Pravljica o Srebrnokrilcu

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o Srebrnokrilcu  
Avtor France Malešič (france.malesic pri siol.net), 7. junij do 8. avgust 2007, pripis 12. marca in 27. aprila 2009
Naslov izvirnika Pravljica o Srebrnokrilcu
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Klasifikacija

Josip Vandot, PV 1941, št. 2, stran 42

O Martuljkovem bajnem divjem kozlu je slišal od Janeza Omana, bistrega kmeta samouka iz Rut, povest se je žal ohranila le v odlomkih in imena kozla žal nihče več ne ve.

Povzetek: Martuljkov bajni divji kozel, ki mu imena nihče več ne ve, je prekašal Zlatoroga po plemenitosti uma kakor po telesnih prednostih. Živel je na planoti Za Akom, velik in močan, da je lahko rušil skalovje, bil je črn in je imel srebrne perutnice, da je letal od stene do stene in bil zvest čuvar svojih čred. Bil je prijatelj vsem ljudem, ki so ga pustili pri miru, posebno mladeniču, ki ga je v gore pognala nesrečna ljubezen. Mladenič je postal čarodej in prijatelj kozla s srebrnimi krili. Ta ga je na svojem hrbtu nosil nad Dolino in proti Dobraču, kjer je nesrečni fant imel ljubico, žal čarovnico. (Vandot ne omenja imena Srebrnokrilec)

Ivan Bučer, Koča na robu, 1941, risba Zmagoslava Snoja na strani 145, opis v poglavju na straneh 147-156, pojasnilo na zadnji strani

Pravljico o Srebrnokrilcu je našel pisec v razmetanih odlomkih v vasi Gozd in v pogovoru z drvarjem v Martuljku (med tekstom na strani 150: Največ mi je pravil o njem Tinač, Dolžanov drvar.).

Povzetek: Srebrnokrilec – črn kozel s srebrnimi krili, ki je kakor orel letal od stene do stene, se sprehajal po grebenih in čuval čredo svojih koza. Videli so ga le takrat, ko se je kaj hudega zgodilo, ko je pogorel stan v planini in se je ubil pastir v grapi, ali preden je udarila strela. Rešil je fanta, ki se je zaplezal v pečevju. Fant je v zahvalo šel zasnubit belo kozo z zlato krono na glavi. Žalik-žena mu je pokazala pot na strmo in visoko goro. Pod goro je bil grad prežeče Jage-babe. Preden se je sonce odlepilo od obzorja, ji je uspel uiti in priti do Belinke v zlatem gradu na vrhu. Dala mu je zdravilnih zeli in zlat rog, s katerim je premagal jago-babo in rešil žalik-žene.

Fant pa se je zaljubil v Mojco, dekle iz sosednje vasi, in ta si je želela vedno več in nazadnje zlato krono koze Belinke. Vzel je puško, ustrelil Belinko ter ji vzel krono. Priletel je Srebrnokrilec, zgrabil dekle in fanta in ju treščil v bučeči slap. V grapi še danes slišiš vekanje deklice za krono in jok fanta, ki je izgubil prijatelja.

PV 1942, št. 3-5, str 55, ocena Marijan Lipovšek:

Med to dejanje je vpleten zanimiv folklorni motiv, ki je vsebinsko tesno povezan s povestjo, namreč pripovedka o »Srebrnokrilcu«, ki jo Mihol pripoveduje tovarišema, ko visoko v steni prenočujejo med nebom in zemljo. Ta ljudska bajka, ki jo je pisatelj zbral iz razmetanih odlomkov v Gozdu, se glasi visoko v skalah iz ust divjega Mihola kakor svareč opomin Štefanu, ki tedaj že omahuje …

Evgen Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, 2. izd. 1946, 63-64

Josip Mal, Slovenske mitološke starine (Glasnik Muzejskega društva, 1940)

Čudovit je svet slovanskega bajeslovja

... Bučer in Vandot sta na sledi Zlatorogovemu bratu Srebrnokrilcu, črnemu gamsu s srebrnimi krili, ki zasnubi pod Triglavom bajno kozo Belinko z zlato krono. op.: Mirko Kunčič, Triglavske pravljice, I., II., III.

