Na tej in na oni strani oceana
Franc Kurinčič, Lovrenčkov iz Idrskega pri Kobaridu se je rodil 28. novembra 1900 in umrl avgusta 1995. Kot avstroogrski vojak je preživel prvo svetovno vojno, po njej pa pritisk fašizma na Primorskem. Leta 1928 se je izselil v Argentino, kjer se je uveljavil kot dejaven društveni delavec med izseljenci. Leta 1948 se je z družino vrnil v domovino. Kasneje se je upokojil in živel v Ljubljani. Avtorjeva pripoved je živahna in bralca pritegne. Zelo slikovito nam predstavi življenje primorskega ljudstva na začetku stoletja, s posebnostmi, ki so se izgubile in predstavljajo danes že narodopisno zanimivost, pripoveduje nam o življenju izseljencev, kakor ga je okusil sam, in o razmerah v domovini po letu 1948, kakor jih je sodil povratnik.
Vsebina[uredi]
Dom in šola[uredi]
Prvo poglavje se začne z opisovanjem avtorjevega rodnega kraja, hiše, družine, šole in njegovih dogodivščin kot otroka. Najprej opiše Idrsko, nekaj o nastanku samega kraja, opisuje, kje stojijo stare hiše ter navaja njihova domača imena. Izvemo tudi nekaj o usodi kraja in njegovih prebivalcev med vojnama. Ob opisovanju družine avtor navede vse družinske člane z letnicami rojstev in smrti, poleg tega pa navaja še s kom se je kdo poročil in zakaj.
Otroštvo začne opisovati z zgodbo, ko ga je mama na polje nosila v leskovi cajni. Spomni se tudi slavnostnega sprevoda skozi vas, ko je umrl slavni Gregorčič; opisuje, kako je sam postal strežnik pri Sv. Tomažu in kakšna je bila njegova birma; razlaga, kako jih je v eni sobi spalo osem, od tega štirje otroci na eni postelji; ponosno zapiše kako je kot enajst letni otrok odšel z očetom v Italijo prodajat drva, obiskal kino v mestu in čez mejo "prešvercal" blago. Kot otrok je doživel tudi prvo šolsko simpatijo, s katero pa ni imel velike sreče. Rad je imel živali, gojil je zajce, skrbel pa je tudi za hrčke in neuspešno želel udomačiti kosa, ki mu je kasneje umrl.
Vojna in begunstvo[uredi]
Poglavje se začne leta 1914 z začetkom prve svetovne vojne, atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda v Sarajevu. Avtor opisuje, kako so v vseh okoliških krajih zbirali fante in može, da bi se priključili vojski. Sam je takrat bil še premlad in mu tega ni bilo treba. Kot sla so ga poslali v različne štabe, da je članom družine nesel hrano in sporočila domačih, na kar je bil zelo ponosen, saj je potovanje s kolesom v času vojne zahtevalo veliko poguma. Njegov oče je v prvih mesecih služil na Tolminskem, kasneje pa so mu zaradi bolezni oziroma poškodbe pustili ostati doma. Opisuje, kako so leta 1915 Avstrijci napadli Italijo in kako so italijanski vojaki sumili domačine, da izdajajo njihove načrte Avstrijcem. Kasneje so prebivalce vseh vasi ob Soči, od Volarij do Bovca, umaknili v bližnje zaledje ali v južno Italijo. Francevo enajstčlansko družino so poslali v Breginj, družine brez moških, sposobnih za delo, pa so poslali v Italijo. Spomladi leta 1916 je Franc skupaj z očetom odšel gradit vojaške ceste, proti koncu istega leta pa so skupaj z mlajšim bratom odšli bliže fronte na železnico. Opisuje grozno dogajanje v času velike ofenzive leta 1917 in o porazu Italijanov pri Kobaridu istega leta. V začetku leta 1918 so ga vpoklicali v vojsko in z vrstniki je moral na zdravniški pregled, kjer so ga potrdili kot sposobnega in ga poslali k Regimentu 97 v Trst. Opisuje svoja doživetja na fronti, kako so potovali od bojišča do bojišča, dobivali premalo hrane, bili polni uši, bili v taboru napadeni s plinom, kako jih je v jarkih zalila deževnica in kako so izgubili veliko število mož. Proti koncu vojne je zbolel in z vročino odšel proti bolnišnici na terenu. Od bojišča do bolnišnice je hodil počasi in z mukami. Ko je prispel do zdravnika, ga je ta nemudoma poslal v pravo bolnišnico v Innsbruck. Iz Innsbrucka so ga poslali na Dunaj, da bi bil bližje domu, saj je vojna šla k koncu. Na poti v Ljubljano se je po dolgem času najedel, šel z vlakom čez Gorenjsko do Mosta na Soči in nato z vozom do Idrskega. Doma so ga pričakali starši, hrana in topla postelja.
