Praznina

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Praznina  
Avtor Drago Vresnik
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Založba Obzorja Maribor
Datum izida 1973
Subjekt slovenska književnost
Žanr psihološki roman, filozofski roman, dnevnik
Vrsta medija tisk
Št. strani 443
Klasifikacija
COBISS ID 2278664
UDK 821.163.6

Leta 1973 je izšel roman Draga Vresnika Praznina.

Zgodba[uredi]

Umrli veleposestnik in žagar Avgust Zorec je za seboj pustil ženo Elizabeto ter hčerki Gizelo in Renato Zorec. Osrednja oseba te pripovedi je Renata.

Renata Zorec (30) je zazrta raziskovalka same sebe. Je nejevoljna in labilna oseba, ki še vedno študira medicino, saj jo zaradi svoje pasivnosti in zgodnje nosečnosti ni dokončala.

Po pogrebu se odpravi v svoje stanovanje, katerem živi s sinom. Po številnih ljubezenskih razočaranjih in smrti očeta se spre z delodajalko Marjano in da odpoved v lekarni.

Po tolažbo se zateče k otroški prijateljici Elzi in njenemu možu Rudiju. V stanovanju je samo Rudi z otrokoma, ker je Elza v bolnišnici. Renato ta novica tako potre, da obleži.

Nekega dne v kavarni opazi plešastega gospoda, ki se izkaže, da je njen stari znanec Jože Gnidar. Z njim odide v Kot, vendar tam ne zdrži dolgo. Vrne se v Doljane, leto in pol živi pri sestri Gizeli in Rajku, ki jo priganjata, naj se že ustali in najde službo. Priskrbita ji celo, da obiskuje ambulanto zdravnika Gorenčarja. Tam vidi, da obstajajo tudi ženske s hujšimi problemi, kot jih ima sama. Ko v nesreči umre njen bivši mož Gorazd, pade v nezavest.

Ob koncu študija pride do velikega spoznanja. Zave se, kako sta potrebna skromnost in delo, zato pošlje prošnjo za zaposlitev v doljanski ambulanti. Renata končno najde svoj notranji mir v delu in upa na svetlo prihodnost.

Kritika in literarna zgodovina[uredi]

»Roman Praznina je kronika Renate Zorec, osrednjega literarnega lika teksta, je izpoved razgibane, lahko bi rekli tragične usode tridesetletnice: zamudnice v poklicu, študiju medicine, ločenke, neuspešne v ljubezni. Razočaranja, nenehni konflikti z družbo in posamezniki ji začenjajo piliti značaj, uporniškost, buditi voljo in rušiti idilo. Preteklost in sedanjost se razkrijeta do popolnosti, v svoji usodni zakonitosti: če pomeni obdobje konstituiranja zorčevstva, obdobje starih Zorcev nekaj odmaknjenega, skoraj obrobnega, se ob spoznavanju Renatine kronologije usodne vezi med starši in njo logično utrdijo, postanejo zakonite, razvidne in opravičljive. Vsa Renatina zaslepljenost, ki jo protagonistka skozi ves tekst pojasnjuje, omogoča bralcu razumeti logičnost vezi med Renato in njenimi starši.« (Marijan Zlobec)

»Roman Dragotina I. Vresnika je, na drugi strani, izjemno obsežno besedilo, narejeno po nekaterih obrazcih tako imenovane socialno realistične proze. Med njimi najbolj očitno prevladuje pravilo, da je beletrističnega junaka mogoče v celoti opredeliti in razjasniti s socialnimi kategorijami in določili. Tako se Vresnikova junakinja – besedilo je pisano v prvi osebi, kot izpoved ali spominska zgodba – Renata Zorec, hči nekdanjega veleposestnika, vseskozi poskuša odrešiti peze svoje razredne pripadnosti, zaživeti brez spomina na prazni, pridobitniški, pol meščanski, pol gruntarski svet, iz katerega je prišla in ki se v novih oblikah še zmerom obnavlja z vso svojo praznino, najti plodne življenjske priložnosti zunaj njegovih represivnih norm in (laži) vrednot.« (Andrej Inkret)

Literatura[uredi]

Marijan Zlobec. Drago Vresnik. Praznina. Sodobnost. (1974). 22/1. 88-90. dlib

Andrej Inkret. Andrej Inkret. Spomini na branje. Maribor: Obzorja, 1977. 158.