Peto nadstropje trinadstropne hiše

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Peto nadstropje trinadstropne hiše  
Avtor Mate Dolenc, Dimitrij Rupel
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Založba Obzorja Maribor
Datum izida 1972
Subjekt slovenska književnost
Žanr humoristično-fantastična zgodba
Vrsta medija tisk
Št. strani 109, 14 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID 7265025
UDK 821.163.6-31

Mate Dolenc in Dimitrij Rupel sta leta 1972 izdala kritični roman Peto nadstropje trinadstropne hiše. Roman ni doživel nobenega ponatisa.

Zgodba[uredi]

Miškin stoji pri oddelku za svetovno književnost v nebesih. V izložbi zagleda bel BMW, za katerega bi se takoj prodal. Nato stopa po stopnicah proti svojemu stanovanju. Na poti sreča Jurčiča, Tavčarja, vznemirjenega Krpana, ki bi tudi imel bel BMW za tihotapljenje soli iz Trsta, nejevoljnega Prešerna in Cankarja. Miškin v stanovanju razmišlja o življenju. Ljudje so bili poleti na počitnicah in takrat so se dogajali največji politični premiki. Ima probleme z denarjem, saj mu založba Starinska knjiga ni hotela izplačati opravljenih delovnih ur. Pomisli na Vasiljko, a je zaradi denarne stiske ne more peljati na kavo ali sok. Odide proti Mesingu na pijačo. Tam sreča Zvoneta Šedlbauerja. Pred govorilnico sreča Iva Vajgla, sam pa pokliče Polono.

Vsi odhajajo na kopališče. Tudi Miškin bi šel s Polono, ker ima ta veliko denarja. Tam sreča Vasiljko. Ona izgine, Miškina pa je strah, da jo je vzela Sava, tako kot je Čopa. Poloni se zlaže, da potrebuje denar in zbeži, v resnici pa teče za Vasiljko na avtobusno postajo. Plača ji karto.

Miškin v Delu bere o slovenskem novinarju ter razmišlja o zobotrebcu, stari mami iz doma za ostarele, ki je poskušala delati samomor na železniški progi. Na vratih se v spodnjem perilu pojavi Vasiljka in se poljubita. Ženska ima 4 polbrate: Abartha, ki hoče ovohavati njeno srajco, Adolfa (Zizi), Ahmeda in Abrahama. Pod Miškinom živi Ahmedov nevaren dedek čika Jovica, ki rad z brzostrelko strelja cvetlične lončke. Vasiljko opazuje zaljubljen, sramežljiv študent kemije, Boris. Zaradi študija je zelo srečen, po diplomi pa namerava zasnubiti Vasiljko. Miškin se hoče ljubiti z Vasiljko, a ga prežene ded s puško.

Na obisk k Miškinu pridejo Fič, Slavc Lesar in Andrej Bartelj. Opozori jih naj bojo tiho, ker v sosednjem stanovanju živijo Ruplovi. »Kolegi« si nabirajo stvari, ki jih hočejo vzeti s seboj. Miškin se jih rahlo boji, sam sebe pa ozmerja in si obljubi, da bo zdaj vse drugače. Vasiljka razmišlja o Miškinu in Borisu. Odide ven, se pritožuje nad poletjem in izgubi dežnik. Teče za njim po Titovi cesti ter povzroči 9 avtomobilskih trkov, med drugimi tudi Dimitriju Ruplu. Obiskat gre sestrično Jurko. Pove ji, da ima dva ljubimca ter misli, da je noseča. Boris odide k maši. Sreča Vasiljko in si jo zaželi, a noče imeti spolnih odnosov pred diplomo. V kino gre gledat švedski film, ki ga hkrati kritizira. Gleda gole, umorjene ženske in postane živčen. Doma pošlje vprašanje tedniku Antena, če ima kakšno bolezen, ker ga zaradi gledanja golih deklet tišči v hlačah. Nato se začne učiti.

