Pogovor:Medbesedilnost v drami 5fantkov.si

1

== Uvod ==

V seminarski nalogi se bom ukvarjala s sodobno slovensko dramo Simone Semenič, in sicer z Grumovo nagrado nagrajeno dramo 5fantkov.si. Iskala bom medbesedilne in medmedijske povezave s predlogami in razložila, kako so te predstavljene. Simona Semenič: 5fantkov.si

Simona Semenič je uveljavljena slovenska dramatičarka, dramaturginja in producentka. Prihaja iz Ajdovščine, kamor se še vedno rada vrača iz Ljubljane, rada tudi dela v bližnjem gledališču SNG Nova Gorica. Je najuspešnejša slovenska dramatičarka, saj je dobitnica treh Grumovih nagrad za najboljše dramsko delo; to nagrado so si prislužili teksti 5fantkov.si, 24ur ter sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Njena dela so redno uprizarjanja po slovenskih gledališčih in v tujini, s čimer se lahko le malokdo od slovenskih dramatikov pohvali. Od leta 2003 naprej sodeluje z gledališko skupino WaxFactory in New Yorka, in sicer kot so-avtorica besedil, producentka in dramaturginja. Najbolj znana je po svojevrstni dramski pisavi, v delih pa se veliko loteva ženskih vprašanj, (neso)razmerij moči in družbenih problemov. Drama 5fantkov.si je nastala leta 2008 in si leta 2009 delila Grumovo nagrado z dramo Konec atlasa Žanine Mirčevske. Pet prijateljev, starih med 10 in 11 let, se enkrat na teden dobi v zapuščeni hiši, kjer se igrajo in preživljajo svoj prosti čas. Krstna uprizoritev je bila leta 2010 v Studiu Mestnega gledališča Ljubljanskega, v njej je igralo pet izkušenih igralk, kakor je priporočila že v uvodnih didaskalijah avtorica Simona Semenič.

2.

Analiza medbesedilnosti v drami

2.1.

