Podoba Dunaja v slovenski književnosti

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Tone Smolej se je rodil leta 1972 in je profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se s francosko-slovenskimi literarnimi stiki, primerjalno zgodovino evropskega naturalizma in imagologijo. Diplomiral je leta 1997 iz primerjalne književnosti in likovne teorije ter francoskega jezika s književnostjo, leto kasneje pa je postal asistent. Med študijem pa se je izpolnjeval na Dunaju.


Povzetek članka[uredi]

Članek Toneta Smoleja, objavljen v Slavistični reviji, govori o podobi Dunaja v očeh slovenskih pisateljev. Na vse, ki so kdaj študirali ali službovali na Dunaju, je to mesto naredilo poseben vtis. Slovenske avtorje, predvsem prozne, so navduševali veliki dunajski parki, visoke stavbe in zabaviščni park Prater. Prvič se Dunaj pojavi že v prvi slovenski povesti Sreča v nesreči, kasneje pri Janezu Trdini, Josipu Jurčiču, Josipu Stritarju ter Franu Levstiku. Še večji pečat pa je Dunaj pustil pri Franu Govekarju, Ivanu Cankarju in ekspresionistu Slavku Grumu.

Ključni pojmi[uredi]

- Dunaj - prestolnica Avstrije [1]

- Slovenska književnost - književnost slovenskega naroda, ki se prične okoli leta 1000, ko so bili zapisani Brižinski spomeniki[2]

- Prater - dunajski zabaviščni park

- podoba Dunaja - izgled Dunaja, kot so si ga predstavljali slovenski avtorji

- dunajski parki - sprehajalni parki v mestnem središču Dunaja

Analiza članka[uredi]

Smolej poskuša v svojem članku analizirati podobo Dunaja v slovenski književnosti in njeni zgodovini, zato ta članek uvrščamo na področje literarne zgodovine. Ob tem predstavlja slovenske avtorje, ki so se pri svojem literarnem delovanju ukvarjali z glavnim avstrijskim mestom.

Avtor se sprašuje, čemu so slovenski pisatelji na Dunaju namenili največ pozornosti, kaj jih je tam najbolj navdušilo in kaj razočaralo. Najprej se osredotoči na prvo slovensko povest, Sreča v nesreči, v kateri se glavni lik, Pavel Svetin, odpravi proti Dunaju, kjer že ob prihodu opazi znamenito katedralo sv. Štefana, ki ga tako navduši, da se odloči postati duhovnik. V nadaljevanju se posveti Janezu Trdini, ki je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Nad mestom je bil zelo razočaran, saj ni izpolnilo njegovih velikih pričakovanj. Navdušili pa so ga mestni parki, v katerih je porabil veliko časa za učenje, družbo pa mu je delal Matija Valjavec, ki je na Dunaju študiral klasično filologijo in slavistiko.

Leta 1855 se na Dunaj preseli tudi Fran Levstik in v tem okolju napiše povest Martin Krpan. Tej povesti pa sledi pesem "Meniška cerkev in dunajski vrt", v kateri lirski subjekt opazuje Dunajčanko in njenega otroka. V parku pa večkrat zalezuje ostala dekleta.

Najmanj opisov najdemo pri Josipu Stritarju, ki pa v pismu svojemu bratu opisuje Dunaj z zelo »nenavadnimi primerjavami« z Ljubljano. Nasploh pa o mestu, ki ga je takrat še obdajalo obzidje, ni veliko pisal, rajši se je ukvarjal z drugimi mesti, kot sta Pariz in Montmorency. Stvar, ki je bila Stritarju všeč, je bil parlament sezidan v grškem slogu.

Deset let kasneje pa je klasično filologijo na Dunaju študiral Josip Jurčič. V njegovih delih najdemo zelo malo opisov mesta, vendar je za Slovenski narod poročal o dogodkih iz parlamenta.

Iz pisem, ki jih je Fran Levec pisal svoji ženi pa lahko zasledimo njegov pogled na dunajsko življenje. Levec meni, da je najlepši pokazatelj dunajskega življenja prav zabaviščni park Prater, kjer se ob nedeljah zbirajo množice ljudi.

