Pet fragmentov
| Pet fragmentov: Prva knjiga | |
|---|---|
|
| |
| Avtor | Lojze Kovačič |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Cankarjeva založba v Ljubljani |
| Datum izida | 1981 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 566 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 23444993 |
Pet fragmentov (1981) je roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča. Ta knjiga zajema samo prva dva fragmenta iz avtorjevega življenja. Oba fragmenta celo časovno omeji. Prvi fragment se odvija meseca marca 1969, drugi pa od junija 1970 do oktobra 1972. Prvi pripoveduje o poklicu, drugi pa o erotiki. Tretji fragment je podnaslov posebej izdane knjige Basel (1989) s katero se je pisatelj vračal v mesto Basel (v Švici), kjer je preživel svoje otroštvo. Četrtega in petega fragmenta pa posebej ni izdal.
Zgodba je bila po delih objavljena že pred izdajo knjige, in sicer v reviji Sodobnost, kjer so se odlomki razlikovali od objavljene celote. Knjiga je bila prevedena v Hrvaščino pod naslovom Tri Žene (1985).
Povzetek[uredi]
Prvi del govori o avtorjevem vsakdanjem odhajanju v službo in njegovem zaznavanju sveta. Skozi misli nam poroča o ljudeh, šumih, napisih itn., torej o vsem, kar Kovačič zazna tukaj in zdaj. Proti koncu prvega fragmenta pripoveduje o smislu dela z otroki in lutkami, kar sovpada z njegovimi avtobiografskimi podatki, ki pravijo, da je bil med leti 1963 in 1987 zaposlen kot lutkovni pedagog in mentor v vzgojni inštituciji. Skozi opise zunanjega sveta se bolj osredotoča na objektivni prikaz stvarnosti. Do sveta, ki ga obdaja, posebej do birokracije, je kritičen. Konec je odprt, saj glavni junak sredi noči ostane sam na prazni ljubljanski ulici.
Drugi fragment je usmerjen v človekovo notranjost (subjektiven), osebni in intimni svet junaka, zlasti erotike. V tem delu se večinoma vse dogajanje vrti okoli njegovega doživljanja spolne sle in s tem povezanih spominov. Od prvega fragmenta se razlikuje predvsem po tem, da ni tako objektiven, saj se ozre vase in na svet začne gledati iz svoje osebne (subjektivne) perspektive.
Jezik in slog[uredi]
Knjiga ima na začetku zanimiv zapis "KDO JE?" Klic, "JAZ SEM DRUGI!" Nerval, "JAZ JE DRUGI!" Rimbaud, "KDO JE JAZ?" Weiss. Ti citati bralca vpeljejo v temo - iskanje jaza in soočanje z njim. Tej tehniki rečemo retrospektiva (isto tehniko je Kovačič uporabil že v Resničnosti). Kovačič se skozi fragmente ozira vase in na tak način spoznava samega sebe ter raziskuje svoj odnos do sveta (pisal je samemu sebi in ne drugim). Take vrste literaturo lahko primerjamo z intimnim dnevnikom, ker je večina knjige njegova avtobiografija. Zdi se, da je Kovačič s takim načinom pisanja želel narediti nekakšen oris svojega življenja. Avtobiografsko pisanje lahko razumemo kot težnjo po iskanju lastnega jaza in odkrivanje identitete. Lastni jaz pa je možno najti le iz resničnih dogodkov, zato je moral na svet gledati objektivno in se opirati na zunanja dejanja − prvi fragment). Da pa je svojo zgodbo lahko zapisal, je moral dobiti podlago za pisanje. Našel jo je v svoji preteklosti − ozre se na narod, religijo, politični sistem itd. Kovačičeva filozofija je bila, da se človek sestavlja vsak dan na novo, zato je vedno drugačen sam pred seboj. Po drugi strani pa se je moral s svetom soočiti še subjektivno. V drugem fragmentu se je zato poglobil v svoje ljubezensko doživljanje sveta, ki naj bi po njegovem mnenju predstavljal tisti ’pravi jaz’. Na tak način se pisatelj počasi sestavlja skozi teh pet fragmentov, saj je vsak delček (fragment) druga življenjska zgodba. Pripoved je pisana v sedanjiku.
Kovačičeva literatura je že na splošno vezana na čutnost, predmetnost, opisi so navidez osebno nizanje podrobnosti in detajlov iz okolice. To se začuti, ko niza besede, ko opisuje dogajanje okoli sebe itd. Zaradi takega sloga Kovačič uvrščamo v tok evropske misli, ki opozarja na radikalno zlomljenost prikazanega subjekta. Lik torej ni več to, kar misli da je. V njem se zgodi razkol med notranjim in zunanjim svetom, za katerega ugotovi, da ga pravzaprav najbolj določa (njegova osebnost se oblikuje na podlagi okoljskih vplivov).
