sistema (kot sem napisala zgoraj), temveč tudi celotne družbe, ter poziv k spremembam.


Jaz, žrtev, monološko besedilo Simone Semenič, govori o intimnosti, bolezenskih izkušnjah, tegobah, o temah, ki so v družbi stigmatizirane. Njeno življenje se pred očmi bralca odvije kot serija bolezenskih stanj, ki pa jih avtorica pripoveduje z distanco. Mateja Pezdirc Bartol v članku omenja Blaža Lukana,ki pravi:"Priklicevanje spomina, ki ni v nobenem pogledu travmatičen [...] temveč skoraj prijeten, pa čeprav je njegovo jedro bolečina" ( 2008:197). V intimni pripovedi se ponavlja stavek: Moraš potrpeti in čeprav Simona Semenič na več mestih zapiše, da se ne spomni bolečine, se spominja, joka, bolnišnic, tuljenja idr. Posredno spregovori tudi o reagiranju ljudi ob pogledu na bolnega človeka, ki se odzovejo različno, vse od sočutja, pomilovanja, buljenja, zadrege, do nelagodja in gnusa. V delu je v ospredju vloga žrtve, ki pa se jo avtorica navadi, v njej vidi celo nekatere prednosti, ki jih predstavi iz mladostniške perspektive. Do samopomiljevanja avtorica celo nastopi cinično in ne išče pomoči ali sočutja. Iz tega lahko sklepam, da gre za nekakšno ironijo- družbenokritično ironijo kot je napisala tudi Mateja Pezdirc Bartol, saj Slovenci največkrat radi sebe vidimo kot žrtev. Zanimivo se mi zdi, da o svojih bolezenskih stanjih in o sebi kot žrtvi pripoveduje na lahkoten, humoren način, čeprav izpovedovanje mnogokrat deluje skoraj nespodobno in na trenutke vzbuja nelagodje, tukaj pa se po mojem mnenju skriva tudi največja ironija. Uprizoritev tega dela je nastala v produkciji festivala Mesto žensk, Simona Semenič pa se je podpisala kot avtorica besedila, režiserka , scenografka in izvajalka.

Žrelo Žanine Mirčevske je tretje dramsko besedilo, ki je bilo predstavljeno v članku. Govori o globalnem stanju duha, globalni pogoltnosti, temeljno idejo drame pa predstavlja glavna oseba, ki je v besedilu označena samo s tremi pikami:"saj je tisti [...], ki je pojedel svoje ime". Osebe, ki nastopajo so del družinske posesti in so nosilci pravljičnih lastnosti. Njihovi pogovori se vrtijo okoli hrane, saj je glavna značilnost glavne osebe požrešnost, nenehen glad. Zelo zanimive se mi zdijo prispodobe najrazličnejših znamk in dobrin našega časa (Lindt, solarne lučke, Barbi punče, jumbo plakati za dietno margarino...), ki odražajo oz. se izražajo v glagolih želeti, obogateti, imeti, vzeti, kupiti, posedovati, s tem pa bralca nenehno opozarjajo na njegov položaj v družbi, ki je potrošniški. Kot je zapisala Mateja Pezdirc Bartol v članku eden izmed junakov- čuvaj Tine pravi takole:"Vsak ima svojo lakoto gospod. Ljudje pa niso pravični, gospod. Lakoti po denarju pravijo podjetnost. Lakoti po uspehu ambicioznost. Lakoti po seksu strast. Lakoti po oblasti moč. Lakoti po alkoholu alkoholizem." Lakota po materialnih dobrinah in hrani pa se vedno bolj kaže kot kompenzacija nečesa, kar manjka, nečesa, kar bi potešilo človekov eksistencialni glad. Na koncu sicer ... sreča požeruha medveda, ki mu ponudi zavetje in toplino svojega kožuha ter mu zapoje uspavanko, toda konec izzveni ironično, saj je medvedu ime Haribo.

Delo tako lahko opredelimo kot dramsko grotesko, ki krši klasično dramsko formo in duhovno stanje človeka poda vse prej kot optimistično. Imena oseb so omenjena le na začetku vsakega prizora, kar zahteva večjo pozornost in sodelovanje bralca, besedilo pa bi lahko brali tudi kot monološko. Ima številno ritmično-zvočna sredstva (npr. vsaka sinička prašička), rimano pesniško strukturo (npr.: Ta ptiček, zanima ga le dobiček), gesla (nekomu moraš vzeti, če hočeš imeti), citirana so reklamna sporočila (npr. za dietno margarino, ki se maže fino), ljudske pesmi in reki (npr. enci, menci, na kamenci), vzpostavljen pa je tudi dialog s svetovno literaturo (npr. konju je ime Dorian, deklici zapeljivki Lolita, parafrazirana pa je tudi Hamletova izjava v to eat or not to eat) ipd.


Zaključek[uredi]

Vse tri dramatičarke se skozi pisanje odzivajo na dogajanje v svetu, prva se odziva v okviru družine, kjer zasebno raven povezuje z družbeno, druga avtorica obračuna s svetom in s sabo preko intimne pripovedi, ko svoje bolezenske izkušnje predstavi kot igro, spregovori pa tudi o temah, ki so v družbi tabu teme ali pa so vsaj stigmatizirane, tretja avtorica pa prikazuje globalno stanje duha, zato vzame širšo družbeno perspektivo.

Vsa tri besedila so tako reakcija na stanje sodobnega sveta.

In kot je v članku napisala Mateja Pezdirc Bartol, izpraznjeni medsebojni odnosi, karierizem, nasilje, potrošništvo, čustvena pohabljenost, iskanje identitete so nekatera ključna problemska jedra. Sodobno slovensko dramatiko v prvi vrsti zanima intimni svet posameznika in njegove vsakodnevne zgodbe. Besedila najpogosteje prikazujejo sodobni, dandanašnji svet in stiske ljudi, ujetih v najrazličnejše mehanizme sodobne civilizacije. Po letu 2000 je opaziti velik porast dramatičark, ki prinašajo v svoja dela tudi nekatere motivne poudarke kot so prikazi različnih partnerskih odnosov, odnosov znotraj družine, odnosov med ženskami, prikaz nasilja za zaprtimi vrati, nemoč deprivilegiranih ipd.

Vir[uredi]

Mateja Pezdirc Bartol: Raznovrstnost poetik slovenskih dramatičark v zadnjem desetletju. Četrto slovensko-hrvaško slavistično srečanje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. 193—201.

Literatura[uredi]

Katja Sturm-Schnabl: Ženska kot avtorica in lik v novejši slovenski književnosti. Jis XLIII (1997/98).