Pustota

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Pustota  
Avtor Vladimir Kavčič
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Slovenska matica
Datum izida 1976
Subjekt slovenska književnost
Žanr roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 230
Klasifikacija
COBISS ID 9852417
UDK 821.163.6-32

Pustota (1976) je zgodovinski roman Vladimirja Kavčiča o posledicah tolminskega kmečkega punta (1714–15).

Zgodba[uredi]

Neke noči v poznem poletju leta 1714 se je mučeni, razlaščeni in na izgon obsojeni kmečki puntar Matevž Platiša, po domače Grogovec, s svojo družino podal na pot v neznano. Oče Grogovec, ki je z najstarejšim sinom Jakobom preživel tudi grozote zapora, se je tedaj spraševal: »Sem ravnal prav, ko sem se povezal s puntarji?«  Verjeli so, da nečloveške razmere ne morejo trajati večno. Življenje je Grogovca bilo izučilo, da prihodnosti ni mogoče doumeti, da se spreminja celo preteklost. Najstarejši sin Jakob jih popelje do zemlje, ki bo njihov novi dom. Zemlja je bila nikogaršnja, tako je dejal župan Brložnik, a vseeno so morali zanjo in za vse druge prejete dobrote izkazati hvaležnost in odslužiti županu. Tinček in Rezika sta torej odšla k županu. V začetku so izgubili staro mamo, ki so ji zaradi starosti in bolehnosti že pešale moči.

Hudo zimo so na zemlji »Pustoti« kamor jih je bil napotil župan, preživeli dokaj dobro. Od zdrave živine, do dobrih pridelkov. A sreča ni dolgo prebivala v njihovem domu. V Podobnem, kamor je šel Tinček po rovnice za gospodarja so ga zgrabili loški biriči. Z njimi se je grozovito spopadel in na koncu uspel zbežati v gozd. Tam je naletel na krvoločne pse, zaradi katerih je zblaznel od stekline. Grogovec in Jakob sta ga iskala, hodila za namigi vidcev, se ustavila pri Veroniki, ki je Tinčeku ob hudih ranah pomagala.

Nesreča je zadela še pridelke in živino: mrtev pes, v sadovnjaku v visoki travi pobite kokoši brez glav, … Čudna znamenja krot so dojemali kot delo vragov. Tisto poletje je dozorevalo v negotovosti. Sledilo je obdobje grozovite bolezni, ki je za vedno zaznamovala celoten okoliš. Najprej je zadela mlado Rezko in jo nečloveško mučila do zadnjega diha. Napadla je še mamo Ano in očeta Grogovca. Oče je v trpljenju, ki mu ga je zadajala griža, ponoči zapustil hišo ter v hladni noči sredi gozda izdihnil.

Sledovi njihovega dela so izginjali. Še sonce je svetilo medlo, brez prave topline. Jakob se je po začetni fazi obupovanja in odtujevanja od realnosti le odločil pobrati in pričeti z prenovo svojega brezupnega življenja. Podal se je proti Veronikini koči, kjer mu je ta z grenkobo v srcu povedala, da je tudi ona ostala sama. Oče je umrl, bratje so odšli na delo, le mali Jaka je še ostal z njo. Jakob ju je tako povabil k sebi, saj jim samota lahko le škodi. Veronika in njen bratec sta tako odšla na Pustoto. Počasi je Platiševo ozemlje spet začelo oživljati. Zdaj ko je imel Jakob pred seboj Veroniko in Jako, ga prihodnost ni več skrbela. Prihodnost je postala še svetlejša, ko je Veronika naznanila, da bosta dobila otroka in prvič postala starša.

Zgodba Platiševih je strahovito trd boj za goli obstanek. Boj zoper lakoto, divjo naravo, bolezen, pohlep in brezsrčnost mogočnih bogatašev, … »Nobenega reda ni več, pravica je kakor metla, vsak si jo jemlje v roke in pometa z njo po mili volji …«

Kritika in literarna zgodovina[uredi]

Pustota je bila deležna zelo ugodnega in obilnega kritiškega odziva.

~ France Bernik: Pustoto opredeljuje kot povest, ki nam predstavlja čas po zatrtem tolminskem puntu. Pravi, da sta v njej zarisani dve skrajni točki življenjskega nihanja. To je prvič spoznanje, da je trpljenje človekova prava in edina usoda ter vera, da se življenje kljub temu nikoli ne ustavi.