Drugih omemb pravljice doslej nisem našel. Vprašanje je, ali je pri Josipu Malu in Mirku Kunčiču ta pravljica sploh omenjena.

Leta 2005 sem o njej sporočil Narodopisnemu inštitutu SAZU in posebej opozoril, da o njej pišeta dva avtorja, Vandot in Bučer, vsak od njiju pa navaja drugega domačina kot vir. To daje pravljici večjo zanesljivost, da je domača in ne pisateljska. Tako Vandot kot Bučer sta videti nadvse spoštljiva in previdna pri navajanju posameznih podatkov in njihovem razvrščanju v zaporedje. Sklepam, da tudi Bučer ni dodajal ničesar, kar ne bi bilo res nujno.

Upam, da se bo kdo od etnologov in jezikoslovcev lotil strokovne analize in primerjave podatkov Vandota in Bučerja ter to primerjal tudi s sorodnimi pravljicami in vse objavil na primeren način.

Predvsem pa želim, da bi pravljica prišla med naše ljudi, od najmlajših do najstarejših, še posebno v Martuljku, od koder je doma. Zato je nadvse hvalevreden načrt pisateljevega nečaka Vojka Bučerja, da bo pripravil ponatis knjige Koča na Robu. Tega se res vsi veselimo.

Pravljica je izredno lepa. Stanko Košir iz Martuljka je ne pozna. Iz podatkov Vandota in Bučerja pa je vendar mogoče zagotoviti, da je pristna domača. Etnologi so je izredno veseli, saj je tudi zanje povsem neznana. Sedaj jo še raziskujejo in primerjajo z drugimi.

Planinska zveza Slovenije je na pobudo dr. Stanka Klinarja konec leta 2006 izdala koledar z naslovom Slovenske gore 2007. Na njegovi zadnji strani je na trši podlagi objavljena precej skrajšana pravljica o Srebrnokrilcu (žal je zaradi omejenega prostora nekaj važnih podrobnosti izpuščenih). Stanko Klinar je napisal tehten uvod, v katerem je posebej poudaril bistvene značilnosti in vrednost te pravljice. Dodal je tudi svoj angleški prevod povzetka z naslovom Silverwings. Ob vsaki naslednji objavi pravljice ali razpravi o njej bo lepo in prav, če bodo upoštevane Klinarjeve izredno tehtne besede:

»Zgodba o Srebrnokrilcu je konkurenčna in komplementarna zgodbi o Zlatorogu in v mnogočem njej podobna, posebej v globokem strahu pred nebrzdanim pohlepom. Doma je Srebrnokrilec v Martuljku, kmet iz Rut, Janez Oman, je fragmentarne ostaline davne pravljice nekoč pred drugo svetovno vojno izpovedal Josipu Vandotu (literarnemu očetu znamenitega neugnanega fantiča Kekca) in ta je nanjo opozoril v Planinskem vestniku 1941.

Kljub njegovi črnogledosti, 'da bo težko kdaj navdihnila domačega poeta', je na mah navdušila Ivana Bučerja, da je s svojo pesniško domišljijo pokrpal vrzeli v zgodbi, jo nadgradil z globoko sporočilnostjo in jo pod naslovom Srebrnokrilec – tako je poimenoval bajnega črnega kozla – še istega leta 1941 kot posebno poglavje uvrstil v svoj roman Koča na Robu. Njegova vsebina in slog izkazujeta visok pesniški lesk, ki je Bučerju prinesel Prešernovo nagrado [po navedbi Toneta Svetine; verjetno gre za nagrado mesta Ljubljane ob koncu leta 1941].

Bučerjeva pripoved o Srebrnokrilcu je tukaj po dobrega pol stoletja ponovljena v upanju, da se enako kot sestrska pravljica o Zlatorogu ugnezdi v planinskem spominu. In da spodbudi poklicne strokovnjake in raziskovalce narodnega blaga, da se pritipajo do njenih korenin in primaknejo delež k slovenski samozavesti, saj se julijske bajke merijo z dolomitskim Laurinom in bavarskim Watzmannom, in – ali ni Tom Longstaff napisal črno na belem, da je Triglav v svojih bajkah in legendah Olimpov brat? Pisatelj Ivan Bučer, ki je pravljico zaokrožil in poglobil in slogovno zgladil in obogatil (podobno kot Prešeren Lepo Vido), si ne lasti, kot rečeno, izvirnega domisleka ali kar avtorstva. Pošteno je pripomnil v svoji knjigi, da jo je našel v razmetanih odlomkih v vasi Gozd in v pogovoru z drvarjem v Martuljku. Sporočilo Srebrnokrilca je prav tako kot sporočilo Zlatoroga enoumno jasno: za naše brezobzirno izkoriščanje naravnih bogastev, za naš nebrzdani pohlep, za našo zaslepljeno sebičnost se nam bo narava bridko maščevala.«

