Problem (himnične) tragedije pri Slovencih

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

V članku avtor Janez Vrečko (več o njem: kliknite tukaj) razpravlja o problemu himnične tragedije pri Slovencih, koncu (grške) tragedije in povezuje zgodnjo grško predtragično dramo z delom Ivana Mraka Obločnica, ki se rojeva, himnično tragedijo. Razlaga tudi pojem himna oziroma himnična tragedija in primerja različne oblike tragedij, ki so se pojavile skozi čas, pri čemer je poudarek na grški tragediji in Mrakovi prej omenjeni drami.

Razprava Problem (himnične) tragedije je bila objavljena v Slavistični reviji, letnik 5 (2006), št. 4.



Ključni pojmi[uredi]

  • himnična tragedija - tragedija, ki to ni - smrt je opredeljena kot nekaj veselega
  • cikličnost - pojmovanje časa kot neprestanega ponavljanja, rojevanja in umiranja



Analiza članka[uredi]

V prvem delu se Vrečko posveti grški tragediji in njenemu koncu ter poudari razumevanje tega konca. Čas grške tragedije je razmeroma kratek, trajal je okrog sto let, od leta 480 pr. n. št. (bitka pri Salamini) – osem let pozneje je bila uprizorjena Ajshilova tragedija Peržani – zaključil pa se je z uprizoritvijo Evripidovih Bakhantk. Postavi si vprašanje, če in kdaj v zgodovini se je tragedija še pojavila kot besedilna vrsta. Prek različnih avtorjev – Borisa Ejhenbauma, Northropa Fryea, Alberta Camusa in Georgea Steinerja – na to vprašanje skuša odgovoriti. Ejhenbaum (začetek 20. stoletja) je videl prihodnost literature prav v tragediji, vendar ne v kinematografih pred molčečim občinstvom, kot se je to pozneje dejansko zgodilo. Frye se je spraševal, če so velika dela Shakespeara, Racina in Corneilla tragedije. Vrečko se nekoliko bolj posveti Camusovi razlagi moderne tragedije, ki je enega od predpogojev za nastanek tragedije videl v družbenem stanju. To naj bi bili prelomni časi, za katere je značilna dramatična sedanjost in negotova prihodnost nekega naroda. Tako ugotovi obstoj dveh obdobij tragedije, ki sta popolnoma ustrezali tej ugotovitvi – prvo, grško obdobje, in drugo, čas elizabetinske tragedije, tragedije španskega zlatega veka in francoske klasicistične tragedije. Tako Vrečko tudi potrdi ponoven pojav tragedije po koncu grške dobe.


Drugi del članka je osredotočen na slovensko področje. Vrečko v ospredje postavi Ivana Mraka, ki ga imenuje „najplodovitejši slovenski tragediograf“ (Vrečko 2006: 611). Opozori, da je potrebno Mraka gledati v dvojni podobi, in sicer na eni strani kot avantgardista, na drugi pa kot himničnega trageda. V času njegovega ustvarjanja, sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja, ni prišel v ospredje. Predvsem so ga zasenčili njegovi sodobniki, Podbevšek, Delak, Černigoj in nenazadnje Kosovel, s katerimi se je literarna veda ukvarjala bistveno več kot z Mrakom. Njegovo himnično tragedijo je poimenovala „krik-drama“, kar Vrečko vidi kot žaljivo in površno oznako. Opozori, da se je z Obločnico ponovno in poglobljeno začelo ukvarjati šele sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, po mednarodnem simpoziju v Cankarjevem domu, ki se ga je udeležil tudi Mrak sam. Večje zanimanje so mu izkazali torej le kakšno leto pred njegovo smrtjo leta 1986. Njegovo življenje je bilo v skladu z njegovim umetniškim ustvarjanjem, preslikovalo je iste vrednote; Vrečko ga niti ne poskuša opredeljevati po njegovi pripadnosi, temveč ga imenuje „samotni obstranec“ (Vrečko 2006: 612). Ne skriva svoje naklonjenosti Mraku, prav zaradi njegovega načina življenja mu dodeli oznako živa ali socialna umetnina. „V resnici tudi Mrak pristaja na za sleherno avantgardo tipično duhovno revolucijo, na pot, ki ne bo krvava, ampak ‚bela revolucija‛ kot pri Kosovelu, saj bo samo ta prinesla Novega človeka, pisanega z veliko začetnico. In ta človek se bo udejanjil v njegovi himnični tragediji, ki bo tako pomenil zvezo med radikalnim avantgardizmom in njegovo predanostjo tragiškemu pisanju.“ (prav tam)


