Prevedeni zgodovinski romani

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Prevedeni zgodovinski romani  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Prevedeni zgodovinski romani
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
Klasifikacija

Uvod[uredi]

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja (Hladnik 2009, 311–326), dopolnjuje ga seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov, ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva[uredi]

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno.

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« Jurij Kozjak, slovenski janičar (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov Alamut (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega.

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: Galjot (1980) in Severni sij (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov, Katarina, pav in jezuit (2000) pa v osem jezikov.

Tavčarjevo Visoško kroniko (1919) je 1929 v italijanščino (Streghe e demoni: Cronaca di Visoko) prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov.

Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem (1906–07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 Pod svobodným sluncem, prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 Pod slobodnim suncem, prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov, prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 Visočka hronika, prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah, prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev Plebanus Joannes (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz.

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode.

Od tujih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).[1]

Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino[uredi]

Slovenska in slovanska tematika[uredi]

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja.

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, Ljubljanski zvon 1881, 318).

V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, Slovenski narod 1901, 199).

Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, Slovenec 1929, št. 141, 9).

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva.

Prvi prevodi žanra[uredi]

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr.

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd.

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

Izvirni jeziki[uredi]

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije.

Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (češki 24, južnoslovanski 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalno konstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v 19. stoletju v znamenju češčine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (21), po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (54) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

Obrat od slovanskih literatur k svetovnim

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.[2] Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine.

Iz francoščine[uredi]

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči v letih 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku.

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni najti podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca.

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani o zgodovinskih osebnostih, npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie.

Iz angleščine[uredi]

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja.

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–1881), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček.

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval Zadnje dneve Pompejev, roman Rienzi, zadnji tribunov pa govori o rimskem politiku iz 14. stoletja.[3] Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes.

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta jo izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

Iz nemščine[uredi]

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889).

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–09), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie.

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944).

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

Iz ruščine[uredi]

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik.

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar.

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije.

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.[4]

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk.

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

Iz južnoslovanskih jezikov[uredi]

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica.

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

Iz poljščine[uredi]

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–1886); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit.

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907).

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

Iz češčine[uredi]

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (Slovanski svet 1888, knjiga 1906). 1907 je v Slovanu izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v Slovenskem poročevalcu prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.[5] 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,[6] ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1885 je v Slovanu izhajal njegov roman Iz sazavskih letopisov v prevodu Ivana Muellerja, 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal roman o kmečkem uporu leta 1775 Blôdne duše,[7] 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908).

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja« na temo husitov, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906).

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901).

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus (1890–1868), izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

Drugi jeziki[uredi]

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidentirani na Wikivirovem seznamu, v temle članku pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

Po drugi svetovni vojni[uredi]

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

Sklep[uredi]

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.[8] Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

Literatura[uredi]

  • Hladnik, Miran 1985. »"Svobodno po nemškem poslovenjeno": Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev, 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
  • Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. 28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj, 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani.
  • Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik, 61–69. Ljubljana: DSKP.
  • Hladnik, Miran 2009. Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: ZIFF.
  • Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. Začetki evropskega feljtonskega romana, 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
  • Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. Acta neophilologica 38, št. 1–2: 119–127.
  • Mainuš, Petr 2005: Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino. Ljubljana: Center za slovensko književnost.
  • Mithans, Monika 2009. Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo. Maribor.
  • Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
  • Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. 12. Zbornik občine Grosuplje. Grosuplje, 59–76.
  • Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega "Krsta pri Savici"«. Sodobnost 8: 298–308.
  • Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
  • Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan, 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
  • Senica, Eva 2010. Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo. Maribor.

Opombe[uredi]

  1. Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje Prevedeni slovenski zgodovinski romani v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz lc=a3 and lo=slv.
  2. Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.
  3. Janezu Branku hvala za popravek.
  4. Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.
  5. Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, Slovansky prehled 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.
  6. Anabaza 'vojni pohod'.
  7. Jani Šnytovi hvala za opozorilo na ta prevod in za podatke o drugih čeških avtorjih.
  8. V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.