Slovenci in fašizem[uredi]
V tretjem poglavju avtor opisuje vračanje domačinov iz begunstva, njihovo obujanje spominov in postavljanje svojih domov nazaj na noge. Zaradi načetega zdravja se je Franc odločil oditi na Matajur za pastirja, kjer je poleg oskrbe živine lahko izdeloval košare in druge izdelke iz naravnih materialov. Po vrnitvi v dolino je postal voznik ali furman, kot so to imenovali takrat, da bi z zaslužkom pomagal številčni družini. Imel je tudi mladostniško simpatijo, Lucko, ki pa ni bila sprejeta med družinske člane, zato si je z njo pogosteje dopisoval pisma, kot pa jo srečeval v živo. Z ostalimi narodno zavednimi sovaščani je ustanavljal različna kulturna društva, v okviru katerih so organizirali kulturne dogodke, bralne klube, športne aktivnosti (kolesarjenje, planinarjenje), imeli so celo svojo godbo. Pri delovanju društva so jim probleme povzročali Italijani, ki so jih vztrajno zatirali, vendar se Slovenci niso predali. Fašisti so množično uničevali vasi in zatirali ljudi, ter vsakega sumljivega zaprli ter ga poslali na sodišče. Med njimi so bili tudi Franc in njegovi prijatelji, vendar se jih je večina uspešno izognila kazni. Franc Kurinčič je deloval tudi za organizacijo TIGR, katere člani so takrat bili v hudi nevarnosti, zato so sestanke morali izvajati skrbno načrtovano in neočitno.
Spomini na Argentino[uredi]
Po odločitvi za selitev v Argentino je Franc s seboj povabil svoje dekle, Jakčevo Lucko, ki je brez premisleka privolila, zraven pa sta šli še njena sestra Lojzka in neko dekle iz njihovih krajev. Pridobili so vsa potrebna dovoljenja, Franc je bratu Ivanu predal vse potrebno znanje in informacije glede organizacije TIGR. Do Gorice so potovali vsak posebej, tam pa skupaj sedli na vlak, ki jih je odpeljal do Benetk in nato v Genovo, kjer so se vkrcali na parnik Duilio. Ob prihodu v Argentinsko pristanišče so jih tam pričakali domači prijatelji, ki so že prej odšli čez lužo. Sprva so tudi stanovali pri njih, saj denarja za lastno stanovanje niso imeli. Dekleta so dokaj hitro našla zaposlitve kot varuške in gospodinje pri premožnih družinah, moški pa so s tem imeli več težav. Z njimi se je spopadal tudi Franc, saj sprva zaposlitve sploh ni našel, kasneje pa jih je na nekaj mesecev menjal, dokler ni našel najustreznejše. Z ženo sta se zaposlila v podjetju, ki je prodajalo vino. Dodelili so jima manjšo trgovino, kjer sta poleg vina prodajala tudi določene delikatesne izdelke. Zaradi Franceve varčnosti in poštenosti je trgovina uspešno delovala. Poleg vodenja trgovine, je Franc deloval tudi v društvih za slovenske izseljence, kjer se je kot vodja spopadal s problemom prevelikega števila društev, ki se niso želela združiti v eno. Ko je prišla vest o domači svobodi, so se z ženo in hčerko odločili za vrnitev v domovino. Da bi se izseljenci hitreje in lažje vnesli v nov sistem domovine, jim je pripravil nekaj predavanj o novi oblasti. Domov so se vračali na ladji Partizanki, kjer je Franc koordiniral delo na ladji, saj je angažiral potnike, da so prostovoljno pomagali maloštevilni posadki. Ko so pripluli v Reko, so se z vlakom odpeljali do Ljubljane, nato pa do Mosta na Soči. Celo pot od Mosta na Soči do Idrskega so se mu prikazovali lepi in slabi spomini na čas pred selitvijo. Doma so bili njega in družine vsi neizmerno veseli in to ga je osrečilo.