Nadvse hvalevredna je namera domačinov v Martuljku, da bi jo predstavili ob primerni priložnosti in jo po možnosti tudi uprizorili. Zato sem se z velikim veseljem lotil dopolnjevanja dosedanjih podatkov in prepisovanja pravljice. Spremenil nisem ničesar, le ime koze belínke sem pisal z veliko začetnico – torej Belínka – tako kot so za Bučerjem že pisali avtorji kritike knjige in drugi.

Na začetku sem /v oklepaju/ dodal le Vandotov opis bele koze iz Planinskega vestnika. Morda bo ob pripravi za predstavitev prišel prav.


Pripis 12. marca 2009:

Leta 2008 je pisateljev nečak Vojko Bučer v samozaložbi pripravil faksimilno izdajo knjige Koča na Robu; knjiga je na voljo pri Planinski zvezi Slovenije, na Dvoržakovi 9 v Ljubljani.

Pripis 27. aprila 2009:

V Nuku sem v Našem obzoru (Ilustrirana revija za odraslo mladino, priloga Domačega prijatelja), v drugem letniku te priloge, 1930, v 3. številki, na straneh 50-54 našel Zagorsko pripovedko Josipa Vandota. Avtor v njej omenja krilatega kozla Za Akom nad Martuljkom, ki ima srebrne peruti in je močan, da lahko podre macesen; v starih časih je služil čarovniku, ki ga je jahal vsak dan in letel na njem po zraku k botri čarovnici daleč na koroški Dobrač. Ko drgne rogove ob skalo, se utrinjajo žareče iskre in se odkrušek spremeni v zlato kepo. Njegovega imena ne navaja. Glej prepis Zagorske pripovedke.

Naj povzamem: Vandot v PV 1941 bajnega divjega (krilatega) kozla omenja kot domačo povest v odlomkih in si je ne lasti. Prepis celotne pravljice iz knjige Ivana Bučerja, Koča na robu, Ljubljana: založba Viharnik, 1941, stran 147-156.

Srebrnokrilec[uredi]

... Noč je umirjala nemir dneva, vse je ginilo v pozabo, le svetla luč na oknu je v prijateljskem klicu metala v noč svoje rumene žarke in nosila na zlatih perutih skozi temo zavest, da jim v hladni steni druguje kos doline, misel dveh dekliških src.

Mihól se je naslonil ob robato skalo in stegnil nogi proti ognju ter se zagledal skozi preduh v noč. Prebiral je po zvezdah, prisluškoval šepetu teme, ujel zamolkli klic sove in pil pojemajoče ter rastoče mrmranje slapa.

Na nebu se je utrgal utrinek, ki je črno odprtino votline za hip prerezal na dvoje. Mihól se je z očmi lovil za njim.

»Tako je včasih planil čez nebo Srebrnokrilec!«

»Kdo?«

»Srebrnokrilec. Črn gams s srebrnimi krili, on, ki je nekoč kraljeval nad temi čermi in nad to globeljo. Ljudje v dolini še vedo povedati o njem, o bratu Zlatoroga. Pozabljena je povest, le sem in tja še blisne v kom spomin. Največ mi je pravil o njem Tináč, Dolžanov drvar.«

»Bilo je to v davnini, ko je v soseski še Zlatorog varoval svoj zaklad in je onstran grebenov srebrnobela koza z zlato krono med rogmi drugovala žálik-ženam.

