Prost dostop in globalna znanstvena komunikacija

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Moje izkušnje z akademsko komunikacijo so treh vrst, v njej sodelujem kot bralec, avtor in urednik. Specifika moje stroke slovenistične literarne vede je v tem, da glavnino mojega berila sestavljajo slovensko leposlovje in slovenske literarnozgodovinske razprave. Mednarodni interes za slovensko književnost je majhen in sem zato manj vključen v mednarodno akademsko komunikacijo, kot bi bilo to dobro. Lokalno specifična in mednarodno slabo vpeta je, tako domnevam, tudi situacija v drugih nedominantnih nacionalnih filologijah.[1]

Kot akademski bralec poskušam informacije dobiti najprej na internetu. Iskanje je zaradi pospešene digitalizacije vedno lažje in uspešnejše, publikacije, ki jih najdem v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib) in drugje (članki, monografije, slovarji, bibliografije, katalogi, leksikoni, stare literarne zgodovine itd.), pa so dostopne zastonj. Če publikacija ni dostopna na zaslonu, jo poiščem v knjižnici. Med akademske privilegije štejem, da knjige, ki jih potrebujem, fakultetna knjižnica kupi in si jih tam izposodim zastonj. Zastonjskega dostopa sem se navadil tako, da postanem slabe volje, kadar so publikacije, ki bi jih rad prelistal, pretirano drage, in se jim iz protesta odpovem, tudi če denar zanje ne bi šel iz mojega žepa in tudi če ne bi bilo krize, ki fakultetam reže sredstva za nakup literature. Tak je npr. obetaven naslov Katherine Bode, Reading by Numbers: Recalibrating the Literary Field (London: Anthem Press, 2012), na katerega sem naletel na diskusijskem forumu Humanist in pri Amazonu stane 99 $.

Kot avtor se držim sorodnega principa in vse svoje publikacije ponujam bralcu zastonj. To počnem s sprotnim postavljanjem tiskanih objav na splet. V avtorsko pogodbo dopišem člen, ki mi to dovoljuje: »Avtor ima pravico tekst objaviti v svoji spletni bilbliografiji na http://lit.ijs.si/hlad_bib.html [1].« Samo enkrat se je zgodilo, da se časopis s tem členom ni strinjal, pa še takrat sem dobil ustno zagotovilo, da paralelni spletni objavi ne bodo ugovarjali. Kadar časopisi sami vzdržujejo svoj spletni arhiv, zadošča, da v svoji spletni bibliografiji napravim povezavo nanj. Pred meseci so slovenski časopisi dostop do svojih spletnih arhivov pogojili s plačilom ogleda, vendar se zdi, da jih je nenadni upad bralskega interesa za plačljive spletne vsebine prisilil, da velik del objav še vedno ponujajo zastonj. Ekonomska kriza je avtorje in inštitucije sprijaznila z objavljanjem zgolj na spletu oz. v prvi vrsti na spletu, s čimer prihranijo stroške za tisk. V tem ni nič slabega, saj knjižnicam in posameznikom spletne objave po potrebi ni težko spraviti na papir po principu tiska na zahtevo (print on demand).

Hotenje, da pridejo publikacije v roke tudi strokovnjakom iz drugih disciplin in laikom, mi narekuje večji delež poljudnejših objav; seveda si to lahko privoščim šele kot redni profesor, ker mi ni več treba zbirati točk za napredovanje na akademski lestvici.

Pravna podlaga zastonj objav je licenca creative commons (CC), ki jo dopisujem pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije, in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav: CC-BY-SA icon.svg Licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in prepoveduje spreminjanje (SA same as). Sprva sem dodajal tudi prepoved komercialne uporabe besedila Cc-nc white.svg) (NC non commercial, potem pa jo pod vplivom Wikipedije, ki tega ne počne, umaknil.

Opisano publicistično prakso mi omogoča zagotovljena akademska eksistenca. Kolegi brez privilegija udobne akademske službe nad mojim propagiranjem zastonj objavljanja ne morejo biti brez pridržkov navdušeni. Pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovno objavljanje v Sloveniji dobro honorirano. Honorarji so se najprej ukinili pri znanstvenih revijah, tisti za znanstvene knjige pa so se postopoma zmanjševali in marsikje (npr. za knjigo v zbirki Slavistična knjižnica) dobi avtor namesto honorarja samo še spodobno število avtorskih izvodov. Ker je dostop do državne subvencije, ki založbi krije stroške natisa, zaradi poostrenih kriterijev vedno strožji, posamezni avtorji založbam že pomagajo z denarjem, ki so ga za natis pridobili v okviru svojega raziskovalnega projekta, kar pravzaprav že sodi v princip »avtor plača« (author-pays).

Kot urednik imam trojno izkušnjo: pri osrednji slovenski literarnovedni in jezikoslovni publikaciji Slavistična revija (»Journal for linguistics and literary studies«), ki je v 60. letu izhajanja, pri spletnem forumu Slovlit in na Wikipediji ter sestrskih spletiščih Wikiverzi in Wikiviru.

