Podleski

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje
Podleski
Marijana Željeznov-Kokaljeva
Viri: Ženski svet, letnik 2, št. 1 (januar), 1924, 205
Dovoljenje: Predloga:Licenca-brisanje


[[Kategorija:Dela-Skriptna napaka: Modul »String« ne obstaja.]]

Vsebina[uredi]

Zlato ... po drevju, po teh, po mlakužah ...

Jesen je ozaljšala barve kakor za ples. Srebrne pajčevine je obesila po grmovju, nasula je nanjo drhtečo roso ... Povabila je južne sape, povabila je severne vetrove. Pridrveli so.

Orgljali so. Valila se je zdaj čez barje sanjava melodija zamišljenega juga, zdaj pesem divjih strasti, melanholičnih spevov zamišljenega severa ... zdaj zopet velika simfonija arij obeh vetrov.

Kdo je čul to božanstveno skladbo prirode?

Nihče. Človek je posedel po kavarnah, po gostilnah, po mrtvih sobah.

A glej, tam je hitela žena. Veter ji je dvigal obleko; veter jo je hotel dvigniti in odnesti s seboj v čarobno razkošnost jesenske umetnosti.

Obstala je. Sedla je na hlod.

Njen pogled je plaval črez valujočo travo, trepetajoče drevje, zelenkasto-modro nebo ... Ustavil se ji je bil na solncu, ki je bilo polno lepote bledih jesenskih misli.

Solnce se ni menilo zanjo. Njegovi žarki so ljubili palmove gaje, da so ležali v njih kakor v zlatih tančicah.

Obstal ji je nad drevjem. Drevje se je gibalo, kot bi hotelo z vetrovi neznano kam ...

Pogled ji je obvisel na trati. Trata je sanjala o pomladi ...

In ona? O ničemer, nihče o njej.

»Vdova je ptiček brez toplega gnezda ... Kako modri so Orijenta'ci, ki sežigajo vdove!« je mislila. »Za vse nosi Zemlja cvetja, samo za nas ne ...«

Sklonila se je. Pri nogah so cveteli podleski. Boječe so gledali ženo, boječe so ji govorili: »Tudi nas ne mara nihče! Vdova, podlesek naj bo cvet vdove. Naš cvetni kelih zre k nebu, v njem je trpljenje. v njem je pa tudi solnčni smehljaj in življenjska sila zlatih prašnikov ...«

Vdova je natrgala cvetja. Nesla ga je domov.

Vetrovi so orgljali, vetrovi so peli vdovi s šopkom podleska ...

Večer je razgrnil na zatonu svojo rdečo haljo; zrcalila se je na mokrem listju, vrh drevja, na tleh, v mlakužah ... in zakasneli erotični kos je zažvižgal: »Ljubezen ... ljubezen ...«

Vsebinska analiza[uredi]

Zgodba se dogaja jeseni, ki pripelje s seboj tudi vse vremenske značilnosti. Tega čara lepote ni slišal nihče. Ljudje so se poskrili po zaprtih prostorih. Zunaj hiti le ena žena. Obstoji in sede na hlod. Opazovala je naravo. Bila je osamljena, vdova. Pod nogami zagleda podleske, ki jih nihče ne mara. Žena je natrgala cvetje in ga odnesla domov. V zraku je čutiti ljubezen.

Besedilo Podleski spada med krajše literarne vrste. V reviji Ženski svet je bila objavljena pod poglavjem Pripovedni spisi, vendar vsebuje značilnosti črtice. Prikazuje en sam dogodek, v katerem je v ospredju čustveno razpoloženje glavne osebe. Osamljena vdova je zatopljena v svoje misli in opazuje lepoto jesenskega dne. Drugi ljudje, njeni someščani, se ne zmenijo za naravo, poskrili so se po zaprtih prostorih. Čar razposajene narave je na eni strani opisan izrazito idilično (Jesen je ozaljšala barve kakor za ples; Ustavil se ji je bil na solncu, ki je bilo polno lepote bledih jesenskih misli), nato pa prijetne predstave prekinejo manj lepi vtisi (Zlato ... po mlakužah ...; melanholičnih spevov zamišljenega severa). Črtica želi doseči čustvovanje tudi pri bralcu in v ta namen zelo občuteno prikazuje zunanje okolje. Slog pisanja je močno liriziran. Najdemo mnogo okrasnih pridevkov, poosebitve (Solnce se ni menilo zadnjo.; Trata je sanjala o pomladi.) in primere (Jesen je ozaljšala barve kakor za ples.).