Po vrnitvi[uredi]
Po vrnitvi so nekaj časa še živeli v Idrskem, kasneje pa se preselili v Ljubljano, saj je le tam hčerka lahko nadaljevala svoje šolanje. V Ljubljani je spet imel nekaj težav z zaposlitvijo, vendar jo je našel v podjetju Prehrana, kjer so ga zaradi dolgoletnih izkušenj z veseljem sprejeli. Najprej je imel nekaj težav, saj so mu dodelili službo v skladišču, vendar so kasneje doumeli njegovo izkušenost in učinkovitost ter ga zaradi tega postavili na pomembnejše položaje. Ko se je naveličal neprestanega premeščanja, se je odločil za pokoj. Zaradi nizke pokojnine, pa se je začasno zaposlil v novo nastalem hotelu Ilirija, kjer je delal nočne ure kot receptor, vendar se je zaradi napornih gostov dela naveličal in se dokončno upokojil. Poskusil je ponovno osnovati društva za ozaveščanje Slovencev, vendar mu ni uspelo, saj mladim ni bilo več toliko mar za to. Čez nekaj let sta njegova starša imela zlato obletnico poroke, po dveh letih pa oba srečno in mirno umrla. Franc je kasneje še veliko prepotoval, z ženo sta obiskala Milano, prehodil je še marsikateri hrib in bil na sploh zadovoljen s svojim življenjem. Roman zaključi z mislijo, da bi svoje življenje še enkrat živel natanko tako, kot ga tudi je.
Kritike[uredi]
| “ | V knjigi slikovito predstavlja življenje Primorcev na začetku stoletja, s posebnostmi, ki so se že izgubile in predstavljajo danes že narodopisno zanimivost; pripoveduje o življenju izseljencev, kakor ga je okusil sam, in o razmerah v domovini, kakor jih je doživel po vrnitvi leta 1948.
(DB, 1981) |
” |
| “ | Bil sem član tajne protifašistične organizacije TIGER v predvojni Italiji in bil zato obsojen pred sodiščem, potem pa sem se leta 1929, tako kot številni drugi Primorci izselil. Skupaj z dekletom, ki je tudi morala bežati, sva se zatekla v Argentino. Vendar se tam nisva mogla vživeti. Imela sva stalno domotožje, zato sva se takoj po vojni, leta 1948, skupaj s hčerko vrnila. Želela sva se naseliti v domačem kraju, v Idrskem pri Tolminu, vendar je bilo tam težko dobiti službo in smo se preselili v Ljubljano. Svoje spomine na prvo svetovno vojno, na upor Primorskih vojakov v Radgoni in začetkih protifašističnega delovanja med Primorskimi Slovenci, preganjanja in življenje v Argentini, sem opisal v knjigi, ki je izšla v založbi Borec 'Na tej in na oni strani oceana'.
(Kurinčič, 1981) |
” |
| “ | Ni kaj reči, mož nima dlake na jeziku, zato me je tudi prevzelo njegovo pripovedovanje, spomini na dolgo življenje, ki jih je Franc Kurinčič zbral in zapisal pred 12 leti v knjigi, ki je pod naslovom »Na tej in na oni strani oceana« izšla 1981 leta pri založbi Borec. Kaj vse najdeš v tej zanimivi avtobiografski pripovedi!