Za objavljanje v Slavistični reviji, ki jo izdaja Slavistično društvo Slovenije in jo indeksirajo AHCI in druge podatkovne baze, je konstantno zanimanje, saj objava velja za pomembno in avtorjem prinese dovolj točk. Delo osmih urednikov zajema recenziranje člankov in je simbolično honorirano, avtorjem pa do zdaj za objavo ni bilo treba plačati. Precedenčni sta bili dve nedavni objavi: korejske avtorice, katere angleški članek je bil sprejet s sklepom, da ga prevedemo v slovenščino, avtorica pa prevod plača, in članka v srbščini, ki je bil sprejet pod enakimi pogoji. Revija sicer objavlja tudi članke v svetovnih jezikih, zlasti v angleščini, vendar je glede na večinskega slovenskega naročnika in glede na statutarno zahtevo, da skrbi za slovensko znanstveno terminologijo, zainteresirana, da je delež slovenščine prevladujoč in da v posamezni številki ni več kot ena drugojezična razprava. Izvlečke in povzetke slovenskih člankov v angleščino je revija do zdaj organizirala in plačala sama.

Revija je dostopna tudi na spletu (sprva z nekajmesečnim zamikom, zdaj vzporedno s tiskano izdajo). V zadnjem času so se začele spreminjati bralske navade: bralci vedno bolj posegajo po zastonj elektronskem formatu revije na spletu in odpovedujejo naročnino. Stare letnike revije je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije. Novejše številke poleg dLib-a in Cobissa sproti postavlja na splet tudi bibliografski servis ProQuest in jih interesentom zaračunava. Teh je najbrž malo, saj iste članke lahko dobijo na dLib-u in v spletnem arhivu revije zastonj. Revija se nahaja na strežniku Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je zaposlena večina urednikov. Računa za gostovanje do zdaj nismo prejeli, se pa že dalj časa napoveduje. Oklevanje pripisujem utemeljeni domnevi inštitucije, da bi v primeru zaračunavanja spletnega prostora revija raje poiskala alternativno zastonjsko mesto in bi inštitucija ostala brez simbolnega kapitala, ki ga prinese gostovanje ugledne strokovne publikacije.

Brez velikega tveganja predvidevam, da bo po natisnjenih izvodih vedno manj povpraševanja, da bo naklada padala in bo s tem manj tako prihodkov od naročnin kot od sicer relativno ugodne državne subvencije. Res bo šlo manj denarja za tisk, vendar se bodo pojavili novi stroški za korigiranje strojno prebranih starih objav, za njihovo opremo z metapodatki in za prehod na računalniško podprto urednikovanje, kar vse bo mogoče pokriti le z občasno finančno participacijo avtorjev oz. njihovih inštitucij. Za kritje stroškov druge številke 2013, ki bo objavila članke za mednarodni slavistični kongres v Minsku (v višini 280 evrov za avtorsko polo), bodo avtorji prvič v zgodovini revije prosili inštitucije, kjer so zaposleni.

Dodatne stroške pomeni še zahteva po večji vpetosti revije v mednarodni prostor, ki jo uresničujemo s prevajanjem slovenskih člankov v angleščino. Ker je revija obenem zavezana kultiviranju znanstvene slovenščine, je prevajanje omejeno na občasne dvojezične tematske številke. Če subvencija zanje ne bo več zadoščala, bo uredništvo prosilo avtorje oz. njihove inštitucije za finančno participacijo.

Odprti spletni forum Slovlit (1999-) z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1456-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Objave (napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig, komentarje, polemike ...) prispevajo pošiljatelji zastonj, sam pa jih redigiram, po potrebi združujem in odbiram. Moderiranje mi omogoča pregled nad strokovno sceno in vpliv nanjo. Preko foruma utrjujem strokovno povezanost in gojim princip skupnostnega dela in komunikacije. Poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike prispeva k modernizaciji stroke. Ker je forum dovolj zanimiv tudi za ljudi zunaj državnih meja in zunaj slovenske literarne vede in jezikoslovja, mimogrede uresničuje še principa internacionalnosti in interdisciplinarnosti.

Forum je lociran na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan, kjer so mi zastonj prijazno ponudili prostor in začetno pomoč. Nič ne kaže, da bi jim bilo to v hudo breme, če pa bi solidarnost lepega dne vendarle usahnila, bi forumsko komunikacijo preselili na katero od popularnih zastonjskih mest. Čisto brez materialne koristi moje moderiranje ni, saj je Slovlit pomembna referenca pri prijavah na projekte in si denar, ki ga pridobim zanje, lahko razlagam tudi kot nekakšno finančno kompenzacijo za dneve, preživete ob Slovlitu.

