Nevarni samim sebi

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Nevarni samim sebi  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Nevarni samim sebi: O domačem vrednotenju slovenistike
Jezik slovenski
Založnik Dnevnikov Objektiv
Datum izida 25. julija 2015
Subjekt literarna zgodovina
Žanr polemični članek
Vrsta medija spletna varianta članka
Klasifikacija

Povejmo najprej, da humanisti nismo povprek proti merjenju in številčnemu ocenjevanju znanstvenih rezultatov, nasprotno, zdi se nam neizogibno. Alternative pravzaprav ni, ker je znanstvene produkcije enostavno preveč, da bi jo posamezni poznavalci lahko obvladali. Intuitivnim »vsebinskim« ocenam ne zaupamo, pa če jih izrekajo še tako veliki eksperti, saj se zlasti v manjših okoljih, kjer se vsi poznamo, vanje prehitro na prikrite načine naselijo pristranski interesi inštitucij, pokrajinska solidarnost, metodološke preference, nazorske presoje, osebno protežiranje ali zavračanje ipd. Da bi bili kolikor mogoče objektivni in verodostojni, moramo znanstveno kvaliteto pač izmeriti.

Znanstvene prispevke na prvi pogled prepoznamo in jih ločimo od drugih oblik pisanja po t. i. aparatu, tj. sklicih na predhodne razpravljalce. Preštevanje sklicev je po svetu uveljavljen način ugotavljanja znanstvene kvalitete. Prevajanje znanstvene odličnosti v številke je seveda kompleksno početje in se ne izide brez ostanka, vedno se pri kvantifikaciji nekaj izgubi. Zato obstajajo konkurenčne metodologije za njeno izračunavanje. Najbolj sta poznana servisa WoS (ki ga financira založniški trust Thomson Reuters) in Scopus (pod okriljem založniške hiše Elsevier), ki sta avtomatizirala preštevanje citatov v tisočih znanstvenih revij po svetu. Servisa sta komercialne narave in ekskluzivna: v svoje podatkovne zbirke sprejemata le revije, katerih članke si obetata prodajati. WoS, ki vzdržuje citatna indeksa AHCI (za globalno humanistiko) in SSCI (za družboslovje), je povrhu deležen kritike zaradi ameriške kulturne pristranskosti: po njegovem zemljevidu revij bi lahko sklepali, da se znanost dogaja v Severni Ameriki, precej manj v Evropi in komaj kaj v drugih delih sveta; revije, ki ne izhajajo v angleščini, so v citatnih indeksih podreprezentirane in diskriminirane.

Elsevier zajema revijalno znanost precej širše, ne vemo pa, koliko časa si bo ta bogata mednarodna založniška korporacija, ki so jo grajali zaradi oderuških tarif, še lahko privoščila indeksiranje svetovne akademske znanstvene periodike. Znanstvene objave namreč izpod njenega okrilja pospešeno uhajajo v domeno prostega dostopa in tako postajajo zanjo komercialno vedno manj zanimive. Trenutno ta posel vendarle dobro obvlada in z izjemo Googlovega sistema indeksiranja znanstvenih objav, poznanega pod imenom Učenjak, ki pa ga mednarodna znanstvena skupnost še ni posvojila, nima resne konkurence; poskus evropskega citatnega servisa te vrste Erih je nedavno žalostno propadel.

Scopus razvršča revije v štiri skupine oz. četrtine (od Q1 do Q4), glede na izračun faktorja vplivnosti SNIP. Na to rangiranje se naslanja tudi domače točkovanje objav za potrebe znanstvenega prestiža, navzlic zavesti, da je merjenje faktorja vpliva v humanistiki zaradi njene razdrobljenosti in nepovezanosti problematično.[1] Pri Scopusu vejo, da znanstvene odličnosti ne določa samo faktor vpliva, kakor se ga da izračunati iz citatov, ampak da je treba upoštevati tudi druge parametre. Tako so 2012 predstavili alternativno, ustreznejše rangiranje revij in ga objavili na spletu pod imenom SJR (SCImago Journal & Country Rank).

Saj za vse to hvalevredno Scopusovo prizadevanje uredniki pri SR niti ne bi vedeli, če nas ne bi opozorili na nenadno zmanjšanje vrednosti objav v Slavistični reviji, osrednji slovenistični znanstveni publikaciji. Ker nam je Scopusov SJR kazal všečno podobo objav (visoko število objavljenih prispevkov, bibliografskih referenc, citatov v zadnjih treh letih, citatov na dokument, odstotek citiranih člankov in mednarodno sodelovanje),[2] smo sprva domnevali, da gre za računsko napako. Kako bi ne, ko pa v Scopusovih lestvicah najdemo navzkrižne podatke: po eni spada Slavistična revija v zadnjo od štirih četrtin na seznamu, po drugi pa spadajo njene literarnovedne objave v privilegirano prvo četrtino (Q1), njene jezikoslovne objave pa v solidno drugo četrtino (Q2).[3] Pa so nas pri pri IZUM-u, kjer so v skladu s Pravilnikom o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti sprogramirali unikatni algoritem za samodejno vrednotenje objav v slovenskem prostoru, poučili, da ne gre za napako. Slovensko točkovanje ne izhaja iz novejšega SJR-ja, ampak je zanj relevanten SNIP.