(Makuc, 1982) |
” |
| “ | To ni le avtobiografska izpoved, skozi njo začutimo preteklost primorskega človeka, na katerega se je v tem stoletju zgrnilo nič koliko viharjev, med katerimi je bil fašizem najbolj uničujoči. Izredno slikovito nam Kurinčič predstavi življenje primorskih ljudi; njegovih Kobaridčanov na začetku stoletja in to s posebnostmi, ki so se izgubile in niso bile dovolj zabeležene.
(Makuc, 1982) |
” |
| “ | Če sem se odločil, da se ustavim pri knjigi slovenskega povratnika iz Argentine Franca Kurinčiča »Na tej in na oni strani oceana«, ki je nedavno izšla pri založbi Borec v Ljubljani, s tem nikakor ne mislim trditi, da je njen avtor književnik, ki zasluži posebno pozornost, morda niti ne, da je sploh književnik, ker to ni, tembolj, ker je zapisana opomba, da je rokopis za tisk priredil Ivo Zorman. Vendar priznam, da sem knjigo na dušek prebral in o njej po branju še dolgo razmišljal, ker je napisana iz duše in srca in ker iz nje v vsej svoji človeški neposrednosti izhaja lik primorskega rodoljuba in poštenjaka, klenega Slovenca, kakršnega danes še z lučjo težko najdemo.
(Pogačnik, 1981) |
” |
| “ | Avtor je zbral zanimivosti za kratko zgodovino rojstne vasi Idrsko. Branje je posebno privlačno za domačine, ki v obrisih poznajo dogajanje in jim je publikacija še bolj razjasnila pogled na lastno preteklost. Avtorjev stil je veder, hude življenjske razmere prepleta s prisrčnimi spomini na svoja mlada leta.
(Stres, 1982) |
” |
| “ | Spomini so prisrčno, preprosto in pregledno napisani. Avtor si je res z njimi postavil osebni spomenik in preprečil, da bi njegovo prosvetno-organizacijsko in še drugačno delo utonilo v pozabo. Toda hkrati je nazorno opisal tudi ljudi, s katerimi se je srečeval, in širše družbenopolitične razmere, v katerih je moral živeti, kar je za tovrstno literaturo nujno potrebno. in tako so ti spomini ne samo neko osebno spominjanje, ampak tudi dokument nekega časa, ki je bil nemiren, trpek, pol pritiskov na eni in želje po svobodi na drugi strani, posebno za primorske ljudi, iz katerih je izšel tudi Franc Kurinčič.
(Šifrer, 1988) |
” |
| “ | Knjiga je zanimiva kot prikaz dobe, seveda gledane z očmi človeka socialistične miselnosti in navdušenega nad »novo« Jugoslavijo. Treba pa je pripomniti, da se je o msgr. Hladniku, duhovnikih in političnih emigrantih izražal precej neprijazno in zelo pristransko.
(TD, 1995) |
” |
Viri[uredi]
- DB. Nova knjiga o slovenskem izseljenstvu. Delo 23/115 (21. 5. 1981). 9.
- Franc Kurinčič. Na domovino priklepa trdna vez. Glas 34/51 (7. 7. 1981). 16.
- Dorica Makuc. Ob 83-letnici primorskega izseljenca - povratnika: V zajetni knjigi je Franc Kurinčič z Idrskega opisal življenje slovenskih izseljencev v Argentini. Primorski dnevnik 19. 12. 1982. 5.
- Bogdan Pogačnik. Poštenjak z dveh strani oceana. Delo 27/179 (6. 8. 1981). 8.
- Peter Stres. Franc Kurinčič: Na tej in na oni strani oceana. Kronika 30/1 (1982). 71–72.
- Jože Šifrer. Pisatelji in knjige. Maribor: Obzorja, 1988.
- TD. Smrt med predvojnimi emigranti. Svobodna Slovenija 54/35 (14. 9. 1995). 5.