Wikipedija. Od leta 2006, ko sem se kot vodja študentskih projektov pridružil skupnosti wikipedistov, se mi krepi spoznanje o prelomni vlogi in civilizacijskem potencialu tega medija. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja (András Kornai, Language Death in the Digital Age, Meta-Forum 2012, [2]). Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost (z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, ker se Wikipedija pojavi na vrhu zadetkov), volontarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja), kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline) in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Zasuk v enciklopedični slog je za literarno vedo, ki jo teži tradicija dolgoveznega in neredko hermetičnega izražanja, blagodejen.

Za informacije, ki jih je mogoče zajeti enciklopedično (pojmovnik stroke, akterje, tj. leposlovne in strokovne avtorje in inštitucije, dogodke, opise besedil ipd.), je Wikipedija optimalno okolje (prim. Portal Literatura). Kliče k participaciji študentov, ne le potrjenih ekspertov. Monografskim znanstvenim publikacijam neenciklopedične narave so namenjene Wikiknjige, komunikaciji ob projektih, objavi seminarskih gradiv in referatov pa Wikiverza. Publikacijam, ki so zaradi starosti ali na izrecno avtorjevo željo v javni lasti, je rezerviran prostor na Wikiviru. Čeprav je na Wikipediji avtorstvo v principu kolektivno in s tem odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja, so objave pospremljene z licenco creative commons, ki ohranja priznanje avtorstva; v historiatu besedil je mogoče avtorsko identificirati vsako vejico.

Objavljanje na prosto dostopnih wiki spletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Cenim možnost ogleda historiata pisanja in vračanja na prejšnje variante besedila, možnost mednarodne primerljivosti informacij, ki jih odpirajo povezave na drugojezične Wikipedije, večjo vidnost objav, možnost komentiranja na pogovorni strani in seveda možnost nenehnega dopolnjevanja oz. izboljšave člankov. Dokumenti na Wikipediji vzbujajo upe daljše trajnosti, kot imamo izkušnjo z dokumenti na inštitucionalnih ali komercialnih spletnih mestih, kjer iz različnih razlogov (zaradi zamenjave strojne ali programske opreme, odhoda avtorja ali administratorja z inštitucije, ukinitve inštitucije, spremembe spletnega naslova ...) radi izginejo. Wikipedijo in sestrska spletišča je rodil ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. To fantastično orodje vzdržuje neprofitna organizacija Wikimedia. Za njeno neodvisnost od mehanizmov financiranja, skozi katere države uveljavljajo svoje parcialne interese, enkrat na leto ob nabirni akciji z veseljem nakažem nekaj deset dolarjev. Nakazilo je čisto prostovoljno in prispevek simboličen, zato bi ga bilo narobe razumeti samo kot obliko principa »avtor plača«.

Verodostojnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing). Objave na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wiki skupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja. Nobene ovire ne vidim za to, da s porastom akademskih objav na Wikipediji in z vedno večjo specializacijo recenzije v prihodnosti ne opravijo kompetentni strokovnjaki, kakor to počnem sam za svojo stroko pri objavah svojih študentov in tako jamčim za njihovo zadovoljivo raven. Akademsko skupnost nagovarjam k intenzivnejši izrabi publikacijskih možnosti, ki jih ponujajo Wikimedijina spletišča, saj bodo le tako lahko objave tam kvalitetne. Za slabe informacije na Wikipediji so odgovorne nacionalne znanstvene discipline same s svojo ignoranco in neaktivnostjo.

Sklep. Privilegij akademske eksistence in dokajšnje družbeno blagostanje Slovenije mi omogočajo zanemarjanje skrbi za materialne pogoje objavljanja in dostopa do objavljenih informacij. Za svoje objave na spletu ne pričakujem finančne kompenzacije, nočem pa tudi za objavljanje ali za dostop do objav svojih kolegov plačevati. Lajšanje dostopa do informacij vseh vrst je v interesu civilizacije, ki ji pripadamo. Naša dolžnost je zato objave ponujati zastonj in spodbujati prost dostop do znanja ne glede na medij.

Odločitev za prost dostop do znanja ima tudi nazorsko podlago. Profitno usmerjeno (profit based) objavljanje zavračam, ker se ne strinjam s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi oz. ga plačati, in ker gojim globoko nezaupanje do družbenega sistema, ki znanje obravnava na enak način kot materialne dobrine. Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij.

Še odgovor na vprašanje v anketi: plačevanje objav v revijah, ki so se jih zaradi nespretnosti in inertnosti akademskih skupnosti polastile v profit usmerjene založbe, odločno odklanjam, ne glede na to, ali naj objavo plača avtor, bralec ali knjižnica; vsota 1000 $ za objavo se mi zdi oderuška. --Hladnikm (pogovor) 15:27, 31. avgust 2012 (CEST)

  1. Besedilo je bilo pripravljeno za članek Open Access and Scholarly Communication in a Global Community of Scholars, ki ga pripravljajo Marc L. Greenberg, A. Townsend Peterson in Ada Emmett. Tam bo uporabljen v skrajšani obliki, tule pa je dostopen v celoti. V angleščino ga bo prevedel Marc L. Greenberg.