Prstančica

Prstančica je sodobna slovenska pravljica, ki je nastala izpod peresa Neže Maurer.

Obnova zgodbe

Prstančica je majhna palčica, ki se je zaljubila v človeškega fanta Ceneta. Med palčki je Prstančica posebna deklica - nikoli ni oblečena tako kot drugi, živi na drugem koncu hriba in skrbi za drugo dolino kot ostali palčki. Vendar pa so celo palčki opazili, da se je začela nenadoma čudno obnašati. Ni je bilo več na spregled, začela je jokati - najprej od osamljenosti, ko pa je srečala Ceneta, pa še od sreče.Tudi sama ni vedela, kaj se z njo dogaja, vedela je le, da vseskozi premišljuje o nekem dečku, ki ga je nekoč srečala v gozdu. Palčki niso mogli razumeti, da kar naenkrat razmišlja o tem, ali jo ima kdo tako rad, da ga boli srce. Kmalu je tudi palčkom jasno, da se je začela obnašati kot ljudje – zaljubila se je. Podobno doživlja tudi Cene. Zgodba nam razkrije, kaj se zgodi, če se zaljubita človeški otrok in palčica.

O avtorici

Neža Maurer Škofič je slovenska slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, publicistka, urednica in pedagoginja. Rodila se je 22. decembera 1930 v Podvinu pri Polzeli.
Na Polzeli je obiskovala slovensko in med drugo svetovno vojno nemško osnovno šolo. Po končani vojni je končala srednjo šolo in učiteljišče v Ljubljani. Poučevala je v Črnem Vrhu nad Idrijo in v Ilirski Bistrici. Pozneje se je vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani in jo uspešno končala. Izredno pa je študirala še na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1960 diplomirala iz slavistike.
Po končanem študiju je najprej delala kot novinarka. Bila je prva urednica šolskih televizijskih oddaj v Ljubljani (s končanim mednarodnim tečajem za šolske TV oddaje v Rimu), tehnična in kulturna urednica pri revijah (Rodne grude, Otrok in družina, Kmečki glas), terenska reporterka ter direktorica, glavna in odgovorna urednica (Prosvetni delavec). Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije.
Piše tako za otroke kot tudi za odrasle. Poleg proze in publicistike ji je bila in ji je še vedno najbolj pri srcu intimistična poezija, ki prehaja od tradicionalnega tipa k zmerni moderni poeziji. Veliko je tudi prevajala iz slovanskih jezikov ter iz nemščine. Za svoje delo je prejela veliko nagrad in priznanj.
Nagrade:

   * 1959 - 1. Nagrada za literarno reportažo z delovnih akcij
   * 1961 - 1. Nagrada za otroško pesem leta - radio Beograd
   * 1964 - vse tri nagrade za otroško pesem leta - radio Ljubljana
   * 1967 - Tomšičeva nagrada za novinarsko delo (potopis)
   * 1970 - Plaketa lista Radost (Zagreb)
   * 1975 - Plaketa lista Ciciban
   * 1980 - Zlata značka ZPM in posebno priznanje Zveze bralnih značk za temeljni prispevek k bralni kulturi slovenske mladine
   * 1985 - Srebrna plaketa za posebno prizadevanje pri razvoju novinarstva
   * 1985 - Zlata značka ZPM in posebno priznanje Zveze bralnih značk za temeljni prispevek k bralni kulturi slovenske mladine
   * 1987 - nominacija za Prešernovo nagrado in Nagrado Prešernovega sklada(za knjigo Drevo spoznanja)
   * 1989 - 1. nagrada Mladike (Trst) za poezijo
   * 1989 - Prešernova nagrada Gorenjske za literuro
   * 1991 - Groharjeva nagrada za življenjsko delo
   * 1991 - Priznanje Gibanja za kulturo miru in nenasilja
   * 1997 - Plaketa mesta Škofja Loka za celoten literarni opus
   * 1999 - Častna občanka rojstne občine Polzela

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/0/07/Neža_Maurer.jpg

Splošni podatki

Zgodba je razdeljena na 13 poglavij, dodana je spremna beseda Marjetke Lužovec. Izšla je pri založbi Karantanija leta 2001 v zbirki Krtek. Besedilo popestrijo ilustracije Marijana Pečarja.

Analiza dela

Zgodbo začne pripovedovati Cenetova soseda. Pripovedovalec je prvoosebni (personalni), po čemer lahko sklepamo, da je Cenetova soseda pisateljica sama. Ko se dogajanje preseli v gozd, postane tudi pripovedovalec tretjeosebni (vsevedni) in tak ostane večino zgodbe, le v šestem in zadnjem poglavju je pripovedovalka znova Cenetova soseda. Večina dogajanja je postavljenega v gozd, kjer prebivajo palčki, s kratkimi skoki pa se dogajanje odvija tudi v vasi, kjer živi Cene. Zgodba se začne jeseni in se konča poleti, tako da skupaj potujemo skozi vse letne čase in spoznavamo lepoto narave in delo palčkov v različnih obdobjih.

Pravljična bitja so v tej zgodbi palčki, ki so nekakšni pomočniki narave – zakopavajo semena, brusijo snežene kristale, pomagajo kalčkom prodreti skozi trdo zemljo… Vendar se kjub pomoči naravi izkažejo za čustveno nezrele – delo, narava in zabava jim veliko pomenijo, ne znajo pa navezati globljega odnosa, čustev. Zato tudi ne razumejo hrepenenja, ki ga doživlja Prstančica. Ko jih slednja vpraša ali jo ima kdo tako rad, da ga boli srce, palčki planejo v krohot. Ne znajo logično povezati pojma ljubezni in bolečine, kar kaže na precejšno nezrelost in plitvost.

V besedilu je izrazit motiv rasti. Prstančica se po srečanju s Cenetom začne spreminjati. Prej lišpava palčica spozna, da zunanjost ni pomembna. Celo zimo bega in hrepeni po nečem, postaja vedno bolj osamljena (zato se preseli k palčkom). Nenadoma ji ni več dovolj površinska ljubezen, kakršno poznajo palčki – želi ljubezni, ki je boleča in hrepeneča, a veliko bolj osrečujoča. Skozi solze postaja vedno večja – fizično in mentalno – ter se s tem oddalji od palčkov in se približa ljudem.

Konec je izrazito pravljičen – kar se nam zdi prej nemogoče, je postalo možno. S preobrazbo Prstančice v pravo človeško dekle postane ljubezen med njo in Cenetom mogoča. Motiv preobrazbe srečamo tudi v drugih pravljicah npr. Ostržek.

Viri

• N. Maurer: Prstančica; založba Karantanija, Ljubljana, leto 2001.

Zunanje povezave

• Osebna stran avtorice