~ Jernej Novak: Pravi, da je Pustota zanimiva predvsem zato, ker ohranja avtorjev lastni tematski opis Pustote kot "iskanje usode, razbiranja življenja slovenskega človeka v prostorskem in časovnem zarisu mišljenja in delovanja tega človeka."[1]

~ Dušan Željeznov: Pustoto opiše kot povest o slovenskem kmetu kot človeku, ki ga simbolizirata že pri Berniku citirani spoznanji.

~ Slavko Rupel: »Zato bo v veliki meri od bralca odvisno ali se bo zadovoljil s samo zgodovinsko tematiko in dogajanjem s slovenskim kmetom ali pa bo delo ob razmišljanju dojel kot sodobno sporočilo.« [2]

~ Bogomil Gerlanc: Bistvo pripovedi vidi v razpredanju usode enega izmed udeležencev punta. Poudarja posledice, ki jih Grogovec doživlja zaradi upora, kar se vidi že iz naslova njegove ocene Roman o kaznovanem puntarju.

~ Marko Hudnik: »Bralčev interes niha med upanjem, da bojo Grogovčevi na novo zaživeli, in med strahom, da jim mogoče sploh ni usojeno preživeti.« [3]


~ Franci Zagoričnik: Izpostavlja filozofsko branje tega romana. ki zadeva resnico in smisel človekovega boja in obstoja ob hkratni resnici in smislu njegovega poraza in umiranja.

~ Nada Gaborovič: Kritiko navezuje na uvodno misel Pustote o življenju: "Najbrž je življenje nasploh boj za obstanek."[4] Takšno razmišljanje pravi, gradi predvsem na predstavitvah človekove nuje in sposobnosti, da vztraja in prenaša vsakršne preizkušnje in trpljenje.

~ Andrej Inkret: Pustoto bere kot izrazito meditativno grajeno parabolo ali priliko. Pravi, da so v ospredju zgolj eksemplarični eksistencialni doživljaji in izkušnje. Pomemben del te izkušnje pa je predvsem samota, ki jo doživlja Jakob ob izgubi celotne družine.

~Marjan Dolgan: Pustoto opredeljuje podobno kot Inkret. Pravi, da so zgodovinska snov, zemljepisni prostor, osebe in dogajanje v romanu le temelj, na katerem Kavčič konkretizira globljo idejnost. Gre za eksistencialistična vprašanja, ki niso le del Grogovca, ampak vsakega človeka.

~ Boris Paternu: Kavčičeva dela obravnava v besedilu Esej o Kavčiču. Tu na širše predstavi Kavčičeva dela. Izpostavlja, da imajo v romanih vodilno vlogo skrajno zaostreni in ogroženi položaji glavnih oseb, ki na koncu vodijo v poraženost, brezup in smrt.

~ Marija Stanonik: V svoji esejistični razčlenitvi Pustote je poudarek namenila bogastvu razčlenitve od jezikovnih sredstev do oblikovnih.

~ Miran Hladnik: »Pustota je simbol tradicionalnega, Prešernovega razumevanja slovenske zgodovine, je simbolna oznaka puščobnosti slovenske zgodovinske eksistence. Pot z Z na V ni perspektivna. Perspektiva Slovencev ni v umiku v nenaseljene kraje, ampak v vrnitvi na zgodovinsko prizorišče, prevzem zgodovinsko izpostavljenih vlog. Med vrsticami je roman torej polemika z belogardistično tezo o nujni pasivnosti Slovencev.«[5]

Priredbe[uredi]

Literatura[uredi]

  • Vladimir Kavčič. Pustota. Ljubljana: Slovenska matica, 1976. COBISS
  • Meta Grosman. Kritika kot govorno dejanje. Slavistična revija. 45/1-2 (1997). 269-90. dLib
  • Vladimir Kavčič. Pustota.
  • Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 2003. Dostop 10. 12. 2015.
  • Simoneta Gazvoda. Zgodovinski romani Vladimirja Kavčiča[: Diplomsko delo]. Mentor Miran Hladnik. Ljubljana, 1998.

Opombe[uredi]

  1. Jernej Novak: "Slovenska matica je predstavila šest svojih knjig za leto 1976: več kot le utečeno. Dnevnik 12. december. 5.
  2. Slavko Rupel: Šest knjig za slovenske knjižne police: Bogat letošnji knjižni dar Slovenske matice. Primorski dnevnik 9. januar 1977. 7.
  3. Marko Hudnik: Novosti na policah jeseniške knjižnice: Vladimir Kavčič: Pustota. Železar 10. mrec 1977. 13.
  4. Nada Gabrovič: Boj za obstanek. Dialogi 1977, št. 7/8. 476-77.
  5. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 2003. Dostop 10. 12. 2015.