[Josip Vandot: Po kranjskogorskih planinah, med Prisojnikom in Škrlatico, je nekdaj kraljevala prelestna divja koza, najčistejše srebrnobele barve. Kdor je v srcu še nedolžen, ji je lahko videl med rogovjem žarečo zlato krono. Ta kraljica je bila sveta, noben lovec se ji ni upal stopiti na pot, žalik-žene so jo spremljale …]

V tem pečevju je gospodaril črn divji kozel s srebrnimi krili, ki je kakor orel letal od stene do stene; sprehajal se je po grebenih in dninah ter varoval čredo svojih kozá. Malokdaj so ga videli, a kadar se je pokazal, je to vedno nekaj slabega pomenilo. Videli so ga, ko je pogorel Kajžarjev stan v planini in se je ubil pastir v grapi, napovedal je ostre zime in hude ure; čez vas je plaval takrat, preden je udarila strela v cerkev. Ljudje so se ga bali in zato niso hodili v bregove, da ga ne bi srečali. Bil je močan, da je bojda rušil skalovje in z rogmí oral kamnite pôde.

V vasi je pa živel fant, ki je bil od sile neustrašen in vedéčen. Zahajal je v kraje, kamor se nihčè ni upal, in plazil se je po pečevju, kamor še nikdar nikdo ni stopil. Nekoč se je zaskočil v rob, da ni mogel ne naprej, ne nazaj. Klical je na pomagaj, a kdo bi ga slišal, da ga reši? Tri dni in dve noči je čepel v robu in je še upal na rešitev. Ko je pa sonce v tretje zahajalo, je uvidel, da je izgubljen. Ni maral počasi poginiti, pokrižal se je in hotel skočiti v prepad.

Tedaj je pa završalo po zraku, srebrno je blisnilo in pred njim je stal orjaški krilati kozel. Migal je z brado in gledal v fanta. Ta se ga ni ustrašil, temveč ga je poprosil:

»Reši me in vse storim, kar hočeš!« 

Kozel je prikimal z glavo:

»Vidim, da si pogumen, zato boš šel v sosedno dolino snubit zame belo kozo z zlato krono na glavi. Ona živi na grebenih in jaga-baba jo čuva, da ji ne uide. Jaz ne smem tjakaj, temveč moram najti človeka, ki je dovolj krepek in pogumen, da bi se upal v pečevje in našel belo kozo.«

Fant mu je vse obljubil in kozel mu je velel, naj ga zajaše in že sta šla kakor blisk po zraku. V dolini ga je postavil na tla.

»Zdaj pojdi in védi, kaj si obljubil. V dokaz, da si jo zasnubil, naj ti dá rogelj iz svoje zlate krone, da mi ga prineseš.« 

Dal mu je še piščalko, rekoč:

»Ko se vrneš, zapiskaj na piščal in slišal te bom.« 

Potem je kozel odvihrál, fant pa je ostal v dolini s piščalko in težko nalogo.

Vzel je v torbo kruha in sira ter odšel na pot v sosednjo dolino iskat bajno kozo Belínko. Hodil je prvi dan, vkreber in nizdol ga je vodila pot in na večer je na planini srečal žálik-ženo. Povprašal jo je, pa ni ničesar vedela o Belínki, pokazala mu je pa pot do sestre, ki je bila daleč tam v krnici. Hodil je vso noč in ves dan in na večer je prišel k žálik-ženi v krnici. Pokazala mu je na strmo in visoko goro:

»Na vrhu živi koza Belínka z zlato krono, pod vrhom je leden skedenj, grad jage-babe. Glej, da te ne vidi, ker bi te zmlela in stolkla v prodec. V skednju moraš biti, ko se bo sonce dotaknilo obzorja, ker takrat jaga-baba zadremlje in počiva toliko časa, dokler sonce sceloma ne zaide. Medtem pa moraš biti iz skednja, ker drugače gorje ti, če te spazi!« 

Pri njej je še spal, zarana se je pa zahvalil dobri žálik-ženi in se odpravil na strmo goro. Ves dan se je plazil po pečinah, sonce ga je žgalo in žeja ga je mučila. Bil je lačen in utrujen, pa se ni smel ustavljati, ker skedenj je bil še visoko gori pod grebenom, sonce je pa na vso moč hitelo čez nebo. Vprav ko se je sonce dotaknilo zobatega grebena na zahodu, je stopil v ledeni skedenj.