Miškin in Vasiljka se sprehajata po ljubljanskem barju. Hoče jo dokončno zapustiti. Zanima ga kakšna nova devica. Vasiljka pripravi srečanje Miškina in Jurke, saj bi rada, da ji nakoplje težave. Miškin gre v Mesing. Tam sreča Dimitrija Rupla, ki je iskal Frančka Rudolfa in Mateta Dolenca. Skupaj so pisali roman. Miškin se preseli k Fiču na podstrešje. Skozi okno vidi Polono in Boštjana Hladnika v BMW-ju.

Miškin se pripravlja na srečanje z Jurko. Abarth mu na hrbet nalepi listek 'impotentnež'.

Miškin se mora poročiti z Vasiljko. Hiti proti Magistratu. Vasiljke ni od nikoder. Lepo se je imel le Boris zaradi Vasiljkinega obiska. Ona joka, želi jo potolažiti, a se je noče dotakniti pred poroko. Miškin je v despresiji in spije 9 grogov, natakarji pa na stranišču pretepejo Slavca Lesarja. V Mesingu mu Matjaž Turk plača pivo in posodi denar. Miškin ob dveh popoldne bruha v avli filozofske fakultete. Vidi ga le ena brucka, krikne in se prepiše na stomatološko. Kasneje to opazi tudi Mija in zbeži nazaj v Prekmurje. Vsi ideali o slovenski univerzi so ji padli v vodo. Miškin do petih popoldne spi v parku pred Narodnim muzejem. V neki gostilni sedi z nekimi tovariši. Nekdo med njimi reče, da so umetniki nepraktični in neumni. Miškin pa pravi, da je umetnost življenje, umetniki pa žrtve svojih narodov. On je umetnina, okoli katere se vsi zbirajo. Matjaž Puc mu pri Mlakarju plača pijačo. Miškin se spomni na Jaroslava Novaka, ki se je hotel ustreliti, a je zgrešil. Sam bi tudi imel pištolo, da bi ustrelil kakega politika ali obrtnika. Roman traja že 3 mesece.

Miškin gre k Jurki na obisk, kjer je tudi predsednik vlade. Abarth hoče z Miškinom, svojo punco, Zvonko, Fičem in Frančkom Rudolfom ukrasti avto Jurkinemu očetu, svojemu polstricu. Jurka gre po ključe in denar. Odpeljejo se proti Vrhniki, ogledajo si Cankarjevo rojstno hišo, nato pa gredo k cerkvi pri Sveti Trojici. Miškin med iskanjem žegnjane vode pade v jamo. Fiču pade na glavo opeka. Drugi zbežijo do avta. Vrnejo se po Fiča. Njega ni bilo nikjer. Med vožnjo proti Ljubljani krvavi Fič prileze iz prtljažnika. Nihče si ga ne upa ničesar vprašati. Zaradi popraskanega avta oče Jurko kaznuje s tremi dnevi brez avtomobila.

Vasiljka povabi Borisa k sebi. Približa se mu in ga začne božati. Živčen Boris se izmika. Bolj bo varno, če mu zapleše. V izogib pobegu zaklene Borisa v sobo in se odide preobleč. Zaradi pojava čike Jovice Boris skoči čez okno. Spotakne se ob miličnika, prevrne gospo in razbije vsa jajca.

Miškin hodi sam na popoldanske predstave v kino Komuna, včasih pa tudi bere Heideggra, ki mu ga je posodil Rastko Močnik. V kinu komuna se dobita 2 živini slovenske filmske kritike, Vesna Marinčič in Miša Grčar.

Jurka praznuje rojstni dan. Pijani Abarth ji izpove ljubezen. Zaradi nje se bo vrgel pod vlak. Abarth zaupa Miškinu 4 možne intrige. Prvič, Miškin usodno razočara Jurko, da jo poniža. Prišel bo Abarth in jo tolažil. Ko se bo vanj zaljubila, ji bo rekel, da razmišlja o vključitvi v samostan. Drugič, Abarth gre do Jurke in ji pove, da je hotel Miškin skuhati intrigo proti njej. Abarth bo hodil k Jurki na obisk, da se bo vanj zaljubila. Tretjič, Jurka se sama od sebe zaljubi v Abartha. Četrtič, Abarth se nastavi vlaku. Nekaj prijateljev se bo »slučajno« sprehajalo mimo proti Študentskemu domu. Abartha bodo rešili, miškin pa naj Jurki pove, kaj se je zgodilo po njeni krivdi. Vlak odide ob 23. 15. Jurka ponudi Miškinu konjak. Zaradi poljubljanja Jurke pozabi na Abartha. Ob polnoči poskoči, vendar je Abarth že mrtev.

