Proletarec

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Proletarec  
Avtor Miroslav Slana
Avtor naslovnice Igor Recer
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Maribor: Založba Obzorja Maribor
Datum izida 1981 (v kolofonu označeno 1983)
Subjekt slovenska književnost
Žanr roman
Vrsta medija tisk
Št. strani prva izdaja 505
Klasifikacija
COBISS ID 733470

Proletarec je generacijski roman Miroslava Slane, ki je izšel leta 1983 pri založbi Obzorja v Mariboru. Gre za kritično analizo družbe 70. let 20. stoletja, izpostavljeno je študentsko gibanje v letih 1968-1972.

Nastanek dela[uredi]

Roman je deležen več oznak. Avtor ga opredeljuje za "tekst z revolucionarno vsebino", ki se ga lahko bere kot "samoupravni akt". Taras Kermaurer ga označi za "sociološki, kulturno-politični, psihološki in politični tekst". V njem je analizirana moderna družba "brez rokavic in sončnih očal". Četudi roman ni avtobiografski, se v glavnem liku Petru Košenini vidi predvsem poistovetenje Slane v izražanju bolečine.

Roman je založbi obzorja predložen že 1978, izšel pa šele 1983 (z letnico 1981). Uradno izidu ni nihče nasprotoval, a je založba izid romana brez pojasnila zavrnila. Leta 1979 je bil rokopis poslan v tiskarno, torej je bila vsebina družbeno, politično in moralno neoporečna, odzivi pa ugodni. Kljub temu je Herman Vogel, direktor TOZD-a Matica, avtorju v pismu 12. junija 1980 sporočil, da je založba po sklepu uredniškega odbora začasno ustavila tiskanje romana zaradi pripomb na račun "anahronističnih" "političnih pasusov". Predlagali so tudi izpustitev dela 2. poglavja o študentskih demonstracijah, začetek 4. poglavja, del 6. poglavja o zgodbi s potnim listom in zamejcih, konec zadnjega poglavja in izpustitev celotnega 13. in 15. poglavja. Tako je moral avtor skleniti kompromis z uredništvom in določene dele oblikovno spremeniti. Podporo mu je v pismu 16. 9. 1981 ponudil Taras Kenauer. Za pomoč je avtor neuspešno zaprosil Društvo slovenskih pisateljev in celo razmišljal o objavi v tujini, a se je raje izognil morebitnim očitkom, da piše emigrantsko literaturo in ker je delo namenil domačim bralcem. Avtor je na literernem Štatembergu z naslovom "Usoda mojega rokopisa" s svojim prispevkom "Zakaj zapiramo knjige namesto hudodelcev" (Nova revija 1982/83, št. 9) napadel "demagoško psihologijo zasebništva", ki se je nanašala na slovenske založnike. Kasneje je bil roman predmet številnih polemik o založništvu, svobodnemu izdajanju literarnih del in položaja mladih slovenskih avtorjev v družbi.

Vsebina[uredi]

Glavna oseba romana je Peter Košenina, njegov protagonist pa je družba. Več o njem izvemo v prvem poglavju, ko ga miličnik ustavi zaradi kaljenja nočnega reda in miru. Izvemo, da zaradi gmotnega položaja in sodelovanja v protestnem študentskem gibanju ni dokončal študija na filozofski fakulteti, kar potrdi »zamaščeni indeks« z nedokončanim študijem se preživlja kot fizični delavec pri pretovarjanju blaga v skladišču. Živi s papigo v zanemarjenemu podnajemniškem stanovanju v »farmi podnajemnikov«, ki jo upravljata farmar in lajnarica, strupenega para, ki sta do premoženja prišla nezakonito. Iz hiše sta v dom upokojencev strpala prejšnjo lastnico – staro Genovefo, ki je kasneje v domu znorela. Peter se v stanovanju ne počuti dobro, navzema se dvomov o lastnem in o človeškem poslanstvu. Ta negativna občutja preganja z alkoholom, drogami in čezmerno seksualnostjo. Pred tem je živel pri »hausfraui«, ki je sprva zanj dobro skrbela, a ga je pozneje zaradi neporavnanih obveznosti sredi zime vrgla na cesto. Zahaja v kolodvorsko restavracijo, če je zaprta, pa na poškodbeni oddelek bolnišnice, kjer osupel z grozo opazuje poškodovance.

Imunsko oslabljen zboli za gripo. V tem stanju ga začne zalezovati najvišji najvišjih karieristov, ki bi rad izkoristil bolezensko stanje Petra. Za šop deviz naj bi odšel na Švedsko, in tam »zanj nekaj malega delal«. Toda Petrov ponos prevlada in ponudbo ogorčeno odkloni hladno in brezobzirno barantanje.

Zaplete se z »obrazilom a«, ki je nezakonska hči nekega glasbenika. Mame ni poznala, ker jo je oče silil, da bi postala pevka (iz tega sledi tudi poimenovanje »visoki c«). Z njo ima Peter prvinski, skoraj živalski erotični odnos, v katerem prevladuje seks.

