O ROMANU

Za nastanek romana Poslavljanje (1989) se je avtor odločil leta 1987, zanj nekakšnega jubilejnega leta, ko je ponovno doživel enega njegovih hujših življenjskih pretresov: zaradi vse slabšega vida in diabetesa, se je moral posloviti od volana. Počutil se je oropanega najlepšega doživetja in začel se je spraševati, ali ni življenje nepretrgan niz poslavljanj.

VSEBINA

Roman pripoveduje o predmetnem učitelju v pokoju in slikarju Ambrožu Kuneju, ki se skozi celotno dogajanje poslavlja od svojih raznovrstnih spominov, materialnih stvari in pokrajin. Roman se prične s situacijo, v kateri je glavni lik doma, malo za tem, ko je v bolnišnici izvedel, da ima levkemijo in da mu zdravniki ne morejo več pomagati ter da se mu čas že počasi izteka.

V nadaljevanju se Ambrož spominja, kako je srečal starega znanca, doma si ogleduje svoje umetnine ter se zave, kako lepo je biti ponovno doma s sestro, medtem ko ga obiskuje njegova širša družina. Med sprehodi po raznih krajih se spominja in hkrati v mislih poslavlja od svoje matere, kateri je večkrat povzročal sitnosti in skrbi, strica Jirga, ki ga je naučil splavarjenja ter ga kot otroka večkrat vzel s seboj na pot. Spominja se, kako sta nekega dne s stricem prišla do Maribora, kjer je imel stric veliko dela, zato je Ambrožu naročil, naj si gre po nekaj hrane. Takrat Ambrož sreča čudovito bosonogo deklico, svetlih las in modrih oči, ki mu takoj pade v oči. Ta mu razkaže Maribor ter se mu močno zasidra v srce. V mislih se mu večkrat nariše spomin na svoje domače, predvsem pokojna teto in strica, ki sta zelo hitro opazila, da je nadarjen za risanje, ga pri tem vzpodbujala ter mu pomagala pri njegovem začetnem šolanju. Skozi mnoge dogodivščine mu stric Jirg pove nekoliko več o njuni družini, o okolici in kako je bilo, še preden se je on rodil. V nadaljevanju romana avtor opisuje spominjanje glavnega lika na obdobje šolanja in pridobivanja novih izkušenj, dogodkov in spominov. Opiše tudi prvo dokaj resnično Ambroževo otroško simpatijo, ki kaj kmalu propade. Skozi celotno dogajanje so opisani tudi vsakdani Ambroževega upokojenskega življenja.

Spomini se mu ponovno vrnejo k obdobju šolanja, pridobivanju poklica, avanturi s Slavo, ki ga kaj hitro zamenja z nekom drugim. Sledi obdobje, kjer je zelo dobro opisano obdobje druge svetovne vojne, v kateri sodeluje tudi glavni lik, opiše in spominja se obdobja partije in kako je bil v zasedi hudo ranjen. Po koncu vojne izve za smrt strica in njegovih najbližjih. Rešijo ga njegovi sokrajani in sorodniki, rane pa mu poleg zdravnika vsakodnevno oskrbuje Polda, v katero se čez čas zaljubi, dobi otroka in kasneje tudi poroči. Kasneje, ko je partija izvedela, da se je cerkveno poročil, ga vrže iz le-te. V obdobju po vojni Ambrož dobi službo v izobraževalni ustanovi kot učitelj, skozi celotno dogajanja pa se Ambrož vrne v realnost in avtor opisuje njegove vsakdanjike. Glavni lik kmalu dobi željo po višji izobrazbi, to pa zato, ker mu ponudijo boljšo službo. Odloči se, da bo študiral umetnost in zemljepis.

Nekega dne v Filharmoniji sreča Vesno, deklico, ki jo je spoznal v otroških letih. Ko se spomnita drug drugega, sta oba zelo srečna in veliko časa preživita skupaj. Naposled postaneta par, se vsakodnevna dobivata, ljubita v sobi pod Gradom, hodita na številne izlete, na smučanje, Ambrož pa se vedno redkeje vrača nazaj domov k svoji ženi Poldi. Njegova mati ve za ljubico, Polda pa čez čas začne sumiti, da jo Ambrož vara. Ker sta se želela Vesna in Ambrož poročiti, a je bilo to iz več zornih kotov nemogoče, se naposled odločita afero prekiniti, obema pa je potem zelo težko. Mine že precej časa, ko glavni lik po radiju izve, da je v snežnem plazu umrla njegova edina resnična in prava ljubezen, Vesna. Proti koncu romana se dogajanje prevesi v Ambroževo delovanje kot šolnik, velikokrat pa so opisani tudi njegove vsakodnevne skrbi in dogodki. Predlagan je bil tudi za ravnatelja, a to zavrne, sodeluje pa tudi pri gradnji nove šole. Na šestdeset letnici zapleše z eno izmed učiteljic, s katero ima kasneje tui krajšo afero, a on le-to kmalu prekine, saj mu ona nič ne pomeni.

Roman se počasi zaključi, ko Ambrož preživi dan, misleč, da je bil to njegov zadnji, a izkaže se, da temu ni tako. Pripoved se konča, ko glavni junak v naslanjaču, ki so mu ga podarili njegovi otroci, razmišlja, da ne bi bilo najbolje, da bi v tem naslanjaču kar zaspal. Čuti, da temu ne bo tako in da ga čaka še veliko dni, tednov, mesecev …