Grafična podoba besedila[uredi]
Na fragmentalnost opozarja grafična podoba besedila, saj zajema širok razpon govorov. Zgodba ni razdeljena na poglavja, ampak na odstavke, ki so že sami po sebi majhni fragmenti, ki se združijo v en, večji fragment (prvega in drugega). Besedilo je pisano gosto, povedi so dolge in nimajo značilne stavčne formulacije. S tem avtor ubesedi sliko sveta, človeške stiske in podobe Ljubljane. Čas dogajanja je v tekstu lahko določiti, saj čas prikaže že z letnico pred začetkom zgodbe, drugič pa lahko čas dogajanja razberemo iz rabe besed, ki so značilne za obdobje Druge Jugoslavije (pisatelj omenja partijo, ljudi naslavlja z nazivom tovariš itd.). Velikokrat omenja tudi aktualna društva (ZDK, ZPO, ZKJ), praznike (29. november – dan republike), tovarne in trgovine (tovarna Zmaj). Ko Kovačič med besedilo vstavlja povedi v oklepajih dobimo občutek, da on sam vskoči v svoje pripovedovanje (zdi se, kot da želi hkrati zapisati dvoje misli, ki se mu podita po glavi, ampak tega brez oklepajev ne more prikazati) – obenem beremo o tem kar vidi in o tem kar misli. Tak način pisanja je značilen za modernizem, ki je za Kovačiča značilen.
Avtor ne označi vseh oseb s polnim imenom, ampak le z začetnicami imena oz. priimka (tovariš K., dr. B. Z.). V knjigi so tudi izjeme, ker nekatere osebe vseeno poimenuje z imenom ali priimkom. Mogoče se je za tak sistem poimenovanja oseb odločil, ker so bili ti liki resnični in če bi jih poimenoval direktno (brez kratic), bi lahko prišel z njimi v konflikt.
Lojze Kovačič števila, namesto da bi jih izrazil z besedo, zapiše kar s številko, pa naj bo to število 2 ali pa 100. Veznik "in" zamenja kar z njegovim simbolom, uporablja matematične simbole, kot npr. 15%, +, 20 cm itd.
Misli o knjigi[uredi]
Bistvo Kovačičevih Pet fragmentov in glavno idejo, ki jo je žele izpostaviti, lepo povzame že citat iz knjige same:
| “ | Resničnost od nekdaj ni več resnična. [...] Ista hiša ni ista hiša. Vse izgine. Razen tistega, kar si tedaj gledal, ne da bi zapazil ... ker se je hkrati neopazno splazilo v skrito skladišče v tebi. (Kovačič 1969) | ” |
Kovačičevo delo zanimivo opisujejo tudi drugi kulturniki.
| “ | Končno naj zapišemo, čeprav imamo pred seboj šele prva dva fragmenta, da smo z novim Kovačičevim tekstom dobili v slovenski literaturi delo, ki ni izjemno pomembno le po doslednosti, radikalnosti in brezobzirnosti svojega koncepta, temveč tudi (kar je vsaj enako pomembno) po svojih stilnih literarnih kvalitetah. (Zabel 1963) | ” |
| “ | Pet fragmentov naj bi bilo pet tematsko zaključenih krogov pripovedi o obdobjih nekega življenja človeka v našem mestu in v našem času. (Pavček 1981) | ” |
| “ | V tej knjigi pripoved zajema prelomni ali krizni vrh zrelega moškega obdobja pisateljevega življenja, v katerem je v ospredju odnos do ženske. Tema različnih ravni erotike, ki sicer v slovenski pripovedni prozi nima posebno naglašenega mesta, je v tem besedilu doživela izjemen razmah. Pisateljeva značilno eruptivna moč opazovanja, čutenja in beleženja je v erotičnih motivih našla še posebej bogato vsebino. (Glušič 2002) | ” |
Viri in literatura[uredi]
- Aleksander Zorn. Kritika branja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. COBISS
- Drago Bajt. Lojze Kovačič: Pet fragmentov. Zapisi na robovih. Maribor: Obzorja, 1986. 77–79. COBISS
- Helga Glušič. Slovenska pripovedna proza v drugi polovici 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2002. COBISS
- Igor Zabel. LOJZE KOVAČIČ, PET FRAGMENTOV. Sodobnost 30/8–9 (1963). 855–857. COBISS dLib
- Krešimir Bobaš. Slika svojega: autobiografičnost i fragmentarnost na primjerima Pet fragmentov Lojze Kovačiča. Zagreb: Klub studenata južne slavistike A-302, 2014. COBISS
- Lojze Kovačič. O pisanju. Kaplje (Idrija). 71 (1971). 1–4. COBISS dLib
- Lojze Kovačič. Pet fragmentov. Sodobnost 27/8–9 (1963). 785–1106. COBISS dLib
- Lojze Kovačič. Tri žene. Ljubljana, Zagreb: Cankarjeva založba, 1985. (hrvaški prevod) COBISS
- Matej Bogataj. Obrobje brez središča. Ljubljana: Aleph, 1964. COBISS
- Miran Štempihar. Vrednostni kriteriji in literarni okus slovenske literarne kritike osemdesetih: ob kritiškem gradivu proznih del Andreja Blatnika, Lojzeta Kovačiča in Ferija Lainščka[: Diplomsko delo]. Mentorica: Helga Glušič. Mlaka pri Kranju, 1999. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. COBISS
- Natalija Knol. Štirje romani Lojzeta Kovačiča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1991. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.
- Tone Pavček. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka]. Lojze Kovačič. Pet fragmentov. Ljubljana: Cankarjeva založba v Ljubljani, 1981. COBISS
- Vinko Beličič. Leposlovna knjiga danes. Mladika (Trst) 26/9 (1982). 125–127. COBISS dLib
- Zvonko Kovač. Svoje kao strano u "obratnoj heremenutici" Lojze Kovačiča. Međujezična razlaganja. Čakovec: Insula, 2018.