Identifikacija predlog

Sposojenka intertekstualnost izvira iz francoskega neologizma intertextualite, prva ga je ustvarila in opredelila Julia Kristeva v letih 1966-1974. Intertekstualnost je tekstualna interakcija, ki se proizvaja znotraj teksta samega. V prostoru teksta se križajo in nevtralizirajo številne izjave, vzete iz drugih tekstov. Literarni tekst se vključuje v množico tekstov – je replika na drug tekst. (Juvan, 2000) Predloge imajo dvojen status: so viri za znakovno gradivo literarnega dela ali tvorbne matrice za njegovo strukturiranje, so pa tudi virtualno konotirana, poustvarjena ozadja, ki pri branju vznikajo iz referencialnosti tega dela. (Juvan, 2000) Naslov referira na komercialno gledališko predstavo 5moških.com (in na kasnejšo predstavo 5žensk.com), ki je lahkotna komedija, kjer pet predstavnikov moškega spola razlaga o problemih sodobnega moškega na komičen način, katerega namen je sprostitev občinstva. Simona Semenič uporabi obliko naslova in pet dramskih oseb, zato da bi na prvo žogo lahko pričakovali kakšno mladinsko komično igro, vendar se za naslovom skrivajo nekateri problemi današnje družbe, tako namen drame zagotovo ni sprostitev, ampak šokiranje. Tega doseže torej ravno s tem medbesedilnim namigovanjem. Razlika v naslovu je tudi nacionalni register .si, ki v spletnem žargonu označuje slovenski prostor. S to spremembo namiguje, da bo dogajanje postavljeno v slovenski prostor in da bo predstavljalo probleme, ki se dogajajo tukaj med nami, torej si pred njimi ne moremo zatiskati oči v smislu, da je literarno delo le fikcija in ne nekaj resničnega, Problematiko družinskih odnosov in družbenih vlog tako približa, kar ima velik učinek pri bralcu. Tako Simona Semenič tudi problematizira Špasteatrovo uspešnico, ki še danes velja za eno najbolj uspešnih in priljubljenih predstav pri nas. Če tam govorijo o moško-ženskih odnosih na neki ljubezensko-seksualni ravni, tukaj Simona Semenič izpostavi probleme naše družbe, ki potekajo za štirimi stenami. Svojo dramo označi kot Igro za pet igralk s prologom in epilogom, s čimer po mojem mnenju še bolj nakaže, da v drami ne govori le dobesedno o življenju petih fantkov. Kar se tiče dramskih oseb, je vseh pet imen vzetih po svetnikih oziroma obglavljenih krščanskih mučenikih, ki so tudi priprošnjiki. V uvodnih didaskalijah poleg imen dramskih oseb avtorica zapiše: »blaž jurij denis vid krištof so imena dobili po svetnikih mučencih priprošnjikih v stiski vsi so bili po končanem mučenju obglavljeni.« Vsi omenjeni svetniki naj bi bili po legendah mučeni zaradi svoje krščanske vere, kasneje pa tudi usmrčeni – Simona Semenič sicer napiše, da so bili vsi obglavljeni, ampak legend o mučencih je več in tako naj bi nekateri umrli drugačne smrti; Denis naj bi zgorel, Vid naj bi umrl na natezalnici. Vsi so tudi priprošnjiki, kar pomeni, da lahko verniki molijo k njim za nek določen problem. Krištof je tako priprošnjik oziroma zavetnik za naglo smrt: če vernik zgodaj zjutraj že samo pogleda njegovo podobo, tisti dan zagotovo ne bo umrl nagle smrti. Blaž je priprošnjik za bolezni vratu in zob, Denis je priprošnjik Francozov, Jurij je priprošnjik med drugim tudi našega slovenskega naroda, Vid pa je priprošnjik za neznane bolezni, kot so kačji pik, epilepsija, strelo, slepoto ipd. Vsi so bili po svoji smrti s strani rimskokatoliške cerkve razglašeni za svetnike. Na prvi pogled dramske osebe ne kažejo nobene podobnosti s svetniki, povezava se odkrije šele v epilogu, kjer so zapisane vse usode protagonistov. Čisto vsak izmed njih bo živel življenje, ki ga družba zavrača in potlačuje, to pa so tudi teme, o katerih fantje med igro prikažejo zelo negativen odnos iz lastnega družinskega okolja, torej se to dogaja pri njih. Prav zato so fantje v prenesenem in nekoliko posmehljivem pomenu lahko razumljeni kot mučenci. Posebna je tudi forma drame, saj ta ni pisana na tradicionalen način, kjer se ločita dialog in didaskalija, avtorica tudi opušča velike začetnice