Pripovedna besedila slovenskih pisateljic - sodobnic Zofke Kveder

ANALIZA ČLANKA: Pripovedna besedila slovenskih pisateljic - sodobnic Zofke Kveder

V članku avtorica Katja Mihurko Poniž piše o ustvarjalnosti slovenskih pisateljic v obdobju 19. stoletja.

Avtorica nam nazorno prikaže, da je literatura sodobnic Zofke Kveder, h kateri spada tudi pisateljica Lea Fatur zelo pomembna za razvoj slovenske književnosti, ne glede na to, da so bile "ženske". Njihova dela so bila sicer slogovno in formalno zelo preprosta, po drugi strani pa so pisateljice imele veliko željo povedati nekaj, kar se drugim pisateljem ni zdelo pomembno. Pisateljice večinoma niso bile izobražene, zato se morale zanašati predvsem na družbo v kateri so živele in na lastna občutja. V svojih delih so pisale o stvareh, ki so bile v tistih časih zamolčane (npr. o tem, da edina želja ženske ni le srečen zakon, ampak tudi samostojno izobraževanje in da niso le srečna, rahločutna bitja brez lastnih želja in potreb).

Veliko del govori tudi o tem, da je vstop pisateljic v literarno življenje na prelomu stoletja v literarni zgodovini vendarle pustil sledove. Njihova prisotnost je sodobnikom pokazala, da je literarna ustvarjalnost nekaj, v čemer se lahko izrazijo tako moški kot ženske. Kar se nam danes zdi samoumevno, pa leta 1883 še ni bilo, saj je Emestina Jelovšek v Ljubljanskem zvonu na primer zapisala: »Znano mi je sicer, da ženski v obče ne pristoji, ponašati se s pisateljskim peresom, in še manj spuščati se v književne boje, a če se jaz danes usojam stopiti pred slavno občinstvo, ne vabi me k temu dehteči lovor, nego veleva mi najsvetejše čustvo otroške in domovinske ljubezni.«

Vir

• Jezik in slovstvo, 2000; letnik 45, številka 4, Slavistično društvo Slovenije, (www.dlib.si); [1]