"O te ženske!" je novela Frana Govekarja, študenta medicine, v kateri je opisal zabave v Pratru. Prvi slovenski pisec, ki se je podrobneje ukvarjal z Dunajem, študija ni končal, saj je svoje interese usmeril v gledališče, literaturo in tudi kavarne. Leta 1896 je napisal naturalistični roman V krvi, kjer zaključno dogajanje postavi na Dunaj. Najbolj zanimiva pa je novela »Vzor«, napisana na podlagi impresionističnih opisov dunajskega »Ljudskega vrta«. V noveli opisuje dogajanje v dunajskem vrtu, kjer je polno španskega bezga, divjih kostanjev in petja ptic. Ljudje se zasanjani sprehajajo med šumenjen vetrov v ozadnju pa igra vojaška godba. Avtor se zelo rad spominja tega zanj rajskega vrta in vzdihuje po časih, ki so minili. Kot že omenjeno, je Govekar zelo rad zahajal v gledališče ali Volkstheater. Vanj zahajajo le uglajeni ljudje, vsi v toaletah in povsod v prostoru vlada nervoza, ropot in smehljanje. Ko pa je Govekar končal z opisovanjem parkov in dunajskih gledališč pa se je osredotočil na revno dunajsko okrožje Hernals, kjer je ob začetku študija tudi prebival in ga tako tudi dobro poznal. Vse to dogajanje je opisal v sliki "Socijalist!". Opisuje revno češko družino v kateri oče izgubi službo strojevodje in sin zaradi pomanjkanja umre. Zaradi ganljivega prizora, ko oče v krsti nese sina na pokopališče, naj bi jokala skoraj vsa Ljubljana.

Proti koncu 19. stoletja pa se v inženirsko šolo na Dunaju vpiše [3]. V pismu svojemu bratu razkrije svoje navdušenje nad vsemi dunajskimi palačami, Ringom in dunajskimi parki. Tu pa lahko potegnemo vzporednice med Cankarjevo in Stritarjevo primerjavo Dunaja z Ljubljano. Cankarju se zdi Dunaj še velikokrat lepši, kot pa si ga je predstavljal. Primer Cankarjevega dela je tudi črtica "Iz predmestja", ki opisuje štirinajsletno deklico Anko, ki nekega dne odide iz tovarne, kjer služi kruh, in odkrije prečudovit park poln dreves in zelenja. Druga novela, v kateri glavni lik sanja o lastnem vrtu in palači, pa se imenuje "Pred ciljem". Cankarju je bila všeč tudi dunajska opera o kateri govori v črtici "Mimi". Glavna junakinja prebiva v industrijskem delu mesta in sanja o svobodi in lepšem življenju. Nato pa jo pripovedovalec povabi v opero, kjer se deklici odkrije popolnoma nov in drugačen svet. Deklico opera tako očara, da se poistoveti z glavno igralko opere. Ena izmed redkih črtic, ki jo Cankar napiše o dunajskih znamenitostih je "Dunaj poleti" v kateri opiše lastna doživetja Dunaja.

Še zadnji izmed slovenskih avtorjev, ki se je ukvarjal z Dunajem, pa je bil Slavko Grum. Leta 1919 je pričel s študijem medicine. V začetku bivanja v tujini ga je pestila lakota v stanovanju pa je bil vedno hujši mraz. Z Grumovimi temačnimi in turobnimi opisi se pri nas prične ekspresionizem. Najbolj znana je črtica "Pivnica pri deseti Mariji" v kateri pisatelj opisujem razpoloženje v dunajskih pivnicah.

Skoraj stoletje kasneje pa Milan Dekleva napiše psevdobiografski roman Zmagoslavje podgan, ki govori o Grumu in njegovem bivanju v avstrijski prestolnici.

Zaključek[uredi]

Na vprašanje, ki si ga je avtor postavil v članku bi lahko odgovorili z različnimi odgovori, saj se je vsak izmed piscev osredotočil na neko področje, vsem pa so bili v največje veselje dunajski parki v katerih ni manjkalo zelenja, vrtov in mladih deklet. Grum pa se je navduševal še nad gledališčem ter opero, skoraj vsi pa so svoj prosti čas zapravljaliv različnih kavarnah in pivnicah, kjer so dobili navdihe za svoja dela.

Viri[uredi]

Tone Smolej: Podoba Dunaja v slovenski književnosti. SR LVI/3 (2008). 343—354.[4]

Literatura[uredi]

Miran Hladnik: Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2002.

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.

Janez Cigler: Sreča v nesreči. Celje: Mohorjeva tiskarna, 1836.