Pisatelja bi lahko omilila zgodbo, če bi napovedala, da so vse bile le sanje. Vse tragične pripetljaje bi lahko spremenila v komične. A takih zgodb je veliko in uvrstila bi se med elito slovenskih klasičnih pisateljev. Miškin bi napisal tale svoj roman, si lahko kupil BMW 2002 in se preselil med normalne smrtnike. Toda ni vse tako preprosto.

Miškin je znorel od slabe volje. V Kompas gre povprašat o Rimu. Ta zanj primeren kraj za poroko. Svetujejo mu nekaj izbornih hotelov (predvsem hotel Bled). Spomni se prijatelja Dimitrija Rupla, kateri mu je pripovedoval o dobrodušnih emigrantih, ki za ščepec antikomunistične propagande podarijo prenočišče in hrano. Abarthov pogreb je bil veličasten. Profesor, ki je sovražil Abartha, se je med govorom označil za njegovega najboljšega prijatelja. Po govorih pevski zbor Tine Rožanc zapoje nekaj domoljubnih pesmi.

Miškin, Boris, Fič in Adolf izkopljejo Abarthovo krsto. Zaradi prostorske stiske v avtomobilu krsto privežejo na streho. Peljejo se do Jurkine hiše. Iz nje pride 10 ljudi, ki so člani benda Logaritmi. Gredo v klet. Krsto pokrijejo s polivinilom, prižgejo 3 sveče in pijejo vino. Jurka pove Miškinu, da je v sedmem mesecu nosečnosti, noče pa se z njim poročiti. Višek dogodka je odprtje krste. Miškin vidi začuden, mrzel obraz. Ob treh popoldne pridejo miličniki. Edini trezen je bil Račnik. Abartha pokopljejo nazaj, v mestu pa pride do velikega škandala.

Pisatelja ne vesta pravega razloga za Abarthovo smrt. Bralca zanimajo dogodki po njegovi smrti. Osrednji časnik Delo je objavil članek z naslovom Izkopali so jo, ki so ga podpisali Primož Žagar, Aleksander Lucu, Borut Čontala. Tone Fornezzi je napisal obširno reportažo o razuzdanih intelektualcih, ki v Slovenijo uvajajo nevaren nihilističen razkroj in se šalijo z mrtveci. Svetovalka Adelajda v Mladini je svarila bralce naj ne kradejo krst, ne pijejo vina, ne poskušajo samomorov in naj ne polivajo mrtvecev z vinom. Tribuna je ugotovila, da je bil Abarth žrtev nepravilnega štipendiranja. Miškin se po tej zadevi poboljša. Hoče se poročiti z Vasiljko. Borisa mati iz varnostnih razlogov zaklene v klet. O njem se širijo čudne vesti: da pleše striptiz, odkopava in balzamira mrliče ter krade zobe … Opravljali so, da je Velika Britanija napovedala vojno Jugoslaviji, ker je izvažala krste z napako. Zaradi te vojne naj bi odpadlo gostovanje Beatlov v Jugoslaviji. Beatli naj bi prišli na Abarthov pogreb, ki je bil sam pravzaprav Paul McCartney itd. Boris je bil zaradi teh govoric v Kranju tako slaven kot Rudi Šeligo. To je šlo Rudiju na živce. V nevarnosti je bila Šeligova kandidatura za predsednika društva slovenskih pisateljev. Boris je kmalu umrl za vnetjem srčnih zaklopk. Višja šola za obrambo religije je poskušala vstopiti v stik z avtorjema romana Peto nadstropje trinadstropne hiše in jima posredovati neka usodna naročila. Poročati sta morala o slovenskem kulturnem škandalu, o znani invaziji belih konj pred skupščino. Zaradi galopiranja tisočerih konjev je bila prekinjena telefonska povezava. Mrtvi so bili Slovenci, Hrvati in Italijani, ki so hiteli proti hotelu Slon. Galopiranje je uničilo že tako občutljivo površino slovenske cestne situacije. Granitne kocke s Pohorja so frčale. Žice so se vile in ustvarjale nekako močno glasbo, ki ji je prisluhnil Ivo Petrič s stranišča. Iz te blazne melodije so se porodila velika glasbena dela. Ker je isto melodijo slišalo več skladateljev, je prišlo do prepirov. Žice so vžigale kmetije, domove, pomešale so telegrafska sporočila, rušile gozdove, požigale Kočevski Rog, bolnico Franjo, počistile Cankarjevo hišo na Klancu in Sveto Trojico ter povzročile trk dveh vlakov.