in ločila. Čeprav avtorica sama pravi, da je forma nastajala sproti z njenim praktičnim delom v gledališču in da odraža njeno spremembo v odnosu do odra in do gledalcev, je Simona Semenič zelo dobro podkovana v teoriji drame. Ne gre za osnutek scenarija ali fragmentacija, ampak za literarno delo. Forma, v kateri je napisana drama, je imenovana ne več dramska pisava (Gerda Poschmann, 1997), avtorica pa vanjo vpleta sižejske zakonitosti filma, brechtov potujitveni efekt in elemente računalniških iger, stripov, filmov ipd. (Toporišič, 2010). Vso dramo se fantje igrajo v različnih vlogah, najprej v različnih domišljijskih likih. Vsem tem likom je skupno, da imajo nadnaravne moči, s katerimi lahko delujejo zelo agresivno. Pojavijo se: Plasticman, Iron man, Spiderman, Superman, Batman, Joker, Octopus, Titanium man, Lex Luthor, Cat woman, Robin, Sand man, Radioactive man, Riddler, Wonderwoman, Poison Ivy (stripovski in filmski junaki), Darth wader (film Vojna zvezd), Mrlankeinstein, Bazilisk in Morakvarji (film Harry Potter), Saruman in Aragorn (film Gospodar prstanov) računalniška igra Justice league of America. Uporabljeni so v kontekstu igre, kjer je prikazana njihova ponotranjenost agresije in stereotipov (odsečem mu glavo, bam bam; nobene babe, spet baba – počil bom, ti si batman pa pika; dej tisto, k jo primeš za lase in jo butaš ob tla, tisto mi je super; pedri! vrag vas vzemi …). Gre za tipične akcijske prizore iz filmov in računalniških iger, kjer prevladuje agresija. V to igro so vpletene seksitične opazke proti ženskam, ki jih fantje slišijo za štirimi stenami v družinskem okolju. Njihova naslednja igra je družinsko nasilno okolje, kjer se mati znaša nad hčerjo, oče pa nad materjo in ostalimi otroki, prisoten je še alkoholizem (dejmo it naprej, no jz zdej tebe premlatim a je prou; zdej jo pa počim tkole, js jokam pa tečem v sobo; ati mora prit, k je kosilo skuhano ko ni več štale; ne, ne ti ne jokaš saj nisi pičkica, sine ti jo braniš) Z igro prikažejo še druge družbene vloge in probleme, to so: homoseksualnost, vojna, verska nestropnost – nasilje nad Hare Krišno. vid in pol jih nateramo v eno skladišče blaž in k so same pičkice se jokajo in prosijo za milost krištof in pol se tako stiskajo drug k drugemu jurij hočejo pobegnit denis ko kake pičkice vid sam nimajo kam in potem sk sk sk skočimo mednje in pol denis in pol jih tako utišamo s kopiti od pušk tuf tuf Stereotipni govor je navadno v literaturi prikazan posredno, navadno skozi humor, in tudi tukaj avtorica stereotipne predstave, s katerimi fantje odraščajo, navrže mimogrede skozi otroško igro. »Igra je otrokova spontana, prostovoljna, prijetna in ustvarjalna dejavnost, ki sama sebe krepi in nagrajuje. Preko igre otrok spoznava sebe, svet in se uči. Otrok s pomočjo igre razvija svoje različne sposobnosti. Igra vpliva na razvoj mišljenja, na pridobivanje izkušenj in znanja, na otrokovo čustveno in socialno življenje ter prispeva h govornemu razvoju.« (Sabina Žnidaršič) Fantje vodijo igro s tipičnimi sprotnimi dogovori o poteku igre in menjavi vlog (čakte mam še bolšo idejo, dejmo se it, da je ta peder najprej otrok in potem zrase …), vsebina igre pa, kot omenjeno zgoraj, ni tipična. Junaški stripovski junaki so nastajali v 20. stoletju v dveh različnih zbirkah: Marvel comics in DC comics. Pri Marvel comics so nastali Spiderman, Iron man, Titanium man, Radioactive man. Pri DC comics so nastali Batman, Robin, Superman, Wonder woman, Cat woman, Joker, Poison Ivy, Plastic man, Lex Luthor, Ridler, Octopus, Sandman. Drama se začne s samopredstavitvijo vseh dramskih oseb: »Jaz igram Blaža, star je 11 let …« Gre za pisateljski prijem, ki ga lahko vidimo tudi v drugih dramskih delih, npr. Mirandolina – Carlo Goldoni: »Ime mi je Fabrizio in v tej igri bom …« Enak način predstavitve osebe lahko še pogosteje opazimo v filmih. Ta način izniči distanco med igralcem in gledalcem in daje večji učinek oz. intenziteto gledalčevega doživljanja prikazanega.