Osrednji lik v besedilu je žena, ki je v vojni (?) izgubila svojega moža. Ljubezenska tema je prežeta s trpljenjem, osamljenostjo. Kadar stavki ne opisujejo zunanjega okolja, so zelo kratki (Nihče.; Obstala je.), kot bi nas v trenutku želeli odrezati od sanjarjenja in nas vreči v realnost. Slog opisovanja narave je že od samega začetka prilagojen čustvom osrednjega lika. Z vprašalnimi stavki besedilo poziva k aktivnejšemu spremljanju dogajanja. Dajo nam zagon, da se za trenutek še sami preselimo v samo dogajanje in skušamo ugotoviti odgovor (Kdo je čul to božanstveno skladbo prirode?; In ona?). V resnici pa nanj ne čakamo dolgo, saj nas venomer takoj preseneti odrezavo nadaljevanje. Na bralca izrazito vpliva premišljeno nastavljen vzklik, ki se jasno loči od mehkejšega tona v kontekstu (Tudi nas ne mara nihče!). Podleski pod ženkinimi nogami jo hočejo opomniti, da le ni edino bitje, ki mu nihče ne posveča pozornosti. Z vzklikom še močneje poudari svoje hrepenenje po ljubezni in pripadnosti. Že sam prelet besedila naznanja neko nejasno zatopljenost v misli, saj vsebuje mnogo nedokončanih stavkov (nasula je nanjo drhtečo roso ...; Drevje se je gibalo, kot bi hotelo z vetrovi neznano kam ...). Ti dajejo vtis zamišljenosti subjekta v svoje misli, narava v tem trenutku ni na prvem mestu. Pri opisovanju okolja na mnogih mestih v zraku ostanejo tudi neizrečene besede, zamolki, ki jih nadomešča tropičje (Njen pogled je plaval črez valujočo travo, trepetajoče drevje, zelenkasto-modro nebo ...; Trata je sanjala o pomladi ...; Vdova je ptiček brez toplega gnezda ...; Ljubezen ... ljubezen ...). Pojavijo se tudi ponavljanja, ki so značilna predvsem za spontani govor, ko se ne posvečamo toliko pravi izbiri besed in njihovih sopomenk (Povabila je južne sape, povabila je severne vetrove.). Dodatno težo pa v besedilo vnašajo tudi brezvezja (Človek je posedel po kavarnah, po gostilnah, po mrtvih sobah) in naštevanja (Zlato ... po drevju, po tleh, po mlakužah ...).Oboje pripomore k ustvarjanju turobnega vzdušja. Vsak naslednji samostalnik še bolj zarije trn v poslušalca. Ti deli v besedilu imajo poseben ritem.