Miškinu se je skvaril pisalni stroj, dobil je bolezen »ometni nahod«, ker mu je med spanjem padal prah nos. Jurka je v tem konjskem potresu izgubila življenje. Živi so ostali le negativni tipi iz zgodbe (med njimi avtorja). Čika Jovica je od tresenja oglušel. Propadle naj bi črke Č, Ž in Š, ker so jim odpadle strešice, zato so članki iz tistega obdobja polni nekih napak. Miškin se je preselil v šesto nadstropje svoje hiše, o tem pa bo govora v novem romanu teh dveh avtorjev skupaj z Aleksandrom Solženicinom.

Citati[uredi]

»Če bi pisal te vrstice kak teoretik tistega novega pojmovanja literature, ki se je na svoj način praktično izrazilo v pričujočem skupnem tekstu, romanu ali povesti dveh mladih avtorjev, mu najbrž ne bi bilo težko pokazati, v čem je delo za našo književnost tako rekoč kar »zgodovinsko« novo in pomembno. Žal pa imajo tovrstne analize, kakor so tudi praviloma nesporno briljantne in včasih naravnost neizpodbitne, to slabo posledico, da odbijajo tako imenovanega »preprostejšega« bralca — beri: tistega, ki mu branje pač (še) ne pomeni preizkušanja najrazličnejših čarovnih receptov iz moderne besedno-alkimistične kuhinje. Saj dostikrat je najbrž celo koristno naivneže tako rekoč že vnaprej oplašiti in jih odvrniti od kakega dela; ob pričujočem tekstu pa ne bi bilo. Gre namreč za redko, berljivo, nadvse zabavno in hkrati dovolj »modro« (= spoznavno-poučno) humoristično-fantastično zgodbo, ne sicer za vsak moralni, pač pa gotovo za vsak, tudi najbolj tradicionalen jezikovni okus. Gre kratko malo za enega izmed vrhov slovenskega literarnega humorja, tistega, ki ga tako radi iščemo z lučjo pri belem dnevu in vijemo roke za njim — s teh strani nam pomežikuje v obleki, v kateri se lahko brez sramu in zadrege predstavi tudi najbolj bralsko razvajenemu sodobnemu slovenskemu intelektualcu.

Dovolil si bom zapisati misel, ki se bo najbrž marsikomu zdela bogokletna, čeprav jo mislim popolnoma iskreno in resno: knjige, kot je ta, so po mojem mnenju v bistvu velikanska pohvala našemu socializmu. Dolenčev in Ruplov tekst je namreč — kot vsak resnično sproščen humor — prava ekshibicija suverenosti nad svetom in usodo; zadaj za takšno ekshibicijo pa se praviloma skriva neka čisto posebna temeljna življenjska izkušnja: doživetje eksistencialne varnosti, preskrbljenosti in saturiranosti (kajti ogroženost in stiska sta vselej patetično brez humorja in brez razumevanja za humor). Če lahko torej dva avtorja uspešno komunicirata s svojim občinstvom v takšnem duhu in slogu, je to najbrž zelo dobro znamenje za družbo, v kateri se to godi — razen če ne gre pri občinstvu za netipično socialno enklavo, o čemer se lahko seveda dovolj uspešno začnemo prepirati, toda ne da bi mogli s tem romanu kaj odvzeti od njegove imanentne, avtonomne očarljivosti.« (M. Kramberger)

Kritika in literarna zgodovina[uredi]