2.2.

Način predstavljanja predlog

Pri imenih dramskih oseb in obliki naslova govorimo o izposoji, saj ji je avtorica izposodila obliko naslova 5moških.com ter svetniške osebe in skupni motiv mučeništva ter to prenesla na dogajanje v drami. Prenos na besedni, zvočni in skladenjski ravni je viden čez vso otroško igro, ki se dogaja v drami. Prav tako gre za besedni, zvočni in skladenjski prenos pri vsebini igre oz. posnemanju nasilnih dogodkov. Vse predloge (z izjemo svetopisemskih legend o svetnikih) so neliterarne, večinoma gre za medmedijske povezave (gledališče oz. scenarij, filmske značilnost, računalniške igre). Vendarle pa gre tudi pri domišljijskih junakih za literarne povezave, in sicer za strip, ki je bil podlaga za filmske adaptacije in računalniške igre.

2.3.

=== Vrednostni odnos do predlog; ===

Vse našteto je Simona Semenič uporabila, da bi bralca oz. gledalca čimbolj šokirala. Iz na prvi pogled lahkotne, mladostniške drame bralec dobi vpogled v družinske problematike, ponotranjene stereotipne predstave in nasilne vzorce, vse to pa je ovito v povezave s krščanskimi mučenci, svetniki in priprošnjiki ter prav tako na prvi pogled povsem nedolžen svet računalniški in televizijski svet. Vsi ti prenosi so torej uporabljeni z namenom šokiranja oziroma potrditve. Do predloge komercialnih dram se vzpostavlja kritično razmerje, kar sem razložila pri identifikaciji predloge. Juvan (2011) govori o razločevanju med besedilom in predlogo. Prilagajanje predlogi (asimilacija) pa sem zaznala v medbesedilni povezavi s svetniki, mučenci in priprošnjiki, saj avtorica na koncu drame življenjske usode petih dramskih oseb poveže z mučeniškimi usodami vseh petih svetnikov. Glede na strukturo so predloge sistemske in besedilnonizne. Slednje se nanaša na legende o svetnikih, mučencih in priprošnjikih. Sistemske predloge se nanašajo na družbene probleme, kot so predsodki, zatiskanje oči pred nasiljem, spolna in verska diskriminacija.

3.

Sklepne ugotovitve

Menim, da je težko zaznati vse medbesedilne povezave, v tej drami razen avtoričine opombe pri dramskih imenih ni nobenega drugega namiga. Prisotnih ni niti citatov ali naslovov knjig, ki so najpogostejši kazalniki medbesedilnosti. Kljub temu da avtorica ni vključevala medbesedilnih povezav z literarnega področja, ampak predvsem iz drugih medijev – govorimo o medmedijskosti –, je opaznih kar nekaj predlog. Razlog za medmedijskost je njena velika ljubezen do filmov in vse v povezavi z njim, kar tudi sama omenja v intervjujih. Posebnost in kvaliteta te drame je vključevanje spontanega govora, tipičnega za otroško igro, v katerega vključi govor odraslih, ki pa je prežet z nestrpnostjo in stereotipi.

4.

== Kratek povzetek ==

V drami najdemo medbesedilne in medmedijske povezave. Po naslovu, številu in spolu dramskih oseb se nanaša na komercialno dramo 5moških.com, vendar se do predloge opredeli kritično oz. razločevalno. Asimilacijsko (s prilagajanjem) je obravnavana medbesedilna povezava s svetniki, mučenci in priprošnjiki. Medmedijske povezave so z gledališčem, filmom in računalniškimi igrami.

5.

Viri in literatura

Simona Semenič, 2008: 5fantkov.si. Sigledal. Celotno besedilo je dostopno na: http://sigledal.org/w/images/5/5e/5fantkov.si.pdf. Spletna stran Svetniki. Dostopno na: www.svetniki.si. Tomaž Toporišič, 2010: Medbesedilnost in medmedijskost… Obdobja. Dostopno na: http://centerslo.si/wp-content/uploads/2016/11/29_Obdobja_vsebina.pdf. Intervju s Simono Semenič. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042766178/kultura/oder/intervju-z-dramaticarko-simono-semenic-med-svetnicami-in-kurbami. Marko Juvan, 2000: Intertekstualnost. Ljubljana: DZS.