Skedenj je bil pokrit z zelenim snegom, v kotu je pa dremala grda in divja jaga-baba. Smrčála je, da se je tresla gora in je piš prevračal kamenje. V kotlu je kuhala hudo uro in strele je imela zataknjene za slemenom. Tiho se je splazil mimo nje in se pognal v ledeno steno. Skoraj je bil že iz skednja, pa mu je zdrsnilo in padel je zraven jage-babe na ledena tla. Trikrat je poskusil in v tretje, ko je sonce le še s krajčkom gledalo izza grebena, je ves opraskan in povaljan zlezel nad skedenj. Tedaj se je jaga-baba zbudila in zatulila:

»Hú, hú – človek je tu!« 

Iskala je po skednju in stresala ledene stene, a on je bil že daleč, daleč. Bežal je in hitel, da ga ne bi ujeli baba in noč. Tedaj pa se je v mraku zasvetilo vrh gore, kakor bi vstalo drugo sonce: zableščala je zlata krona koze Belínke, ki mu je prihajala naproti. Pokleknil je prednjo in utrujen, lačen in žejen jo je zasnubil za kozla-črnúha s srebrnimi krili. Koza Belínka je prikimala in ga peljala v svoj zlati grad, kjer ga je pogostila in oblekla. Dala mu je zdravilnih zelí, da so se rane zacelile in je bil spočit in véder, kakor bi bil šele pravkar vstal. Odlomila je rogelj s svoje zlate krone, da ga ponese divjemu kozlu in ga poprosila:

»Pogumen si, zato lahko ubiješ jago-babo in rešiš žálik-žene v dolini. S silo ne boš opravil ničesar, trikrat se moraš pred njo pokrižati, čeprav še tako divjá, v tretje se jo pa dotakni z zlatim rogljem in padla bo predte mrtva na tla.« 

Ko je prišel nad skedenj, je zviška skočil vanj tik pred jago-babo, ki je še vedno iskala in tulila:

»Hú, hú – človek je tu!« 

Tedaj ga je zagledala, zgrabila je veliko ledeno klado ter jo zadegála vanj, da ga ubije. Fant se je pa pokrižal in se sklonil, da je klada zletela čez njega in se raztreščila ob nasprotni steni. Potem je popadla gorjačo in zamahnila po njem, da bi ga stolkla v prodec, on pa je odskočil in se pokrižal, jaga-baba je pa udarila v prazno na tla, da se je bat preklal. Tedaj ga je hotela s kosmatimi rokami zgrabiti, da bi ga zmlela, on se je v tretje pokrižal in ji potisnil v grabečo roko zlati rogelj. Jaga-baba je zavreščala, da so se lomile skale in mrtva se je zrušila predenj na zemljo.

Odšel je naprej in si svetil skozi noč z zlatim rogljem, ki se je iskríl kakor samo božje sonce. Zajtra je prišel v krnico k žálik-ženi, ki ga je pogostila in mu pokazala bližnjico v domačo dolino.

Ko je na noč prišel domov, se je skril v svisli, potlačil rogelj v torbo in zaspal. V spancu se mu je torba odprla in rogelj je zasvetil, da je bilo v vasi svetlo kakor podnevi in ljudje so preplašeni bežali s postelj in hiteli gledat, od kod prihaja čudna svetloba. Prišli so do svisli in videli spečega fanta in rogelj ob njem.

»Čarovnik je!« so zavpili in ga hoteli ubiti.

Fant se je pa prav takrat prebudil, videl je, da ga hočejo ubiti in zažvižgal je na kozlovo piščalko. Kakor strela je šinil divji kozel na svisli, ljudje so se razbežali in odnesel ga je na svojem širokem hrbtu v gore. Fant je držal v rokah zlati rogelj in vaščani so gledali za letečima kakor za zahajajočim soncem.

Potem sta hodila s kozlom Srebrnokrilcem vse dni skupaj po gorah in kozel mu je odkrival vse skrivnosti in ga učil čarovnih umetnij. Skupaj sta šla tudi po kozo Belínko in na dnini so imeli svatovanje, kjer so se zbrale vse žalik-žene in tri dni in tri noči so pirovali. Ljudje so pa strahoma gledali v gore, kjer je noč in dan hrumelo in šumelo.

