Politična pravljica

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Politična pravljica
Katjuša Trnovska
Izdano: Predloga:Mp Predloga:Mp
Viri: dLib 131
Dovoljenje: Predloga:Licenca-javna last
Stopnja obdelave: Predloga:Obdelano-3

[[Kategorija:Dela-Skriptna napaka: Modul »String« ne obstaja.]]

Spisala Katjuška Trnovska.

Živel je v deveti deželi bogat in mogočen kralj, ki je imel hčerko edinko, Emono po imenu. Bila je mlada in zala, da ji v vsem kraljestvu ni bilo ednake.

Kot Lunino obličje so zrle sanjavo njene oči in na njenih licih je snivala jutranja zarja. Vsa bela kot Lilijina čašica se je šetala po svojem vrtu in se pogovarjala s cvetlicami.

Nekdaj!

Sedaj pa ji je usihalo lice, bledel sijaj oči in njen vrtec je sameval.

Zbolela je na smrt, a ni ji bilo leka.

In povešal je kralj obupan glavo in vse kraljestvo je žalovalo z njim.

Kralj pa je obljubil roko hčerkino tistemu, ki jo ozdravi.

V deželi je namreč rastlo mogočno, rodovitno drevo, ki je rodilo čudodelen sad.

Le sad tega drevesa bi ji mogel vrniti zdravje.

A trojno gorje nesrečniku, ki bi se drznil izvršiti ta čin.

Živa meja, zanesljivejša in trdnejša kot sto oboroženih vojakov je čuvala drevo. Bilo je to brezmejno proseno polje, bujno posejano s plavicami. Vsako proseno zrnce je imelo dolgo tanko ostro ost, ki se je liki neutrudljivi jezik gibala venomer, da bi na svojo ostrino nabodla bližajočo se žrtev.

Pa gibala so se živa bodala venomer, pridno se ravnajoč po smeri vetra, in gosposke plavice so pritrduje kimale.

Pod latjem pa je čakala cela jata poljskih miši, brusila si zobe in prežala na plen.

In če bi kdo prišel na nerazumljiv način preko teh ovir, tedaj bi zagledal v košatem vejevju drevesa cerbera njegovega, tolstega, grdega, zelenega regarja.

Z izbuljenimi očmi zre leno v nepoznani svet. Nevarna ta žival ni. Brez zoba in brezjezična so ji usta, kožo pa ima debelejšo kot indijski slon; kot žoga bi na tem ščitu odletela sleherna puščica.

Če bi ji pretila nevarnost v njenih nezasluženih višavah, tedaj bi odprla na iztežaj svojo bujno ustno praznino in kot alarm bi njen glasni, na pomoč klicoči: „Rega, rega!“ zadonel čez širno ravan.

V tem hipu pa bi se prikazala črna vojska. Zaplesala bi svoje odurne plese, vijoč ožje in ožje kroge po kačji metodi okrog nesrečnika. Glavar te vojske je čudna pošast. Pol človek, pol hrošč, podoben nadležnemu šuštarju, ima na tankem vratu sedem glav; okrog vsake se opleta dolg razcepljen jezik.

Ta nestvor pluje otrovane sline, povzročujoče gotovo smrt.

A vendar se oglasi junak, čvrst in neustrašen, ki hoče v boj zoper ostudne pošasti.

Visoko na sončnem hribu je bilo njegovo domovje, tam je moč in pogum.

Ne čast ne slava, ljubezen do bedne Emeno mu je bila vodnica.

In bil je ta junak slovenske matere sin.

Na poti se mu prikaže vila Slava.

Svež lipov venček ji dehti raz zlate kodre.

Nasmehne se ljubljencu svojemu, iztegne ročico in si odtrga lipov cvet; podari mu ga, nato rekoč: „V tem znamenju boš zmagal!“

In šel je z lipovim cvetjem v rokah svojo pot, stri moč sikajočih jezikov, in glej, obupni „rega, rega" mu zadoni na uho.

V tem trenutku pa se prikaže vsa črna vojska; ogenj v očeh, žveplo v zobeh se mu zakrohoče v obraz, že ...

A dvignil je lipov cvet in jo poškropil z njim; in kot hudobec pred križem so se pred tem znamenjem slovenstva pogreznile v zemljo vse ostudne pošasti.

Tudi regar je telebnil iz prijetnih višin na tla in izginil.

In vzdrhtelo je drevo, rešeno ostudnega bremena, ki mu je zaviralo rast in plojenje pa veje je nagnilo in nudilo junaku-rešitelju svoj sad.

On pa ga je odtrgal in se vrnil zmagonosno k Emoni.

Vsa bela kot Lilije njene je čakala nanj.

Vzžarele so ji oči, zatrepetalo srčece; sklonila se je k njemu, rešitelju svojemu, saj ji je prinašal novo življenje.

Pa roko mu je podala, srce njeno pa je bilo njegovo že ... vedno.