Slovensko merjenje znanosti je problematično z več vidikov. Indeksirne hiše izrecno opozarjajo, da faktorja vplivnosti revije ni dobro uporabljati kot merilo kvalitete člankov v reviji, saj je vrednost posameznih objav v reviji lahko zelo različna, vendar se na Slovenskem počne prav to. Naslednja anomalija je, da se faktor vplivnosti določa za vsako leto posebej, tako da je odločitev, v kateri reviji objaviti, za avtorja nekakšna tombola: letos bi v izbrani reviji zanjo dobil npr. 120 točk, drugo leto pa zna biti v isti reviji isti članek vreden samo še 40 točk. Ni to bolj podobno resničnostnemu šovu kot znanosti?

Problematično je še posebej domače vrednotenje slovenističnih objav, ki temelji na mednarodni citiranosti slovenistike. Drastični padec ocene objav v Slavistični reviji sovpada z izbrisom revije s citatnih indeksov AHCI in SSCI, ker revija zaradi »premajhne citiranost«, ki je pač posledica pričakovane šibke globalne zainteresiranosti za slovenistične vsebine, za Thomson Reuters ni bila več zanimiva. Ironično je, da se je »padec kvalitete« revije zgodil v času, ko je bila zaradi naraščajočega števila oddanih člankov prisiljena v strožji recenzentski postopek. Objava v Slavistični reviji uspe šele vsakemu drugemu ali tretjemu predloženemu članku: večja selektivnost bi morala biti kvečjemu jamstvo višje kakovosti objavljenega.

Še ena pomembna odločitev uredništva Slavistične revije zna biti povezana z njeno degradacijo. V skladu z evropskim okvirnim programom za raziskave in inovacije Obzorje 2020, ki predvideva obvezen odprti dostop do objav iz sofinanciranih projektov, je omogočilo spletni dostop do svežih objav in do svojega celotnega spletnega arhiva vse od leta 1948 dalje. Revija je uvrščena v DOAJ (zbirko znanstvene periodike v prostem oz. odprtem dostopu), ki obljublja maksimalno vidnost, dostopnost in uporabnost objav. Ker prostodostopnih slovenističnih objav ne bo mogoče prodajati, revija za velike indeksirne hiše tudi v prihodnje ne bo zanimiva.

Kaj lahko storimo za večjo vidnost in citiranost slovenističnih razprav? Seveda, o slovenskem jeziku in literaturi bi morali začeti razpravljati v angleščini, saj citati v literarni vedi in jezikoslovju v 84–90 % kažejo na objave v angleščini. Za to se kajpak ne bomo odločili, saj angleško razpravljanje ne more biti v pomoč življenju slovenščine, slovenske književnosti in kulture. Humanistiko v večinskem deležu predstavljajo nacionalne filologije in njihova prva naloga je servisiranje nacionalnih skupnosti, za kar mednarodna priznanost ni neobhodno potrebna.[4] Za globalno odmevnost naših razprav si bomo še naprej prizadevali z angleškimi izvlečki in ključnimi besedami, posameznimi članki ter tematskimi številkami v angleščini, sicer pa moramo vztrajati pri specifičnem statusu humanistike (še posebej slovenistike, ki je njen jedrni del), na katerega sicer izrecno opozarja 39. člen Pravilnika, vendar ga ne upošteva. Nespametno je namreč, da zaradi odsotnega faktorja vpliva, ki ga spričo slovenščine kot razpravnega jezika ni mogoče pričakovati, slovenistične objave pristanejo na dnu vrednostne lestvice, s statusom polovične znanosti. In še bolj nespametno je táko samodestruktivno vrednotenje, ker nas vanj ne sili nobena tuja inštitucija, ampak škodo povzročamo sebi sami.

Zamenjavo neustreznega vrednotenja lahko predlaga Svet za humanistiko v okviru Znanstvenega sveta ARRS, ki se te dni sestane v novi zasedbi. Naj tole poročilo ozavesti novi svet o nesmislu, ki se dogaja osrednji slovenistični znanstveni publikaciji, in upošteva naše predloge za njegovo popravo. Obstaja že alternativni, kompleksnejši in pravičnejši algoritem za izračun znanstvene kvalitete (Scopusov SJR), le odločiti bi se bilo treba zanj. Če ostanemo pri računsko povzročeni diskriminaciji slovenističnih znanstvenih prizadevanj, izpričujemo, da nam je za reči svojega jezika in literature malo mar ali da so nam celo v breme. Ah, pravzaprav nič posebej nova in nič posebej redka izkušnja.

Miran Hladnik, odgovorni urednik Slavistične revije

Opombe[uredi]

  1. Za več glej poglavje o faktorju vpliva v moji Novi pisariji.
  2. Primerjava revij v SJR.
  3. Rang SR v SJR.
  4. Gregory Crane, The Big Humanities, National Identity and the Digital Humanities in Germany, Google Docs 8. junija 2015.

Povezane objave[uredi]