Dolgo je živel v gorah v prijateljstvu s krilatim divjim kozlom, ki ga je nosil, kamor je hotel in je imel vsega dovolj, da je bil lahko srečen. Pa se mu je stožilo po dolini in po ljudeh in je povedal to kozlu. Ta je pomigal z brado, dal mu je novo obleko in denarja ter ga odnesel v dolino.

»Drevi požvižgaj in pridem pote!« mu je še naročil in ga pustil pred vasjo.

V vasi je bilo proščenje, ljudje iz vse soseske so se zbrali in bilo je veselo. Občudovali so zastavnega fanta, ki ga niso spoznali in ki je vsakemu dajal za vino, kdor si ga je poželel. Popoldne je ukazal godcem svoj raj in stopil je po krogu izbirat si dekleta. Prizadejale so ga črne očke in rdeče rože na licih brhke Mojce iz sosednje vasi. Povabil jo je in zarajala sta. Do pozne noči se nista ločila in ob slovesu sta si zatrdno obljubila, da se v nedeljo spet snideta.

Od tedaj je zmerom bolj pogosto nadlegoval kozla, da ga je nosil v dolino. Znorele so ga Mojčine črne očke in noči so bile ob njenem srebrnem smehu vse prekratke. Kozel ga je nekoč pobaral zastran te stvari, a on mu je odvrnil:

»Tebi sem snubil kozo Belínko z zlato krono, ki te je zamikala. mene pa vabi bela Mojca s črnimi očmi in rdečimi rožami na licih.« 

Kozel pa je skimal z glavo in mu rekel:

»Izberi si žensko, močno in krepko po telesu, zdravo po duši in bistre glave, da ti bo rodila otroke. Žensko, ki ti zvaja srce in zanorí pamet, pa pusti! Taka stvar ni prida in je lahko človeku v pogubo.« Ni verjel kozlu in vsevdilj je zahajal k Mojci pod okno.

Nekoč je pa Srebrnokrilec zaman čakal svojega prijatelja; ni ga bilo več – ostal je pri Mojci. Kozlu je bilo žal zanj in vrnil se je v čerí k svoji čredi. Rdečelična Mojca črnih oči je učarala fanta, da je pozabil na skrivnosti gorá in na krilatega prijatelja. Bil je ob njej srečen, ker Mojca je bila brhka in zmerom vesela. Na pómlad je pa začela bledéti in vékati. Bele bahate hiše si je poželela in širnih polj v ravnini. Nadlegovala je fanta in mu ni dala miru prej, dokler ni neke noči zasviral na piščal in priklical kozla. Divji kozel je stopil predenj:

»Ali ti je že dovolj doline in naj te ponesem nazaj v najino kraljestvo?«

On pa je odkimal in ga zaprosil denarja. Kozel ni rekel ne ene ne druge in mu je zasul klobuk s cekini.

Z Mojco sta kupila belo košato hišo sredi lepih polj v ravnini in bila sta srečna leto dni. Na pómlad je pa začela Mojca bledeti in hirati. Hotela je srebrno kočijo z iskrimi vranci, da bi se vozila v nedeljo k maši in bi vsa soseska gledala za njima. Ni imela več smeha in črne očke so bile za fanta zaprte. Ni si mogel drugače pomagati, kakor da je neke noči zapiskal na srebrno piščal in kozel je stal pred njim in ga vprašal:

»Zdaj ti je vendar doline dovolj? Nič ni vredna ženska, ki jo je sam smeh in veselje, pa nima otrok. Z menoj pojdeš v goré, da vidiš zadnjo skrivnost, skrivnost prave ljubezni!«

Fant pa je bil gluh za kozlove besede, odkimal je in poprosil:

»Mojca mi hira in bledí, črnih vrancev in srebrne kočije si želi.« 

Kozel ni ničesar odvrnil, le žalostno je pogledal, pomigal z bradó in mu pripeljal srebrno kočijo z iskrimi vranci.

Bila sta srečna leto dni, bila sta brez otroških skrbi, vozila sta se iz bogatega doma čez širna polja v farno cerkev k maši in ljudje so se jima odkrivali, umikali se s pota in čudoma gledali za prelepimi vranci in srebrno kočijo. Mojci so spet cvele rože, črne oči so se bliskale in njena pesem je bila poskočna, da je dvigala starce. Pa je pómlad šla v deželo in je njena pesem utihnila, črne očke so se zalile s solzami in rdeče rože na licih so se osule.