Mrak svojega dela ni razumel kot nekaj kratkotrajnega, s čimer bi se prebil v ospredje oziroma nekaj, s čimer bi povzročal draž slovenski javnosti. Kljub ponudbam se ni odločil za udobno življenje plačanega ustvarjalca, temveč je ostal zvest svojim stališčem in živel v socialni bedi. Vrečko tu zopet izpostavi svoje nestrinjanje z literarno vedo, ki je to označila za boemstvo; smešila je – to Vrečko vidi kot popolno nerazumevanje in nepoznavanje rituala – Mrakovo uprizoritev dela Obločnica, ki se rojeva leta 1925 pred izbrano publiko. Katarza je bila namreč, kot je opisano v nadaljevanju, sočasna z branjem in trajanjem rituala. To je v Mraku vzbujalo skrb za dobro počutje občinstva. Kar se tiče vsebine, Vrečko išče povezavo med Mrakovim omenjenim delom in grško predtragično dramo. Ta je bila drugačna od poznejše herojske tragedije, ki je poznala pot iz sreče v nesrečo in tragičen konec. Bila je krajša, šaljiva zgodba, ki je vključevala glasbo, petje in ples. Značilen je bil preobrat iz nesreče v srečo, tudi dojemanje smrti je bilo drugačno. Šlo je za ritualnost, za ciklično predstavo časa. Ko je nekdo ali nekaj umrlo, je to pomenilo možnost za nek nov začetek, za nekaj novega, kar je izviralo iz smrti. Tako je smrt pomenila razlog za veselje in ne za definitivni konec. Tudi pri uprizoritvah se je razlikovala od herojske tragedije, ki je bila postavljena nad občinstvo. Med igralci in gledalci ni bilo začrtane meje, vse skupaj je delovalo zelo obredno. Katarza je pri herojski drami nastopila strogo na koncu, pri predtragični drami pa je neko ekstatično stanje trajalo skozi vso uprizoritev.


Tu Vrečko postavi hipotezo, da Mrak vidi himničnost kot predtragičnost. Obločnica, ki se rojeva je bila podnaslovljena kot Himna o početku slovenskega Olimpa, pri nadaljnjih delih pa uporabi pojme „himnična tragedija“ in „tragedija“. Značilno je, da ta dela niso grajena piramidalno, temveč je skozi stopnjevanje pomemben predvsem konec. Cilj je spoznanje o tragičnosti bivanja na tem svetu, torej smrt ne more biti razumljena kot nekaj tragičnega, temveč kot ponovno rojstvo in dana možnost za novo življenje. Vrečko tu vnese še Sofoklejevo delo Ojdip na Kolonu, ki ga je avtor napisal tik pred smrtjo in vanj vnesel predtragične prvine - junakova smrt namreč ni bila več tragična. Vrečko poudari oddaljenost tega dela od običajne tragedije, je torej himna o smrti Ojdipa.


Mrak se je torej v svojem delu zgledoval predvsem po Sofoklejevem Ojdipu na Kolonu. Idejo o ritualnosti smrti je doživel tudi v zasebnem življenju, ko je smrt svoje življenjske sopotnice Karle videl kot nekaj veselega, kot nekaj, kar je povezano s smehom in ne z žalostjo ob izgubi.



Zaključek[uredi]

Avtor članka Janez Vrečko očitno podpira Mraka in ga doživlja na drugačen način kot ostali predstavniki literarne vede, predvsem tisti iz preteklosti. Večkrat izraža svoje nestrinjanje z literarnovednimi ugotovitvami glede Mrakovega dela in navsezadnje tudi načina življenja. To podpira z različnimi dejstvi iz literarne zgodovine. Zelo spretno izpelje potrditev teze o himni z natančno primerjavo del. Kot Mrakov zgled opredeli Sofoklejevega Ojdipa na Kolonu, čeprav se Mrak po njem ne zgleduje v celoti in vpelje novo obliko. Predvsem se osredotoča na uresničenje glavnega junaka v smrti, ki ni nikoli tragična, temveč v njej vidi razlog za veselje. V članku Vrečko tudi poudari Mrakov trud, da bi ponovno zbližal občinstvo in besedilo, kar se je kazalo v njegovih branjih tekstov pred izbrano publiko.



Vir[uredi]

  • Janez Vrečko: Problem (himnične) tragedije pri Slovencih. Slavistična revija LIV/(2006). 609—618.