Čez čas pride do požara v farmarjevem stanovanju. O tem poroča tudi Jutranjik, v katerem piše, da naj bi ga zanetila papiga. K Petru se papiga res vrne osmojena, Peter ta požar interpretira kot maščevanje farmarju za zlo, ki ga je bil kot podnajemnik deležen. A pade v še večjo farmarjevo nemilost. Ta mu izprazni stanovanje in odstrani okno, tako je Peter prisiljen prebivati v mrzlem stanovanju, vmes pa preživi pri družini "obrazila a" v obmorskem pristaniškem mestu. Skuša se preseliti k sorodnikom v Avstralijo, vendar mu težave povzroča birokracija, ker ne more urediti potrebnih dovoljenj za potovanje papige. Farmar ga skuša celo umoriti, vendar ta pade skozi odprto okno in se ubije. Peter nato dokončno zapusti svoj brlog in se odpravi k prijatelju krojaču, ki mu že celo večnost šiva novo obleko. Je flegmatični sanjač, ki načrtuje gradnjo nove hiše, za njeno gradnjo računa, da se bo zavlekla za vsaj tri rodove. Z njim Peter odkrije strast do kuhanja in začne delati v gostilni Pri treh volkovih. Po dolgih letih spet sreča staro znanko iz otroštva "Breskvico" in se z njo zaplete v razmerje.

Sklene, da gre delati v tujino in da se nekoč vrne. Toda vlak, s katerim potuje, doživi nesrečo, v njej pa umre njegova papiga. Po tem dogodku je "Breskvica" edina bližnja oseba, ki se ji lahko izpove. Sklene, da se z njo ustali in zaživi normalno življenje.

Odzivi[uredi]

Prve ocene romana so nastale še pred njegovim izidom, večina teh neuradno v obliki pisem. Najobširneje ga je obravnaval Ivan Kreft v pismu z 29. 10. 1978. V njem piše o odnosih med potrošniško družbo, ki jo predstavljajo papiga, prividi, sanje in tudi »pretirani seks« in socializmom, kar je pripeljalo do dveh družb, uradne in neuradne, ter do nove razslojenosti družbe, kjer je en del živel v izobilju, drugi pa v pomanjkanju informacij. Roman vrednoti pozitivno, saj naj bi branje nanj »vplivalo blagodejno«.

Jože Šifrer v Delovem članku z naslovom Bolestni protest neke generacije (28. 7. 1983, str. 8) piše, da roman ne prikazuje proletarca v klasičnem smislu, temveč kot osebnost, ki »iz svoje fiziološke-psihične razkrojenosti vrednoti svet okoli sebe.« Njegove lastnosti pripiše absurdnim socialnim, političnim in moralnim faktorjem, ki krojijo moderni svet. V Petru vidi nekaj »tragično donkihotskega«, razpravlja o »splošnih družbenih zadevah«, predvsem o anomalijah in moralnih vrednotah družbe. Zgradbo opiše kot »mozaik ironično-satiričnih prebliskov, abstraktnih asociacij in sanj, individualnih impresij in nenadnih preobratov«. Slog označi kot »nevsakdanji, novotarski, moderen«.

Viktor Konjar v Večerovem članku z naslovom Brodenje po črevesju življenja (11. 8. 1983) roman opiše kot »bolestno krčeviti samogovor pisateljevega evidentnega alter ega »proletarca« Petra Košenine«. Vsebino označi kot »gostobesedno, pomensko nabito narativno prejo, ki niza pred naš pogled celo paleto likov, prizorov in razmerij v »trebuhu« in »črevesju«, nekje tam spodaj, pod polakirano površino časa«. Roman označi kot »izpovedni hudournik«, »razcefrano pisateljsko prejo, avtorjev izčiščevalni samogovor«, »avtorjevo refleksijo«.

Milan Markelj v Dolenskega lista z naslovom Proletarec? (9. 8. 1983, str. 39) piše:

Bralec, ki bo zmogel toliko poguma, da se bo prebil skozi zajetno knjigo in se sprijaznil z nenavadnim samonagovarjanjem glavnega junaka, bo lahko je pustil študij, občasni pijanec in narkoman, pohotnež prve vrste, aforistični mislec, ki gleda svet kot gnojnico, o sebi pa ima vzvišeno mnenje, da je idealist, ukvarja se z jogo, bil je v študentski „revoluciji", hoče biti vest družbe, pa ves čas končuje svoje kratkotrajne in šibke napore z že skoraj sentimentalno jezljivostjo nad nespremenljivostjo razmer. V mnogočem spominja na prežve¬čeni tip upornika brez razloga. Skratka, če je kaj proletarca v tej stvaritvi, je možno le, ako to besedo povežemo v drug pojem— lumpenproletarec. To bi bil tudi ustrezen naslov knjige,razen seveda, če ni avtor proletariat (delavski razred) odrešil njegove bistvene povezave z delom.

Viri[uredi]

  • Marjan Gujtman: Miroslav Slana – Miros: Proletarec: B-diplomska naloga. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1985. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.
  • Jože Šifrer. Bolestni protest neke generacije. Delo 28. 7. 1983. 8.
  • Viktor Konjar: Brodenje po črevesju življenja. Večer 11. 8. 1983.
  • Milan Markelj: Proletarec? Dolenjski list 9. 8. 1983. 39.