»Ne bom prej srečna, dokler ne dobim zlate krone od koze Belínke. Fant moj, pojdi in mi jo prinesi!«

Mojca je hirala in tožila in ni bilo več pogleda za fanta, ki je taval po hostah in grapah in ga je bilo sram in strah prositi kozla takih stvari.

Ni imel miru, pa je zato neke noči zasviral na piščal in srebrnokrili divji kozel je stal pred njim.

»Ali ti je že dovolj prazne Mojce in puste doline in pojdeš z menoj?«

Fant je pa odkimal, zrl je v tla in zaprosil:

»Ubil sem jago-babo in ti zasnubil kozo Belínko, ti imaš njo, meni pa daj njeno zlato krono. Mojca mi hira in umira in ne bo prej srečna, dokler ne dobi zlate krone.«

Kozel je globoko povesil glavo in brado, solza mu je kanila na kamen, ki se je raztopil, ničesar ni rekel, razpel je srebrna krila in odletel v noč. Fant ga je čakal do jutra … Drugo in tretjo noč je piskal na piščal, a kozla ni bilo od nikoder. Uvidel je, da se je zameril in je izgubil zvestega prijatelja in bilo mu je hudo.

Šel je k Mojci in ji potožil svojo bridkost, ona ga pa ni pogledala in je vsevdilj vékala:

»Zlato krono hočem, da bodo spet zacvetele rdeče rože na mojih licih in se mi bodo oči zasmejale.«

Potisnila mu je v roko puško risanko in mu rekla:

»Prinesi mi zlato krono in v nedeljo pojdeva spet iz belega doma v srebrni kočiji z iskrimi vranci v cerkev in meni bo žarela zlata krona na glavi, da bodo še luči v cerkvi mrknile ob moji svetlobi. Pojdi – dokler ne prineseš zlate krone, te nočem ne videti ne uslišati.«

Fant je potrt blódil tri dni in tri noči po borštih in ni ne jedel ne spal. Potem se je splazil na dnino in spet je tri dni in tri noči blódil po robovih. Tretji dan je ugledal kozo Belínko, zlata krona se ji je bleščala, da mu je jemalo vid. Žal mu je bilo koze, pa se je spomnil Mojčinih bledih lic in njenih bridkih solz, prislonil je risanko k licu in smrtna krogla je predrla srce koze Belínke. Rdeča kri je oškropila sivo kamenje in srebrnobelo dlako. Skočil je k njej in ji snel krono z glave ter jo skril v malho. Koza ga je zadnjikrat žalostno pogledala, a on je kakor Judež bežal v dolino. Pot se mu je zmedla in noč ga je zajela v grapi nad slapom. Bil je utrujen in izmučen, da ni mogel nikamor več, naslonil se je na skalo in zadremal. Iz torbe je pa ušel zlat žarek in posvetil naravnost skozi okno bahatega doma na belo posteljo prelepe Mojce. Ko je legla, se je žarek mehko premehko dotaknil njenega mladega telesa in vzcvetele so ji rdeče rože na licih, solze so se posušile in oči so se ji zasmejale. Vstala je in hitela za zlatim žarkom, ki jo je vodil do fanta pod skalo. Odpela mu je torbo, posadila si je zlato krono na glavo in krona je zasvetila kakor sonce in okrog nje je bil dan. Fant se je prebudil in videl je njene rože na licih, smeh v očeh in slišal pesem, ki ji je vrela iz ust, na glavi ji je pa žarela zlata krona in Mojca je bila lepa kakor kraljična čudesne dežele.

Hotel jo je objeti – tedaj pa je privršél srebrnokrili divji kozel, bliski so mu švigali iz oči in z rogmí je paral pečem trebuhe. Mojca in fant sta vztrepetala pred njim, padla sta na kolena, kozel ju je pa zgrabil in odnesel nad grapo ter ju zviškoma treščil v bučeči slap ...

Če tenko prisluhneš slapu v grapi, lahko še danes slišiš vékanje Mojce, ki moleduje za zlato krono, in jok fanta, ki je izgubil prijatelja ...