Pred durmi

Analiza

Besedilo Pred durmi je črtica – najkrajša prozna književna vrsta, osredotočena na en sam dogodek. Pogosto dogodek ni pomemben v takšni meri kot je pomembno vzdušje in razpoloženje v pripovedi. V besedilu opazimo veliko metafor, ki opisujejo brezskrbno mladost in doživetij polno življenje Mirjam in ostalih deklic v samostanskem internatu, kjer preživljajo svojo mladost. Deklice sanjajo o idealnem življenju zunaj visokih sten samostana in v času, ko se ne učijo, pišejo pesmi o svojih Romeih in trubadurjih, ki so metafora za sanjskega moškega, ki bi jih popeljal v prekrasno prihodnost, nekam nad oblake. V nasprotju s temi ideali pa bolj ko se besedilo bliža koncu, bolj opazimo žalost v razmišljanju glavne osebe. Življenje, po katerem so deklice prej tako silno hrepenele in ga idealizirale ter sanjale o njem kot o nečem dobrem, se sprevrže v 'pot prevar in razočaranj, boja in ubijanja'. Kot metafora za resnično življenje. Življenje ko odrasemo. Deklice ne vedo, kako je za visokimi stenami internata in čez priprta vrata opazujejo petje in ples življenja. Ne razmišljajo o trpljenju, saj tega izraza niti ne poznajo. Mladost doživljajo kot nekaj lepega, čeprav si vse želijo v življenje.

Deklice ob odhodu iz samostana kmalu spoznajo, da se življenja, po katerem hrepenijo, vseeno bojijo in ga pričakujejo s strahom. Bojijo se odrasti (tako razberemo iz odlomka, ko Mirjam govori o pogovoru z Vero). Ob odhodu iz internata se bojijo nečesa daljnega, morečega in tlačečega (življenja). V tem trenutku trpijo, čeprav trpljenja sploh ne poznajo. Deklice so mogle iz internata v življenje – bilo pa jih je strah, niso bile pripravljene. To pisateljica pove s primero ali komparacijo gledališča: »Kakor na pozorišču sva bili: zavesa se je dvignila – vloge pa nisva znali.« Življenja se veselijo,k vendar jih je čedalje bolj strah odrasti; tukaj opazimo nasprotje. Pisateljica uporabi tudi metaforo Verdijeve pogrebne koračnice, ki označuje nekakšen pokop mladosti. Vstop v svet odraslih.

Ob koncu besedila se nam Mirjam pokaže kot odrasla, kot ženska, ki skoraj nima več stika z deklicami iz internata in se sprašuje, kako je z njimi. Kakšno je njihovo življenje. Pove nam, da se včasih še srečajo in so kot metulji z opaljenimi krili; s to primero ali komparacijo poimenuje ljudi z izkušnjami, ljudi, ki so v življenju okusili tudi trpljenje. Pripovedovalka si želi nazaj v preteklost, nazaj v kraljestvo sanj, kot poimenuje idilično mladost. S prijateljicami si želi še enkrat okusiti srečo in brezskrbnost mladih let, vendar ve, da jih ne more več dobiti nazaj. To še bolj poudari z zadnjima metaforama: »V dušah se je nam razpasel mah in vsako pomlad iščem zelenja, da bi okrasila svoj opustošeni dom«. Metafora mahu, s katero želi pisateljica verjetno povedati, da je njihovo dušo prerasla, zapolnila neka vdanost v usodo, da tega brezskrbnega življenja ne bo več nazaj, prav tako kot mah prerašča tla. Zaključi pa z metaforo zelenja, ki ga vsako pomlad išče, da bi z njim okrasila dom, kar verjetno pomeni nek smisel, upanje, veselje, ki si ga želi v življenju. Delo bi lahko primerjali s Cankarjevim delom Hiša Marije pomočnice, le da gre v delu Pred durmi za bolj blago obliko življenja v internatu.

V besedilu se prepletajo teme o brezskrbni mladosti ter vprašanje o človekovem svobodnem življenju in sreči, prav tako avtorica omenja Michelangela, Verdija in Romea, kar lahko kaže tudi na avtoričino razgledanost. Prepletajo se motivi sanj, idealov (življenje si deklice predstavljajo drugače; kot ideal, sanje, trpljenja se ne zavedajo), tudi motiv smrti kot smrti mladosti in prehoda v odraslost. Iz vsega bi lahko izluščili idejo o tem, da je življenje v mladosti lepo in brezskrbno ter polno prevar, razočaranj in bojev ko odrastemo. Konec si lahko interpretiramo na različne načine: kot nek negativen konec, saj pripovedovalka vsako leto znova išče zelenja, torej upanja v lepše življenje, lahko pa si ga razlagamo kot pozitiven, saj po vseh teh letih še vedno ne izgublja upanja v boljše, srečnejše življenje.

Gre za prvoosebnega pripovedovalca in odraslo perspektivo, saj Mirjam pripoveduje o dogodkih iz preteklosti na podlagi izkušenj. Gre za notranjo fokalizacijo, pripovedovalčev govor pa se uresničuje preko opisov in pripovedi.

Literatura

• Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
• Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.