Skozi celotno pripoved so prisotna močna nasprotja. Na samem začetku nam zanimanje vzbudijo vetrovi. Nad pokrajino prihitijo nežne južne sape, iz druge strani pa vršijo severni vetrovi. Pojavi se razlike med toploto in hladom. Primerjava se nadaljuje v naslednjem odstavku, še preden se obe vrsti vetrov združita v simfonijo arij. Južne sape prinašajo sanjavo melodijo zamišljenega juga, severni vetrovi pesem divjih strasti melanholičnih spevov. Tu gre za razliko v intenzivnosti čustev. Lahko bi sklepali, da je žena ovdovela pred nedavnim in da je še vedno čustveno neuravnovešena. Izguba življenjskega sopotnika jo je tako pretresla, da so njeni občutki še mešani. Sicer manj ostro nasprotje zasledimo tudi v sledečih dogajanjih: Veter jo je hotel dvigniti in odnesti seboj v čarobno razkošnost jesenske umetnosti. A čeprav bi jo lahko veter simbolično odnesel na lepše, se ona ne vda. Odločno obstane in raje sede, da ji veter ne bi mogel tako nagajati. Še večja razlika pa se pojavi, ko avtorica zapiše stavek, da se v neposredni okolici nahajajo ljudje, ki se sicer nahajajo v zaprtih prostorih in imajo pogled zastrt in ne opazijo jesenske umetnosti, vendar se nahajajo skupaj. V kavarnah in po gostilnah se je zagotovo vnela debata, pri kateri vsi že malo okajeni sodelujejo. Nekje zunaj pa v tem trenutku tava dekle, ki je osamljeno in hrepeni po tem, da bi jo imel kdo rad. Kljub temu da zunaj sije prijetno toplo sonce, ki ožarja drevje in tla, njej pri srcu ni toplo. Tudi sonce se pravzaprav ne zmeni zanjo. Mar mu je za izgubljeno dušo in tisoč podobnih. Sonce je večno, človek pa minljiv. Narava je neobčutljiva. (Solnce se ni menilo zanjo. Njegovi žarki so ljubili palmove gaje, da so ležali v njih kakor v zlatih tančicah.) Opazuje drevje, kako se giblje z vetrom in travo, ki sanja o pomladi. Poistoveti se s trato, ki sanja o toplejših, boljših časih. Ko se usede na hlod, prvič izrazi, kaj dejansko premišljuje. Šele tokrat izvemo, da je ovdovela. Prvič z besedami izrazi (in tako le dodatno potrdi predhodno razmišljanje), da je osamljena in da hrepeni po pripadnosti, po toplem gnezdu. Strinja se celo z Orientalci, ki svoje žene sežgo, torej ji tudi misel na samomor ni tako tuja. (Kako modri so Orijenta'ci, ki sežigajo vdove!) Doda še, kako krivična je narava, ki ima moč razveseliti kogar koli, le vdov in vdovcev ne. (Za vse nosi Zemlja cvetja, samo za nas ne ...) In ko ženino razpoloženje le še stagnira, zagleda pri nogah podleske, kako se pokončno dvigajo k soncu, kljub temu da tudi oni niso tako priljubljeni kot druge travniške cvetice. V svojih čašnih listih skrivajo trpljenje, ob enem pa je tudi življenjska sila zlatih prašnikov, ki še tudi jeseni omogoča nabiranje medu čebelam in opraševanje. Podlesek je idealen simbol za vdovo (Vdova, podlesek naj bo cvet vdove). Ta misel je vlila ženi novega upanja. Natrgala si je nekaj cvetja in ga odnesla domov, da bi jo še naprej spremljalo pri njenih poteh. Dan se je prevesil v noč. Večer je razgrnil na zatonu svojo rdečo haljo; zrcalila se je na mokrem listju, vrh drevja, na tleh, v mlakužah ... Na koncu avtorica še enkrat ponovi stavek, ki ga je v skoraj nespremenjeni različici zapisala že v začetku, vendar ima tokrat povsem drugačno vlogo. Na koncu se izrazito kaže optimizem. Žena je našla cvetice, ki jih je vzela za svoje, sprejela pa je tudi upanje, da pa se vendar pojavi ljubezen tudi še zanjo.

Prevladuje notranja fokalizacija. Pripovedovalec je prvoosebni, saj je pripoved gledana iz ene same perspektive, kaj se dogaja zunaj lika, nas ne zanima.

Revija Ženski svet je bilo programsko glasilo za izobrazbo, socialni stan ženske. Glasilo pisce socialno povezuje, pišejo o svojih izkušnjah, razmišljanjih, sanjarjenjih; z branjem literarnih besedil se kulturno izobražujejo, duhovno bogatijo; čutijo se pripadnike neki skupnosti; glasilo krepi žensko zavest. Besedili pisateljice Kokaljeve se lepo ujemajo z drugimi objavami v tej knjigi. Bralcem želi sporočiti svoji dve, vsebinsko različni, ljubezenski pripovedi.