Pot ne pelje v dolino

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Pot ne pelje v dolino je roman Ignaca Koprivca in je izšel leta 1973 pri založbi Partizanska knjiga Spektar v Ljubljani.

Razdeljen je na 25 poglavij, obsega 272 strani in ima 148.000 besed.

Zgodba[uredi]

Kmet Braček iz vasi na Štajerskem ob reki Pesnici je žrtev povojnega časa, saj sta z ženo Lizo v konfliktu z državnima priganjačema Grilom in Plojem. Tadva ju na vsak način hočeta prepričati, da svojo zemljo prepišeta državi in se preselita v dolino, v mesto. Vse ostale sta že prepričala v odpis zemlje. Bračku je njegova zemlja sveta, za razliko od njegovih dveh sinov Lujka in Južeka, ki sta se že podredila državnim ukrepom. Braček ju prosi, da se postavita na njegovo stran, a ne popustita, zato se jima odpove. Vaščani se nekajkrat zberejo, pripravijo več uporov proti državni upravi, a je njihov pogum prešibak. Gril in Ploj se večkrat maščujeta Bračku z odvzemom živine in s povzročanjem škode na zemlji, a šele, ko začnejo rušiti hišo in skedenj, se Braček preda in se z ženo odseli v dolino. Tam doživljata travme, razočaranja in domotožje. Pride nov upravnik, ki razdere Plojeve zakone in osvobodi vaščane. Ti se dogovorijo o skupni zemlji, v katero bo vsak vaščan dal nekaj svojega. Braček se s tem ne strinja, a proti temu ne more nič. Njegova pot vodi v temo in mu sede na zavest, medtem ko za vaščane to pomeni luč novega časa, ki odkriva nove življenjske poti.

Kritike, literarna zgodovina[uredi]

"Roman Pot ne pelje v dolino je vseskozi dober tekst. Stilno je ponekod manj urejen, komponiran pod vplivom modernega stilističnega eksperimentiranja, je bolj nametan z lirskimi kot epskimi elementi, številne prispodobe pa so ustrezne in naravne." (Jože Šifrer 1966: 213, 214)

Literatura[uredi]

  • Ignac Koprivec: Pot ne pelje v dolino. Roman. Ljubljana: Partizanska knjiga Spektar, 1973.
  • Jože Šifrer: Ignac Koprivec, Pot ne pelje v dolino. Kritika in študije. Letnik 14/2 (1966): 213, 214.